Komentar

Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo

Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda iz Evropske unije je del širše slabosti v zvezi evropskih držav. EU je v vedno večjih težavah, večina njih je žal posledica njenega ravnanja. EU se je destabilizirala od znotraj, a na povsem drugačen način kot Sovjetska zveza, katere gospodarstvo je zaradi neprožne politike Leonida Brežnjeva stagniralo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, preden je prišlo do popolnega propada decembra 1991.

04.10.2019 21:40
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Brexit   Velika Britanija   EU   Evropska unija   ZDA   Rusija   Bruselj   Emmanuel Macron   Margaret Thatcher

Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo Evropska unija izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Veliki Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

Vse od ustanovitve Evropske unije pod sedanjim imenom novembra 1993 njeni voditelji v Bruslju sledijo vse bolj škodljivim neoliberalnim programom, katerih rezultati prihajajo na dan v tem desetletju. V mnogih državah Unije je življenjski standard za večino prebivalstva v pretekli generaciji stagniral ali se je celo nekoliko zmanjšal. Zaradi posledic varčevalnih ukrepov, ki so jih uvedli kljub nasprotovanju ekonomistov, je zmeraj več ljudi zagrenjenih in razočaranih. Nobena skrivnost ni, da varčnost sama po sebi zavira gospodarski razvoj. To je povzročilo, da se potencialni volivci vedno bolj obračajo k skrajno desnim strankam in drugim nekoč izoliranim skupinam, kar spodkopava strukture v EU. Kot je bilo namenjeno že od začetka, je neoliberalni pogon prizadel temelje demokracije na različnih celinah. Bogastvo se je kopičilo v vrhnjem razredu družbe, medtem ko je bila večina prebivalstva odrinjena in odmaknjena. Leta 1978 je Douglas Fraser, vodja škotsko-ameriške zveze izjavil, da so se ameriški podjetniki "v tej državi spustili v enostransko razredno vojno; vojno proti delovnim ljudem, brezposelnim, revnim, manjšinam, zelo mladim in zelo starim ter celo proti številnim pripadnikom srednjega razreda naše družbe".

 

Vlade so postale v glavnem neodzivne za mnenja njihovega volilnega telesa in raje služijo interesom bogatih in vplivnih v precej večji meri, kot so pred neoliberalnim obdobjem. Ljudska pričakovanja za prihodnost je uničila posebno ostra, diskriminatorna narava teh finančnih strategij. Iz obupa ali izločenosti so se nekateri res obrnili k fašističnim skupinam, nekdaj marginalnim organizacijam – kar je pripeljalo do zatona tradicionalnih strank, kot je nemška Krščansko-demokratska unija (CDU), ki ji je podpora padla na do zdaj najnižjo raven, medtem ko priljubljenost Alternative za Nemčijo (AfD) stalno narašča. Skrajna desnica pa se veseli naraščajoče podpori tudi v drugih državah, na primer v Franciji, Italiji, Avstriji in na Nizozemskem. Simptome za ta vznemirjajoči trend lahko zasledimo v neoliberalnih napadih na splošno prebivalstvo: velike davčne olajšave bogatim, naraščanje privatizacije, deregulacija, odprava sindikatov, reševanje bank, offshore podjetja.

 

 

Nedeljske zvezne parlamentarne volitve v Avstriji so svobodnjaškim desničarjem prinesle poraz.

 

 

26 najbogatejših je enako kot polovica človeštva

 

V Franciji gibanje rumenih jopičev sestavlja široka mešanica njihove družbe; označevanje protestnikov za skrajneže je daleč od resnice. Protesti rumenih jopičev so odraz uničevalnih varčevalnih ukrepov in neoliberalnih programov, ki so prizadeli velik del francoskega prebivalstva. Na Emmanuelu Macronu je nekaj, zaradi česar so ga njegovi kritiki po volitvah leta 2017 prepoznali kot "predsednika bogatih". Čeprav je ta naziv morda preveč poenostavljen, ga ozadje v elitnih financah družbe Rotschild & Co, preko katere je postal milijonar, ni ravno priljubilo pri francoskem delovnem razredu. Tudi Macronove finančne "reforme" – potrdile so nizke ocene odobritev, ki se gibajo okoli 30 % – niso izboljšale njegovega ugleda, saj dodatno pritiskajo na neupoštevane francoske volivce.

