Komentar

Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo

Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda iz Evropske unije je del širše slabosti v zvezi evropskih držav. EU je v vedno večjih težavah, večina njih je žal posledica njenega ravnanja. EU se je destabilizirala od znotraj, a na povsem drugačen način kot Sovjetska zveza, katere gospodarstvo je zaradi neprožne politike Leonida Brežnjeva stagniralo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, preden je prišlo do popolnega propada decembra 1991.

04.10.2019 21:40
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Brexit   Velika Britanija   EU   Evropska unija   ZDA   Rusija   Bruselj   Emmanuel Macron   Margaret Thatcher

Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo Evropska unija izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Veliki Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

Vse od ustanovitve Evropske unije pod sedanjim imenom novembra 1993 njeni voditelji v Bruslju sledijo vse bolj škodljivim neoliberalnim programom, katerih rezultati prihajajo na dan v tem desetletju. V mnogih državah Unije je življenjski standard za večino prebivalstva v pretekli generaciji stagniral ali se je celo nekoliko zmanjšal. Zaradi posledic varčevalnih ukrepov, ki so jih uvedli kljub nasprotovanju ekonomistov, je zmeraj več ljudi zagrenjenih in razočaranih. Nobena skrivnost ni, da varčnost sama po sebi zavira gospodarski razvoj. To je povzročilo, da se potencialni volivci vedno bolj obračajo k skrajno desnim strankam in drugim nekoč izoliranim skupinam, kar spodkopava strukture v EU. Kot je bilo namenjeno že od začetka, je neoliberalni pogon prizadel temelje demokracije na različnih celinah. Bogastvo se je kopičilo v vrhnjem razredu družbe, medtem ko je bila večina prebivalstva odrinjena in odmaknjena. Leta 1978 je Douglas Fraser, vodja škotsko-ameriške zveze izjavil, da so se ameriški podjetniki "v tej državi spustili v enostransko razredno vojno; vojno proti delovnim ljudem, brezposelnim, revnim, manjšinam, zelo mladim in zelo starim ter celo proti številnim pripadnikom srednjega razreda naše družbe".

 

Vlade so postale v glavnem neodzivne za mnenja njihovega volilnega telesa in raje služijo interesom bogatih in vplivnih v precej večji meri, kot so pred neoliberalnim obdobjem. Ljudska pričakovanja za prihodnost je uničila posebno ostra, diskriminatorna narava teh finančnih strategij. Iz obupa ali izločenosti so se nekateri res obrnili k fašističnim skupinam, nekdaj marginalnim organizacijam – kar je pripeljalo do zatona tradicionalnih strank, kot je nemška Krščansko-demokratska unija (CDU), ki ji je podpora padla na do zdaj najnižjo raven, medtem ko priljubljenost Alternative za Nemčijo (AfD) stalno narašča. Skrajna desnica pa se veseli naraščajoče podpori tudi v drugih državah, na primer v Franciji, Italiji, Avstriji in na Nizozemskem. Simptome za ta vznemirjajoči trend lahko zasledimo v neoliberalnih napadih na splošno prebivalstvo: velike davčne olajšave bogatim, naraščanje privatizacije, deregulacija, odprava sindikatov, reševanje bank, offshore podjetja.

 

 

Nedeljske zvezne parlamentarne volitve v Avstriji so svobodnjaškim desničarjem prinesle poraz.

 

 

26 najbogatejših je enako kot polovica človeštva

 

V Franciji gibanje rumenih jopičev sestavlja široka mešanica njihove družbe; označevanje protestnikov za skrajneže je daleč od resnice. Protesti rumenih jopičev so odraz uničevalnih varčevalnih ukrepov in neoliberalnih programov, ki so prizadeli velik del francoskega prebivalstva. Na Emmanuelu Macronu je nekaj, zaradi česar so ga njegovi kritiki po volitvah leta 2017 prepoznali kot "predsednika bogatih". Čeprav je ta naziv morda preveč poenostavljen, ga ozadje v elitnih financah družbe Rotschild & Co, preko katere je postal milijonar, ni ravno priljubilo pri francoskem delovnem razredu. Tudi Macronove finančne "reforme" – potrdile so nizke ocene odobritev, ki se gibajo okoli 30 % – niso izboljšale njegovega ugleda, saj dodatno pritiskajo na neupoštevane francoske volivce.

