Praviloma nas najbolj zanima podatek o BDP na prebivalca, preračunan na kupno moč v posamezni državi. Ta podatek mogoče še najbolj točno predstavlja položaj (življenjski standard) povprečnega prebivalca države glede na njegovo kupno moč. Na prvi sliki je tako prikazan položaj prebivalcev posamezne države glede na povprečje Evropske Unije (EU 28 = 100) in to vse od leta 1995, ko so tudi na voljo podatki za vse države EU. Gibanja pred tem letom so bila še preveč  povezana z razpadom in preoblikovanji držav. V tem in tudi nadaljnjih slikah je prikazanih deset najbolj tipičnih držav EU poleg podatkov za ZDA. Na osnovi slike bi lahko naredili nekaj osnovnih zaključkov:

• Nemčija in Avstrija uspevata ohranjati podoben položaj glede na povprečje EU, prav tako pa Portugalska, le da ta ves čas okoli 20 odstotkov pod povprečjem,

• položaj prebivalcev ZDA in Velike Britanije se postopno znižuje, najbolj izrazito v negativno smer pa odstopajo Italijani, saj so od preko 20-odstotnega preseganja povprečja EU v dobrih dvajsetih letih padli na nivo 5 odstotkov pod povprečjem,

• vse nove članice iz vzhodnega dela Evrope se povprečju postopno približujejo, pri čemer je značilno, da hitreje rastejo države, katerih izhodiščni položaj je bil nižji,

• manj je znano, da je bila Češka po tem merilu že leta 1995 nekoliko pred Slovenjo, a smo jo nato prehiteli in zopet zaostali zaradi počasnejšega okrevanja po krizi,

• po kupni moči je bil naš BDP na prebivalca lani 12,5 % pod povprečjem EU, na podobnem nivoju kot pred krizo leta 2008, le da je bil takratni rezultat v veliki meri posledica visoke gospodarske rasti zaradi zadolževanja v tujini (danes za razliko od takrat kljub rasti ustvarjamo presežek).

Lahko pa podatke o gibanju BDP pogledamo tudi z vidika rasti, torej indeks na izhodiščno leto 1995. V zgornji primerjavi lahko uporabljamo tekoče (nominalne) podatke, ker je šlo za primerjavo s povprečjem EU, pri spremljanju rasti pa seveda vedno gledamo realne spremembe, torej rast očiščena gibanja cen. Na naslednjem grafikonu je tako prikaz realnega gibanja od leta 1995 in to za celotni BDP države, ne na prebivalca. 

Če želimo spremljati moč in dosežke celotne države, potem je ta kazalec bolj ustrezen, saj zajema tako rast BDP na prebivalca kot tudi rast števila prebivalstva. Pri večini držav sicer ni velikih razlik, nekje pa je odstopanj več. Zaradi konstantnega priseljevanja izstopajo ZDA, kjer je njihova skupna rast podobna kot naši ali češki. Če pa pogledamo rast ZDA preračunano na prebivalca, pa je ta precej nižja in približno samo na nivoju povprečja EU (preračunano po kupni moči pa še to ne, kot smo videli v prejšnji sliki). Obratne razmere pa so na primer na Hrvaškem, kjer v rasti skupnega BDP za 20 odstotnih točk zaostajajo za Slovenijo, na prebivalca pa je bila rast celo nekoliko višja. Število prebivalcev Slovenije se je povečalo za 4 % od leta 1995, na Hrvaškem pa zmanjšalo za 11 %, kar se seveda odrazi v nižji rasti BDP celotne države.

Po tem prikazu smo v Sloveniji prehitevali v času do nastopa krize, nato pa se z njo borili nekaj dlje kot ostale države. V tej primerjavi je naša rast še vedno višja kot Češka (zaradi njihove višje osnove v 1995, kot omenjeno zgoraj), seveda pa so imele druge nove članice hitrejšo rast.

Takšne rezultate lahko ocenjujemo pozitivno ali negativno, zopet odvisno od pristopa. Najbrž ni dvoma, da naše spopadanje z učinki krize ni bilo preveč učinkovito in da smo v zadnjih desetih letih potencialno kar nekaj izgubili. Vseeno pa bo tem ne smemo mimo dejstva, da pa so bili dosežki v obdobju predvsem 2005-2008 v precejšnji meri rezultat močnega zadolževanja v tujini. Takratni dosežki zato niso v celoti primerljivi z današnjimi, dolgoročno niso bili vzdržni in to veliko zadolževanje je imelo zato tudi velik vpliv na kasnejša dogajanja.

