Komentar

Slovenske reforme so pot v revščino

V Sloveniji obstaja nekaj takega, kot je inflacija reform. Dobesedno vsaka vlada je od prvega dne dalje opisovala, katere reforme bodo izvedene. Na tem reformnem spisku je vsakič znova moč najti pokojninsko in zdravstveno reformo, zmanjševanje birokratskih ovir, davčno reformo (saj veste, eni z davki gor, drugi pa dol), reformo trga dela ter privatizacijo (spet, dobro vesti eni ne, drugi da in to vse, ampak nikoli, tretji maksimalno 15 podjetij, zadnji pa kdo bi vedel in razumel, kaj sploh hočejo in o čem sploh govorijo).

21.08.2014 22:35
Piše: Kizo

Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Foto: Wikipedia

Če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda.

 

Uporabil sem kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije.

 

Če ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju.

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa.

 

Pri vsem blagohotnem političnem reformiranju nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

Vse to je skrbelo in še vedno skrbi naše socialne inženirje, ki po lastnih navdihih in vizijah ter v imenu epohalnih reform neskončno radi eksperimentirajo z usodami državljanov in slovenskih podjetij. V zadnjih letih se je spisek reform še nekoliko razširil in danes z izjemo kakšnega politično senilnega DeSUS-a ni stranke, ki se ne bi želela preskusiti še v reformi bančnega sektorja, razdolževanju podjetij in pa zmanjševanju dolga države.

 

To je seveda dobro za kakšnega Dejana Židana, ki ima na zalogi vedno več in več idej, popolnoma vseeno za Karla Erjavca, ki se nikoli ni niti pretvarjal, da ima kakšne ideje, nekako bizarno pa za vse nas preostale, ki reform nekako ne vidimo, razumemo pa, da je vsak dan več reformnih področij, kar pomeni, da je vsak dan več dimenzij zasebnega in poslovnega življenja, v katerega se želi slovenska politika vse bolj vmešavati.

 

Pri vsem tem blagohotnem političnem reformiranju pa nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

 

V predhodnih člankih smo na Portalu Plus pokazali, da je reformna pot, ki bi temeljila na nostalgiji po samoupravnem socializmu, iracionalna histerija in ne nabor perskripcij za ekonomsko politiko. Pokazali pa smo tudi, da je bila slovenska tranzicija, v kontekstu srednje in vzhodne Evrope, katastrofična, saj je pripeljala do tega, da nas nekdanji sovjetski sateliti prehitevajo, slovenska ekonomija pa se od evropske oddaljuje. Tokrat se bomo posvetili drugemu vprašanju, namreč, če se ta država reformira že od leta 2004 dalje, kakšni so učinki teh reform in kako lahko preko teh učinkov ocenimo sposobnost slovenske politike in njeno iskrenost pri oglaševanju reform.

 

Menim, da ga ni racionalnega volivca, ki v zadnjih desetih letih "reformnih naporov" vlad RS ne bi že neskončnokrat slišal do potankosti razloženih zgodb o reformnih izbirah tako starih kot novih članic EU, še manj je tistih, ki niso slišali nič o tem, kako so se zadnje krize lotevale skorajda vse države, ki so bile okužene.

 

In ker sem mnenja, da je tisti, ki je želel slišati, vse skupaj slišal (tudi do desetkrat), za tiste, ki pa molijo k favoritu Združene levice sindikalistu Štruklju in imajo permanentno zamašena ušesa in javno mantrajo, da je potrebno slediti nordijskemu sistemu, ki je kopija samoupravljanja (in v svoji nerazgledanosti in ignoranci ne vedo, da se je tam zgoraj sistem že davno zlomil in da so z reformami uvedli "brutalni" kapitalizem) pa je nepotrebno karkoli ponavljati. Namesto tega se bomo raje vprašali, kakšni so desetletni učinki reformatorstva na slovenskem. 

