Komentar

Slovenske reforme so pot v revščino

V Sloveniji obstaja nekaj takega, kot je inflacija reform. Dobesedno vsaka vlada je od prvega dne dalje opisovala, katere reforme bodo izvedene. Na tem reformnem spisku je vsakič znova moč najti pokojninsko in zdravstveno reformo, zmanjševanje birokratskih ovir, davčno reformo (saj veste, eni z davki gor, drugi pa dol), reformo trga dela ter privatizacijo (spet, dobro vesti eni ne, drugi da in to vse, ampak nikoli, tretji maksimalno 15 podjetij, zadnji pa kdo bi vedel in razumel, kaj sploh hočejo in o čem sploh govorijo).

21.08.2014 22:35
Piše: Kizo

Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Foto: Wikipedia

Če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda.

 

Uporabil sem kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije.

 

Če ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju.

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa.

 

Pri vsem blagohotnem političnem reformiranju nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

Vse to je skrbelo in še vedno skrbi naše socialne inženirje, ki po lastnih navdihih in vizijah ter v imenu epohalnih reform neskončno radi eksperimentirajo z usodami državljanov in slovenskih podjetij. V zadnjih letih se je spisek reform še nekoliko razširil in danes z izjemo kakšnega politično senilnega DeSUS-a ni stranke, ki se ne bi želela preskusiti še v reformi bančnega sektorja, razdolževanju podjetij in pa zmanjševanju dolga države.

 

To je seveda dobro za kakšnega Dejana Židana, ki ima na zalogi vedno več in več idej, popolnoma vseeno za Karla Erjavca, ki se nikoli ni niti pretvarjal, da ima kakšne ideje, nekako bizarno pa za vse nas preostale, ki reform nekako ne vidimo, razumemo pa, da je vsak dan več reformnih področij, kar pomeni, da je vsak dan več dimenzij zasebnega in poslovnega življenja, v katerega se želi slovenska politika vse bolj vmešavati.

 

Pri vsem tem blagohotnem političnem reformiranju pa nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

V predhodnih člankih smo na Portalu Plus pokazali, da je reformna pot, ki bi temeljila na nostalgiji po samoupravnem socializmu, iracionalna histerija in ne nabor perskripcij za ekonomsko politiko. Pokazali pa smo tudi, da je bila slovenska tranzicija, v kontekstu srednje in vzhodne Evrope, katastrofična, saj je pripeljala do tega, da nas nekdanji sovjetski sateliti prehitevajo, slovenska ekonomija pa se od evropske oddaljuje. Tokrat se bomo posvetili drugemu vprašanju, namreč, če se ta država reformira že od leta 2004 dalje, kakšni so učinki teh reform in kako lahko preko teh učinkov ocenimo sposobnost slovenske politike in njeno iskrenost pri oglaševanju reform.

 

Menim, da ga ni racionalnega volivca, ki v zadnjih desetih letih "reformnih naporov" vlad RS ne bi že neskončnokrat slišal do potankosti razloženih zgodb o reformnih izbirah tako starih kot novih članic EU, še manj je tistih, ki niso slišali nič o tem, kako so se zadnje krize lotevale skorajda vse države, ki so bile okužene.

 

In ker sem mnenja, da je tisti, ki je želel slišati, vse skupaj slišal (tudi do desetkrat), za tiste, ki pa molijo k favoritu Združene levice sindikalistu Štruklju in imajo permanentno zamašena ušesa in javno mantrajo, da je potrebno slediti nordijskemu sistemu, ki je kopija samoupravljanja (in v svoji nerazgledanosti in ignoranci ne vedo, da se je tam zgoraj sistem že davno zlomil in da so z reformami uvedli "brutalni" kapitalizem) pa je nepotrebno karkoli ponavljati. Namesto tega se bomo raje vprašali, kakšni so desetletni učinki reformatorstva na slovenskem. 

 

Priznam, članek je malce daljši in razumem, da si povprečni volivec ne more privoščiti zapraviti veliko časa za branje, ker že kako desetletje čaka na izpolnitev Erjavčevih obljub. Tem se opravičujem in jih prosim, da raje nadaljujejo z branjem "mainstream" slovenskih medijev, saj je bojda neka slovenska pevka pokazala joške. 

 

 

Nekaj malega o tehnologiji kolumne

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa. Za iskanje odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje namreč nisem poklical ne socialno čutečega Hanžka, ne avantgardnega ekonomista Mencingerja, ne profetske pisateljice Makarovičeve ali "za-usodo-revnih-zaskrbljene" predavateljice Koširjeve in niti nisem, kako strašno, kontaktiral Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

 

Namesto tega sem uporabil kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije. 

