Komentar

Slovenske reforme so pot v revščino

V Sloveniji obstaja nekaj takega, kot je inflacija reform. Dobesedno vsaka vlada je od prvega dne dalje opisovala, katere reforme bodo izvedene. Na tem reformnem spisku je vsakič znova moč najti pokojninsko in zdravstveno reformo, zmanjševanje birokratskih ovir, davčno reformo (saj veste, eni z davki gor, drugi pa dol), reformo trga dela ter privatizacijo (spet, dobro vesti eni ne, drugi da in to vse, ampak nikoli, tretji maksimalno 15 podjetij, zadnji pa kdo bi vedel in razumel, kaj sploh hočejo in o čem sploh govorijo).

21.08.2014 22:35
Piše: Kizo

Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Foto: Wikipedia

Če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda.

 

Uporabil sem kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije.

 

Če ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju.

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa.

 

Pri vsem blagohotnem političnem reformiranju nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

Vse to je skrbelo in še vedno skrbi naše socialne inženirje, ki po lastnih navdihih in vizijah ter v imenu epohalnih reform neskončno radi eksperimentirajo z usodami državljanov in slovenskih podjetij. V zadnjih letih se je spisek reform še nekoliko razširil in danes z izjemo kakšnega politično senilnega DeSUS-a ni stranke, ki se ne bi želela preskusiti še v reformi bančnega sektorja, razdolževanju podjetij in pa zmanjševanju dolga države.

 

To je seveda dobro za kakšnega Dejana Židana, ki ima na zalogi vedno več in več idej, popolnoma vseeno za Karla Erjavca, ki se nikoli ni niti pretvarjal, da ima kakšne ideje, nekako bizarno pa za vse nas preostale, ki reform nekako ne vidimo, razumemo pa, da je vsak dan več reformnih področij, kar pomeni, da je vsak dan več dimenzij zasebnega in poslovnega življenja, v katerega se želi slovenska politika vse bolj vmešavati.

 

Pri vsem tem blagohotnem političnem reformiranju pa nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

V predhodnih člankih smo na Portalu Plus pokazali, da je reformna pot, ki bi temeljila na nostalgiji po samoupravnem socializmu, iracionalna histerija in ne nabor perskripcij za ekonomsko politiko. Pokazali pa smo tudi, da je bila slovenska tranzicija, v kontekstu srednje in vzhodne Evrope, katastrofična, saj je pripeljala do tega, da nas nekdanji sovjetski sateliti prehitevajo, slovenska ekonomija pa se od evropske oddaljuje. Tokrat se bomo posvetili drugemu vprašanju, namreč, če se ta država reformira že od leta 2004 dalje, kakšni so učinki teh reform in kako lahko preko teh učinkov ocenimo sposobnost slovenske politike in njeno iskrenost pri oglaševanju reform.

 

Menim, da ga ni racionalnega volivca, ki v zadnjih desetih letih "reformnih naporov" vlad RS ne bi že neskončnokrat slišal do potankosti razloženih zgodb o reformnih izbirah tako starih kot novih članic EU, še manj je tistih, ki niso slišali nič o tem, kako so se zadnje krize lotevale skorajda vse države, ki so bile okužene.

 

In ker sem mnenja, da je tisti, ki je želel slišati, vse skupaj slišal (tudi do desetkrat), za tiste, ki pa molijo k favoritu Združene levice sindikalistu Štruklju in imajo permanentno zamašena ušesa in javno mantrajo, da je potrebno slediti nordijskemu sistemu, ki je kopija samoupravljanja (in v svoji nerazgledanosti in ignoranci ne vedo, da se je tam zgoraj sistem že davno zlomil in da so z reformami uvedli "brutalni" kapitalizem) pa je nepotrebno karkoli ponavljati. Namesto tega se bomo raje vprašali, kakšni so desetletni učinki reformatorstva na slovenskem. 

 

Priznam, članek je malce daljši in razumem, da si povprečni volivec ne more privoščiti zapraviti veliko časa za branje, ker že kako desetletje čaka na izpolnitev Erjavčevih obljub. Tem se opravičujem in jih prosim, da raje nadaljujejo z branjem "mainstream" slovenskih medijev, saj je bojda neka slovenska pevka pokazala joške. 

 

 

Nekaj malega o tehnologiji kolumne

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa. Za iskanje odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje namreč nisem poklical ne socialno čutečega Hanžka, ne avantgardnega ekonomista Mencingerja, ne profetske pisateljice Makarovičeve ali "za-usodo-revnih-zaskrbljene" predavateljice Koširjeve in niti nisem, kako strašno, kontaktiral Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

 

Namesto tega sem uporabil kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije. 

