Komentar

Slovenske reforme so pot v revščino

V Sloveniji obstaja nekaj takega, kot je inflacija reform. Dobesedno vsaka vlada je od prvega dne dalje opisovala, katere reforme bodo izvedene. Na tem reformnem spisku je vsakič znova moč najti pokojninsko in zdravstveno reformo, zmanjševanje birokratskih ovir, davčno reformo (saj veste, eni z davki gor, drugi pa dol), reformo trga dela ter privatizacijo (spet, dobro vesti eni ne, drugi da in to vse, ampak nikoli, tretji maksimalno 15 podjetij, zadnji pa kdo bi vedel in razumel, kaj sploh hočejo in o čem sploh govorijo).

21.08.2014 22:35
Piše: Kizo

Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Foto: Wikipedia

Če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda.

 

Uporabil sem kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije.

 

Če ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju.

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa.

 

Pri vsem blagohotnem političnem reformiranju nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

Vse to je skrbelo in še vedno skrbi naše socialne inženirje, ki po lastnih navdihih in vizijah ter v imenu epohalnih reform neskončno radi eksperimentirajo z usodami državljanov in slovenskih podjetij. V zadnjih letih se je spisek reform še nekoliko razširil in danes z izjemo kakšnega politično senilnega DeSUS-a ni stranke, ki se ne bi želela preskusiti še v reformi bančnega sektorja, razdolževanju podjetij in pa zmanjševanju dolga države.

 

To je seveda dobro za kakšnega Dejana Židana, ki ima na zalogi vedno več in več idej, popolnoma vseeno za Karla Erjavca, ki se nikoli ni niti pretvarjal, da ima kakšne ideje, nekako bizarno pa za vse nas preostale, ki reform nekako ne vidimo, razumemo pa, da je vsak dan več reformnih področij, kar pomeni, da je vsak dan več dimenzij zasebnega in poslovnega življenja, v katerega se želi slovenska politika vse bolj vmešavati.

 

Pri vsem tem blagohotnem političnem reformiranju pa nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

V predhodnih člankih smo na Portalu Plus pokazali, da je reformna pot, ki bi temeljila na nostalgiji po samoupravnem socializmu, iracionalna histerija in ne nabor perskripcij za ekonomsko politiko. Pokazali pa smo tudi, da je bila slovenska tranzicija, v kontekstu srednje in vzhodne Evrope, katastrofična, saj je pripeljala do tega, da nas nekdanji sovjetski sateliti prehitevajo, slovenska ekonomija pa se od evropske oddaljuje. Tokrat se bomo posvetili drugemu vprašanju, namreč, če se ta država reformira že od leta 2004 dalje, kakšni so učinki teh reform in kako lahko preko teh učinkov ocenimo sposobnost slovenske politike in njeno iskrenost pri oglaševanju reform.

 

Menim, da ga ni racionalnega volivca, ki v zadnjih desetih letih "reformnih naporov" vlad RS ne bi že neskončnokrat slišal do potankosti razloženih zgodb o reformnih izbirah tako starih kot novih članic EU, še manj je tistih, ki niso slišali nič o tem, kako so se zadnje krize lotevale skorajda vse države, ki so bile okužene.

 

In ker sem mnenja, da je tisti, ki je želel slišati, vse skupaj slišal (tudi do desetkrat), za tiste, ki pa molijo k favoritu Združene levice sindikalistu Štruklju in imajo permanentno zamašena ušesa in javno mantrajo, da je potrebno slediti nordijskemu sistemu, ki je kopija samoupravljanja (in v svoji nerazgledanosti in ignoranci ne vedo, da se je tam zgoraj sistem že davno zlomil in da so z reformami uvedli "brutalni" kapitalizem) pa je nepotrebno karkoli ponavljati. Namesto tega se bomo raje vprašali, kakšni so desetletni učinki reformatorstva na slovenskem. 

 

Priznam, članek je malce daljši in razumem, da si povprečni volivec ne more privoščiti zapraviti veliko časa za branje, ker že kako desetletje čaka na izpolnitev Erjavčevih obljub. Tem se opravičujem in jih prosim, da raje nadaljujejo z branjem "mainstream" slovenskih medijev, saj je bojda neka slovenska pevka pokazala joške. 

