Prva in najpomembnejša ugotovitev je ta, da v državi v nobenem primeru ne bomo imeli hujše politične krize ali celo predčasnih volitev, ki si jih ta trenutek morda želi le stranka Levica, vse ostale pa so precej bolj previdne. Nekatere so previdne postale, nekatere so takšne že dlje časa, spet tretje (Jelinčičeva stranka zagotovo) si enostavno ne smejo privoščiti predčasnega konca poslanske rente. LMŠ, denimo, je šele v zadnjih tednih ugotovila, da so jo številne afere in škandali izpostavile prevelikemu tveganju, da bi svojim koalicijskim partnericam vsak teden žugala z izrednimi volitvami. Morda grožnje še nekoliko delujejo pri Alenki Bratušek in Karlu Erjavcu. Pri socialnih demokratih nič več. SMC je v tem pogledu poseben primer. Ne le zaradi menjave predsednika - etični profesor Miro Cerar se je umaknil in prostor odstopil pragmatiku in praktiku Zdravku Počivalšku -, pač pa zaradi izjemno slabega javnomnenjskega ratinga. Stranka modernega centra je še vedno takorekoč "klinično mrtva", njenih deset poslancev se vsako jutro zbudi s hvaležnostjo, da imajo službe in da novih volitev še ni na obzorju. Tudi novi šef SMC se zaveda, da bo moral najti genialno rešitev, če hoče na naslednjih volitvah ostati v parlamentu. SMC kotira tako nizko na vseh javnomnenjskih anketah, da bi jo pravzaprav rešilo že to, da se, kot pravimo, odbije od dna in začne počasi spet rasti. Da pa bi se sploh lahko odbila od dna, potrebuje pretres, šok. Oziroma bolj natančno, šok potrebuje celotni levosredinski politični establishment, če želi doseči premike ključnih silnic, ki oblikujejo slovensko politiko od poletja 2018. Ključen pa je seveda padec vlade Marjana Šarca.

Kako to doseči, predvsem pa kdaj in na čigav račun, so ta hip najbolj kompleksna vprašanja. Bi bilo negodovanje Levice in njeno zaklinjanje, da zaradi nespoštovanja njenega programa ne bo več podpirala Šarčeve vlade, dovolj velik povod za začetek konca? Ne. Levica kot običajno blefira in razen verbalnih groženj nima nobene konkretne rešitve. Poleg tega je napetosti v "širši koaliciji" namudoma začel miriti Dejan Židan. Na tako pokroviteljski način, da bi bilo, če parafraziramo pokojnega francoskega predsednika Chiraca, precej bolje, če bi izkoristil priliko in ostal tiho. Bolj resna je bila reakcija predsednika vlade Šarca, ki je dal vedeti, da razpad "širše koalicije" s stranko Levica zagotovo ni v njegovem interesu. Šarec ima ta hip sicer druge, bolj nerodne probleme: še vedno ni saniral škode z zaposlitvijo N.H. v osrednji nacionalni obveščevalni službi, kjer zdaj mrzlično iščejo žvižgača, ki je informacijo o Nataši odnesel iz hiše. Toda vse kaže, da bo premier na veliko veselje svojega svetovalca za nacionalno varnost preživel tudi ta škandal, ki so ga vodilni mediji poslušno ignorirali, s tem pa preprečili, da bi novica dosegla najširšo javnost.

Kakšen je torej scenarij, s katerim bi politika, ki zlorablja oblast in se ukvarja z vsem drugim, samo z vodenjem vlade in države ne, spravili iz vladne palače? Impeachment ne bo uspešen, poleg tega ni veliko možnosti, da ga bo sploh kdo vložil v parlamentu (za to je potrebnih 10 poslanskih podpisov). Rešitev je drugje. Spomniti se gre leta 2011, ko je Pahorjevo vlado začel od znotraj minirati Gregor Golobič: potrebujemo torej stranko, ki je del Šarčeve koalicije, vendar je v njej pod takšno prisilo oziroma brez sleherne perspektive, da je groza. Samo enkrat lahko ugibate, kdo je to.