 

Za iskanje odgovora na vprašanje, kako učinkovite so bile slovenske reforme 2004 – 2014, sem analiziral trendno in ciklično komponento gibanja BDP, trend zasebnih investicij in trend zasebne potrošnje. Zakaj trend in cikel?

 

V nekoliko poenostavljenem in skrčenem jeziku: trend nam kaže dolgoročno tendenco razvoja ekonomije, cikel pa nihanje okoli dolgoročne poti in razkriva tisto, čemur v ekonomiji rečemo proizvodna vrzel. Torej razliko med potencialnim in dejanskim proizvodom. Zakaj samo BDP, zasebno potrošnjo in zasebne investicije? Zato, ker na makro ravni najbolje razkrivajo odziv na reformne napore slovenske politike in najbolje prikazujejo ekonomijo v globalu ter kaj se dogaja vsem nam potrošnikom in podjetjem.

 

Za izračun trenda in cikla je bil uporabljen HP filter, precej tipična metoda, ki sta jo razvila nobelovca Hodrick in Prescott, ki sicer trpi zaradi določenih problemov, ampak če odštejete Krugmanove akademsko nepoštene argumente (in s tem ste odšteli tudi argumente njegovega ekstatičnega oboževalca Joška P. Damijana), je dovolj dobra metoda, da odgovori na naše vprašanje. Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

 

 

Brutalna realnost dolgoročne obsojenosti na dolžniško klošarjenje

 

Spodnji grafikon (podatki so kvartalni, v stalnih cenah merjenih v letu 2000 in v evrih, pretvorjeni v logaritemske vrednosti) kaže logaritmirane vrednosti za kvartalni BDP in njegovo trendno komponento. Zanima nas trend in njegova zgodba. Trend (rdeča linija) doseže svoj vrhunec nekje leta 2008, sledi pa obdobje njegovega zloma.

 

Kako silen je ta zlom trenda vam bo jasno, če si potegnete črto v smeri prvotnega naraščanja. Kaj to vse skupaj pomeni? Zelo enostavno: prvič, da je trend razvoja tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike in drugič, tudi če se, po nekem metafizičnem čudežu, vrnemo na pot prvotne dinamike, je naša ekonomija izgubila ogromno in to nepovratno (ali štartali bomo z neprimerno nižjega nivoja, kot pred "reformnimi napori slovenske politike").

 

 

Slika 1: Trend BDP in gibanje BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Poglejmo še cikel, oziroma nihanje BDP okoli njegove trendne poti, oziroma tisto, čemur se v ekonomiji reče ocena proizvodne vrzeli: 

 

 

Slika 2: Cikel BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj je pomembno? Variabilnost je po letu 2008 očitno precej višja kot pred tem letom, obstaja pa še ena izboklina med 2006 in 2008, ki deluje na moč bizarno. Prevedeno: nihče, razen kroničnih odvisnikov od iger na srečo, si ne želi visoke dohodkovne variabilnosti in niti država si tega ne želi in seveda izboklina je čudna, deluje kot klasični mehurček. Torej, v čem je zgodba obeh grafov in kaj imata za povedati o reformah? 

 

Prvič, Slovenija očitno še kar ne pride k sebi. Trend rasti je zlomljen in očitno je, da karkoli se je poskusilo, ni delovalo. Pri tem sta prednjačili dve strategiji. Najprej strategija Pahorjeve vlade, da je potrebno samo še malo zdržati pa bo vse ok, nas bo že rešila nemška gospodarska rast, vmes pa zalijmo državo z dolgom, saj ga imamo relativno malo. Potem je tu strategija vlade Alenke Bratušek, da ne potrebujemo reform, ampak čas (zapolnjen z dolžniškim denarjem, ker še malo več novega dolga na že ekstremno visok dolg itak ne more biti nekaj strašnega).

 

Pahorjeva strategija zanikanja realnosti (gnilih fundamentov slovenske strukture) in Bratuškina strategija kakršnihkoli protržnih reform (ker trg je bojda enako Janša) sta povzročili zlom trenda in stagnacijo. Pozor, če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda (odstotno blag dvig cikla navzgor pa lahko resno pripišete blagi gospodarski rasti evro območja). 

 

Drugič, kaj je to z mehurčkom? Seveda, pot v krizo. Pozor, interpretacija reformnih naporov 2004 – 2008 ne bo komunistične narave (spomnite se denimo interpretacij Tajnikarja in Cvikla in vedeli boste, o čem govorim), gre namreč za zgodbo, ki je kombinacija bolestne kreditne ekspanzije v gradbeno/nepremičninskem sektorju, tajkunske igrice imenovane managerski prevzem podjetij in odsotnosti reform.

