Gledam nadaljevanko z naslovom parlamentarna preiskovalna komisije za ugotavljanje nepravilnosti pri delovanju otroške srčne kirurgije v ljubljanskem Kliničnem centru. Ne spoznam se na medicino, še manj na kirurgijo, o otroški srčni kirurgiji pa se mi niti sanja ne. Kljub temu pa so me zaslišanja vrhunskih zdravnikov - dr. Kalana, dr. Robide in tehničnih direktorjev UKCL - pritegnila. Začel sam razmišljati, kako to, da lahko pride do takšnih polomij, ki se končajo celo s smrtjo otrok. Vsa tragedija in zapleti so se dogajali v vrhunski zdravstveni ustanovi, ki združuje več sto vrhunskih zdravnikov in profesorjev mednarodnega ugleda. V Univerzitetnem kliničnem centru! Najverjetneje ni problem v denarju. Niti v znanju ne. Vendar so se dogajale neverjetne reči, ki so jih spremljale celo tragične smrti otrok. Kako je to možno? Zakaj nihče ni interveniral? Zakaj nihče ni ukrepal, če so opozorila kazala na nevzdržno stanje? Zakaj se je s tem začela ukvarjati šele državnozborska komisija, ki jo je ustanovila opozicija? Zakaj mnogi mehanizmi, ki spremljajo to dejavnost, ne delujejo in so zatajili? Zakaj ni možno ugotoviti vzroka ali vzrokov za takšno stanje?

Odgovora na ta vprašanja nima ne stroka, še manj pa poslanci. Kljub temu pa vzroki so. Zelo jasni, le najti jih je potrebno. Ko sem se spravil k analizi tega problema, sem najprej vso zadevo postavil v okvir države Slovenije. Država ni zgrajena na zdravih temeljih, zato nevzdržno stanje otroške srčne kirurgije ni nobena izjema, temveč je pravilo, ki se žal dogaja na najrazličnejših področjih, med katerimi ni prav nobene vzročne zveze (zdravstvo, gradbeništvo, pravosodje, kultura itd.), pa vendar je možno zaslediti en in isti sindrom: sindron nedokončane tranzicije.

V Sloveniji vlada nekakšna mešanica pokvarjenega socializma in še bolj pokvarjenega kapitalizma: imamo svobodne volitve, imamo strankarsko demokracijo, imamo svobodo medijev in še marsikaj, kar spominja na demokracijo, a ko vse to primerjamo z dejansko demokratičnimi družbami, vidimo, da ta naša demokracija niti slučajno ni podobna tistim drugim demokracijam. Glavna napaka slovenske demokracije je ta, da ni menjave oblasti. V demokraciji se namreč oblast redno menjuje, prehaja od konservativcev k laburistom, od socialistov h krščanskim demokratom itd. V Sloveniji pa se to praviloma ne dogaja. Oblast, ključne pozicije ostajajo vedno v istih rokah. Da je stanje še slabše, poleg izvoljene oblast vladajo še sile v ozadju. Teh nikoli ni na volilnih spiskih, nikoli niso izvoljeni, a vendar po vplivu presegajo izvoljeno oblast. Prav to dejstvo je vzrok za slabosti in polomije te države.

Doslej še noben minister za zdravje ni mogel presekati mafijskih lovk v zdravstvu. Med najslabšimi ministri vseh časov pa je bila brez dvoma Milojka Kolar Celarc, ki smo jo klicali tudi Pokvarjena Milojka.

Kdo v resnici upravlja z našim denarjem

V Sloveniji imamo nedotakljivo oblast, ki je nad vsem. Žal tudi nad stroko. Kljub temu, da imamo celo vrsto odličnih strokovnjakov na vseh področjih - od znanosti, umetnosti, športa -, Slovenija diha le s polovičnimi pljuči, saj stroka ne pride do veljave. Prav tukaj pa je potrebno iskati vzroke za težave, tudi za polomijo otroške srečne kirurgije v ljubljanskem Kliničnem centru. Obstaja shema, ki jo lahko slutimo prav na vseh področjih. Posamezna področja, fevdi so razdeljeni med združbami, ki podobno kot mafija delujejo iz ozadja. Nikoli se ne "stehtajo" na volitvah. Skušajo biti čim boj anonimne in ne dovolijo, da jih odkrijejo novinarji ali da se pojavijo v medijih. Verjetno niti ne živijo v Sloveniji. Sem pridejo le kasirati pridobljeno.