 

Za iskanje odgovora na vprašanje, kako učinkovite so bile slovenske reforme 2004 – 2014, sem analiziral trendno in ciklično komponento gibanja BDP, trend zasebnih investicij in trend zasebne potrošnje. Zakaj trend in cikel?

 

V nekoliko poenostavljenem in skrčenem jeziku: trend nam kaže dolgoročno tendenco razvoja ekonomije, cikel pa nihanje okoli dolgoročne poti in razkriva tisto, čemur v ekonomiji rečemo proizvodna vrzel. Torej razliko med potencialnim in dejanskim proizvodom. Zakaj samo BDP, zasebno potrošnjo in zasebne investicije? Zato, ker na makro ravni najbolje razkrivajo odziv na reformne napore slovenske politike in najbolje prikazujejo ekonomijo v globalu ter kaj se dogaja vsem nam potrošnikom in podjetjem.

 

Za izračun trenda in cikla je bil uporabljen HP filter, precej tipična metoda, ki sta jo razvila nobelovca Hodrick in Prescott, ki sicer trpi zaradi določenih problemov, ampak če odštejete Krugmanove akademsko nepoštene argumente (in s tem ste odšteli tudi argumente njegovega ekstatičnega oboževalca Joška P. Damijana), je dovolj dobra metoda, da odgovori na naše vprašanje. Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

 

 

Brutalna realnost dolgoročne obsojenosti na dolžniško klošarjenje

 

Spodnji grafikon (podatki so kvartalni, v stalnih cenah merjenih v letu 2000 in v evrih, pretvorjeni v logaritemske vrednosti) kaže logaritmirane vrednosti za kvartalni BDP in njegovo trendno komponento. Zanima nas trend in njegova zgodba. Trend (rdeča linija) doseže svoj vrhunec nekje leta 2008, sledi pa obdobje njegovega zloma.

 

Kako silen je ta zlom trenda vam bo jasno, če si potegnete črto v smeri prvotnega naraščanja. Kaj to vse skupaj pomeni? Zelo enostavno: prvič, da je trend razvoja tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike in drugič, tudi če se, po nekem metafizičnem čudežu, vrnemo na pot prvotne dinamike, je naša ekonomija izgubila ogromno in to nepovratno (ali štartali bomo z neprimerno nižjega nivoja, kot pred "reformnimi napori slovenske politike").

 

 

Slika 1: Trend BDP in gibanje BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Poglejmo še cikel, oziroma nihanje BDP okoli njegove trendne poti, oziroma tisto, čemur se v ekonomiji reče ocena proizvodne vrzeli: 

 

 

Slika 2: Cikel BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj je pomembno? Variabilnost je po letu 2008 očitno precej višja kot pred tem letom, obstaja pa še ena izboklina med 2006 in 2008, ki deluje na moč bizarno. Prevedeno: nihče, razen kroničnih odvisnikov od iger na srečo, si ne želi visoke dohodkovne variabilnosti in niti država si tega ne želi in seveda izboklina je čudna, deluje kot klasični mehurček. Torej, v čem je zgodba obeh grafov in kaj imata za povedati o reformah? 

 

Prvič, Slovenija očitno še kar ne pride k sebi. Trend rasti je zlomljen in očitno je, da karkoli se je poskusilo, ni delovalo. Pri tem sta prednjačili dve strategiji. Najprej strategija Pahorjeve vlade, da je potrebno samo še malo zdržati pa bo vse ok, nas bo že rešila nemška gospodarska rast, vmes pa zalijmo državo z dolgom, saj ga imamo relativno malo. Potem je tu strategija vlade Alenke Bratušek, da ne potrebujemo reform, ampak čas (zapolnjen z dolžniškim denarjem, ker še malo več novega dolga na že ekstremno visok dolg itak ne more biti nekaj strašnega).

 

Pahorjeva strategija zanikanja realnosti (gnilih fundamentov slovenske strukture) in Bratuškina strategija kakršnihkoli protržnih reform (ker trg je bojda enako Janša) sta povzročili zlom trenda in stagnacijo. Pozor, če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda (odstotno blag dvig cikla navzgor pa lahko resno pripišete blagi gospodarski rasti evro območja). 

 

Drugič, kaj je to z mehurčkom? Seveda, pot v krizo. Pozor, interpretacija reformnih naporov 2004 – 2008 ne bo komunistične narave (spomnite se denimo interpretacij Tajnikarja in Cvikla in vedeli boste, o čem govorim), gre namreč za zgodbo, ki je kombinacija bolestne kreditne ekspanzije v gradbeno/nepremičninskem sektorju, tajkunske igrice imenovane managerski prevzem podjetij in odsotnosti reform.