 

Drug dejavnik, ki povečuje podporo ekstremističnim strankam, je naval imigrantov v Evropo, ki ga nekateri občutijo kot grožnjo nacionalni stabilnosti in identiteti. Vendar številni migranti bežijo tudi pred vojnami in lakoto, ki jo povzroča splet vojaške intervencije, pogosto pod zahodnim vodstvom – Irak (2003) ter Libija (2011) – in podnebnih sprememb, kot so suša, poplave, neznosna vročina itd. Države, ki vsako leto proizvedejo največ emisij (Kitajska, Amerika, Rusija) bi zagotovo morale sprejeti največ klimatskih beguncev. Število ljudi, ki bežijo pred nevzdržnimi vremenskimi razmerami, bo v prihodnosti pričakovano naraslo v milijone, ker se bo podnebna kriza poglobila.

 

Med državami EU je Nemčija sprejela največ migrantov, več kot milijon ljudi. Toda pri Nemcih rodnost upada, prebivalstvo se stara – zato je to država, v kateri se veča potreba po delovni sili. Mnogi od priseljencev, ki jih je Angela Merkel sprejela po letu 2015, so dobili zaposlitev, več kot polovica od njih so kvalificirani delavci.

 

 

Vprašanje odnosa do ekonomskih migrantov in beguncev že peto leto razdvaja Evropsko unijo.

 

 

V Evropi važne odločitve sprejema neizvoljena trojka: Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (MDS). Te ustanove niso pod javnim nadzorom in delujejo v skoraj popolni tajnosti, kar je spet kršenje demokratičnih idealov. Ljudje so razočarani tudi zaradi neuspešnosti levih strank, v tem stoletju nazadnje v Latinski Ameriki. Levičarske vlade v Venezueli, Braziliji in Argentini so gradile svojo gospodarsko politiko na višanju cen surovin, na primer nafte, kar je bil samo kratkotrajen pojav. Niso uspele prestrukturirati svojih gospodarstev, da ne bi uporabljala fosilih goriv, ali da bi iskala trajnostno strukturo, odvisno od proizvodnje ali kmetijstva. Levičarske vlade je pestila tudi korupcija, zlasti v Braziliji, kjer Delavska stranka enostavno ni mogla držati prstov stran od blagajne.

 

 

Simptom česa je brexit?

 

Neizogibni britanski izhod iz EU je še en simptom od bolezni prizadete Evrope. Veliki deli prebivalstva, zlasti v Angliji in Walesu, so tako kot drugi trpeli zaradi neoliberalnih programov – in Britanija, nekoč rojstni kraj industrijske revolucije, je izkusila učinke deindustrializacije podobno, kot so jo v Ameriki. Proces selitve proizvodnje v tujino, v države tretjega sveta, da bi povečali dobičke, se je pospešil med vladanjem Margaret Thatcher in Ronalda Reagana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Odločitev britanske javnosti, da odide iz EU junija 2016, s tesnim izidom 52 % proti 48 %, je bila, če ne drugega, protest volivcev zaradi smeri, ki jo je država ubirala – z rastočo stopnjo neenakosti in brezdomstva v Združenem kraljestvu, hkrati z nižanjem standardov v zdravstvu in šolstvu. Vendar so družbene krize, ki mučijo Britanijo, bolj povezane s politiko Thatcherjeve dobe, ki je bila naklonjena bogatim in se je kasneje še stopnjevala z ministrskimi predsedniki, kot sta bila Tony Blair in David Cameron. Britanske težave so predvsem domača zadeva in za njih ne morejo kriviti politike EU. Tisti v Britaniji, ki mislijo, da bo izhod iz EU nekako izboljšal njihove življenjske razmere, so verjetno zavedeni. 

 

Velika Britanija ni bila nikoli zares del EU, kar se vidi v tudi njenem zavračanju, da bi sprejela evro za svojo valuto. Britanska pozicija otoške države, ločene od evropskega celine, ki ji je stoletja omogočala, da je vodila neodvisno politiko in imela ozemeljske posesti v oddaljenih predelih sveta, je pomenila, da so imele njene vlade nekoliko drugačne poglede na svoje evropske konkurente.

