Razkrivamo

Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa

Slovenski komunistični ideolog Edvard Kardelj je zapisal, da so junaki, kakršen je Kralj Matjaž, figure, v katerih je izražen revolucionarni program našega kmečkega ljudstva, torej nekakšni predhodniki Josipa Broza Tita. Za eno največjih Titovih zaslug je veljala prerazporeditev imetja med državljani. Ta robinhudovska poteza je bila značilna za mnoge evropske ljudske junake, med drugim za slovenskega razbojnika "Hudega Kljukca" ali s pravim imenom Janeza Koširja, ki je živel v drugi polovici 17. stoletja, je zapisal slovenski etnolog in antropolog Zmago Šmitek. Šmitek, ki je umrl septembra lani, se je posvetil preučevanju ključnega vprašanja današnjega časa, in sicer načina sobivanja človeka z naravnim okoljem. Iz pozornosti, ki jo današnja znanost posveča temu vprašanju, po avtorjevem mnenju izhajajo mnoga nova, a žal še premalo uporabljena spoznanja. Prednjačijo predvsem biološke znanosti, ki rušijo ustaljene meje med človekom in živaljo ter med naravo in kulturo. Kultura se tako prepogosto razume kot podaljšek biologije. Šmitek vzpostavlja temu alternativno mišljenje. Sprašuje se, kako si je človek predmoderne dobe osmislil ali "počlovečil" naravno okolje, da je bilo z vsemi svojimi kontradiktornimi lastnostmi bivalno. Pri tem ga bolj kot materialni zanima kognitivni vidik tega odnosa, problematika tradicionalne ("ljudske") percepcije in imaginacije narave, kar spada v delovno polje etnologije in antropologije. Knjiga Šelest divjine - Zeleno dno našega kozmosa izpod peresa Zmaga Šmitka je bogato slikovno opremljena in je izšla pri Beletrini v knjižni zbirki Koda. Objavili bomo še nekaj odlomkov iz te knjige.

17.10.2019 23:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Tito   mitologija   junak   Kraljevič Marko   Kralj Matjaž   Jugoslavija   vzorci   SFRJ

Tito je poleg mita za "domačo uporabo" vzdrževal tudi mit, namenjen tujini: o uglajenem državniku, ki obvlada zahodne meščanske manire. Njegov psihološki profil so poznavalci opredelili kot tip grandioznega narcisa ali celo patološkega narcisa.

V vojnem spopadu, ki so ga mnogi na obeh sovražnih straneh dojemali kot boj med Dobrim in Zlim v kozmičnih razsežnostih, so se tudi med prebivalstvom okupiranih dežel budili mitološki odzivi. Tudi ti so, podobno kot miti "gospodovalne rase", v dobršni meri izhajali iz poganskosti in so služili pragmatičnim namenom samozaupanja, utehe, čuvanja samobitnosti in krepitve odpora. Nacistična uporaba mitologije in etnologije na tendenciozen in nasilen način je sprožila defenzivno, a enako manipulativno taktiko šibkejših. Ta se je kazala v obujanju mitov o Velikem vodji, odrešilni Revoluciji, Enotnosti in Svetli bodočnosti, o ljudskih junakih iz preteklosti ali mitoloških primerjavah (npr. agresorji v vlogi nekdanjih psoglavcev). To je izrazit primer, kako se moč dveh nasprotnih strani meri v boju za pomen (po Foucaultu). Mitologija je zakladnica kolektivnega spomina in arhetipov, h katerim se posamezniki nemalokrat zatekajo v kriznih trenutkih. Nekoliko bolj učeno bi lahko rekli, da človek (po semiotični razlagi) v svoji potrebi po interpretaciji sveta zapolnjuje vrzel med dogodkom in njegovim pomenom s fikcijo, ki je tudi jezik mita. V svoji izrazito politični funkciji so prenovljeni miti ponujali nekakšno podomačeno razlago kaotičnega sveta, s tem ko so razmejevali tisto, kar je svetlo, od temnega, dobro od slabega in človeško od onega, kar je božje ali pa živalsko.