 

Vse skupaj je bilo seveda utemeljeno na državnem in politično oktroiranem bančnem sistemu in na nereformiranih strukturnih temeljih slovenske ekonomije, ki je še kar naprej temeljila na izčrpanem in krahiranem modelu Drnovškovega gradualizma. Povedano drugače, odsotnost reform 2004 – 2008 je pomenila, da je mehurček (v resnici se uporablja izraz pregorevanje) počil in ker reformiranja Drnovškovega gradualizma ni bilo, se je začel prosti pad. Zdravih temeljev slovenske ekonomije ni bilo. Čemu ta trditev?

 

Privatizacije ni bilo (če odštejemo sklepno fazo tajkunskih prevzemov, ki pa se je začela tam nekje okoli leta 2000, ko je bila na kongresu LDS v Portorožu izrečena Drnovškova fatva), tako imenovana Mramorescujeva davčna reforma se je z blagimi transformacijami potegnila v Janševo vlado, tipična "Karl Erjavec je v vladi" pokojninska reforma je bila zgolj bizaren postopek usklajevanja rasti pokojnin, popolna odsotnost razumevanja in reševanja problemov zdravstvenega sistema je sprožila finančne šoke v sistemu, ohranjanje udbovskega nacionalnega ponosa NLB, za povrh pa še strahovito stalinistična plačna reforma, pa sta dodatno pripomogla k temu, da je Pahorjeva vlada, ki je hrčkala kredite, uspešno in z lahkoto zlomila dolgoročni trend slovenskega BDP.

 

Torej? Desetletje reform in kakšen je učinek? Zdaj razumete, da so slovenske reforme pot v revščino? Zdaj razumete zakaj nikoli več ne bi smeli verjeti nobenemu politiku, ki po slovensko obljublja reforme? Poglejmo, kaj lahko izvemo s preučitvijo dinamike dveh komponent BDP, in sicer potrošnje in investicij.

 

 

Državljan crkni, ni pomemben tvoj proračun, pomemben je proračun države!

 

Kako krasna prihodnost se obeta državljanom Slovenije kaže spodnji graf. Trend potrošnje je dramatično zlomljen in potrjuje sliko, ki jo kažejo Umarjeva poročila o krčenju zasebne potrošnje. Preden se Združena levica in vrh slovenskih izganjalcev neoliberalizma začnejo veseliti, da je končno konec potrošniške družbe, omenimo, da omenjeno pomeni manj vsega za državljane. Z drugimi besedami manj kakovostnega življenja.

 

Razen, seveda, če je ideja kakovosti življenja povezana s hrano iz smetnjakov, bivanjem v Cukrarni in počitnicah ob cestnih lužah. Spodnja slika je dokaz, kam nas je pripeljalo desetletje političnih "reformnih naporov": v okoliščine, ko državljani počasi crkujemo. Mar to ni ultimativni dokaz, da potrebujemo resne reforme ali raje nikakršnih? Ker vsi ti politično-reformatorski eksperimenti samo poslabšujejo vse skupaj.

 

 

Slika 3: Trend zasebne potrošnje in gibanje zasebne potrošnje (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj zgornji prikaz pomeni za Cerarjevo vlado? Prihajajoča vlada se mora zavedati, da je na strani davčnega obremenjevanja naletela na zgornjo mejo mogočega. Prebivalstvo namreč dobesedno hira in v teh okoliščinah ni in ne more biti več prostora za davčno izžemanje državljanov.

 

Prenehati je potrebno z obsesijo s prihodkovno stranjo državnega proračuna in razmisliti o prihodkovni strani proračuna državljanov. Če prevlada klasično prepričanje, da davčne obremenitve dela in DDV-ja  ni potrebno znižati ter, da je smiselno uvajati še nove davke (denimo nepremičninski davek), ne da bi se pri tem sploh pogledalo na izdatkovno stran proračuna, potem vedite, da bomo imeli opravka s tiransko vlado.

 

Kaj naj drugega sploh rečemo za vlado, ki glede na zgornji prikaz brez težav dopušča hiranje državljanov? Želite v naslednjih letih jesti iz smetnjaka? Dobro, pa se zavzemajte za še višje in nove davke ter status quo na izdatkovni strani proračuna, izbira je vaša. Če je tako, potem predlagam tudi, da se še bolj preganja tuj kapital, ker v tej državi delovnih mest očitno ne potrebujemo. Mi hočemo postati nepotrošniška družba, živeti od prane, zato je zlom trenda potrošnje odlična novica za kakovost življenja.