 

Izid referenduma o izstopu Združenega kraljestva je bil nepričakovan udarec za EU, ki je dodobra pretresel Bruselj, kajti Velika Britanija kljub svojemu zmanjšanju v zadnjem stoletju še vedno predstavlja veliko silo. Težko je napovedati, kaj dobrega prinaša britanski odhod, zaradi katerega bosta verjetno tako London kot Bruselj postala bolj ranljiva, kot sta bila pred njim. Zaradi brexita bo Britanija razvila tesnejše odnose z Ameriko, saj se bo nekoliko odtujila evropskega bloka. 

 

Zaradi dolgotrajnega odhajanja Velike Britanije iz EU je nastala nenavadna afera. Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo zveza izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

 

 

Sredin odmevni govor Borisa Johnsona na konferenci Konservativne stranke.

 

 

Theresa May in njeni sodelavci so se pokazali kot nezmožni slediti neomajni poti do brexita, saj so notranji boji in osebni interesi prevladali med njenimi konservativnimi člani kabineta. Izgledi niso nič bolj rožnati za Mayinega naslednika Borisa Johnsona, ki ima za seboj dolgo zgodovino odmevnih spodrsljajev in napak. Tik pred glasovanju o brexitu je Johnson nejasno primerjal projekt EU in pretekle politike Napoleona in Hitlerja na evropski celini. Johnson je nedavno sledil slabim nasvetom, kot je bil razpust parlamenta; dejanje, o katerem je britansko vrhovno sodišče razsodilo, da je "nezakonito". To je postavilo Johnsona v neugoden položaj, prišlo je do pozivov, naj razmisli o svojem položaju premierja.

 

 

Brexit je preveč obsedel zahodne medije

 

Dogovor o brexitu je med Veliko Britanijo in EU gotovo možno doseči, toda zmes ohranjanja ugleda, obojestranska antipatija in politična nesposobnost so pripeljale do negotove situacije. V zadnjih štirih letih so zahodni mediji posvetili veliko prostora brexitu – in čeprav je seveda pomembna tema, so še bolj kritična vprašanja, npr. jedrska in okoljska, dobila manjšo pozornost. Še posebej je v predvolilnih govorih in v splošnih poročilih redno prezrta možnost jedrskega spopada med velikimi silami. Senca jedrske vojne je visela nad človeštvom več kot sedemdeset let; do najbolj razvpitega dogodka je skoraj prišlo med kubansko raketno krizo oktobra 1962. Vendar to ni osamljen primer. Kot so razkrili ameriški avtorji kot Daniel Ellsberg, se je v jedrskem obdobju zgodilo veliko bližnjih nesreč in provokacij.

 

Za razliko od podnebnih sprememb, ki napovedujejo vidno taljenje ledu in hude suše, se jedrska grožnja ne opazi zlahka, v več ozirih ostaja prikrita. Jedrsko orožje je del vojaško-industrijskega kompleksa. Trumpova administracija si pospešeno prizadeva za trilijon dolarjev vreden načrt "modernizacije" ameriškega jedrskega arzenala v prihodnjih 30 letih, medtem ko državne službe in infrastruktura razpadajo. 

 