 

Mitološki človeški junaki, ki daleč prekašajo druge ljudi, so postali predstavljivi šele ob prehodu egalitarnih lovskih skupnosti v poljedelske in živinorejske družbe. Od časa prvih razslojenih človeških kultur so zato obstajali tudi uveljavljeni slavilni obrazci, namenjeni čaščenju velikih junakov, vladarjev in državnikov. Opevani slavljenec je vedno prikazan kot polbožanstvo, ki ga krasijo same vrline in kreposti, s katerimi avtoritativno vodi nevedno ljudstvo, narod ali državljane v boljšo ali "svetlo" prihodnost. Pogostokrat nastopa kot lik dobrega pastirja, "očeta" ali vizionarja ustrezne množice. Takšno podobo kaže tudi stereotip tradicionalnega ljudskega junaka, kar bomo skušali pokazati na primeru organizatorja narodnoosvobodilnega boja (NOB) in kasnejšega voditelja Jugoslavije, Josipa Broza Tita (1892–1980). Južnoslovanski ljudski junak je protisloven, tako kot je zapletena in večplastna kulturna zgodovina Balkana. Tito je s svojo mentaliteto in mitologizirano življenjsko zgodbo najboljši primer te vrste. Sin slovenske matere in hrvaškega očeta iz obmejne vasi Kumrovec se je povzpel od ključavničarja do maršala. Znal je fascinirati domačo in tujo javnost in je skrbel, da bi bilo vse, kar je bilo vezano nanj, neponovljivo in izjemno. Kumrovec je po letu 1945 postal romarski kraj Titovih častilcev, zlasti na praznik 25. maja. Njegovega pogreba v Beogradu so se poleg stotisočev državljanov udeležile delegacije iz 123 držav.

 

 

Tito na safariju nekje v Afriki, kjer je uplenil nekaj konkretnega.

 

 

Lik nacionalnega junaka pa se je v 20. stoletju že nekoliko diferenciral od ljudskega junaka. Folklorni Kraljevič Marko je bil preveč mednaroden in preveč grob (maščevalen, krvoločen, brezčuten), da bi v popolnosti utelešal srbski nacionalni ideal. Zato so se v tej vlogi uveljavili nekateri drugi junaki s superiornim viteškim, religioznim in duhovnim potencialom (car Lazar, sveti Sava, Miloš Obilić). Enake retuše so nastale tudi v Titovem primeru. Tito je poleg mita za "domačo uporabo" vzdrževal tudi mit, namenjen tujini: o uglajenem državniku, ki obvlada zahodne meščanske manire. Dejansko se je že pred 2. svetovno vojno učil plesa, mečevanja, jahanja, igranja klavirja, veliko pozornosti je posvečal obleki in osebni negi. Zato si je v predsedniških letih na Zahodu pridobil vzdevek "zadnji Habsburžan". Seveda je k temu prispevala tudi njegova "habsburška" sposobnost upravljati z državo, ki so jo sestavljale sprte narodne in verske skupnosti. Njegov psihološki profil so poznavalci opredelili kot tip grandioznega narcisa ali celo patološkega narcisa. To je človek, ki mu je veliko pomembneje biti ljubljen kot pa ljubiti. V tem odnosu si pravzaprav tudi množica ne želi resnice, pač pa le iluzijo, da vodja ljubi enako močno vsakega posameznika.

 

Z narcizmom gredo vštric še poteze sebičnosti, zagledanosti vase, neprilagojenosti družbenemu okolju in s tem tudi kršenje pravil, vključno z moralnimi, česar "ljudstvo" bodisi ne vidi ali pa je pripravljeno tolerirati. Vse tovrstne značilnosti ima tudi ambivalentni lik triksterja, ki smo ga v različnih rastlinskih in živalskih preoblekah že srečevali na straneh te knjige. Trikster ima podobno biografijo kot marsikateri ljudski junak: njegov upor proti ustaljenemu družbenemu sistemu ga pogostokrat naredi za kreatorja novega svetovnega reda (kot v primeru Josipa Broza) ali voditelja v pogubo (primer Adolfa Hitlerja). Kot je v pronicljivi analizi pokazal Izar Lunaček, je njegov boj motiviran z njegovo sebičnostjo, prepolnostjo samega sebe, ki je že na meji eksplozije, če ne celo prek nje. V skladu s tem je tudi njegovo nagnjenje k megalomaniji. Glede na to se zdi paradoksalno, da se je v imenu proletariata "navznoter" propagirala mitologija, ki je bila v svojem bistvu ruralna in fevdalna ali celo še bolj arhaična. To je bilo mogoče zato, ker je bil jugoslovanski proletariat po poreklu in mentaliteti izrazito ruralen.