Ali so te združbe vodene iz enega centra, je vprašanje. Prav gotovo pa med njimi vladajo pravila obnašanja. En ceh ne sme napadati drugega. Paziti je potrebno, da se ne pojavljajo v javnosti, če pa se že zgodi napaka, je potrebno složno vse pokriti. Takšne mafijske združbe, lahko pa tudi močni posamezniki, obvladujejo področja, svoje fevde. Poskrbijo, da imajo v resornih ministrstvih svoje ljudi, ki skrbijo za kadrovske rešitve, odločajo, kdo bodo ministri, kdo bodo vodilni ljudje v podsistemih (DARS, DRI, UKCL in drugih državnih podjetjih). Na vodila mesta v teh družbah ali javnih zavodih postavljajo v glavnem poslušne, nekompetentne ljudi, pa tudi ljudi s sumljivo preteklostjo, ki jih lahko izsiljujejo in od njih zahtevajo slepo pokorščino. Na ta način popolnoma obvladujejo posamezna področja in praktično vladajo iz ozadja. To je shema, ki jo je mogoče slutiti praktično povsod, kjer se proračunski denar preliva v privatne žepe. Zato je smiselno pogledati, kako ta shema deluje v primeru otroške srčne kirurgije.

Aleš Šabeder, aktualni minister za zdravje je veliko obljubljal, ko je prišel v UKCL. Toda potem je tik pred odhodom iz Kliničnega centra vložil absurdne tožbo za 100.000 evrov proti našemu sodelavcu Blažu Mrevljetu. Ta neumna poteza, ki ji ni para v zgodovini slovenskih medijev niti zdravstva, ga bo spremljala vse življenje.

Nad ministrstvom za zdravje je mafija s svojim šefom. Kdo je to in kako to deluje, je novinarjem nemogoče odkriti, saj je to delo za policijo in državno tožilstvo. A ker se to ne zgodi, lahko samo z indici dokazujemo obstoj takšne kriminalne združbe, ki je poskrbela, da ima vplivne ljudi na ministrstvu. To je sicer druga ali celo tretja liga uradnikov, torej tistih, ki jih vsakokratna oblast ne zamenja, ob nastopu pa nima druge izbite, kot da se opre nanje in se prek njih kontaminira. Tudi če ni že ob izboru in uradni potrditvi vodstva ministrstva izvedena selekcija in ekipa ni popolnoma sestavljena z ljudmi, ki jih določi mafija, so prišleki nebogljeni in se morajo zateči po pomoč k ekipi, ki obvladuje ministrstvo. Vodstvo namreč naleti na nepregledno množico predpisov, zakonov, pravil in vseh ovir, tako da še tako zagnana ekipa prej ali slej klecne in se uda v usodo. Postane popolnoma odvisna od treh drugo-, ali tretjeligaških birokratov. Ti so običajno povezani z mediji, zato vsak odmik, ki ni v skladu s politiko mafije, pride v javnost.

Koga zanima otroška srčna kirurgija? Nikogar ...

Potem se spustimo še stopnjo nižje, se pravi na zavode, agencije, podjetja v državni lasti in podobne inštitucije. Vse do tja segajo metastaze mafije. Zagotovljene so dobre povezave, navodila prihajajo in so v veliki meri izpolnjena. Kdorkoli je izvoljen, kdorkoli je imenovan, je lahko zamenjan. Stalnica so le drugo- in tretjeligaški birokratski profili, ki zvesto služijo mafiji. Marsikateri tudi popolnoma nevede. To je shema, ki se jo da slutiti, zato jo poizkusimo preslikati na problem otroške srečne kirurgije v UKCL, s katerim se ukvarja parlamentarna komisija in ki ne more in ne more izluščiti, kdo je pravzaprav krivec za smrt več otrok in za propad tega programa v Kliničnem centru.

Mafija se z otroško srčno kirurgijo ne ukvarja, saj ta ni dovolj finančno zanimiva, spada pa pod njen vpliv, saj je del zdravstvenega področja. Osnovni model delovanja je, kako čim več proračunskih sredstvev za javno zdravstvo preliti v privatne žepe neopazno, nekonfliktno. Da mafija to doseže, potrebuje takšno ministrsko ekipo, ki je čim bolj nesposobna, nekompetentna in ki se jo lahko odstavi, če slučajno ne bi bila dovolj pohlevna, oziroma se jo lahko obrani, če jo morda kdo napada in je za mafijo koristna. Poglejmo si nekaj zadnjih ekip in hitro ugotovimo, da ustrezajo tem kriterijem. Ministre ekipe poznamo, mafije pa ne. Tudi drugo- in tretjeligaše ne poznamo. Ti so stalnica, na nesposobne ministre pa ostaja le medel spomin.