 

Drug dejavnik, ki povečuje podporo ekstremističnim strankam, je naval imigrantov v Evropo, ki ga nekateri občutijo kot grožnjo nacionalni stabilnosti in identiteti. Vendar številni migranti bežijo tudi pred vojnami in lakoto, ki jo povzroča splet vojaške intervencije, pogosto pod zahodnim vodstvom – Irak (2003) ter Libija (2011) – in podnebnih sprememb, kot so suša, poplave, neznosna vročina itd. Države, ki vsako leto proizvedejo največ emisij (Kitajska, Amerika, Rusija) bi zagotovo morale sprejeti največ klimatskih beguncev. Število ljudi, ki bežijo pred nevzdržnimi vremenskimi razmerami, bo v prihodnosti pričakovano naraslo v milijone, ker se bo podnebna kriza poglobila.

 

Med državami EU je Nemčija sprejela največ migrantov, več kot milijon ljudi. Toda pri Nemcih rodnost upada, prebivalstvo se stara – zato je to država, v kateri se veča potreba po delovni sili. Mnogi od priseljencev, ki jih je Angela Merkel sprejela po letu 2015, so dobili zaposlitev, več kot polovica od njih so kvalificirani delavci.

 

 

Vprašanje odnosa do ekonomskih migrantov in beguncev že peto leto razdvaja Evropsko unijo.

 

 

V Evropi važne odločitve sprejema neizvoljena trojka: Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (MDS). Te ustanove niso pod javnim nadzorom in delujejo v skoraj popolni tajnosti, kar je spet kršenje demokratičnih idealov. Ljudje so razočarani tudi zaradi neuspešnosti levih strank, v tem stoletju nazadnje v Latinski Ameriki. Levičarske vlade v Venezueli, Braziliji in Argentini so gradile svojo gospodarsko politiko na višanju cen surovin, na primer nafte, kar je bil samo kratkotrajen pojav. Niso uspele prestrukturirati svojih gospodarstev, da ne bi uporabljala fosilih goriv, ali da bi iskala trajnostno strukturo, odvisno od proizvodnje ali kmetijstva. Levičarske vlade je pestila tudi korupcija, zlasti v Braziliji, kjer Delavska stranka enostavno ni mogla držati prstov stran od blagajne.

 

 

Simptom česa je brexit?

 

Neizogibni britanski izhod iz EU je še en simptom od bolezni prizadete Evrope. Veliki deli prebivalstva, zlasti v Angliji in Walesu, so tako kot drugi trpeli zaradi neoliberalnih programov – in Britanija, nekoč rojstni kraj industrijske revolucije, je izkusila učinke deindustrializacije podobno, kot so jo v Ameriki. Proces selitve proizvodnje v tujino, v države tretjega sveta, da bi povečali dobičke, se je pospešil med vladanjem Margaret Thatcher in Ronalda Reagana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Odločitev britanske javnosti, da odide iz EU junija 2016, s tesnim izidom 52 % proti 48 %, je bila, če ne drugega, protest volivcev zaradi smeri, ki jo je država ubirala – z rastočo stopnjo neenakosti in brezdomstva v Združenem kraljestvu, hkrati z nižanjem standardov v zdravstvu in šolstvu. Vendar so družbene krize, ki mučijo Britanijo, bolj povezane s politiko Thatcherjeve dobe, ki je bila naklonjena bogatim in se je kasneje še stopnjevala z ministrskimi predsedniki, kot sta bila Tony Blair in David Cameron. Britanske težave so predvsem domača zadeva in za njih ne morejo kriviti politike EU. Tisti v Britaniji, ki mislijo, da bo izhod iz EU nekako izboljšal njihove življenjske razmere, so verjetno zavedeni. 

 

Velika Britanija ni bila nikoli zares del EU, kar se vidi v tudi njenem zavračanju, da bi sprejela evro za svojo valuto. Britanska pozicija otoške države, ločene od evropskega celine, ki ji je stoletja omogočala, da je vodila neodvisno politiko in imela ozemeljske posesti v oddaljenih predelih sveta, je pomenila, da so imele njene vlade nekoliko drugačne poglede na svoje evropske konkurente.

