Komentar

Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo

Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda iz Evropske unije je del širše slabosti v zvezi evropskih držav. EU je v vedno večjih težavah, večina njih je žal posledica njenega ravnanja. EU se je destabilizirala od znotraj, a na povsem drugačen način kot Sovjetska zveza, katere gospodarstvo je zaradi neprožne politike Leonida Brežnjeva stagniralo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, preden je prišlo do popolnega propada decembra 1991.

04.10.2019 21:40
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Brexit   Velika Britanija   EU   Evropska unija   ZDA   Rusija   Bruselj   Emmanuel Macron   Margaret Thatcher

Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo Evropska unija izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Veliki Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

Vse od ustanovitve Evropske unije pod sedanjim imenom novembra 1993 njeni voditelji v Bruslju sledijo vse bolj škodljivim neoliberalnim programom, katerih rezultati prihajajo na dan v tem desetletju. V mnogih državah Unije je življenjski standard za večino prebivalstva v pretekli generaciji stagniral ali se je celo nekoliko zmanjšal. Zaradi posledic varčevalnih ukrepov, ki so jih uvedli kljub nasprotovanju ekonomistov, je zmeraj več ljudi zagrenjenih in razočaranih. Nobena skrivnost ni, da varčnost sama po sebi zavira gospodarski razvoj. To je povzročilo, da se potencialni volivci vedno bolj obračajo k skrajno desnim strankam in drugim nekoč izoliranim skupinam, kar spodkopava strukture v EU. Kot je bilo namenjeno že od začetka, je neoliberalni pogon prizadel temelje demokracije na različnih celinah. Bogastvo se je kopičilo v vrhnjem razredu družbe, medtem ko je bila večina prebivalstva odrinjena in odmaknjena. Leta 1978 je Douglas Fraser, vodja škotsko-ameriške zveze izjavil, da so se ameriški podjetniki "v tej državi spustili v enostransko razredno vojno; vojno proti delovnim ljudem, brezposelnim, revnim, manjšinam, zelo mladim in zelo starim ter celo proti številnim pripadnikom srednjega razreda naše družbe".

 

Vlade so postale v glavnem neodzivne za mnenja njihovega volilnega telesa in raje služijo interesom bogatih in vplivnih v precej večji meri, kot so pred neoliberalnim obdobjem. Ljudska pričakovanja za prihodnost je uničila posebno ostra, diskriminatorna narava teh finančnih strategij. Iz obupa ali izločenosti so se nekateri res obrnili k fašističnim skupinam, nekdaj marginalnim organizacijam – kar je pripeljalo do zatona tradicionalnih strank, kot je nemška Krščansko-demokratska unija (CDU), ki ji je podpora padla na do zdaj najnižjo raven, medtem ko priljubljenost Alternative za Nemčijo (AfD) stalno narašča. Skrajna desnica pa se veseli naraščajoče podpori tudi v drugih državah, na primer v Franciji, Italiji, Avstriji in na Nizozemskem. Simptome za ta vznemirjajoči trend lahko zasledimo v neoliberalnih napadih na splošno prebivalstvo: velike davčne olajšave bogatim, naraščanje privatizacije, deregulacija, odprava sindikatov, reševanje bank, offshore podjetja.

 

 

Nedeljske zvezne parlamentarne volitve v Avstriji so svobodnjaškim desničarjem prinesle poraz.

 

 

26 najbogatejših je enako kot polovica človeštva

 

V Franciji gibanje rumenih jopičev sestavlja široka mešanica njihove družbe; označevanje protestnikov za skrajneže je daleč od resnice. Protesti rumenih jopičev so odraz uničevalnih varčevalnih ukrepov in neoliberalnih programov, ki so prizadeli velik del francoskega prebivalstva. Na Emmanuelu Macronu je nekaj, zaradi česar so ga njegovi kritiki po volitvah leta 2017 prepoznali kot "predsednika bogatih". Čeprav je ta naziv morda preveč poenostavljen, ga ozadje v elitnih financah družbe Rotschild & Co, preko katere je postal milijonar, ni ravno priljubilo pri francoskem delovnem razredu. Tudi Macronove finančne "reforme" – potrdile so nizke ocene odobritev, ki se gibajo okoli 30 % – niso izboljšale njegovega ugleda, saj dodatno pritiskajo na neupoštevane francoske volivce.

