Komentar

Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo

Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda iz Evropske unije je del širše slabosti v zvezi evropskih držav. EU je v vedno večjih težavah, večina njih je žal posledica njenega ravnanja. EU se je destabilizirala od znotraj, a na povsem drugačen način kot Sovjetska zveza, katere gospodarstvo je zaradi neprožne politike Leonida Brežnjeva stagniralo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, preden je prišlo do popolnega propada decembra 1991.

04.10.2019 21:40
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Brexit   Velika Britanija   EU   Evropska unija   ZDA   Rusija   Bruselj   Emmanuel Macron   Margaret Thatcher

Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo Evropska unija izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Veliki Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

Vse od ustanovitve Evropske unije pod sedanjim imenom novembra 1993 njeni voditelji v Bruslju sledijo vse bolj škodljivim neoliberalnim programom, katerih rezultati prihajajo na dan v tem desetletju. V mnogih državah Unije je življenjski standard za večino prebivalstva v pretekli generaciji stagniral ali se je celo nekoliko zmanjšal. Zaradi posledic varčevalnih ukrepov, ki so jih uvedli kljub nasprotovanju ekonomistov, je zmeraj več ljudi zagrenjenih in razočaranih. Nobena skrivnost ni, da varčnost sama po sebi zavira gospodarski razvoj. To je povzročilo, da se potencialni volivci vedno bolj obračajo k skrajno desnim strankam in drugim nekoč izoliranim skupinam, kar spodkopava strukture v EU. Kot je bilo namenjeno že od začetka, je neoliberalni pogon prizadel temelje demokracije na različnih celinah. Bogastvo se je kopičilo v vrhnjem razredu družbe, medtem ko je bila večina prebivalstva odrinjena in odmaknjena. Leta 1978 je Douglas Fraser, vodja škotsko-ameriške zveze izjavil, da so se ameriški podjetniki "v tej državi spustili v enostransko razredno vojno; vojno proti delovnim ljudem, brezposelnim, revnim, manjšinam, zelo mladim in zelo starim ter celo proti številnim pripadnikom srednjega razreda naše družbe".

 

Vlade so postale v glavnem neodzivne za mnenja njihovega volilnega telesa in raje služijo interesom bogatih in vplivnih v precej večji meri, kot so pred neoliberalnim obdobjem. Ljudska pričakovanja za prihodnost je uničila posebno ostra, diskriminatorna narava teh finančnih strategij. Iz obupa ali izločenosti so se nekateri res obrnili k fašističnim skupinam, nekdaj marginalnim organizacijam – kar je pripeljalo do zatona tradicionalnih strank, kot je nemška Krščansko-demokratska unija (CDU), ki ji je podpora padla na do zdaj najnižjo raven, medtem ko priljubljenost Alternative za Nemčijo (AfD) stalno narašča. Skrajna desnica pa se veseli naraščajoče podpori tudi v drugih državah, na primer v Franciji, Italiji, Avstriji in na Nizozemskem. Simptome za ta vznemirjajoči trend lahko zasledimo v neoliberalnih napadih na splošno prebivalstvo: velike davčne olajšave bogatim, naraščanje privatizacije, deregulacija, odprava sindikatov, reševanje bank, offshore podjetja.

 

 

Nedeljske zvezne parlamentarne volitve v Avstriji so svobodnjaškim desničarjem prinesle poraz.

 

 

26 najbogatejših je enako kot polovica človeštva

 

V Franciji gibanje rumenih jopičev sestavlja široka mešanica njihove družbe; označevanje protestnikov za skrajneže je daleč od resnice. Protesti rumenih jopičev so odraz uničevalnih varčevalnih ukrepov in neoliberalnih programov, ki so prizadeli velik del francoskega prebivalstva. Na Emmanuelu Macronu je nekaj, zaradi česar so ga njegovi kritiki po volitvah leta 2017 prepoznali kot "predsednika bogatih". Čeprav je ta naziv morda preveč poenostavljen, ga ozadje v elitnih financah družbe Rotschild & Co, preko katere je postal milijonar, ni ravno priljubilo pri francoskem delovnem razredu. Tudi Macronove finančne "reforme" – potrdile so nizke ocene odobritev, ki se gibajo okoli 30 % – niso izboljšale njegovega ugleda, saj dodatno pritiskajo na neupoštevane francoske volivce.