 

 

Nekaj malega o tehnologiji kolumne

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa. Za iskanje odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje namreč nisem poklical ne socialno čutečega Hanžka, ne avantgardnega ekonomista Mencingerja, ne profetske pisateljice Makarovičeve ali "za-usodo-revnih-zaskrbljene" predavateljice Koširjeve in niti nisem, kako strašno, kontaktiral Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

 

Namesto tega sem uporabil kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije. 

 

Za iskanje odgovora na vprašanje, kako učinkovite so bile slovenske reforme 2004 – 2014, sem analiziral trendno in ciklično komponento gibanja BDP, trend zasebnih investicij in trend zasebne potrošnje. Zakaj trend in cikel?

 

V nekoliko poenostavljenem in skrčenem jeziku: trend nam kaže dolgoročno tendenco razvoja ekonomije, cikel pa nihanje okoli dolgoročne poti in razkriva tisto, čemur v ekonomiji rečemo proizvodna vrzel. Torej razliko med potencialnim in dejanskim proizvodom. Zakaj samo BDP, zasebno potrošnjo in zasebne investicije? Zato, ker na makro ravni najbolje razkrivajo odziv na reformne napore slovenske politike in najbolje prikazujejo ekonomijo v globalu ter kaj se dogaja vsem nam potrošnikom in podjetjem.

 

Za izračun trenda in cikla je bil uporabljen HP filter, precej tipična metoda, ki sta jo razvila nobelovca Hodrick in Prescott, ki sicer trpi zaradi določenih problemov, ampak če odštejete Krugmanove akademsko nepoštene argumente (in s tem ste odšteli tudi argumente njegovega ekstatičnega oboževalca Joška P. Damijana), je dovolj dobra metoda, da odgovori na naše vprašanje. Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

 

 

Brutalna realnost dolgoročne obsojenosti na dolžniško klošarjenje

 

Spodnji grafikon (podatki so kvartalni, v stalnih cenah merjenih v letu 2000 in v evrih, pretvorjeni v logaritemske vrednosti) kaže logaritmirane vrednosti za kvartalni BDP in njegovo trendno komponento. Zanima nas trend in njegova zgodba. Trend (rdeča linija) doseže svoj vrhunec nekje leta 2008, sledi pa obdobje njegovega zloma.

 

Kako silen je ta zlom trenda vam bo jasno, če si potegnete črto v smeri prvotnega naraščanja. Kaj to vse skupaj pomeni? Zelo enostavno: prvič, da je trend razvoja tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike in drugič, tudi če se, po nekem metafizičnem čudežu, vrnemo na pot prvotne dinamike, je naša ekonomija izgubila ogromno in to nepovratno (ali štartali bomo z neprimerno nižjega nivoja, kot pred "reformnimi napori slovenske politike").

 

 

Slika 1: Trend BDP in gibanje BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Poglejmo še cikel, oziroma nihanje BDP okoli njegove trendne poti, oziroma tisto, čemur se v ekonomiji reče ocena proizvodne vrzeli: 

 

 

Slika 2: Cikel BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj je pomembno? Variabilnost je po letu 2008 očitno precej višja kot pred tem letom, obstaja pa še ena izboklina med 2006 in 2008, ki deluje na moč bizarno. Prevedeno: nihče, razen kroničnih odvisnikov od iger na srečo, si ne želi visoke dohodkovne variabilnosti in niti država si tega ne želi in seveda izboklina je čudna, deluje kot klasični mehurček. Torej, v čem je zgodba obeh grafov in kaj imata za povedati o reformah? 

 

Prvič, Slovenija očitno še kar ne pride k sebi. Trend rasti je zlomljen in očitno je, da karkoli se je poskusilo, ni delovalo. Pri tem sta prednjačili dve strategiji. Najprej strategija Pahorjeve vlade, da je potrebno samo še malo zdržati pa bo vse ok, nas bo že rešila nemška gospodarska rast, vmes pa zalijmo državo z dolgom, saj ga imamo relativno malo. Potem je tu strategija vlade Alenke Bratušek, da ne potrebujemo reform, ampak čas (zapolnjen z dolžniškim denarjem, ker še malo več novega dolga na že ekstremno visok dolg itak ne more biti nekaj strašnega).

