Zadnja neuradna informacija, ki je prišla iz Mladike, sedeža slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, se nanaša na bodočega veleposlanika v Beogradu. Tja naj bi si želel Igor Šoltes, ki ga je Šarčev strankarski tajnik Brane Kralj nedavno - hote ali nehote - grdo namočil v aferi Uradni list. O tem, ali je nekdanji evropski poslanec in predsednik Računskega sodišča vedel, kakšna lobiranja potekajo v zakulisju, je danes nepomembno. Pač pa utegne biti precej hrupa okoli informacije, da bi ga lahko vlada teoretično, v okviru t.i. politične veleposlaniške kvote dejansko predlagala za veleposlanika v Srbiji, predsednik republike Borut Pahor pa bi bržkone na koncu vseeno podpisal ukaz o imenovanju. Šoltesa smo seveda vprašali, kaj je na tem, vendar do zaključka redakcije odgovora nismo dobili. Če informacija drži, potem bo imel Miro Cerar, znan po svoji neodločnosti, znova problem: kaj narediti s Šoltesom, ga "spraviti" skozi proceduro in poslati v Beograd (in se soočiti z nekaj javne kritike, o tem ni dvoma), ali pa najti način, da si Šoltes bodisi premisli bodisi dobi kakšno drugo službo (ki jo bo po preteku prejemanja nadomestila iz Evropskega parlamenta potreboval). Ko gre za takšna, torej eklatantno politična veleposlaniška imenovanja, je za ministra precej bolj kot medijska kritika neprijetna notranja klima na ministrstvu, kjer so že nekaj časa podobno sprti med seboj kot na Slovenski obveščavalno-varnostni službi (Sova).

Šoltes bi teoretično lahko šel skozi postopek imenovanja takoj, ko Janez Lenarčič odide za evropskega komisarja v Bruselj, torej v vsakem primeru do konca leta. Aktualni veleposlanik v Begradu Iztok Jarc je sicer komaj četrti diplomatski predstavnik Slovenije v Srbiji, saj so se diplomatski odnosi vzpostavili šele po padcu Miloševićeve diktature. V Beogradu so bili tako doslej pred Jarcem Borut Šuklje (2000-2004), Miroslav Luci (2005-2009) in Franci But (2010-2014). Zanimivo, da so bili trije od štirih ambasadorjev tako ali drugače bivši politiki (Šuklje, Luci, But), kar bi utegnil kdo razumeti kot alibi za Šoltesovo imenovanje. Ob tem ni zanemarljiva tudi simbolična zgodovinska oziroma ideološka konotacija takšnega imenovanja, saj gre za vnuka nekdanjega komunističnega voditelja Edvarda Kardelja, ki je bil vse do svoje smrti (1979) ves čas Titova desna roka oziroma "brat številka dve" v Jugoslaviji. Ali bi Šoltesov prihod v Srbiji res sprejeli izključno s simpatijami, je sicer diskutabilno, vendar dopuščamo možnost, da reakcije ne bi bile negativne.

Borut Pahor in Samuel Žbogar sta konec leta 2009 poskrbela za uvedbo t.i. politične kvote v diplomaciji.

Seveda pa je na prvem mestu vprašanje kandidatovih referenc in sposobnosti. Tu pa se utegne Šoltes podobno kot v aferi Uradni list ujeti v mrežo "višjih interesov". Politična kvota pri imenovanju veleposlanikov zagotovo ni Cerarjeva ali Erjavčeva kaprica; je pa res, da sta jo oba pošteno izkoristila oziroma zlorabila. Za kaj sploh gre? Gre za pravico ministrstva za zunanje zadeve (beri: ministra), da na določen odstotek diplomatskih funkcij v tujini imenuje neprofesionalne, največkrat politične kandidate. Takšna "politična kvota" se je pojavila v času Pahorjeve vlade, ko je Mladiko vodil Samuel Žbogar, ki zadnja leta v imenu Evropske komisije ustvarja politične krize na Balkanu (Kosovo, Makedonija). V času ministra Rupla je bila politična kvota 0 %, Žbogar pa je z novelo zakona o zunanjih zadevah, ki je stopila v veljavo 12. januarja 2010, dosegel uvedbo t.i. nekariernih diplomatov, pri čemer je kasneje prišlo tudi do hude zlorabe interpretacije zakonske dikcije, kajti novela zakona sploh nikjer ne govori o tem, da lahko 10 % veleposlaniških mest zasedejo nekarierni, neprofesionalni oziroma politični kandidati, pač pa pravi, da je lahko največ 10 % vseh diplomatov (!) nekariernih, kar pa je bistvena razlika.