 

Vse skupaj je bilo seveda utemeljeno na državnem in politično oktroiranem bančnem sistemu in na nereformiranih strukturnih temeljih slovenske ekonomije, ki je še kar naprej temeljila na izčrpanem in krahiranem modelu Drnovškovega gradualizma. Povedano drugače, odsotnost reform 2004 – 2008 je pomenila, da je mehurček (v resnici se uporablja izraz pregorevanje) počil in ker reformiranja Drnovškovega gradualizma ni bilo, se je začel prosti pad. Zdravih temeljev slovenske ekonomije ni bilo. Čemu ta trditev?

 

Privatizacije ni bilo (če odštejemo sklepno fazo tajkunskih prevzemov, ki pa se je začela tam nekje okoli leta 2000, ko je bila na kongresu LDS v Portorožu izrečena Drnovškova fatva), tako imenovana Mramorescujeva davčna reforma se je z blagimi transformacijami potegnila v Janševo vlado, tipična "Karl Erjavec je v vladi" pokojninska reforma je bila zgolj bizaren postopek usklajevanja rasti pokojnin, popolna odsotnost razumevanja in reševanja problemov zdravstvenega sistema je sprožila finančne šoke v sistemu, ohranjanje udbovskega nacionalnega ponosa NLB, za povrh pa še strahovito stalinistična plačna reforma, pa sta dodatno pripomogla k temu, da je Pahorjeva vlada, ki je hrčkala kredite, uspešno in z lahkoto zlomila dolgoročni trend slovenskega BDP.

 

Torej? Desetletje reform in kakšen je učinek? Zdaj razumete, da so slovenske reforme pot v revščino? Zdaj razumete zakaj nikoli več ne bi smeli verjeti nobenemu politiku, ki po slovensko obljublja reforme? Poglejmo, kaj lahko izvemo s preučitvijo dinamike dveh komponent BDP, in sicer potrošnje in investicij.

 

 

Državljan crkni, ni pomemben tvoj proračun, pomemben je proračun države!

 

Kako krasna prihodnost se obeta državljanom Slovenije kaže spodnji graf. Trend potrošnje je dramatično zlomljen in potrjuje sliko, ki jo kažejo Umarjeva poročila o krčenju zasebne potrošnje. Preden se Združena levica in vrh slovenskih izganjalcev neoliberalizma začnejo veseliti, da je končno konec potrošniške družbe, omenimo, da omenjeno pomeni manj vsega za državljane. Z drugimi besedami manj kakovostnega življenja.

 

Razen, seveda, če je ideja kakovosti življenja povezana s hrano iz smetnjakov, bivanjem v Cukrarni in počitnicah ob cestnih lužah. Spodnja slika je dokaz, kam nas je pripeljalo desetletje političnih "reformnih naporov": v okoliščine, ko državljani počasi crkujemo. Mar to ni ultimativni dokaz, da potrebujemo resne reforme ali raje nikakršnih? Ker vsi ti politično-reformatorski eksperimenti samo poslabšujejo vse skupaj.

 

 

Slika 3: Trend zasebne potrošnje in gibanje zasebne potrošnje (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj zgornji prikaz pomeni za Cerarjevo vlado? Prihajajoča vlada se mora zavedati, da je na strani davčnega obremenjevanja naletela na zgornjo mejo mogočega. Prebivalstvo namreč dobesedno hira in v teh okoliščinah ni in ne more biti več prostora za davčno izžemanje državljanov.

 

Prenehati je potrebno z obsesijo s prihodkovno stranjo državnega proračuna in razmisliti o prihodkovni strani proračuna državljanov. Če prevlada klasično prepričanje, da davčne obremenitve dela in DDV-ja  ni potrebno znižati ter, da je smiselno uvajati še nove davke (denimo nepremičninski davek), ne da bi se pri tem sploh pogledalo na izdatkovno stran proračuna, potem vedite, da bomo imeli opravka s tiransko vlado.

 

Kaj naj drugega sploh rečemo za vlado, ki glede na zgornji prikaz brez težav dopušča hiranje državljanov? Želite v naslednjih letih jesti iz smetnjaka? Dobro, pa se zavzemajte za še višje in nove davke ter status quo na izdatkovni strani proračuna, izbira je vaša. Če je tako, potem predlagam tudi, da se še bolj preganja tuj kapital, ker v tej državi delovnih mest očitno ne potrebujemo. Mi hočemo postati nepotrošniška družba, živeti od prane, zato je zlom trenda potrošnje odlična novica za kakovost življenja.

 

Če pa ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju. Ljudje, ki živijo od razporejanja volilnih glasov in ki že desetletje eksperimentirajo z vsemi nami, namreč niso ravno referenčni za to, da bi jim še naprej zaupali svojo prihodnost. Razen, če seveda kdo meni, da mu bo družinski proračun rešil Karl Erjavec, ki je sedel še v vseh "reformatorskih vladah" zadnjih deset let. Ampak slednje je že v domeni psihiatrije in ne ekonomije. 