SMC, kakopak. To je stranka, ki je bila še pred poldrugim letom vodilna vladna stranka pod Cerarjem in daleč najmočnejša parlamentarna stranka. Danes ima SMC sicer še vedno 10 poslancev, kar pomeni, da je daleč o tega, da bi bila najmanjša koalicijski stranka. Vendar de facto je, saj se do nje obnašajo tako, kot bi bila zadnja smet v Šarčevi vladi. Si to zasluži? Očitno njeni poslanci, ki na oblasti držijo Šarca, tako mislijo. Imajo tako slabo samopodobo? Kdo jih drži za vrat? Strah, da bi ob morebitnih predčasnih volitvah vsi ostali na ulici - morda celo dobesedno? Takšna razlaga je zelo verjetna, vendar kaže prvovrstni politični diletantizem. Politika je tudi umetnost nemogočega in kdor ne ve, o čem pišem, naj si malce pogleda italijansko politiko v zadnjih tednih in mesecih. Na kratko: ko so zmerni politiki obeh taborov spoznali, da populizem, ki se ga je šel Salvini podobno kot Šarec, ne pelje nikamor, so gladko vrgli njegovo vlado in sestavili novo ...

Če bi SMC, brez katere Šarec ne more vladati, začela diktirati svoj tempo, bi se jim takoj pridružil tudi Erjavec, ki bo zaradi Alenke Bratušek počasi doživel živčni zlom. In če bi šla Počivalškova stranka iz koalicije, bi šel Erjavec že naslednji dan po isti poti. Premier si ne bi mogel pomagati niti z Novo Slovenijo, ki se s strategijo novega svetovalca Sebastjana Jeretiča baje pomika proti sredini, kar pa je seveda nesmisel, saj se pomika kvečjemu proti vnovičnem izpadu iz parlamenta, če bo šlo tako naprej.

Na to, da je SMC dejansko najšibkejši člen Šarčeve koalicije, kaže tudi panika v političnem podzemlju, če tako imenujemo tiste paradržavne strukture, ki jim nekateri pravijo tudi globoka država. Informacije, češ da SDS snuje "parlamentarni puč", s katerim bi z oblasti vrgli Šarca in sestavili koalicijo s Počivalškom in Erjavcem, so sprožile alarm. O Počivalšku zato menda preventivno že pripravljajo obširen dosje za medijsko diskreditacijo, če bi se Zdravko slučajno odločil za "izdajo" oziroma prestop. V tem kontekstu ni nepomembno niti nezaupanje, ki ga old boysom povzroča Damir Črnčec, Šarčev zaupnik, državni sekretar za nacionalno varnost in edini človek, ki je za premierja sposoben izpeljati "posebne operacije". Zaradi njih in svoje zgodovine se je v zadnjih tednih znašel tudi v epicentru več afer in le cenzuri vodilnih medijev se lahko zahvali, da se nanj niso spravili aktivisti, anarhisti in levi intelektualci, ki so tako težko prebavili že njegovo imenovanje v kabinet premierja lansko leto.

Okoli Črnčeca je precej dvomov, ki jih še krepijo namigi o "rekonstrukciji" vlade. Čigav je ta človek? Komu je zares lojalen, za koga v resnici dela? V zakulisju t.i. levega pola slovenske politike se še zdaj niso otresli paranoje, da gre v bistvu za dvojnega agenta in da za Črnčecom stoji - Janša. O tem, kako resna je teorija zarote, priča podatek, da se po naših informacijah nekaj vidnih old boysov ni želelo srečati s Šarcem, če bi pogovoru prisostvoval tudi Črnčec. Zakaj ne? Ker mu ne zaupajo. Strah pred Janšo je dobil še bolj iracionalne razsežnosti. Tudi če bi bil razpad koalicije posledica notranjih nesoglasij in konfliktov, bo še vedno elegantneje krivca poiskati zunaj. Dežurni Mefisto je vedno na voljo.

V resnici pa bi dolgoletni predsednik SDS najbolj presenetil, če bi izpeljal taktični manever tako, da bi ključno odgovornost za politično stabilnost prenesel na Počivalška oziroma SMC. To bi pomenilo, da bi SMC sicer res pokopala Šarčevo koalicijo, iz katere bi hitro izstopila tudi Erjavčeva upokojenska stranka, kjer so naposled le prišli do ugotovitve, da je njihov največji sovražnik Alenka Bratušek, ki grozi, da jim bo sovražno prevzela tako volilno bazo kot tudi stranko, vendar bi bil medijski gnev usmerjen proti SDS. Če bi bil mandatar nove koalicije (SDS+SMC+DeSUS s tiho podporo SNS in obeh manjšinskih poslancev) nekdo tretji, bi projekt lahko uspel.

Toda kdo v tej deželi je tako nor, da bi šel v takšen podvig?