 

Josip Broz je živel v času in prostoru, v katerem je bila ljudska folklorna ustvarjalnost še zelo živa, čeprav je njena zlata doba že minevala. S tem so bile odprte vse možnosti za povezave in poistovetenja med liki starih ljudskih junakov in pomembnimi sodobniki – zlasti najvišjimi vojaškimi in političnimi osebnostmi. K temu je pripomoglo dejstvo, da je balkanska junaška epika postavljala v središče zanimanja predvsem tiste pojave in procese, ki so vplivali na razvoj etnično-nacionalne (in s tem tudi politične) zavesti. Ohranil se nam je zanimiv zapis o povezavi slovenskega ljudskega idola Kralja Matjaža s političnimi projekti v 19. stoletju: Pred letom 1848 se je govorilo: Kralj Matjaž bo odpravil tlako in desetino in bo ugonobil gospodo. Leta 1877 pa: Kralj Matjaž bo ugonobil Antikrista in gospodo, ki ga bo podpirala. V tej viziji nastopa Kralj Matjaž kot odrešenik narodnostno in ekonomsko deprivilegiranih družbenih slojev. Na ljudske množice deluje junak tako, da ljudstvu daje občutek moči, to moč pa ljudstvo lahko dokazuje le kot zvest podložnik.

 

 

Sovjetski partijski šef Brežnjev in maršal Broz na zakuski po lovu nekje v Ukrajini.

 

 

Madžarski kralj Matija Korvin, ki je posodil ime slovenskemu Kralju Matjažu, je bil med ljudstvi svoje velike večnacionalne države znan po tem, da je varoval kmete pred samovoljnim izkoriščanjem plemičev. Verjetno se je zato med Slovenci ohranilo mnenje, da se Kralj Matjaž bojuje za "staro vero in pravico". Slovenski komunistični ideolog Edvard Kardelj je zapisal, da so junaki, kakršen je Kralj Matjaž, figure, v katerih je izražen revolucionarni program našega kmečkega ljudstva, torej nekakšni predhodniki Josipa Broza Tita. Za eno največjih Titovih zaslug je veljala prerazporeditev imetja med državljani. Ta robinhudovska poteza je bila značilna za mnoge evropske ljudske junake, med drugim za slovenskega razbojnika "Hudega Kljukca" ali s pravim imenom Janeza Koširja, ki je živel v drugi polovici 17. stoletja. Ljudje so o njem vedeli povedati, da je jemal bogatašem in dajal revežem ali da je bogatine sezuval, revne pa obuval.

 

Tito je predstavljal tip junaka, ki je bil po trikstersko na drugi strani zakona: bil je nosilec rdeče ideologije, ki je bila preganjana že od državnih oblasti Kraljevine Jugoslavije, še bolj pa seveda v času druge svetovne vojne. Tako si je pridobil avreolo upornika proti obstoječemu (krivičnemu) družbenemu redu, ki jo imajo tudi mnogi drugi evropski junaki (npr. slovaški Janošik, angleški Robin Hood idr.). Vsebinsko in tipološko lahko razlikujemo med tradicionalnimi ljudskimi junaki z mitičnimi prvinami (ti so še zelo odvisni od bogov in drugih nadnaravnih sil) in med epskimi junaki, ki se že opirajo na svoje lastne (nad)človeške sposobnosti. Vendar se sestavine mita ter junaške in zgodovinske epopeje v praksi pogostokrat prepletajo. Epska in mitična biografija ljudskega junaka, kakršen je na Balkanu Kraljevič Marko, vsebuje elemente, kot so: čudežno rojstvo, preprosto družbeno poreklo, dojenje, vile, pridobitev nadnaravne moči, herojski podvigi in krizni momenti v zrelem obdobju, zaščita svojega ljudstva pred tujimi osvajalci, osnovanje mest in osvobajanje novih ozemelj, triumfalna smrt z upanjem na ponovno vrnitev ali spanje kot neka oblika nesmrtnosti.

 

Vsi ti elementi, ki z različno frekvenco in intenzivnostjo nastopajo v južnoslovanski folklori, predstavljajo neki ustaljen model junakove pojavnosti, obnašanja in vrednot, ki se mu ni hotel ali mogel izogniti karizmatični Josip Broz Tito, še manj pa njegovi hagiografi. Vladimir Nazor, hrvaški književnik, je v pesmi Naš vođa (1943) o Titu zapisal:

 

I tako nas vodi. Mi ne znamo dal’ je sin sadašnjih dana, lik iz drevne priče: mi kročimo za njim.