 

Drug dejavnik, ki povečuje podporo ekstremističnim strankam, je naval imigrantov v Evropo, ki ga nekateri občutijo kot grožnjo nacionalni stabilnosti in identiteti. Vendar številni migranti bežijo tudi pred vojnami in lakoto, ki jo povzroča splet vojaške intervencije, pogosto pod zahodnim vodstvom – Irak (2003) ter Libija (2011) – in podnebnih sprememb, kot so suša, poplave, neznosna vročina itd. Države, ki vsako leto proizvedejo največ emisij (Kitajska, Amerika, Rusija) bi zagotovo morale sprejeti največ klimatskih beguncev. Število ljudi, ki bežijo pred nevzdržnimi vremenskimi razmerami, bo v prihodnosti pričakovano naraslo v milijone, ker se bo podnebna kriza poglobila.

 

Med državami EU je Nemčija sprejela največ migrantov, več kot milijon ljudi. Toda pri Nemcih rodnost upada, prebivalstvo se stara – zato je to država, v kateri se veča potreba po delovni sili. Mnogi od priseljencev, ki jih je Angela Merkel sprejela po letu 2015, so dobili zaposlitev, več kot polovica od njih so kvalificirani delavci.

 

 

Vprašanje odnosa do ekonomskih migrantov in beguncev že peto leto razdvaja Evropsko unijo.

 

 

V Evropi važne odločitve sprejema neizvoljena trojka: Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (MDS). Te ustanove niso pod javnim nadzorom in delujejo v skoraj popolni tajnosti, kar je spet kršenje demokratičnih idealov. Ljudje so razočarani tudi zaradi neuspešnosti levih strank, v tem stoletju nazadnje v Latinski Ameriki. Levičarske vlade v Venezueli, Braziliji in Argentini so gradile svojo gospodarsko politiko na višanju cen surovin, na primer nafte, kar je bil samo kratkotrajen pojav. Niso uspele prestrukturirati svojih gospodarstev, da ne bi uporabljala fosilih goriv, ali da bi iskala trajnostno strukturo, odvisno od proizvodnje ali kmetijstva. Levičarske vlade je pestila tudi korupcija, zlasti v Braziliji, kjer Delavska stranka enostavno ni mogla držati prstov stran od blagajne.

 

 

Simptom česa je brexit?

 

Neizogibni britanski izhod iz EU je še en simptom od bolezni prizadete Evrope. Veliki deli prebivalstva, zlasti v Angliji in Walesu, so tako kot drugi trpeli zaradi neoliberalnih programov – in Britanija, nekoč rojstni kraj industrijske revolucije, je izkusila učinke deindustrializacije podobno, kot so jo v Ameriki. Proces selitve proizvodnje v tujino, v države tretjega sveta, da bi povečali dobičke, se je pospešil med vladanjem Margaret Thatcher in Ronalda Reagana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Odločitev britanske javnosti, da odide iz EU junija 2016, s tesnim izidom 52 % proti 48 %, je bila, če ne drugega, protest volivcev zaradi smeri, ki jo je država ubirala – z rastočo stopnjo neenakosti in brezdomstva v Združenem kraljestvu, hkrati z nižanjem standardov v zdravstvu in šolstvu. Vendar so družbene krize, ki mučijo Britanijo, bolj povezane s politiko Thatcherjeve dobe, ki je bila naklonjena bogatim in se je kasneje še stopnjevala z ministrskimi predsedniki, kot sta bila Tony Blair in David Cameron. Britanske težave so predvsem domača zadeva in za njih ne morejo kriviti politike EU. Tisti v Britaniji, ki mislijo, da bo izhod iz EU nekako izboljšal njihove življenjske razmere, so verjetno zavedeni. 

 

Velika Britanija ni bila nikoli zares del EU, kar se vidi v tudi njenem zavračanju, da bi sprejela evro za svojo valuto. Britanska pozicija otoške države, ločene od evropskega celine, ki ji je stoletja omogočala, da je vodila neodvisno politiko in imela ozemeljske posesti v oddaljenih predelih sveta, je pomenila, da so imele njene vlade nekoliko drugačne poglede na svoje evropske konkurente.

