Potreben je bil en telefonski klic turškega predsednika Erdogana ameriškemu predsedniku Trumpu, da je ta sklenil pripadnike ameriške vojske umakniti iz območja s kurdskimi enotami. S tem je dal posredno zeleno luč Erdoganovemu načrtu. Trump je kasneje resda Turkom zagrozil z ekonomskimi sankcijami, če bi se s Kurdi le preveč zapletli. Z Rusi, Iranci in sirijskem samodržcem Asadom očitno ni bilo nobenih težav. Z Evropsko unijo prav tako ne. Za morebitne izraze nezadovoljstva, pozive in proteste je imel Erdogan že pripravljen odgovor: milijone sirijskih beguncev lahko kadarkoli preusmeri proti severu, proti Evropi ...
Predsednik Recep T. Erdogan si z zadnjo vojaško akcijo na ozemlju Sirije skuša utrditi svoj položaj doma. Ta je bil v preteklih letih precej trden, potem pa je, najprej na parlamentarnih volitvah leta 2015 in še posebej na zadnjih lokalnih volitvah letos, doživel nekaj hudih udarcev. Povezava s skrajno desno protikurdsko stranko je postala vse bolj pomembna. Zaradi nje je moral zaostriti odnose do kurdske manjšine na jugovzhodu države in do prizadevanj kurdske manjšine v Iraku in Siriji za avtonomijo. Ogrožena naj bi bila turška nacionalna varnost. V zadnjih mesecih se je ob slabšanju ekonomskega položaja povečevalo tudi nezadovoljstvo Turkov nad prisotnostjo v državi več milijonov predvsem sirijskih beguncev. Domače prebivalstvo je v njih začelo videvati vse težje breme. Sunitska solidarnost je močno obledela.
Erdoganov načrt, katerega obrise je nakazal na nedavnem govoru v Generalni skupščini OZN, je na prvi pogled preprost. Turška vojska naj bi na sirijski strani meje vzpostavila posebno tamponsko cono. Dolga bi bila kakšnih 450 km in široka okoli 30 km. Vanjo bi, če je potrebno s silo, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom, preselili večino sirijskih beguncev, ki jih gosti Turčija. Iz nje bi pred tem pregnali borce t.i. Kurdskih ljudskih zaščitnih enot. Turčija zanje sicer trdi, da so podaljšana roka prepovedane Kurdske delavske stranke, ki se za kurdsko avtonomijo v Turčiji bori zadnjih trideset let. Nastanitvene kapacitete za vrnjene begunce bi gradila turška podjetja, financirala pa tujina. Tako bi ubili več muh na en mah. Z menjavo etnične sestave obmejnega prebivalstva bi tudi zasejali seme napetosti med sirskim arabskim in kurdskim prebivalstvom za vrsto let.
Pred tem je bilo potrebno poskrbeti za malenkost ali dve. Na drugi strani meje je bilo namreč ob borcih kurdske milice nameščeno tudi nekaj sto ameriških vojakov. V bojih zoper sirijski režim, predvsem pa s pripadniki proslule Islamske države, so se Kurdi izkazali kot najbolj zvesti in tudi daleč najbolj učinkoviti ameriški zavezniki. Tako v Siriji kot Iraku, ne nazadnje pri preprečitvi genocida nad Jazidi. To tudi v ZDA priznavajo tako republikanci kot demokrati. Vendar ve se, kdo ima v Washingtonu trenutno glavno besedo. Potreben je bil en telefonski klic Erdogana predsedniku Trumpu, da je ta sklenil pripadnike ameriške vojske umakniti iz tega območja. S tem je posredno dal zeleno luč Erdoganovemu načrtu. Kasneje je resda Turkom zagrozil z ekonomskimi sankcijami, če bi se s Kurdi le preveč zapletli. Z Rusi, Iranci in sirijskem samodržcem Asadom očitno ni bilo nobenih težav. Ti so bili kar veseli, da je prišlo do razkola v nasprotnem taboru. Naj pač Turki najprej obračunajo s Kurdi, oni pa bodo obrzdali Turke, ko bo za to čas. Režim v Damasku je formalno seveda nasprotoval vojaški akciji Turkov, vendar tokratni njihov vdor ne bi bil prvi, poleg tega pa je bilo v Siriji že tako in tako kar nekaj pripadnikov tujih vojsk.
Karikatura, ki pove vse ... (avtor: Nate Beeler)
Veseli so bili tudi preostali borci Islamske države, ki čakajo (veliko njih v kurdskih zaporih) na za njih boljše čase. Tu so seveda še Evropejci. Vdor na tuje ozemlje, uporaba sile, kratenje človekovih pravic itd. so seveda vse prej kot nedolžne zadeve. So nekaj, kar je v nasprotju z vrednotami, na katere prisega Evropa. Vendar je EU trenutno okupirana sama s seboj (z oblikovanjem nove komisije) in Brexitom. Za morebitne izraze nezadovoljstva, pozive in proteste pa je imel Erdogan pripravljen odgovor. Milijone sirijskih beguncev lahko preusmeri proti severu namesto proti jugu. Turški predsednik se je očitno odločil, da je vredno tvegati.
Ali mu bo načrt uspel, bo pokazal čas. Zgodbe, ki se začenjajo na Bližnjem vzhodu, imajo običajno posledice, ki si jih njeni akterji niso želeli oziroma nanje niso računali. Nepredvidljiv ameriški predsednik pod pritiskom lastnih republikancev lahko potegne za zavoro. Kurdi so se v preteklosti izkazali kot zelo žilavi borci itd. Erdogan si bo za nekaj časa na domačih tleh očitno opomogel. Vprašanje pa je za koliko časa. Vsaka vojna zahteva svoj davek, v človeških življenjih na obeh straneh in denarju, tudi turških lirah. Ob tej enostranski turški potezi se porajajo še nekatera druga vprašanja. Npr. kje je tu mednarodna skupnost z OZN na čelu? Kako je s spoštovanjem mednarodnega prava? In ne nazadnje, ali ZDA še spoštujejo svoja zavezništva?