 

Pahorjeva strategija zanikanja realnosti (gnilih fundamentov slovenske strukture) in Bratuškina strategija kakršnihkoli protržnih reform (ker trg je bojda enako Janša) sta povzročili zlom trenda in stagnacijo. Pozor, če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda (odstotno blag dvig cikla navzgor pa lahko resno pripišete blagi gospodarski rasti evro območja). 

 

Drugič, kaj je to z mehurčkom? Seveda, pot v krizo. Pozor, interpretacija reformnih naporov 2004 – 2008 ne bo komunistične narave (spomnite se denimo interpretacij Tajnikarja in Cvikla in vedeli boste, o čem govorim), gre namreč za zgodbo, ki je kombinacija bolestne kreditne ekspanzije v gradbeno/nepremičninskem sektorju, tajkunske igrice imenovane managerski prevzem podjetij in odsotnosti reform.

 

Vse skupaj je bilo seveda utemeljeno na državnem in politično oktroiranem bančnem sistemu in na nereformiranih strukturnih temeljih slovenske ekonomije, ki je še kar naprej temeljila na izčrpanem in krahiranem modelu Drnovškovega gradualizma. Povedano drugače, odsotnost reform 2004 – 2008 je pomenila, da je mehurček (v resnici se uporablja izraz pregorevanje) počil in ker reformiranja Drnovškovega gradualizma ni bilo, se je začel prosti pad. Zdravih temeljev slovenske ekonomije ni bilo. Čemu ta trditev?

 

Privatizacije ni bilo (če odštejemo sklepno fazo tajkunskih prevzemov, ki pa se je začela tam nekje okoli leta 2000, ko je bila na kongresu LDS v Portorožu izrečena Drnovškova fatva), tako imenovana Mramorescujeva davčna reforma se je z blagimi transformacijami potegnila v Janševo vlado, tipična "Karl Erjavec je v vladi" pokojninska reforma je bila zgolj bizaren postopek usklajevanja rasti pokojnin, popolna odsotnost razumevanja in reševanja problemov zdravstvenega sistema je sprožila finančne šoke v sistemu, ohranjanje udbovskega nacionalnega ponosa NLB, za povrh pa še strahovito stalinistična plačna reforma, pa sta dodatno pripomogla k temu, da je Pahorjeva vlada, ki je hrčkala kredite, uspešno in z lahkoto zlomila dolgoročni trend slovenskega BDP.

 

Torej? Desetletje reform in kakšen je učinek? Zdaj razumete, da so slovenske reforme pot v revščino? Zdaj razumete zakaj nikoli več ne bi smeli verjeti nobenemu politiku, ki po slovensko obljublja reforme? Poglejmo, kaj lahko izvemo s preučitvijo dinamike dveh komponent BDP, in sicer potrošnje in investicij.

 

 

Državljan crkni, ni pomemben tvoj proračun, pomemben je proračun države!

 

Kako krasna prihodnost se obeta državljanom Slovenije kaže spodnji graf. Trend potrošnje je dramatično zlomljen in potrjuje sliko, ki jo kažejo Umarjeva poročila o krčenju zasebne potrošnje. Preden se Združena levica in vrh slovenskih izganjalcev neoliberalizma začnejo veseliti, da je končno konec potrošniške družbe, omenimo, da omenjeno pomeni manj vsega za državljane. Z drugimi besedami manj kakovostnega življenja.

 

Razen, seveda, če je ideja kakovosti življenja povezana s hrano iz smetnjakov, bivanjem v Cukrarni in počitnicah ob cestnih lužah. Spodnja slika je dokaz, kam nas je pripeljalo desetletje političnih "reformnih naporov": v okoliščine, ko državljani počasi crkujemo. Mar to ni ultimativni dokaz, da potrebujemo resne reforme ali raje nikakršnih? Ker vsi ti politično-reformatorski eksperimenti samo poslabšujejo vse skupaj.

 

 

Slika 3: Trend zasebne potrošnje in gibanje zasebne potrošnje (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj zgornji prikaz pomeni za Cerarjevo vlado? Prihajajoča vlada se mora zavedati, da je na strani davčnega obremenjevanja naletela na zgornjo mejo mogočega. Prebivalstvo namreč dobesedno hira in v teh okoliščinah ni in ne more biti več prostora za davčno izžemanje državljanov.