 

Če pa ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju. Ljudje, ki živijo od razporejanja volilnih glasov in ki že desetletje eksperimentirajo z vsemi nami, namreč niso ravno referenčni za to, da bi jim še naprej zaupali svojo prihodnost. Razen, če seveda kdo meni, da mu bo družinski proračun rešil Karl Erjavec, ki je sedel še v vseh "reformatorskih vladah" zadnjih deset let. Ampak slednje je že v domeni psihiatrije in ne ekonomije. 

 

 

Nič nas ni strah, če so levičarji z nami

 

Spodnji grafikon bi vas moral, če ste količkaj racionalni, spraviti v ekstremen stres in to do te mere, da se vprašate, ali še ima smisel rojevati in vzgajati otroke v tej družbi. Gre za trend zasebnih investicij. Zlom tega trenda je ekstremen in kot prikazuje spodnji grafikon je očitno, da se bo investicijska aktivnost morda, če bodo politiki nehali eksperimentirati z ekonomsko politiko in reformami, pobrala nekje na stopnji, na kateri je bila pred šestnajstimi leti!

 

 

Slika 4: Trend zasebnih investicij in gibanje zasebnih investicij (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Menim, da razumete, kaj to pomeni: manj dobička (in posledično tudi manj davčnih prihodkov v proračun za naše etatiste), manj lastniškega kapitala in počasnejše razdolževanje podjetij, izgubljanje deležev na mednarodnih trgih, manj razvoja, manj delovnih mest. Skratka, začaran krog počasnega, a gotovega sestopanja v podjetniški kolaps.

 

In to ne more biti naključje, ker vsa ta leta slovenske tranzicije so bila zasebna podjetja ali zoprn tekmec dominantnim paradržavnim podjetjem ali priročna destinacija za davčno izčrpavanje ali pa ciljna tarča najrazličnejših birokratskih domislic in inšpekcijskih nadlegovanj. Realno pogledano je bil en cel metafizični čudež, da so sploh tako dolgo živela, investirala in zaposlovala.

 

Menim tudi, da je odveč pojasnjevati, kaj pomeni, če podjetja iz malega in odprtega gospodarstva, ki so v celoti odvisna od tujih trgov, nekaj let zapored ne morejo investirati. Seveda to pomeni slovo od trgov, ker v povprečju konkurenčna tuja podjetja, ki niso odvisna od političnih intervencij po bankah, davčnih preobremenitev in ekstremnih rigidnosti v poslovnem okolju ter niso del balkanske poslovne kulture ter maloumnih političnih eksperimentov, takšnega krčenja investicij niso doživele.

 

Posledično slovenska podjetja crkujejo. Fokus ekonomske politike pa je še kar naprej na rentniških, paradržavnih mastodontih. Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Koga briga poslovno okolje, če pa je potrebno zlivati denar v politične eksperimente tipa Cimos in Mura, ki služijo zgolj reševanju rentnikov, ki so se zataknili v faliranih poslovnih modelih megazadolževanja? 

 

Brez skrbi, pobijmo zasebna podjetja, zadušimo jih z davki in administracijo, preprečimo jim vstop svežega kapitala iz tujine, ker na koncu so ta podjetja itak drugorazredna kolaterala političnega podjetništva. Vse nas bo zaposlil Jamnik na Modri zavarovalnici in življenje bo lepo. 

 

Če ni investicij, ni delovnih mest in če ni delovnih mest, nastopi revščina, tako enostavno je to. Zdaj pa razmislite, kako odlične so bile reforme v tej državi. Verjemite mi pa, da za razliko od zasebnih podjetij, državna podjetja in proračunski abonenti niso ravno hirali. Ampak to je že tema za drug članek.

 

 

Brezup

 

Ali razumete, kako zelo brez perspektive je ta država in ali razumete kako zelo brezupno temačno je vse skupaj? Se zavedate, kako zelo zares so bile slovenske reforme pot v revščino? Dve glavni komponenti BDP kažeta, da ekonomija umira.

 

Ali ni skrajni čas, da se začne z reformami, ki se odlagajo že desetletje? Ali ni skrajni čas, da se na glas in enkrat za vselej odreče praznim reformam in debilni politični retoriki o spremembah in nacionalnih interesih? Ali se vam je zmešalo?