 

Priznam, članek je malce daljši in razumem, da si povprečni volivec ne more privoščiti zapraviti veliko časa za branje, ker že kako desetletje čaka na izpolnitev Erjavčevih obljub. Tem se opravičujem in jih prosim, da raje nadaljujejo z branjem "mainstream" slovenskih medijev, saj je bojda neka slovenska pevka pokazala joške. 

 

 

Nekaj malega o tehnologiji kolumne

 

Ker sem se odločil za tehnični članek, se opravičujem uredništvu Mladine zaradi napačnega metodološkega pristopa. Za iskanje odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje namreč nisem poklical ne socialno čutečega Hanžka, ne avantgardnega ekonomista Mencingerja, ne profetske pisateljice Makarovičeve ali "za-usodo-revnih-zaskrbljene" predavateljice Koširjeve in niti nisem, kako strašno, kontaktiral Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

 

Namesto tega sem uporabil kapitalistično manipulirane statistične podatke, ki jih objavlja Statistični urad RS in tehnične metode, ki so del sprevržene in zavržene neoliberalistične ekonomske teorije. 

 

Za iskanje odgovora na vprašanje, kako učinkovite so bile slovenske reforme 2004 – 2014, sem analiziral trendno in ciklično komponento gibanja BDP, trend zasebnih investicij in trend zasebne potrošnje. Zakaj trend in cikel?

 

V nekoliko poenostavljenem in skrčenem jeziku: trend nam kaže dolgoročno tendenco razvoja ekonomije, cikel pa nihanje okoli dolgoročne poti in razkriva tisto, čemur v ekonomiji rečemo proizvodna vrzel. Torej razliko med potencialnim in dejanskim proizvodom. Zakaj samo BDP, zasebno potrošnjo in zasebne investicije? Zato, ker na makro ravni najbolje razkrivajo odziv na reformne napore slovenske politike in najbolje prikazujejo ekonomijo v globalu ter kaj se dogaja vsem nam potrošnikom in podjetjem.

 

Za izračun trenda in cikla je bil uporabljen HP filter, precej tipična metoda, ki sta jo razvila nobelovca Hodrick in Prescott, ki sicer trpi zaradi določenih problemov, ampak če odštejete Krugmanove akademsko nepoštene argumente (in s tem ste odšteli tudi argumente njegovega ekstatičnega oboževalca Joška P. Damijana), je dovolj dobra metoda, da odgovori na naše vprašanje. Več o sami metodi (to bo zagotovo zanimalo analitike Repovža, Lorencija in Vukovičevo) si lahko preberete na tej povezavi (lahko pa tudi pokličete zdravnika Kendo, on to ve).

 

 

Brutalna realnost dolgoročne obsojenosti na dolžniško klošarjenje

 

Spodnji grafikon (podatki so kvartalni, v stalnih cenah merjenih v letu 2000 in v evrih, pretvorjeni v logaritemske vrednosti) kaže logaritmirane vrednosti za kvartalni BDP in njegovo trendno komponento. Zanima nas trend in njegova zgodba. Trend (rdeča linija) doseže svoj vrhunec nekje leta 2008, sledi pa obdobje njegovega zloma.

 

Kako silen je ta zlom trenda vam bo jasno, če si potegnete črto v smeri prvotnega naraščanja. Kaj to vse skupaj pomeni? Zelo enostavno: prvič, da je trend razvoja tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike in drugič, tudi če se, po nekem metafizičnem čudežu, vrnemo na pot prvotne dinamike, je naša ekonomija izgubila ogromno in to nepovratno (ali štartali bomo z neprimerno nižjega nivoja, kot pred "reformnimi napori slovenske politike").

 

 

Slika 1: Trend BDP in gibanje BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Poglejmo še cikel, oziroma nihanje BDP okoli njegove trendne poti, oziroma tisto, čemur se v ekonomiji reče ocena proizvodne vrzeli: 

 

 

Slika 2: Cikel BDP (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj je pomembno? Variabilnost je po letu 2008 očitno precej višja kot pred tem letom, obstaja pa še ena izboklina med 2006 in 2008, ki deluje na moč bizarno. Prevedeno: nihče, razen kroničnih odvisnikov od iger na srečo, si ne želi visoke dohodkovne variabilnosti in niti država si tega ne želi in seveda izboklina je čudna, deluje kot klasični mehurček. Torej, v čem je zgodba obeh grafov in kaj imata za povedati o reformah? 