 

Prenehati je potrebno z obsesijo s prihodkovno stranjo državnega proračuna in razmisliti o prihodkovni strani proračuna državljanov. Če prevlada klasično prepričanje, da davčne obremenitve dela in DDV-ja  ni potrebno znižati ter, da je smiselno uvajati še nove davke (denimo nepremičninski davek), ne da bi se pri tem sploh pogledalo na izdatkovno stran proračuna, potem vedite, da bomo imeli opravka s tiransko vlado.

 

Kaj naj drugega sploh rečemo za vlado, ki glede na zgornji prikaz brez težav dopušča hiranje državljanov? Želite v naslednjih letih jesti iz smetnjaka? Dobro, pa se zavzemajte za še višje in nove davke ter status quo na izdatkovni strani proračuna, izbira je vaša. Če je tako, potem predlagam tudi, da se še bolj preganja tuj kapital, ker v tej državi delovnih mest očitno ne potrebujemo. Mi hočemo postati nepotrošniška družba, živeti od prane, zato je zlom trenda potrošnje odlična novica za kakovost življenja.

 

Če pa ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju. Ljudje, ki živijo od razporejanja volilnih glasov in ki že desetletje eksperimentirajo z vsemi nami, namreč niso ravno referenčni za to, da bi jim še naprej zaupali svojo prihodnost. Razen, če seveda kdo meni, da mu bo družinski proračun rešil Karl Erjavec, ki je sedel še v vseh "reformatorskih vladah" zadnjih deset let. Ampak slednje je že v domeni psihiatrije in ne ekonomije. 

 

 

Nič nas ni strah, če so levičarji z nami

 

Spodnji grafikon bi vas moral, če ste količkaj racionalni, spraviti v ekstremen stres in to do te mere, da se vprašate, ali še ima smisel rojevati in vzgajati otroke v tej družbi. Gre za trend zasebnih investicij. Zlom tega trenda je ekstremen in kot prikazuje spodnji grafikon je očitno, da se bo investicijska aktivnost morda, če bodo politiki nehali eksperimentirati z ekonomsko politiko in reformami, pobrala nekje na stopnji, na kateri je bila pred šestnajstimi leti!

 

 

Slika 4: Trend zasebnih investicij in gibanje zasebnih investicij (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Menim, da razumete, kaj to pomeni: manj dobička (in posledično tudi manj davčnih prihodkov v proračun za naše etatiste), manj lastniškega kapitala in počasnejše razdolževanje podjetij, izgubljanje deležev na mednarodnih trgih, manj razvoja, manj delovnih mest. Skratka, začaran krog počasnega, a gotovega sestopanja v podjetniški kolaps.

 

In to ne more biti naključje, ker vsa ta leta slovenske tranzicije so bila zasebna podjetja ali zoprn tekmec dominantnim paradržavnim podjetjem ali priročna destinacija za davčno izčrpavanje ali pa ciljna tarča najrazličnejših birokratskih domislic in inšpekcijskih nadlegovanj. Realno pogledano je bil en cel metafizični čudež, da so sploh tako dolgo živela, investirala in zaposlovala.

 

Menim tudi, da je odveč pojasnjevati, kaj pomeni, če podjetja iz malega in odprtega gospodarstva, ki so v celoti odvisna od tujih trgov, nekaj let zapored ne morejo investirati. Seveda to pomeni slovo od trgov, ker v povprečju konkurenčna tuja podjetja, ki niso odvisna od političnih intervencij po bankah, davčnih preobremenitev in ekstremnih rigidnosti v poslovnem okolju ter niso del balkanske poslovne kulture ter maloumnih političnih eksperimentov, takšnega krčenja investicij niso doživele.

 

Posledično slovenska podjetja crkujejo. Fokus ekonomske politike pa je še kar naprej na rentniških, paradržavnih mastodontih. Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Koga briga poslovno okolje, če pa je potrebno zlivati denar v politične eksperimente tipa Cimos in Mura, ki služijo zgolj reševanju rentnikov, ki so se zataknili v faliranih poslovnih modelih megazadolževanja? 

 

Brez skrbi, pobijmo zasebna podjetja, zadušimo jih z davki in administracijo, preprečimo jim vstop svežega kapitala iz tujine, ker na koncu so ta podjetja itak drugorazredna kolaterala političnega podjetništva. Vse nas bo zaposlil Jamnik na Modri zavarovalnici in življenje bo lepo. 