 

 

Nič nas ni strah, če so levičarji z nami

 

Spodnji grafikon bi vas moral, če ste količkaj racionalni, spraviti v ekstremen stres in to do te mere, da se vprašate, ali še ima smisel rojevati in vzgajati otroke v tej družbi. Gre za trend zasebnih investicij. Zlom tega trenda je ekstremen in kot prikazuje spodnji grafikon je očitno, da se bo investicijska aktivnost morda, če bodo politiki nehali eksperimentirati z ekonomsko politiko in reformami, pobrala nekje na stopnji, na kateri je bila pred šestnajstimi leti!

 

 

Slika 4: Trend zasebnih investicij in gibanje zasebnih investicij (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Menim, da razumete, kaj to pomeni: manj dobička (in posledično tudi manj davčnih prihodkov v proračun za naše etatiste), manj lastniškega kapitala in počasnejše razdolževanje podjetij, izgubljanje deležev na mednarodnih trgih, manj razvoja, manj delovnih mest. Skratka, začaran krog počasnega, a gotovega sestopanja v podjetniški kolaps.

 

In to ne more biti naključje, ker vsa ta leta slovenske tranzicije so bila zasebna podjetja ali zoprn tekmec dominantnim paradržavnim podjetjem ali priročna destinacija za davčno izčrpavanje ali pa ciljna tarča najrazličnejših birokratskih domislic in inšpekcijskih nadlegovanj. Realno pogledano je bil en cel metafizični čudež, da so sploh tako dolgo živela, investirala in zaposlovala.

 

Menim tudi, da je odveč pojasnjevati, kaj pomeni, če podjetja iz malega in odprtega gospodarstva, ki so v celoti odvisna od tujih trgov, nekaj let zapored ne morejo investirati. Seveda to pomeni slovo od trgov, ker v povprečju konkurenčna tuja podjetja, ki niso odvisna od političnih intervencij po bankah, davčnih preobremenitev in ekstremnih rigidnosti v poslovnem okolju ter niso del balkanske poslovne kulture ter maloumnih političnih eksperimentov, takšnega krčenja investicij niso doživele.

 

Posledično slovenska podjetja crkujejo. Fokus ekonomske politike pa je še kar naprej na rentniških, paradržavnih mastodontih. Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Koga briga poslovno okolje, če pa je potrebno zlivati denar v politične eksperimente tipa Cimos in Mura, ki služijo zgolj reševanju rentnikov, ki so se zataknili v faliranih poslovnih modelih megazadolževanja? 

 

Brez skrbi, pobijmo zasebna podjetja, zadušimo jih z davki in administracijo, preprečimo jim vstop svežega kapitala iz tujine, ker na koncu so ta podjetja itak drugorazredna kolaterala političnega podjetništva. Vse nas bo zaposlil Jamnik na Modri zavarovalnici in življenje bo lepo. 

 

Če ni investicij, ni delovnih mest in če ni delovnih mest, nastopi revščina, tako enostavno je to. Zdaj pa razmislite, kako odlične so bile reforme v tej državi. Verjemite mi pa, da za razliko od zasebnih podjetij, državna podjetja in proračunski abonenti niso ravno hirali. Ampak to je že tema za drug članek.

 

 

Brezup

 

Ali razumete, kako zelo brez perspektive je ta država in ali razumete kako zelo brezupno temačno je vse skupaj? Se zavedate, kako zelo zares so bile slovenske reforme pot v revščino? Dve glavni komponenti BDP kažeta, da ekonomija umira.

 

Ali ni skrajni čas, da se začne z reformami, ki se odlagajo že desetletje? Ali ni skrajni čas, da se na glas in enkrat za vselej odreče praznim reformam in debilni politični retoriki o spremembah in nacionalnih interesih? Ali se vam je zmešalo?

 

Res hočete živeti kot zadnji klošarji Evrope? Koliko časa in koliko uničenih generacij bo še potrebno, predno se ta narod odreče egoističnemu izživljanju, ki je definiran z ubijanjem podjetij in narkomanskim zadolževanjem s strani politike? 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
6
05.04.2020 20:57
Čeprav se bo gospodarstvo v prihodnjih tednih verjetno začelo zaganjati, bodo ukrepi veljali še nekaj časa, saj virus ne bo ... Več.
Piše: Tine Kračun
Vidne posledice nevidnega orožja
16
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 2,931
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,742
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,052
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,636
05/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,838
06/
Vidne posledice nevidnega orožja
Simona Rebolj
Ogledov: 1,086
07/
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
Tine Kračun
Ogledov: 1,048
08/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 1,019
09/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,813
10/
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,133