 

Po drugem hrvaškem pisatelju, Miroslavu Krleži, pa je Tito ob smrti odšel na "daleke nedogledne poljane narodne pjesme, odakle kao da je i stigao". Obstajata dva tipa tradicionalne junaške biografije: po prvi je junak (Kraljevič Marko) polbog, sin vile ali zmaja, po drugi pa navaden človek. Junak si torej lahko pridobi nadčloveške sposobnosti že ob rojstvu ali šele v dobi odraščanja. Tako naj bi po makedonskem epskem ciklu Kraljeviču Marku prerokovalci določili bodočnost takoj tretji dan po rojstvu. V bosanski partizanski pesmi pa je veličina Tita že ob spočetju presegla človeške razsežnosti, saj ga je (metaforično) Partija rodila, rodila ga i narodu dala. Najpogosteje pa je junak sprva zapuščen otrok. Po tej verziji se Kraljeviča Marka odreče lastni oče že kmalu po rojstvu, zato odraste brez staršev.

 

 

V bosanski partizanski pesmi je veličina Tita že ob spočetju presegla človeške razsežnosti, saj ga je (metaforično) "Partija rodila in ga dala narodu"

 

 

Slovenski Peter Klepec je tudi brez očeta, sin revne vdove. Kraljevič Marko, Peter Klepec in albanski junak Mujo so bili vsi najprej pastirji, ki so dobili nenavadno moč šele v deški dobi od vilinskega mleka, torej z intervencijo nadnaravnih bitij. Po neki slavilni pesmi naj bi tudi Titu štiri vile prinesle pogum, modrost, telesno moč in ljubezen do naroda. Sicer pa je bil prikazan kot trpin, katerega edino bogastvo je bilo sprva le dvoje rok.

 

Tito je v svoji mladosti verjetno res občutil pomanjkanje starševske pozornosti, saj je bil sedmi otrok v družini. Mati se mu tako ni mogla veliko posvečati. Tito ni skrival svojega preprostega kmečkega porekla, čeprav je njegov življenjski stil že od mladeniških let odstopal od tega. Svojega otroštva ni olepševal, poudaril pa je nekatere prvine, ki so blizu idealu ljudskega junaka. Če si že ni mogel pripisati nadnaravnega prihoda na naš svet, pa je s svojimi spomini na mladost v Kumrovcu izoblikoval podobo o revnem, šibkem otroku, z občutkom za krivico in pravičnost, ki je od usode ali "višje sile" izbran za odrešitev svojega naroda.

 

Ko so leta 1946 v Kumrovcu obnavljali Titovo rojstno hišo, so podrli hlev ob njej, saj ni bil v skladu s pripovedjo o siromašnem dečku, ki naj bi skoraj vsak dan gladoval. Takšen imidž je impresioniral obiskovalce. Eden od njih je leta 1965 zapisal v spominsko knjigo: Rodnu kuću druga Tita i ostalo potrebno je što duže sačuvati u originalnom obliku. Svako ulepšavanje umanjilo bi veličinu druga Tita. Nekateri poznavalci Titovega življenja so opozorili, da si je svoj kult osebnosti gradil na vse načine že od prvega vstopa v politično areno. Njegov srbski biograf Pero Simić je zaključil, da Tito ni dopustil, da bi preteklost ostala nedotaknjena in šla taka tudi v zgodovino, pač pa jo je sistematično instrumentaliziral. S tem je povezano tudi dejstvo, da je o sebi, svojih rojstnih podatkih in karieri namerno dajal kontradiktorne podatke. Od petih tipov vodje, kot jih je razlikoval francoski zgodovinar Raoul Girardet, skromnega vodje, osvajalca, modreca, preroka in vizionarja, je Tito s pomočjo zaveznikov postal vojaški osvajalec.