 

Če ni investicij, ni delovnih mest in če ni delovnih mest, nastopi revščina, tako enostavno je to. Zdaj pa razmislite, kako odlične so bile reforme v tej državi. Verjemite mi pa, da za razliko od zasebnih podjetij, državna podjetja in proračunski abonenti niso ravno hirali. Ampak to je že tema za drug članek.

 

 

Brezup

 

Ali razumete, kako zelo brez perspektive je ta država in ali razumete kako zelo brezupno temačno je vse skupaj? Se zavedate, kako zelo zares so bile slovenske reforme pot v revščino? Dve glavni komponenti BDP kažeta, da ekonomija umira.

 

Ali ni skrajni čas, da se začne z reformami, ki se odlagajo že desetletje? Ali ni skrajni čas, da se na glas in enkrat za vselej odreče praznim reformam in debilni politični retoriki o spremembah in nacionalnih interesih? Ali se vam je zmešalo?

 

Res hočete živeti kot zadnji klošarji Evrope? Koliko časa in koliko uničenih generacij bo še potrebno, predno se ta narod odreče egoističnemu izživljanju, ki je definiran z ubijanjem podjetij in narkomanskim zadolževanjem s strani politike? 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
0
05.08.2020 20:00
Danes v Sloveniji govorimo o stanju brez vrednot (anomiji), o sadistični krutosti nekaterih delodajalcev, o mobingu, o korupciji ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
4
02.08.2020 23:59
Diplomatska bitka zaSeverni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za ... Več.
Piše: Božo Cerar
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
9
02.08.2020 11:00
Bo padla ali ne bo padla, so stavnice te dni. Glavna zvezda je kmetijska ministrica in predsednica koalicijske upokojenske ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Narava vedno znova začenja iste stvari: leta, dneve, ure. Tako nastajata neskončnost in večnost.
2
01.08.2020 23:57
Aplikacija, ki se nam predstavlja kot aplikacija vseh aplikacij za nadzor virusa, to še zdaleč ni, temveč je le fragmentiran ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
14
30.07.2020 22:30
Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni ... Več.
Piše: Keith Miles
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
7
28.07.2020 22:45
Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
8
27.07.2020 23:59
Nihče ne ve, kje je center vesolja. V Sloveniji moderni center izginja in boste politično središče našli precej na levi, Levico ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
17
26.07.2020 11:00
Situacija, v kakršni se nahaja Slovenija, je utrujajoč odraz patologije bolj ali manj učinkovitih piromanov v funkciji gasilcev. ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pričakovati od politika, ki ima v XXI. stoletju doma na zidu slabo naslikano jabolko? Vse najslabše.
5
25.07.2020 23:59
Obstaja neuravnovešen, skoraj patološki odnos med ideologijo in izmi . Ideologija je vedno koncept, ki se vsiljuje drugemu, je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope
16
21.07.2020 23:00
Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!
13
20.07.2020 23:10
O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...
14
19.07.2020 23:00
Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Kulturniški fašizem
9
19.07.2020 11:00
Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno ... Več.
Piše: Denis Poniž
Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost
8
18.07.2020 22:36
Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janez Janša, mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop
29
12.07.2020 10:32
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas ... Več.
Piše: Simona Rebolj
NEP Dejana Kršića: Umetnost je brezčasna, Evropa neskončna
1
11.07.2020 21:03
Kršić je nomad lepote!Oblikovanje zanj že dolgo ni zgolj utilitaristični fenomen, temveč je predvsem mišljenje. Nikoli več ne bo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O spravi na "akademski" način: Blišč in beda kurtizanov
14
10.07.2020 23:15
Spravno dejanje, ki ga ponuja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, še najbolj spominja na demokratičnocentralistični ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Ustavimo konje: Intelektualna poštenost in neznosna lahkotnost obtoževanja
10
10.07.2020 00:47
Ko je Janševa vlada sprejela omejevalne ukrepe proti koronavirusu, mi je zaskrbljen prijatelj iz Italije poslal članek (ki se je ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
17
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
9
08.07.2020 11:30
V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.434
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.342
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.174
04/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.632
05/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.849
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.520
07/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.159
08/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.284
09/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.380
10/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 10.472