 

Izid referenduma o izstopu Združenega kraljestva je bil nepričakovan udarec za EU, ki je dodobra pretresel Bruselj, kajti Velika Britanija kljub svojemu zmanjšanju v zadnjem stoletju še vedno predstavlja veliko silo. Težko je napovedati, kaj dobrega prinaša britanski odhod, zaradi katerega bosta verjetno tako London kot Bruselj postala bolj ranljiva, kot sta bila pred njim. Zaradi brexita bo Britanija razvila tesnejše odnose z Ameriko, saj se bo nekoliko odtujila evropskega bloka. 

 

Zaradi dolgotrajnega odhajanja Velike Britanije iz EU je nastala nenavadna afera. Voditelji v Bruslju so brez dvoma razočarani, ker bo zveza izgubila veliko evropsko državo, in se ne želijo osramotiti s tem, da bi Britaniji omogočili neoviran izstop. Če bi EU dovolila Britaniji lahek umik iz svoje organizacije, bi lahko s tem opogumila ostale članice z nezadovoljnimi prebivalci, da bi krenili po isti poti.

 

 

Sredin odmevni govor Borisa Johnsona na konferenci Konservativne stranke.

 

 

Theresa May in njeni sodelavci so se pokazali kot nezmožni slediti neomajni poti do brexita, saj so notranji boji in osebni interesi prevladali med njenimi konservativnimi člani kabineta. Izgledi niso nič bolj rožnati za Mayinega naslednika Borisa Johnsona, ki ima za seboj dolgo zgodovino odmevnih spodrsljajev in napak. Tik pred glasovanju o brexitu je Johnson nejasno primerjal projekt EU in pretekle politike Napoleona in Hitlerja na evropski celini. Johnson je nedavno sledil slabim nasvetom, kot je bil razpust parlamenta; dejanje, o katerem je britansko vrhovno sodišče razsodilo, da je "nezakonito". To je postavilo Johnsona v neugoden položaj, prišlo je do pozivov, naj razmisli o svojem položaju premierja.

 

 

Brexit je preveč obsedel zahodne medije

 

Dogovor o brexitu je med Veliko Britanijo in EU gotovo možno doseči, toda zmes ohranjanja ugleda, obojestranska antipatija in politična nesposobnost so pripeljale do negotove situacije. V zadnjih štirih letih so zahodni mediji posvetili veliko prostora brexitu – in čeprav je seveda pomembna tema, so še bolj kritična vprašanja, npr. jedrska in okoljska, dobila manjšo pozornost. Še posebej je v predvolilnih govorih in v splošnih poročilih redno prezrta možnost jedrskega spopada med velikimi silami. Senca jedrske vojne je visela nad človeštvom več kot sedemdeset let; do najbolj razvpitega dogodka je skoraj prišlo med kubansko raketno krizo oktobra 1962. Vendar to ni osamljen primer. Kot so razkrili ameriški avtorji kot Daniel Ellsberg, se je v jedrskem obdobju zgodilo veliko bližnjih nesreč in provokacij.

 

Za razliko od podnebnih sprememb, ki napovedujejo vidno taljenje ledu in hude suše, se jedrska grožnja ne opazi zlahka, v več ozirih ostaja prikrita. Jedrsko orožje je del vojaško-industrijskega kompleksa. Trumpova administracija si pospešeno prizadeva za trilijon dolarjev vreden načrt "modernizacije" ameriškega jedrskega arzenala v prihodnjih 30 letih, medtem ko državne službe in infrastruktura razpadajo. 

 

Skozi vse zadnje desetletje so z dokazi podprta poročila o hitrem segrevanju Zemlje tako zlovešča, da je ta tema končno prodrla v javno zavest. Neusmiljene znanstvene študije napovedujejo datum globalnega segrevanja na pozna petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta ameriška znanstvenika Hans Eduard Suess in Roger Revelle objavila razpravo, v kateri opozarjata, da "zdaj ljudje izvajajo velik geofizikalen eksperiment, ki se ne bi mogel zgoditi v preteklosti niti ponoviti v prihodnosti", kar "bo morda povzročilo znatna odstopanja od povprečnih pogojev". Suessovo in Revellovo temeljno delo je žalostno padlo v pozabo, čeprav bi moralo postati pomembno v vladni politiki. Če bi našim klimatskim vprašanjem posvetili potrebno pozornost že pred desetletji, bi lahko veliko groženj, ki pretijo svetu, občutno zmanjšali.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
6
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.084
02/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.840
03/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 3.696
04/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.053
05/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.155
06/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.801
07/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.988
08/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.651
09/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.327
10/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 3.523