Vzemimo za primer kar enega najakutnejših problemov, pa še nekako zelo blizu je po vsebini fenomenu Kris. To je problem javnega naročanja v zdravstvu (nabava medicinskih pripomočkov), ki ga premlevamo že nekaj let tako na parlamentarnih preiskovalnih komisijah kot na našem portalu+. Poskusimo za ta primer postaviti nekaj osnovnih, enostavnih pravil oziroma sugestij, kako, kje in kdaj izraziti to notranjo željo po boljšem in pravičnejšem vsakega državljana, ki bi ali bo imel to željo. Bi denimo s kakšnim novim orodjem argumentacije (primernim za obravnavani primer) povabili državljane, da kliknejo na nekaj tipk na svojem mobilniku in tako oddajo svoj glas za ali proti podanemu predlogu rešitve problema in istočasno s tem klikom prispevajo evro ali dva v nek konkreten in plemenit namen? Morda tudi dodajo komentar ali pa celo dodatni predlog izboljšave tega problema? Istočasno bi bil lahko ta klik tudi dokazilo aktivnega državljana. En državljan, en glas, en klik na mobilniku.

Za vse to je bolje, če se odvija na institucionalni platformi (sedaj je možna tudi enostavna online platforma), ki lahko edina zagotavlja po eni strani popolno transparentnost procesa, po drugi pa edina zagotavlja zavezo odgovornih po odgovarjanju. Najprimernejša platforma je parlament. Prav vsak poslanec ali državni svetnik jo lahko postavi (o tem sem pisal v svojem zadnjem prispevku tu na portalu, vir). Tudi sam sem postavil kar nekaj odmevnih platform pred več kot dvajsetimi leti v funkciji svetovalca tedanjega predsednika Državnega zbora. Resda mi je takratna generalna sekretarka zelo nasprotovala, a ni imela nobene pravne podlage, da bi to preprečila. Marsikaj, a vendar premalo, se je potem odvilo bolje in bolj prav. 

Fenomen Kris dokazuje, da obstaja pot, da je način, kako dosegati dobro in pravično kljub okostenelemu, zbirokratiziranemu svetu okoli nas. Morda obstaja v tem trenutku v Sloveniji sedem najbolj akutnih skupnostnih problemov, morda jih je teh sedem vključenih tudi v pozivu na protest v Ljubljani 10. oktobra. A pomislite, prav vsak državljan, ki bi morda rad dal glas za ali proti predlogu rešitve vsaj enega od teh sedmih problemov - in bi prispeval le 1 ali 5 evrov -, bi hkrati tudi vedel, da ni le prispeval k pritisku na odločevalce, ampak da bodo tako zbrana sredstva porabljena izključno za materialni del rešitve problema (pa naj bodo to medicinski pripomočki v našem primeru ali železniški tiri v kakšnem drugem akutnem primeru).

Protesti so legitimna oblika pritiska na odločevalce. Tudi sam bom šel 10. oktobra na Prešernov trg, a se hkrati zavedam, da je to premalo. Napovedani protesti rumenih jopičev nimajo tistega bistvenega, kar vsebuje fenomen Kris. To je moralne zaveze k boljšemu in pravičnejšemu. Ki jo povzroči individualna moč aktivnega državljana. Ko vzplamti v posameznem državljanu, ne tisti prvi pol za zadovoljitev sebe, svojega  sebnega zadovoljstva, ozkega interesa svojega klana, pač pa tisti drugi, plemeniti pol, pol za boljše in pravičneje v skupnostnih problemih, za domovino, za vse druge ljudi, za dečka Krisa.

Ne gre samo za to, da nekdo podari en evro, za vse stalo pa naj poskrbijo drugi. Ne, gre tudi za to, da damo glas za ali proti predlogu rešitve skupnostnega problema. Da damo komentar, boljši predlog. Morda nas bo 100, kdaj drugič morda 1000, morda nekoč 100.000. Fenomen Kris dokazuje, da nas je v Sloveniji lahko še več takšnih, ki želimo bolje, lepše in pravičneje. In da se bo zadeva premaknila v smer, kot si želi vsaj 2/3 od aktivnih.

Osnovna pravila delovanja aktivnega državljanstva morajo obstajati. Še otroci na dvorišču, ko brcajo žogo, si postavijo dve šolski torbi za gol in potem lahko igra steče, dan je lepši. Brez nekaj osnovnih pravil, kako delovati kot aktivni državljan, pač ne gre. Če jih postavimo, če jih spoštujemo, če jih vsaj ena institucija sprejme, potem je šansa, da se zgodi fenomen Kris, vsaj pri enem akutnem skupnostnem problemu - kot je na primer javno naročanje pri medicinskih pripomočkih. Če se zgodi pri enem, se lahko potem morda tudi pri ostalih sedmih akutnih skupnostnih problemih. Gre za močan pritisk na odločevalce, morda se zbere celo nekaj denarja za konkretno pomoč kot pri Krisu.

Seveda bo vedno obstajalo ključno vprašanje: kdo lahko ugotovi, presodi ali kakorkoli trdi, da obstaja akuten, skupnostni problem, poda predlog rešitve tega problema in zahteva od institucije, da postavi platformo argumentacije in (ali) glasovanja? A podajmo se v riziko in postavimo trditev, da to lahko stori prav vsak poslanec ali državni svetnik v svoji instituciji. Na spletu se nahaja na stotine različnih metod in oblik argumentacije. Vsak naj izbere tisto, ki se mu zazdi najprimernejša. Morda poskusi celo s to, ki je v nekaj osnovnih obrisih prikazana v mojem današnjem prispevku ...