 

Drug dejavnik, ki povečuje podporo ekstremističnim strankam, je naval imigrantov v Evropo, ki ga nekateri občutijo kot grožnjo nacionalni stabilnosti in identiteti. Vendar številni migranti bežijo tudi pred vojnami in lakoto, ki jo povzroča splet vojaške intervencije, pogosto pod zahodnim vodstvom – Irak (2003) ter Libija (2011) – in podnebnih sprememb, kot so suša, poplave, neznosna vročina itd. Države, ki vsako leto proizvedejo največ emisij (Kitajska, Amerika, Rusija) bi zagotovo morale sprejeti največ klimatskih beguncev. Število ljudi, ki bežijo pred nevzdržnimi vremenskimi razmerami, bo v prihodnosti pričakovano naraslo v milijone, ker se bo podnebna kriza poglobila.

 

Med državami EU je Nemčija sprejela največ migrantov, več kot milijon ljudi. Toda pri Nemcih rodnost upada, prebivalstvo se stara – zato je to država, v kateri se veča potreba po delovni sili. Mnogi od priseljencev, ki jih je Angela Merkel sprejela po letu 2015, so dobili zaposlitev, več kot polovica od njih so kvalificirani delavci.

 

 

Vprašanje odnosa do ekonomskih migrantov in beguncev že peto leto razdvaja Evropsko unijo.

 

 

V Evropi važne odločitve sprejema neizvoljena trojka: Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (MDS). Te ustanove niso pod javnim nadzorom in delujejo v skoraj popolni tajnosti, kar je spet kršenje demokratičnih idealov. Ljudje so razočarani tudi zaradi neuspešnosti levih strank, v tem stoletju nazadnje v Latinski Ameriki. Levičarske vlade v Venezueli, Braziliji in Argentini so gradile svojo gospodarsko politiko na višanju cen surovin, na primer nafte, kar je bil samo kratkotrajen pojav. Niso uspele prestrukturirati svojih gospodarstev, da ne bi uporabljala fosilih goriv, ali da bi iskala trajnostno strukturo, odvisno od proizvodnje ali kmetijstva. Levičarske vlade je pestila tudi korupcija, zlasti v Braziliji, kjer Delavska stranka enostavno ni mogla držati prstov stran od blagajne.

 

 

Simptom česa je brexit?

 

Neizogibni britanski izhod iz EU je še en simptom od bolezni prizadete Evrope. Veliki deli prebivalstva, zlasti v Angliji in Walesu, so tako kot drugi trpeli zaradi neoliberalnih programov – in Britanija, nekoč rojstni kraj industrijske revolucije, je izkusila učinke deindustrializacije podobno, kot so jo v Ameriki. Proces selitve proizvodnje v tujino, v države tretjega sveta, da bi povečali dobičke, se je pospešil med vladanjem Margaret Thatcher in Ronalda Reagana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Odločitev britanske javnosti, da odide iz EU junija 2016, s tesnim izidom 52 % proti 48 %, je bila, če ne drugega, protest volivcev zaradi smeri, ki jo je država ubirala – z rastočo stopnjo neenakosti in brezdomstva v Združenem kraljestvu, hkrati z nižanjem standardov v zdravstvu in šolstvu. Vendar so družbene krize, ki mučijo Britanijo, bolj povezane s politiko Thatcherjeve dobe, ki je bila naklonjena bogatim in se je kasneje še stopnjevala z ministrskimi predsedniki, kot sta bila Tony Blair in David Cameron. Britanske težave so predvsem domača zadeva in za njih ne morejo kriviti politike EU. Tisti v Britaniji, ki mislijo, da bo izhod iz EU nekako izboljšal njihove življenjske razmere, so verjetno zavedeni. 

 

Velika Britanija ni bila nikoli zares del EU, kar se vidi v tudi njenem zavračanju, da bi sprejela evro za svojo valuto. Britanska pozicija otoške države, ločene od evropskega celine, ki ji je stoletja omogočala, da je vodila neodvisno politiko in imela ozemeljske posesti v oddaljenih predelih sveta, je pomenila, da so imele njene vlade nekoliko drugačne poglede na svoje evropske konkurente.