 

Izid referenduma o izstopu Združenega kraljestva je bil nepričakovan udarec za EU, ki je dodobra pretresel Bruselj, kajti Velika Britanija kljub svojemu zmanjšanju v zadnjem stoletju še vedno predstavlja veliko silo. Težko je napovedati, kaj dobrega prinaša britanski odhod, zaradi katerega bosta verjetno tako London kot Bruselj postala bolj ranljiva, kot sta bila pred njim. Zaradi brexita bo Britanija razvila tesnejše odnose z Ameriko, saj se bo nekoliko odtujila evropskega bloka. 

 

Zaradi dolgotrajnega odhajanja Velike Britanije iz EU je nastala nenavadna afera. Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo zveza izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

 

 

Sredin odmevni govor Borisa Johnsona na konferenci Konservativne stranke.

 

 

Theresa May in njeni sodelavci so se pokazali kot nezmožni slediti neomajni poti do brexita, saj so notranji boji in osebni interesi prevladali med njenimi konservativnimi člani kabineta. Izgledi niso nič bolj rožnati za Mayinega naslednika Borisa Johnsona, ki ima za seboj dolgo zgodovino odmevnih spodrsljajev in napak. Tik pred glasovanju o brexitu je Johnson nejasno primerjal projekt EU in pretekle politike Napoleona in Hitlerja na evropski celini. Johnson je nedavno sledil slabim nasvetom, kot je bil razpust parlamenta; dejanje, o katerem je britansko vrhovno sodišče razsodilo, da je "nezakonito". To je postavilo Johnsona v neugoden položaj, prišlo je do pozivov, naj razmisli o svojem položaju premierja.

 

 

Brexit je preveč obsedel zahodne medije

 

Dogovor o brexitu je med Veliko Britanijo in EU gotovo možno doseči, toda zmes ohranjanja ugleda, obojestranska antipatija in politična nesposobnost so pripeljale do negotove situacije. V zadnjih štirih letih so zahodni mediji posvetili veliko prostora brexitu – in čeprav je seveda pomembna tema, so še bolj kritična vprašanja, npr. jedrska in okoljska, dobila manjšo pozornost. Še posebej je v predvolilnih govorih in v splošnih poročilih redno prezrta možnost jedrskega spopada med velikimi silami. Senca jedrske vojne je visela nad človeštvom več kot sedemdeset let; do najbolj razvpitega dogodka je skoraj prišlo med kubansko raketno krizo oktobra 1962. Vendar to ni osamljen primer. Kot so razkrili ameriški avtorji kot Daniel Ellsberg, se je v jedrskem obdobju zgodilo veliko bližnjih nesreč in provokacij.

 

Za razliko od podnebnih sprememb, ki napovedujejo vidno taljenje ledu in hude suše, se jedrska grožnja ne opazi zlahka, v več ozirih ostaja prikrita. Jedrsko orožje je del vojaško-industrijskega kompleksa. Trumpova administracija si pospešeno prizadeva za trilijon dolarjev vreden načrt "modernizacije" ameriškega jedrskega arzenala v prihodnjih 30 letih, medtem ko državne službe in infrastruktura razpadajo. 

 

Skozi vse zadnje desetletje so z dokazi podprta poročila o hitrem segrevanju Zemlje tako zlovešča, da je ta tema končno prodrla v javno zavest. Neusmiljene znanstvene študije napovedujejo datum globalnega segrevanja na pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta ameriška znanstvenika Hans Eduard Suess in Roger Revelle objavila razpravo, v kateri opozarjata, da "zdaj ljudje izvajajo velik geofizikalen eksperiment, ki se ne bi mogel zgoditi v preteklosti niti ponoviti v prihodnosti", kar "bo morda povzročilo znatna odstopanja od povprečnih pogojev". Suessovo in Revellovo temeljno delo je žalostno padlo v pozabo, čeprav bi moralo postati pomembno v vladni politiki. Če bi našim klimatskim vprašanjem posvetili potrebno pozornost že pred desetletji, bi lahko veliko groženj, ki pretijo svetu, občutno zmanjšali.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
3
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
13
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.049
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.136
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.908
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.334
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.214
06/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.059
07/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 914
08/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 667
09/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.046
10/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.055