Toda Cerarju ne moremo očitati samo naklonjenost političnemu kadrovanju na veleposlaniška mesta, ampak tudi slabo koordinacijo zunanje politike, odsotnost vsake strategije (še zlasti do Hrvaške) in ustvarjanje prvo- in drugorazrednih diplomatov. To zadnje je na Mladiki postalo še posebej očitno: tisti, ki so tako ali drugače blizu ministru, se lahko selijo iz ambasade v ambasado, medtem ko tisti, ki so se zamerili trenutnim šefom, ostajajo v Ljubljani. Včasih so rekli, da jih dajo v "hladilnico" (to je pomenilo, da so premeščeni v enega izmed oddelkov MZZ, kjer delajo nekaj, česar nihče niti ne pogleda, oceni ali prebere).

Darja Bavdaž Kuret, še en biser slovenske diplomacije, v družbi Mira Cerarja in Marjana Šarca.

Ob takšni razpuščenosti, ki vlada pod Cerarjem na Mladiki, se seveda dogajajo tudi stvari, ki se v nekih normalnih razmerah ne bi. Naj omenimo dva dogodka, ki so jih mainstream mediji uspeli spregledati: Pahorjeva izjava glede Turčije na Blejskem strateškem forumu in fiasko na recepciji Združenih narodov v New Yorku. V prvem primeru je šlo za nenavadno ostro stališče slovenskega predsednika do vprašanja turškega članstva v EU, ki je seveda sprožilo kar nekaj jeze v Ankari, saj je Erdogan očitno napačno domneval, da je Pahor njegov zaveznik v Uniji (kar se je zdelo logično, vsaj glede na pompozni Pahorjev obisk in objemanje pred leti v Turčiji, ko se je v času najhujših kritik Erdoganovega režima zaradi pogroma nad domnevnimi pučisti stran od njega obrnila vsa Evropa), zdaj pa se je izkazalo, da v bistvu ni. Toda največji kiks šele prihaja, kajti glede na turško ofenzivo proti Kurdom, ki poteka s tihim blagoslovom Trumpa in Putina, je za pričakovati ostre obsodbe s strani evropskih institucij in evropskih politikov. Bo Pahor zdaj previdno tiho? Ko bi moral biti tiho, je govoril, zdaj pa bo skoraj zagotovo tiho, ko bi moral govoriti ...

S podobnim sindromom se na nek način že desetletje sooča tudi slovenska diplomacija.

Še skok v New York, kjer se je na 74. jesenskem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov zgodilo nekaj, kar bi sodilo v rubriko Skrita kamera. Slovenske državniške delegacije, v kateri je bil ob Cerarju in Alešu Šabedru še premier Marjan Šarec, na recepciji varnostniki niso spustili v stavbo. Razlog je bil povsem banalne, formalne narave: ker niso imeli urejene akreditacije oziroma vstopnic. Nekdo na stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Združenih narodih ni opravil svojega dela. Najsi je bila to tajnica, asistentka ali kak nižji diplomat, saj je vseeno - odgovornost za to šlamastiko nosi veleposlanica pri ZN Darja Bavdaž Kuret. Kakšne so bile reakcije premierja na to, ni znano. Je pa slovenska delagacija v času, ko so "urejali" akreditacije, odšla v bližnji lokal na kavo. Neverjetno, kaj? Še bolj pa je težko verjeti, da ni bilo nobenih sankcij.

Simona Leskovar in Kazem Shafei, iranski veleposlanik v Ljubljani, 10. oktobra lani: Iranci so bili veseli njenih zagotovil, da Slovenija podpira jedrski dogovor z Iranom.

No, morda pa vseeno bodo ... a iz povsem osebnih razlogov, kajti po naših informacijah si v New York zelo želi Cerarjeva državna sekretarka Simona Leskovar, ki glede teh ambicij lahko računa na močno podporo svojega šefa Cerarja, na drugi strani pa tudi na olajšanje vseh tistih podrejenih v Ljubljani, ki jim bi ob njenem odhodu pošteno odleglo. Darji Bavdaž Kuret se mandat sicer izteče šele prihodnje leto, zato bi jo, da bi naredili prostor Leskovarjevi, utegnili prečasno odpoklicati. Ker gre za silno neprijetno potezo, je gotovo, da si bo aktualna veleposlanica pri Združenih narodih izposlovala "tolažilno nagrado". Denimo veleposlaniško mesto v Londonu. Tam živi njen sin. Slovenska diplomacija je - kot kažejo številni primeri - v marsičem tudi family business ...