 

Prvič, Slovenija očitno še kar ne pride k sebi. Trend rasti je zlomljen in očitno je, da karkoli se je poskusilo, ni delovalo. Pri tem sta prednjačili dve strategiji. Najprej strategija Pahorjeve vlade, da je potrebno samo še malo zdržati pa bo vse ok, nas bo že rešila nemška gospodarska rast, vmes pa zalijmo državo z dolgom, saj ga imamo relativno malo. Potem je tu strategija vlade Alenke Bratušek, da ne potrebujemo reform, ampak čas (zapolnjen z dolžniškim denarjem, ker še malo več novega dolga na že ekstremno visok dolg itak ne more biti nekaj strašnega).

 

Pahorjeva strategija zanikanja realnosti (gnilih fundamentov slovenske strukture) in Bratuškina strategija kakršnihkoli protržnih reform (ker trg je bojda enako Janša) sta povzročili zlom trenda in stagnacijo. Pozor, če vam pravi Bratuškova, da je stabilizirala ekonomijo, to ne drži, poglejte še enkrat prvi graf in videli boste, da je v resnici povzročila stagnacijo zlomljenega trenda (odstotno blag dvig cikla navzgor pa lahko resno pripišete blagi gospodarski rasti evro območja). 

 

Drugič, kaj je to z mehurčkom? Seveda, pot v krizo. Pozor, interpretacija reformnih naporov 2004 – 2008 ne bo komunistične narave (spomnite se denimo interpretacij Tajnikarja in Cvikla in vedeli boste, o čem govorim), gre namreč za zgodbo, ki je kombinacija bolestne kreditne ekspanzije v gradbeno/nepremičninskem sektorju, tajkunske igrice imenovane managerski prevzem podjetij in odsotnosti reform.

 

Vse skupaj je bilo seveda utemeljeno na državnem in politično oktroiranem bančnem sistemu in na nereformiranih strukturnih temeljih slovenske ekonomije, ki je še kar naprej temeljila na izčrpanem in krahiranem modelu Drnovškovega gradualizma. Povedano drugače, odsotnost reform 2004 – 2008 je pomenila, da je mehurček (v resnici se uporablja izraz pregorevanje) počil in ker reformiranja Drnovškovega gradualizma ni bilo, se je začel prosti pad. Zdravih temeljev slovenske ekonomije ni bilo. Čemu ta trditev?

 

Privatizacije ni bilo (če odštejemo sklepno fazo tajkunskih prevzemov, ki pa se je začela tam nekje okoli leta 2000, ko je bila na kongresu LDS v Portorožu izrečena Drnovškova fatva), tako imenovana Mramorescujeva davčna reforma se je z blagimi transformacijami potegnila v Janševo vlado, tipična "Karl Erjavec je v vladi" pokojninska reforma je bila zgolj bizaren postopek usklajevanja rasti pokojnin, popolna odsotnost razumevanja in reševanja problemov zdravstvenega sistema je sprožila finančne šoke v sistemu, ohranjanje udbovskega nacionalnega ponosa NLB, za povrh pa še strahovito stalinistična plačna reforma, pa sta dodatno pripomogla k temu, da je Pahorjeva vlada, ki je hrčkala kredite, uspešno in z lahkoto zlomila dolgoročni trend slovenskega BDP.

 

Torej? Desetletje reform in kakšen je učinek? Zdaj razumete, da so slovenske reforme pot v revščino? Zdaj razumete zakaj nikoli več ne bi smeli verjeti nobenemu politiku, ki po slovensko obljublja reforme? Poglejmo, kaj lahko izvemo s preučitvijo dinamike dveh komponent BDP, in sicer potrošnje in investicij.

 

 

Državljan crkni, ni pomemben tvoj proračun, pomemben je proračun države!