Skozi vse zadnje desetletje so z dokazi podprta poročila o hitrem segrevanju Zemlje tako zlovešča, da je ta tema končno prodrla v javno zavest. Neusmiljene znanstvene študije napovedujejo datum globalnega segrevanja na pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta ameriška znanstvenika Hans Eduard Suess in Roger Revelle objavila razpravo, v kateri opozarjata, da "zdaj ljudje izvajajo velik geofizikalen eksperiment, ki se ne bi mogel zgoditi v preteklosti niti ponoviti v prihodnosti", kar "bo morda povzročilo znatna odstopanja od povprečnih pogojev". Suessovo in Revellovo temeljno delo je žalostno padlo v pozabo, čeprav bi moralo postati pomembno v vladni politiki. Če bi našim klimatskim vprašanjem posvetili potrebno pozornost že pred desetletji, bi lahko veliko groženj, ki pretijo svetu, občutno zmanjšali.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
11
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
34
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
24
21.06.2022 06:35
O političnih pritiskih na NIJZ sem vam že veliko pisal. Danes bom pisal o pritiskih na Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje ... Več.
Piše: Milan Krek
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
6
18.06.2022 22:55
George Friedman je v svoji knjigi Naslednjih 100 let iz leta 2008 predvideval, da bodo Združene države Amerike v poznejšem delu ... Več.
Piše: Scott J. Younger
Nekaj površnih primerjav med odnosom Slovencev in Italijanov do politike
13
16.06.2022 22:15
Tujec, ki več let živi v tujini, se težko izogne primerjavi med navadami svojih rojakov in ljudi iz njegove nove domovine. Na ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ko nam bodo ideološko poenotili medijski prostor in politično vdrli v NIJZ, ne bo več uravnoteženih medijev niti NIJZ. Prišli bomo do medijske krajine Severne Koreje, kjer obstaja samo ena Resnica!
25
14.06.2022 19:00
Ko sem zjutraj po prvi seji nove, 15. slovenske vlade, prišel na delo, so me zaskrbljene sodelavke opozorile, da je bilo po ... Več.
Piše: Milan Krek
Srž problema aktualne volilne katastrofe t.i. sredincev in prodemokratov
12
12.06.2022 22:30
V srži problema konfuzije orientacije sredine je vnašanje konfuzije v slovenski politični prostor s floskulami o t.i. sredini in ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Zakaj ima politična sredina v Sloveniji takšne težave, če pa govori o povezovanju?
25
11.06.2022 23:59
Voditeljstvo tako ali drugače vodi predvsem v avtoritarnost, ki ne prenese povezovanja različnosti, in ni pot k več demokracije. ... Več.
Piše: Miha Burger
Seznami za odstrel: Nova oblast potrebuje NIJZ, saj so tam notri vsi naši občutljivi osebni podatki!
12
10.06.2022 22:35
Nova oblast, ki smo jo demokratično izvolili prav zaradi prepričanja, da bo res demokratična, nas že na začetku zastrašuje z ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenska rusofilija je nevarno igranje z ognjem in popolna slepota za razumevanje časov, ki bodo prišli po koncu vojne in porazu Rusije
28
09.06.2022 19:00
Slovenska rusofilija ni smešna ali nekaj, kar bi odpravili z zamahom roke, češ, nekaj ne posebej brihtnih osebkov hoče s svojimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan že tri dni pritiska name, naj odstopim kot direktor NIJZ!
35
05.06.2022 22:45
Minister za zdravje mi je v zadnjih dneh, ko se pogosteje slišiva, zaupal, da je njegov cilj depolitizacija zdravstva. Pa ... Več.
Piše: Milan Krek
Pahorjeva Nekropola: Ko pripovedovalec kot filmska kamera beleži podobe taborišča smrti
5
31.05.2022 21:32
Boris Pahor je prekrižaril kar nekaj zloglasnih krajev, vsepovsod je imel neposreden stik s smrtjo bodisi kot nosač trupel ... Več.
Piše: Mitja Čander
Popravek: "Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov."
0
31.05.2022 13:05
11. maja 2022 je bil na portalu+ objavljen komentar z naslovom Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri ... Več.
Piše: Uredništvo
Boris Pahor in vrata, ki vodijo v 20. stoletje (1913-2022)
9
30.05.2022 22:05
Pahor je resnično preživel stoletje in še več. Za njim so se zaklenila železna vrata 20. stoletja. Tista hladna, škripajoča ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
14
25.05.2022 19:28
Po HARD vladi Janeza Janše bomo imeli mehko, človeku prijazno koalicijo Slovenske Osvobodilne Fronte Tadobri (SOFT). Nova vlada ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
19
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.584
02/
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
Ivan Simič
Ogledov: 2.225
03/
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
Denis Poniž
Ogledov: 2.391
04/
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
Milan Krek
Ogledov: 1.960
05/
30-letnica Ustavnega sodišča: Na Beethovnovi delajo (pre)počasi in (pre)slabo, politično zapakirano, pristransko in aktivistično
Peter Jambrek
Ogledov: 1.329
06/
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
Gregor Kos
Ogledov: 1.060
07/
Ruska ekonomija v vojni: Kaj imajo skupnega Putinovi oligarhi in mehiški narkokarteli?
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.049
08/
Režim v Teheranu lahko vsak čas izdela prvo atomsko bombo, iranski jedrski sporazum tik pred dokončnim kolapsom
Božo Cerar
Ogledov: 974
09/
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
Scott J. Younger
Ogledov: 1.272
10/
Nepristranskost in neodvisnost RTV Slovenija na primeru televizijskega Dnevnika
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.192