Komentar

Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo

Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda iz Evropske unije je del širše slabosti v zvezi evropskih držav. EU je v vedno večjih težavah, večina njih je žal posledica njenega ravnanja. EU se je destabilizirala od znotraj, a na povsem drugačen način kot Sovjetska zveza, katere gospodarstvo je zaradi neprožne politike Leonida Brežnjeva stagniralo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, preden je prišlo do popolnega propada decembra 1991.

04.10.2019 21:40
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Brexit   Velika Britanija   EU   Evropska unija   ZDA   Rusija   Bruselj   Emmanuel Macron   Margaret Thatcher

Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo Evropska unija izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Veliki Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

Vse od ustanovitve Evropske unije pod sedanjim imenom novembra 1993 njeni voditelji v Bruslju sledijo vse bolj škodljivim neoliberalnim programom, katerih rezultati prihajajo na dan v tem desetletju. V mnogih državah Unije je življenjski standard za večino prebivalstva v pretekli generaciji stagniral ali se je celo nekoliko zmanjšal. Zaradi posledic varčevalnih ukrepov, ki so jih uvedli kljub nasprotovanju ekonomistov, je zmeraj več ljudi zagrenjenih in razočaranih. Nobena skrivnost ni, da varčnost sama po sebi zavira gospodarski razvoj. To je povzročilo, da se potencialni volivci vedno bolj obračajo k skrajno desnim strankam in drugim nekoč izoliranim skupinam, kar spodkopava strukture v EU. Kot je bilo namenjeno že od začetka, je neoliberalni pogon prizadel temelje demokracije na različnih celinah. Bogastvo se je kopičilo v vrhnjem razredu družbe, medtem ko je bila večina prebivalstva odrinjena in odmaknjena. Leta 1978 je Douglas Fraser, vodja škotsko-ameriške zveze izjavil, da so se ameriški podjetniki "v tej državi spustili v enostransko razredno vojno; vojno proti delovnim ljudem, brezposelnim, revnim, manjšinam, zelo mladim in zelo starim ter celo proti številnim pripadnikom srednjega razreda naše družbe".

 

Vlade so postale v glavnem neodzivne za mnenja njihovega volilnega telesa in raje služijo interesom bogatih in vplivnih v precej večji meri, kot so pred neoliberalnim obdobjem. Ljudska pričakovanja za prihodnost je uničila posebno ostra, diskriminatorna narava teh finančnih strategij. Iz obupa ali izločenosti so se nekateri res obrnili k fašističnim skupinam, nekdaj marginalnim organizacijam – kar je pripeljalo do zatona tradicionalnih strank, kot je nemška Krščansko-demokratska unija (CDU), ki ji je podpora padla na do zdaj najnižjo raven, medtem ko priljubljenost Alternative za Nemčijo (AfD) stalno narašča. Skrajna desnica pa se veseli naraščajoče podpori tudi v drugih državah, na primer v Franciji, Italiji, Avstriji in na Nizozemskem. Simptome za ta vznemirjajoči trend lahko zasledimo v neoliberalnih napadih na splošno prebivalstvo: velike davčne olajšave bogatim, naraščanje privatizacije, deregulacija, odprava sindikatov, reševanje bank, offshore podjetja.

 

 

Nedeljske zvezne parlamentarne volitve v Avstriji so svobodnjaškim desničarjem prinesle poraz.

 

 

26 najbogatejših je enako kot polovica človeštva

 

V Franciji gibanje rumenih jopičev sestavlja široka mešanica njihove družbe; označevanje protestnikov za skrajneže je daleč od resnice. Protesti rumenih jopičev so odraz uničevalnih varčevalnih ukrepov in neoliberalnih programov, ki so prizadeli velik del francoskega prebivalstva. Na Emmanuelu Macronu je nekaj, zaradi česar so ga njegovi kritiki po volitvah leta 2017 prepoznali kot "predsednika bogatih". Čeprav je ta naziv morda preveč poenostavljen, ga ozadje v elitnih financah družbe Rotschild & Co, preko katere je postal milijonar, ni ravno priljubilo pri francoskem delovnem razredu. Tudi Macronove finančne "reforme" – potrdile so nizke ocene odobritev, ki se gibajo okoli 30 % – niso izboljšale njegovega ugleda, saj dodatno pritiskajo na neupoštevane francoske volivce.