Primarij Darko Zorman, veseljak iz afere Žilne opornice. Pred tremi leti nas je ves poln samega sebe tožil, ker smo si upali pisati o njem. Potem mu ni bilo več do smeha: bil je zaslišan pred preiskovalno komisijo, kasneje se je znašel tudi v kazenski preiskavi.

Spustimo se še stopnjo niže. Tudi tukaj se shema ponovi. Direktorji UKCL so v glavnem nekompetentni ljudje. Določi in ustoliči jih politika, ki je zlizana z mafijsko združbo, ki obvladuje področje zdravstva. Tem direktorjem sekundira mešana ekipa. Na eni strani so strokovnjaki, ki se ukvarjajo predvsem z vrhunskim zdravstvom in nimajo volje niti časa razmišljati o stranpoteh inštitucije. Naivno podajajo predloge za reševanje posameznih problemov in se čudijo, da se ti skorajda praviloma ne realizirajo. Vodstvo UKCL pa ima suport, ki deluje v korist mafije in seveda mafiji naklonjeni politiki. Tako velika inštitucija ima številne pomožne službe, pa sindikate in drugo navlako, ki participira pri vodenju inštitucije. Zaradi deklarirane demokracije vsa ta navlaka dobi neverjetno moč. Mirno se postavi nad stroko, nad vrhunske strokovnjake, profesorje z mednarodnim ugledom in uveljavlja navodila združbe, ki vodi igro iz ozadja. Nepomembni niso niti navidezni strokovnjaki, ki jih ustvarja politični režim. Ta praksa izvira še iz časov samoupravnega socializma. Že takrat vladajoča partija ni mogla pokrivati stroke, zato je navidezne strokovnjake sama producirala. Za to je bila ustanovljena marksistična Sorbonna, današnji FDV.

Javno zdravstvo je v interesu - mafije

Ob poznavanju sheme, ki je sicer ni mogoče dokazati, o njenem obstoju govore le indici, pa je mogoče pojasniti, zakaj je propadla otroška srčna kirurgija, zakaj je umrlo več otrok, zakaj so UKCL zapustili dobri zdravniki, strokovnjaki. Pojasniti je mogoče tudi, zakaj se niso izvajali sklepi vrhunskih strokovnjakov. Zdravstvo in UKCL vodi mafija. Ta deluje iz ozadja, vzpostavila pa je vertikalo, ki sega od ministrstva skozi UKCL vse do posameznega oddelka. Deluje tako, kot je včasih delovala zloglasna UDBA oziroma pri nas Služba državne varnosti (SDV). Ni naključje, da je bil prvi šef UKCL človek, ki je pred tem uspešno vodil SDV. Po nekaterih podatkih se je po njegovi zaslugi v Kliničnem centru po ustanovitvi zaposlilo na stotine bivših pripadnikov te službe. To bi danes marsikaj pojasnilo.

S tem "šefom" ni šale: Janez Zemljarič, nekdanji načelnik SDV in prvi direktor UKCL, naj bi v Kliničnem centru zaposlil na stotine pripadnikov Službe državne varnosti v različnih nemedicinskih službah in oddelkih. 

Če se bo preiskovalna komisija zavedla sheme, po kateri deluje mafija, ki kroji usodo zdravstva v Sloveniji, bo prišla do realnih zaključkov. Morda bo celo ugotovila, kdo so ljudje, ki pravzaprav obvladujejo zdravstvo v Sloveniji. Toda ... za zdaj vsa zaslišanja ugotavljajo, da je bilo vse dobro strokovno podprto, vendar ko je bilo potrebno potegniti odločilno potezo, se je zalomilo in zadeva je obstala. Vrhunski strokovnjaki, ki pričajo pred komisijo, ne znajo pojasniti, kaj se je pravzaprav dogajalo. Kdo je zaviral procese? Kdo se je pravzaprav norčeval iz njih?

Vse to lahko pojasni le shema, ki je sicer oprta na indice, je pa toliko trdna, da je potrebno preiskovalno komisijo usmeriti predvsem v odkrivanje ozadja, ki je narekovalo in izvedlo polomijo, ki je Slovenijo oropalo otroške srčne kirurgije, povzročilo smrt več otrok in napravilo nepopravljivo škodo, ki jo zdaj občutijo mali bolniki in njihovi starši.