Zaradi tega je za realno oceno potrebno pogledati daljše, skupno obdobje in na osnovi tega lahko ocenimo, ali so bile naše stopnje rasti primerljive z drugimi državami ali ne (ob tem seveda vedno drži, da bi bile ob ustreznejši ekonomski politiki lahko višje). Za realno oceno rasti moramo pogledati povprečno rast BDP na prebivalca (po stalnih cenah), to pa povezati z izhodiščnim položajem posamezne države. Bolj ko je država razvita, nižje stopnje lahko dosega in obratno - nižje ko startaš, objektivno lažje dosegaš visoke stopnje rasti.

Na naslednjem grafikonu je tako prikazana povprečna stopnja rasti BDP na prebivalca vse od leta 1995, dodan pa je tudi podatek, kakšen je bil BDP na prebivalca glede na povprečje EU merjen v kupni moči (purchasing price powerty - PPP). Slednji podatek najbolj točno odraža začetni nivo razvitosti države oz. standarda državljanov. Na sliki je lepo razvidno, kako so najmanj razvite države v zadnjih 25 letih dosegle višje stopnje gospodarske rasti (med 3 in 5 % povprečno na leto), najrazvitejše pa praviloma nižje (med 1 in 2 %). 

Glede na položaj na tej sliki lahko ocenimo, katera država je dosegla več, katera pa mogoče ni zadosti izkoristila svojega izhodiščnega položaja. Ob podatkih o rasti za posamezne države je namreč vrisana tudi regresijska premica, ki jo lahko upoštevamo kot neko povprečno pričakovano stopnjo rasti. In države, ki so nad njo, so dosegle boljše rezultate glede na izhodiščno stanje, države pod njo, pa relativno slabše. 

Če gledamo torej celotno obdobje od leta 1995, lahko ocenimo, da so naši dosežki nekoliko nad povprečjem EU oz. nad povprečno stopnjo glede na začetno razvitost države. Med razvitimi so "pričakovanja" presegle Švedska, Finska, Nizozemska, čeprav so njihove stopnje rasti seveda nižje kot v novih članicah. Med njimi pa so imeli hitrejšo rast Litva, Estonija, Poljska, zaostale pa Hrvaška, Madžarska in Bolgarija. Podobno seveda močno zaostaja za potenciali Italija, pa tudi iberski državi.

Kot povedano, vsekakor v Sloveniji nismo dosegli vsega, kar bi lahko in vedno bomo lahko govorili o izgubljenem desetletju. Vseeno pa dolgoročnejši pogled pokaže, da je bila naša rast nekoliko nad povprečno stopnjo rasti opredeljeno z izhodiščnim položajem naše države. Za konec pa mogoče še ena slika, v kateri primerjamo položaj državljanov posamezne države, če upoštevamo samo tisti del BDP, ki pripada zaposlenim (ljudem). BDP namreč odraža vse prihodke v državi, posebej pa se spremlja tudi samo prejemke za delo, brez prejemkov za kapital in brez ostalih postavk. Za spremljanje blagostanja ljudi, je ta podatek pravzaprav še bolj pomemben. V razvitejših državah je delež za zaposlene okoli polovice BDP (tudi v Sloveniji), v novih članicah pa je ta delež praviloma nižji, ker so plače nižje in več ostane za kapital. Poseben primer je Irska, kjer je zaradi tujih družb s sedežem na Irskem BDP zelo visok, ljudje pa za njihovo delo dobijo le 30 % BDP.

Po tem kriteriju vidimo, da močno prednjačimo pred vsemi vzhodnimi državami, pa tudi pred Italijo ali Portugalsko. Povprečni znesek dodane vrednosti, ki jih dobivajo Slovenci za svoje delo je pravzaprav celotno obravnavano obdobje precej bližje Evropi kot celotni BDP. Po zadnjih podatkih smo blizu 90 % evropskega povprečja, čeprav pa leta 2008 celo bližje povprečju. Primerjalno z Avstrijo ali Nemčijo pa smo seveda še vedno kakih 30 % nižje.

Če torej povzamemo ocene gibanja BDP Slovenije, bi lahko zapisali, da bila naša rast v celotnem obdobju po osamosvojitvi nekoliko nad povprečjem Evropske unije oz. nad povprečjem, ki so ga dosegale države EU, upoštevaje izhodiščno stopnjo razvitosti. Pri tem smo sicer veliko zagona in prednosti izgubili v letih po gospodarski krizi, a zavedati se moramo, da ugodni rezultati v letih pred krizo niso bili posledica zdrave rasti, temveč predvsem zadolževanja, kar nas je potem tudi obremenjevalo naslednja leta. Vseeno pa lahko ocenimo, da do nekega zaostajanja Slovenije na dolgi rok ni prišlo, da je položaj vzhodnih držav (še vedno) nižji oz. v relativno podobnem razmerju - drži pa tudi, da najbrž nismo izkoristili vseh potencialov, ki smo jih imeli in ki jih imamo. Z ustreznejšimi politikami bi bili nedvomno lahko še nekaj odstotnih točk višje oz. bližje evropskemu povprečju.