 

Drug dejavnik, ki povečuje podporo ekstremističnim strankam, je naval imigrantov v Evropo, ki ga nekateri občutijo kot grožnjo nacionalni stabilnosti in identiteti. Vendar številni migranti bežijo tudi pred vojnami in lakoto, ki jo povzroča splet vojaške intervencije, pogosto pod zahodnim vodstvom – Irak (2003) ter Libija (2011) – in podnebnih sprememb, kot so suša, poplave, neznosna vročina itd. Države, ki vsako leto proizvedejo največ emisij (Kitajska, Amerika, Rusija) bi zagotovo morale sprejeti največ klimatskih beguncev. Število ljudi, ki bežijo pred nevzdržnimi vremenskimi razmerami, bo v prihodnosti pričakovano naraslo v milijone, ker se bo podnebna kriza poglobila.

 

Med državami EU je Nemčija sprejela največ migrantov, več kot milijon ljudi. Toda pri Nemcih rodnost upada, prebivalstvo se stara – zato je to država, v kateri se veča potreba po delovni sili. Mnogi od priseljencev, ki jih je Angela Merkel sprejela po letu 2015, so dobili zaposlitev, več kot polovica od njih so kvalificirani delavci.

 

 

Vprašanje odnosa do ekonomskih migrantov in beguncev že peto leto razdvaja Evropsko unijo.

 

 

V Evropi važne odločitve sprejema neizvoljena trojka: Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (MDS). Te ustanove niso pod javnim nadzorom in delujejo v skoraj popolni tajnosti, kar je spet kršenje demokratičnih idealov. Ljudje so razočarani tudi zaradi neuspešnosti levih strank, v tem stoletju nazadnje v Latinski Ameriki. Levičarske vlade v Venezueli, Braziliji in Argentini so gradile svojo gospodarsko politiko na višanju cen surovin, na primer nafte, kar je bil samo kratkotrajen pojav. Niso uspele prestrukturirati svojih gospodarstev, da ne bi uporabljala fosilih goriv, ali da bi iskala trajnostno strukturo, odvisno od proizvodnje ali kmetijstva. Levičarske vlade je pestila tudi korupcija, zlasti v Braziliji, kjer Delavska stranka enostavno ni mogla držati prstov stran od blagajne.

 

 

Simptom česa je brexit?

 

Neizogibni britanski izhod iz EU je še en simptom od bolezni prizadete Evrope. Veliki deli prebivalstva, zlasti v Angliji in Walesu, so tako kot drugi trpeli zaradi neoliberalnih programov – in Britanija, nekoč rojstni kraj industrijske revolucije, je izkusila učinke deindustrializacije podobno, kot so jo v Ameriki. Proces selitve proizvodnje v tujino, v države tretjega sveta, da bi povečali dobičke, se je pospešil med vladanjem Margaret Thatcher in Ronalda Reagana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Odločitev britanske javnosti, da odide iz EU junija 2016, s tesnim izidom 52 % proti 48 %, je bila, če ne drugega, protest volivcev zaradi smeri, ki jo je država ubirala – z rastočo stopnjo neenakosti in brezdomstva v Združenem kraljestvu, hkrati z nižanjem standardov v zdravstvu in šolstvu. Vendar so družbene krize, ki mučijo Britanijo, bolj povezane s politiko Thatcherjeve dobe, ki je bila naklonjena bogatim in se je kasneje še stopnjevala z ministrskimi predsedniki, kot sta bila Tony Blair in David Cameron. Britanske težave so predvsem domača zadeva in za njih ne morejo kriviti politike EU. Tisti v Britaniji, ki mislijo, da bo izhod iz EU nekako izboljšal njihove življenjske razmere, so verjetno zavedeni. 

 

Velika Britanija ni bila nikoli zares del EU, kar se vidi v tudi njenem zavračanju, da bi sprejela evro za svojo valuto. Britanska pozicija otoške države, ločene od evropskega celine, ki ji je stoletja omogočala, da je vodila neodvisno politiko in imela ozemeljske posesti v oddaljenih predelih sveta, je pomenila, da so imele njene vlade nekoliko drugačne poglede na svoje evropske konkurente.

 

Izid referenduma o izstopu Združenega kraljestva je bil nepričakovan udarec za EU, ki je dodobra pretresel Bruselj, kajti Velika Britanija kljub svojemu zmanjšanju v zadnjem stoletju še vedno predstavlja veliko silo. Težko je napovedati, kaj dobrega prinaša britanski odhod, zaradi katerega bosta verjetno tako London kot Bruselj postala bolj ranljiva, kot sta bila pred njim. Zaradi brexita bo Britanija razvila tesnejše odnose z Ameriko, saj se bo nekoliko odtujila evropskega bloka. 