 

Izid referenduma o izstopu Združenega kraljestva je bil nepričakovan udarec za EU, ki je dodobra pretresel Bruselj, kajti Velika Britanija kljub svojemu zmanjšanju v zadnjem stoletju še vedno predstavlja veliko silo. Težko je napovedati, kaj dobrega prinaša britanski odhod, zaradi katerega bosta verjetno tako London kot Bruselj postala bolj ranljiva, kot sta bila pred njim. Zaradi brexita bo Britanija razvila tesnejše odnose z Ameriko, saj se bo nekoliko odtujila evropskega bloka. 

 

Zaradi dolgotrajnega odhajanja Velike Britanije iz EU je nastala nenavadna afera. Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo zveza izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

 

 

Sredin odmevni govor Borisa Johnsona na konferenci Konservativne stranke.

 

 

Theresa May in njeni sodelavci so se pokazali kot nezmožni slediti neomajni poti do brexita, saj so notranji boji in osebni interesi prevladali med njenimi konservativnimi člani kabineta. Izgledi niso nič bolj rožnati za Mayinega naslednika Borisa Johnsona, ki ima za seboj dolgo zgodovino odmevnih spodrsljajev in napak. Tik pred glasovanju o brexitu je Johnson nejasno primerjal projekt EU in pretekle politike Napoleona in Hitlerja na evropski celini. Johnson je nedavno sledil slabim nasvetom, kot je bil razpust parlamenta; dejanje, o katerem je britansko vrhovno sodišče razsodilo, da je "nezakonito". To je postavilo Johnsona v neugoden položaj, prišlo je do pozivov, naj razmisli o svojem položaju premierja.

 

 

Brexit je preveč obsedel zahodne medije

 

Dogovor o brexitu je med Veliko Britanijo in EU gotovo možno doseči, toda zmes ohranjanja ugleda, obojestranska antipatija in politična nesposobnost so pripeljale do negotove situacije. V zadnjih štirih letih so zahodni mediji posvetili veliko prostora brexitu – in čeprav je seveda pomembna tema, so še bolj kritična vprašanja, npr. jedrska in okoljska, dobila manjšo pozornost. Še posebej je v predvolilnih govorih in v splošnih poročilih redno prezrta možnost jedrskega spopada med velikimi silami. Senca jedrske vojne je visela nad človeštvom več kot sedemdeset let; do najbolj razvpitega dogodka je skoraj prišlo med kubansko raketno krizo oktobra 1962. Vendar to ni osamljen primer. Kot so razkrili ameriški avtorji kot Daniel Ellsberg, se je v jedrskem obdobju zgodilo veliko bližnjih nesreč in provokacij.

 

Za razliko od podnebnih sprememb, ki napovedujejo vidno taljenje ledu in hude suše, se jedrska grožnja ne opazi zlahka, v več ozirih ostaja prikrita. Jedrsko orožje je del vojaško-industrijskega kompleksa. Trumpova administracija si pospešeno prizadeva za trilijon dolarjev vreden načrt "modernizacije" ameriškega jedrskega arzenala v prihodnjih 30 letih, medtem ko državne službe in infrastruktura razpadajo. 

 

Skozi vse zadnje desetletje so z dokazi podprta poročila o hitrem segrevanju Zemlje tako zlovešča, da je ta tema končno prodrla v javno zavest. Neusmiljene znanstvene študije napovedujejo datum globalnega segrevanja na pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta ameriška znanstvenika Hans Eduard Suess in Roger Revelle objavila razpravo, v kateri opozarjata, da "zdaj ljudje izvajajo velik geofizikalen eksperiment, ki se ne bi mogel zgoditi v preteklosti niti ponoviti v prihodnosti", kar "bo morda povzročilo znatna odstopanja od povprečnih pogojev". Suessovo in Revellovo temeljno delo je žalostno padlo v pozabo, čeprav bi moralo postati pomembno v vladni politiki. Če bi našim klimatskim vprašanjem posvetili potrebno pozornost že pred desetletji, bi lahko veliko groženj, ki pretijo svetu, občutno zmanjšali.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
3
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
10
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,462
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,640
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,534
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,892
05/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,795
06/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 1,699
07/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,673
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,321
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,077
10/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 928