 

Kako krasna prihodnost se obeta državljanom Slovenije kaže spodnji graf. Trend potrošnje je dramatično zlomljen in potrjuje sliko, ki jo kažejo Umarjeva poročila o krčenju zasebne potrošnje. Preden se Združena levica in vrh slovenskih izganjalcev neoliberalizma začnejo veseliti, da je končno konec potrošniške družbe, omenimo, da omenjeno pomeni manj vsega za državljane. Z drugimi besedami manj kakovostnega življenja.

 

Razen, seveda, če je ideja kakovosti življenja povezana s hrano iz smetnjakov, bivanjem v Cukrarni in počitnicah ob cestnih lužah. Spodnja slika je dokaz, kam nas je pripeljalo desetletje političnih "reformnih naporov": v okoliščine, ko državljani počasi crkujemo. Mar to ni ultimativni dokaz, da potrebujemo resne reforme ali raje nikakršnih? Ker vsi ti politično-reformatorski eksperimenti samo poslabšujejo vse skupaj.

 

 

Slika 3: Trend zasebne potrošnje in gibanje zasebne potrošnje (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Kaj zgornji prikaz pomeni za Cerarjevo vlado? Prihajajoča vlada se mora zavedati, da je na strani davčnega obremenjevanja naletela na zgornjo mejo mogočega. Prebivalstvo namreč dobesedno hira in v teh okoliščinah ni in ne more biti več prostora za davčno izžemanje državljanov.

 

Prenehati je potrebno z obsesijo s prihodkovno stranjo državnega proračuna in razmisliti o prihodkovni strani proračuna državljanov. Če prevlada klasično prepričanje, da davčne obremenitve dela in DDV-ja  ni potrebno znižati ter, da je smiselno uvajati še nove davke (denimo nepremičninski davek), ne da bi se pri tem sploh pogledalo na izdatkovno stran proračuna, potem vedite, da bomo imeli opravka s tiransko vlado.

 

Kaj naj drugega sploh rečemo za vlado, ki glede na zgornji prikaz brez težav dopušča hiranje državljanov? Želite v naslednjih letih jesti iz smetnjaka? Dobro, pa se zavzemajte za še višje in nove davke ter status quo na izdatkovni strani proračuna, izbira je vaša. Če je tako, potem predlagam tudi, da se še bolj preganja tuj kapital, ker v tej državi delovnih mest očitno ne potrebujemo. Mi hočemo postati nepotrošniška družba, živeti od prane, zato je zlom trenda potrošnje odlična novica za kakovost življenja.

 

Če pa ste iskreni, boste priznali, da je ekonomska politika zavozila in da je skrajni čas, da se začne politiko ignorirati in razmišljati o preživetju. Ljudje, ki živijo od razporejanja volilnih glasov in ki že desetletje eksperimentirajo z vsemi nami, namreč niso ravno referenčni za to, da bi jim še naprej zaupali svojo prihodnost. Razen, če seveda kdo meni, da mu bo družinski proračun rešil Karl Erjavec, ki je sedel še v vseh "reformatorskih vladah" zadnjih deset let. Ampak slednje je že v domeni psihiatrije in ne ekonomije. 

 

 

Nič nas ni strah, če so levičarji z nami

 

Spodnji grafikon bi vas moral, če ste količkaj racionalni, spraviti v ekstremen stres in to do te mere, da se vprašate, ali še ima smisel rojevati in vzgajati otroke v tej družbi. Gre za trend zasebnih investicij. Zlom tega trenda je ekstremen in kot prikazuje spodnji grafikon je očitno, da se bo investicijska aktivnost morda, če bodo politiki nehali eksperimentirati z ekonomsko politiko in reformami, pobrala nekje na stopnji, na kateri je bila pred šestnajstimi leti!

 

 

Slika 4: Trend zasebnih investicij in gibanje zasebnih investicij (prvi kvartal 1996 – prvi kvartal 2014)

 

Vir: Stat.si in avtorjevi izračuni.