 

Zaradi dolgotrajnega odhajanja Velike Britanije iz EU je nastala nenavadna afera. Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo zveza izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

 

 

Sredin odmevni govor Borisa Johnsona na konferenci Konservativne stranke.

 

 

Theresa May in njeni sodelavci so se pokazali kot nezmožni slediti neomajni poti do brexita, saj so notranji boji in osebni interesi prevladali med njenimi konservativnimi člani kabineta. Izgledi niso nič bolj rožnati za Mayinega naslednika Borisa Johnsona, ki ima za seboj dolgo zgodovino odmevnih spodrsljajev in napak. Tik pred glasovanju o brexitu je Johnson nejasno primerjal projekt EU in pretekle politike Napoleona in Hitlerja na evropski celini. Johnson je nedavno sledil slabim nasvetom, kot je bil razpust parlamenta; dejanje, o katerem je britansko vrhovno sodišče razsodilo, da je "nezakonito". To je postavilo Johnsona v neugoden položaj, prišlo je do pozivov, naj razmisli o svojem položaju premierja.

 

 

Brexit je preveč obsedel zahodne medije

 

Dogovor o brexitu je med Veliko Britanijo in EU gotovo možno doseči, toda zmes ohranjanja ugleda, obojestranska antipatija in politična nesposobnost so pripeljale do negotove situacije. V zadnjih štirih letih so zahodni mediji posvetili veliko prostora brexitu – in čeprav je seveda pomembna tema, so še bolj kritična vprašanja, npr. jedrska in okoljska, dobila manjšo pozornost. Še posebej je v predvolilnih govorih in v splošnih poročilih redno prezrta možnost jedrskega spopada med velikimi silami. Senca jedrske vojne je visela nad človeštvom več kot sedemdeset let; do najbolj razvpitega dogodka je skoraj prišlo med kubansko raketno krizo oktobra 1962. Vendar to ni osamljen primer. Kot so razkrili ameriški avtorji kot Daniel Ellsberg, se je v jedrskem obdobju zgodilo veliko bližnjih nesreč in provokacij.

 

Za razliko od podnebnih sprememb, ki napovedujejo vidno taljenje ledu in hude suše, se jedrska grožnja ne opazi zlahka, v več ozirih ostaja prikrita. Jedrsko orožje je del vojaško-industrijskega kompleksa. Trumpova administracija si pospešeno prizadeva za trilijon dolarjev vreden načrt "modernizacije" ameriškega jedrskega arzenala v prihodnjih 30 letih, medtem ko državne službe in infrastruktura razpadajo. 

 