 

Res hočete živeti kot zadnji klošarji Evrope? Koliko časa in koliko uničenih generacij bo še potrebno, predno se ta narod odreče egoističnemu izživljanju, ki je definiran z ubijanjem podjetij in narkomanskim zadolževanjem s strani politike? 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
0
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
5
13.10.2019 06:00
Zelo dolg naslov, a izjemno kratek odgovor: do mafije. To pa je beseda, ki v Sloveniji, ko gre za javno zdravstvo, sploh nikogar ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bioumetnost in pragovi živega: Ko si ti ti vse do trenutka, ko ti nisi več ti
0
12.10.2019 17:01
Za Robertino Šebjanič reka ni samo voda v reki, je tudi geološko dno, je rečni geološki presek. Voda je zanjo trenutek, prerez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
12
11.10.2019 00:17
Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
19
09.10.2019 22:20
Potreben je bil en telefonski klic turškega predsednika Erdogana ameriškemu predsednikuTrumpu, da je ta sklenil pripadnike ... Več.
Piše: Božo Cerar
Šarčeva Slovenija v Evropskem svetu: Majhna, šibka in nepomembna
16
06.10.2019 18:00
Povprečni član Evropskega sveta praviloma predstavlja tretjino (34%) volilnega telesa svoje države in praviloma najmanj polovico ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Adria Airways je mrtva, naj živi Adria Airways!
10
06.10.2019 09:00
Z Adrio je torej konec, vsaj tako se zdi. Morda bo zdaj čas za vprašanja. Koliko milijonov finančne pomoči je od osamostvojitve ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Teater je ena najbolj kritičnih inštitucij nasploh, ki jih pozna človeštvo
0
05.10.2019 20:34
Zahodnoevropsko umetnost lahko gledamo tudi skozi zgodovino njenih refleksij. Kritična zavest je pomemben del njenega izrisa. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit: sindrom škodljivih neoliberalnih ukrepov, ki so spodkopali Evropsko unijo
8
04.10.2019 21:40
Dozdevno neskončen spektakel britanskega poskusa izhoda izEvropske unijeje del širše slabosti v zvezi evropskih držav.EUje v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Fenomen Kris je moralna zaveza k boljši in pravičnejši državi. Te nam ne bo dala oblast, ampak jo bomo morali ustvariti sami!
2
02.10.2019 22:30
Kaj je fenomen Kris? To, da smo slovenski državljani v nekaj dnevih zbrali preko 3 milijone evrov za nekaj mililitrov zdravila ... Več.
Piše: Miha Burger
Uredniški komentar: Zakaj si Šarec zasluži impeachment? Zato ker je zlorabil položaj in zato ker prostovoljno ne bo nikoli odstopil
30
01.10.2019 23:00
Predsednik vlade je zlorabil svoj položaj in vplival na nacionalno obveščevalno službo, da je zaposlila njegovo nekdanjo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
70 let komunistične Kitajske: Amerika bo še dolgo ostala najmočnejša država na svetu
12
30.09.2019 22:00
1. oktober 2019 je za Kitajsko dan posebnega pomena. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je namreč nastala komunistična Kitajska ... Več.
Piše: Shane Quinn
Aleksander Čeferin in evropski nogomet
5
29.09.2019 11:00
Ljubljana - in z njo Slovenija - sta za en dan postali središče evropskega nogometa. Za to je bil najbolj zaslužen Aleksander ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Novomeška pomlad, 26. september 1920 - 26. september 2020
2
28.09.2019 22:59
Novomeška manifestacija, ki se je zgodila 26. septembra 1920, je v svoji napovedi izžarevala umetniško željo prek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jacques René Chirac (1932-2019)
2
26.09.2019 22:06
O Chiracu sem pisal večkrat kot o katerem drugem francoskem predsedniku, saj je naša delegacija v Evropskem svetu sedela poleg ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pahor, Šarec in intelektualci
14
23.09.2019 23:59
Ob nedavnih nastopih predsednika republike (na Bledu) in predsednika vlade (v Ajdovščini) se že spet postavlja vprašanje, kam ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Slovenija kot Adria Airways
8
22.09.2019 23:04
Skoraj nobenega dvoma ni več: Adria Airways bo še en nacionalni letalski prevoznik, ki ga čaka bridek konec. Po nekajletni ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sodnik spet provocira: "Zveze Nato ni mogoče označiti drugače kot skrajno nevarne celotnemu človeštvu"
10
22.09.2019 10:00
Pozivati iz Ljubljane na krepitev odvračalne drže zveze Nato, je najmanj nehigienično. Koristi politične narave so kratkoročno ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,824
02/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,456
03/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,386
04/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 1,816
05/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,806
06/
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
Božo Cerar
Ogledov: 1,693
07/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,315
08/
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
Uredništvo
Ogledov: 3,559
09/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 995
10/
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,794