 

Menim, da razumete, kaj to pomeni: manj dobička (in posledično tudi manj davčnih prihodkov v proračun za naše etatiste), manj lastniškega kapitala in počasnejše razdolževanje podjetij, izgubljanje deležev na mednarodnih trgih, manj razvoja, manj delovnih mest. Skratka, začaran krog počasnega, a gotovega sestopanja v podjetniški kolaps.

 

In to ne more biti naključje, ker vsa ta leta slovenske tranzicije so bila zasebna podjetja ali zoprn tekmec dominantnim paradržavnim podjetjem ali priročna destinacija za davčno izčrpavanje ali pa ciljna tarča najrazličnejših birokratskih domislic in inšpekcijskih nadlegovanj. Realno pogledano je bil en cel metafizični čudež, da so sploh tako dolgo živela, investirala in zaposlovala.

 

Menim tudi, da je odveč pojasnjevati, kaj pomeni, če podjetja iz malega in odprtega gospodarstva, ki so v celoti odvisna od tujih trgov, nekaj let zapored ne morejo investirati. Seveda to pomeni slovo od trgov, ker v povprečju konkurenčna tuja podjetja, ki niso odvisna od političnih intervencij po bankah, davčnih preobremenitev in ekstremnih rigidnosti v poslovnem okolju ter niso del balkanske poslovne kulture ter maloumnih političnih eksperimentov, takšnega krčenja investicij niso doživele.

 

Posledično slovenska podjetja crkujejo. Fokus ekonomske politike pa je še kar naprej na rentniških, paradržavnih mastodontih. Koga brigajo mikro, majhna in srednja podjetja, če pa moramo reševati Židanu prijazna podjetja? Koga briga poslovno okolje, če pa je potrebno zlivati denar v politične eksperimente tipa Cimos in Mura, ki služijo zgolj reševanju rentnikov, ki so se zataknili v faliranih poslovnih modelih megazadolževanja? 

 

Brez skrbi, pobijmo zasebna podjetja, zadušimo jih z davki in administracijo, preprečimo jim vstop svežega kapitala iz tujine, ker na koncu so ta podjetja itak drugorazredna kolaterala političnega podjetništva. Vse nas bo zaposlil Jamnik na Modri zavarovalnici in življenje bo lepo. 

 

Če ni investicij, ni delovnih mest in če ni delovnih mest, nastopi revščina, tako enostavno je to. Zdaj pa razmislite, kako odlične so bile reforme v tej državi. Verjemite mi pa, da za razliko od zasebnih podjetij, državna podjetja in proračunski abonenti niso ravno hirali. Ampak to je že tema za drug članek.

 

 

Brezup

 

Ali razumete, kako zelo brez perspektive je ta država in ali razumete kako zelo brezupno temačno je vse skupaj? Se zavedate, kako zelo zares so bile slovenske reforme pot v revščino? Dve glavni komponenti BDP kažeta, da ekonomija umira.

 

Ali ni skrajni čas, da se začne z reformami, ki se odlagajo že desetletje? Ali ni skrajni čas, da se na glas in enkrat za vselej odreče praznim reformam in debilni politični retoriki o spremembah in nacionalnih interesih? Ali se vam je zmešalo?

 

Res hočete živeti kot zadnji klošarji Evrope? Koliko časa in koliko uničenih generacij bo še potrebno, predno se ta narod odreče egoističnemu izživljanju, ki je definiran z ubijanjem podjetij in narkomanskim zadolževanjem s strani politike? 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Vlado Martek in njegova razstava na Reki, prihodnji Evropski prestolnici kulture
0
24.08.2019 19:00
Vlado Martek napada življenje z ironijo, brez sarkazma in grotesknosti. V zagrebških nočeh je reorganiziral poezijo s svojimi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
14
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,537
02/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,920
03/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,790
04/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,283
05/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,326
06/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,050
07/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,332
08/
Pred vrhom skupine G7 v Biarritzu: Svet je na pragu nove globalne krize
Uredništvo
Ogledov: 815
09/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 786
10/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,418