Skozi vse zadnje desetletje so z dokazi podprta poročila o hitrem segrevanju Zemlje tako zlovešča, da je ta tema končno prodrla v javno zavest. Neusmiljene znanstvene študije napovedujejo datum globalnega segrevanja na pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta ameriška znanstvenika Hans Eduard Suess in Roger Revelle objavila razpravo, v kateri opozarjata, da "zdaj ljudje izvajajo velik geofizikalen eksperiment, ki se ne bi mogel zgoditi v preteklosti niti ponoviti v prihodnosti", kar "bo morda povzročilo znatna odstopanja od povprečnih pogojev". Suessovo in Revellovo temeljno delo je žalostno padlo v pozabo, čeprav bi moralo postati pomembno v vladni politiki. Če bi našim klimatskim vprašanjem posvetili potrebno pozornost že pred desetletji, bi lahko veliko groženj, ki pretijo svetu, občutno zmanjšali.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Rusija je država, ki podpira terorizem
13
01.12.2022 23:59
Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero je Rusijo označil za državo, ki promovira terorizem in se poslužuje ... Več.
Piše: Božo Cerar
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
31
30.11.2022 23:58
Kljub temu, da je Janez Janša ta hip politično oslabljen in da se v njegovi stranki krepijo kritični glasovi, to še zdaleč ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
35
29.11.2022 21:00
V nedeljo, 27. novembra leta Gospodovega 2022, se je dokončno potrdila moja teza, da Slovenci (še) nismo narod, ampak precej ... Več.
Piše: Denis Poniž
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
27
28.11.2022 20:45
Super referendumska nedelja je mimo, Slovenija pa je še bolj zabetonirana v levo-desne koncepte vodenja države. Še najbolj ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
15
27.11.2022 20:30
Bi lahko rakete, ki so pred nekaj tedni padle na poljsko ozemlje in ubile dve osebi, zares sprožile tretjo svetovno vojno? To je ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
26
25.11.2022 22:57
Nedeljski referendumski tris bo najverjetneje dokazal, da politično aktivni volivci večinoma ne razumejo, za kaj gre pri treh ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
14
24.11.2022 23:59
Zoran Janković je kot izkušen politik prinesel okoli ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana in mu podtaknil kukavičje ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred referendumom o nacionalki: Samoupravni zavod RTV – imejte ga, na vaše stroške!
12
23.11.2022 22:26
Največja neustavnost sprejetega zakona o RTV Slovenija se skriva prav v tem, da ne odraža javnega interesa, ne odraža strukture ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Lažna "depolitizacija" kot nov zagon za korupcijo in ogrožanje temeljev demokracije
25
17.11.2022 21:00
Zadnje čase je v modi, da se vse depolitizira. Politične stranke so v nemilosti, mediji, vsaj večina njih, ljubijo nevladne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Zdravstvo v Ljubljani se podira, neoliberalni minister Loredan pa bi "podkupoval" izgorele zdravnike!
11
15.11.2022 20:00
Zdravstvo v Ljubljani se podira, zdravniki množično odhajajo zaradi izgorelosti, sistem je tik pred zlomom. Pacienti pogosto ... Več.
Piše: Milan Krek
Semenj ničevosti: Slovenija, od kod norosti tvoje?
15
14.11.2022 23:20
Namesto načelnih in moralnih politikov in političark nam vlada horda ljudi, ki bi morala biti v vsaki normalni demokraciji ... Več.
Piše: Denis Poniž
Depeša politbiroja iz gostilne Pečarič ali zakaj ne bom več volil Nataše Pirc Musar
43
11.11.2022 22:59
Le nekaj dni po prvem krogu predsedniških volitev smo nekateri mediji prejeli dokument v obsegu A4 formata z neke vrste napotki, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Afera izbrisane napotnice: Pogrešam glas borcev za pravice ljudi, glas Jaše Jenulla, Teje Jarc, Nike Kovač ...
24
10.11.2022 20:25
Stanje v slovenskem javnem zdravstvu se slabša iz dneva v dan, čeprav se je pred volitvami in takoj po njih govorilo in ... Več.
Piše: Milan Krek
Predsedniške volitve 2022: Glas proti oligarhom
23
08.11.2022 19:00
Sistem, ki izigrava celotni levi spekter volivcev s kandidati, ki ne nosijo kvalitet ne levice, ne sredine in ne demokracije, in ... Več.
Piše: Aleks Jakulin
Bidnova zunanja politika potaplja kongresne demokrate in uničuje Ukrajino
10
07.11.2022 21:11
Ameriški predsednik Joe Biden in Demokrati lahko na vmesnih volitvah (midterms) doživijo hud poraz, kar ne bi smelo biti veliko ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Odprto pismo Ljubljani
12
06.11.2022 20:35
Sem kandidat za Mestni svet Ljubljane in odločil sem se, da napišem Odprto pismo Ljubljani. V skladu z zakonsko ureditvijo za ... Več.
Piše: Miha Burger
Sein Kampf: Kako je Sončni kralj napovedal vojno svojim kritikom in svobodi govora
38
02.11.2022 21:29
Prvi minister je napovedal vojni sovražnemu govoru. S tem je seveda napovedal tudi vojno proti slovenski ustavi in svobodi ... Več.
Piše: Milan Krek
Vsi sveti: Kdor mrtvim odreka pravico do groba, bo za večno preklet!
30
31.10.2022 22:04
Tisto, kar želim izpostaviti ob prazniku mrtvih, ob dnevu Vseh svetih, je predvsem dvoje: žalost in osebna prizadetost, da niti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Rishi Sunak, sin imperija
8
27.10.2022 23:00
Žal imajo mnogi ljudje iz nekdanjih komunističnih držav popolnoma enostranski pogled na britanski imperij. Dostikrat ne ... Več.
Piše: Keith Miles
Po porazu na predsedniških volitvah je Sončni kralj priznal, da je on premier samo za tiste, ki volijo leve stranke
16
26.10.2022 20:28
V nedeljo zvečer, ko je postalo jasno, da je hudo izgubil na predsedniških volitvah, saj je njegov kandidat Milan Brglez ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.685
02/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.191
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.204
04/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.623
05/
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.004
06/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.133
07/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 974
08/
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.032
09/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.847
10/
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.476