 

S svojim ugledom in šarmom je bil osvajalec še na drugih področjih, precej manj pa vse ostalo. Nikakor pa ni bil skromen vodja. V svetu si je pridobil veliko simpatij z ustanovitvijo gibanja neuvrščenih in to mu je ponudilo odlične možnosti za potovanja in promocijo, kar je znal izkoristiti. V svoji državniški karieri je opravil okoli 170 obiskov; po nekaterih podatkih v 68 in po drugih v več kot 70 državah. Povsod so ga sprejemali s kraljevskim sijajem in seveda tudi sam ni štedil pri dragih diplomatskih darilih. Sam jih je zbral toliko, da so napolnila moderno zgradbo Muzeja 25. maja v Beogradu. Ta potovanja, ki so lahko trajala tudi več mesecev, so imela značaj pravega "aristokratskega turizma".

 

Zgodbe o Titovem otroštvu so se prek medijev širile v javnosti in so imele namen pridobivanja simpatij zlasti med mladimi bralci in poslušalci. S tem namenom so potovale v Titov rojstni Kumrovec številne šolske ekskurzije. Propaganda za Tita in NOB je bila najbolj intenzivna prav med mladino. Za primer omenimo, da je na srbohrvaškem jezikovnem področju od 60. let izhajal strip o partizanskih fantičih Mirku in Slavku z naslovom Nikad robom (Nikdar sužnji). Izšlo je več kot 500 zvezkov v spoštljivi skupni nakladi 500.000 izvodov! Kraljevič Marko je po ljudski razlagi gradil utrdbe in samostane, njegove sestre Kita, Zara, Deva pa so dale imena krajem Kićevu, Zagradu, Deviću.

 

 

V Jugoslaviji je kar osem mest nosilo ime po maršalu Titu - pri nas Titovo Velenje.

 

 

Podobna slava je pripadla tudi maršalu Titu, ki je prav tako pustil svoj zgodovinski pečat na geografskem zemljevidu Jugoslavije. Že med NOB so se vrstila junaška dejanja osvobajanja mest in po vojni pripojitev novih teritorijev (Istra, Primorska, Dalmacija). Osem mest, vsako v eni od republik in avtonomnih pokrajin, je nosilo Titovo ime (Titovo Velenje, Titova Korenica, Titov Drvar, Titograd, Titova Mitrovica, Titov Veles, Titovo Užice, Titov Vrbas). Po njem so poimenovali številne mestne trge in ulice. Na Velikem vrhu nad Renčami, ob slovensko-italijanski etnični meji, so domačini med letoma 1945 in 1946 sestavili iz kamenja velik napis TITO. Tedaj to ozemlje še ni bilo priključeno k Sloveniji oz. Jugoslaviji; pred tem je pripadalo fašistični Italiji in so pogajanja o novi razmejitvi šele potekala. Napis v Renčah je visok 30 metrov in širok 15 metrov, zato je bil viden daleč naokoli. Predstavljal je simbolično "posvojitev" pokrajine. Pri tem ime Tito lahko razumemo kot skupno ime vseh pomembnih prednikov in tistih, ki bodo, če bo potrebno, nadaljevali njegov boj.

 

Podobna, a nekoliko manjša napisa kot v Renčah sta tudi nad gradom Rihemberk v Braniku in na hribu Sabotinu nad Novo Gorico. Ker so napisi po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 postali moteči za nasprotnike iz slovenskih desnih političnih strank, je bilo nekaj poskusov njihove odstranitve, a so jih domačini obnovili in v Rihemberku kar zabetonirali. Na Sabotinu ob vsaki proslavi dneva zmage (9. maja) od leta 2005 ob večernih urah z baklami osvetlijo napis TITO. To delo opravijo člani sekcije Maj 45, ki delujejo kot del novogoriške borčevske organizacije. Napis nad Branikom pa so na takšen način osvetlili 4. maja 2010 ob tridesetletnici Titove smrti.

 

Tradicija prižiganja kresov na vrhovih hribov je stara in ob določenih letnih praznikih še vedno živa. Ognji v začetku maja, na pragu pomladi, so bili znani povsod na Slovenskem kot folklorni obred. Družbe fantov – obhodnikov pa so še nedavno v noči svetega Florjana (4. maja) kurile blagoslovljene ognje tudi na ognjiščih kmečkih domačij. Korenine tega obreda verjetno segajo še do starorimskega poganskega praznika Florale sacrum.

 

Kralj Matjaž in Kraljevič Marko sta se v ljudski kolektivni spomin zapisala kot fevdalca, ki sta vladala nad podložnimi kmeti iz svojih utrjenih gradov, obkrožena z dvorjani in služabniki. Tito je izkoristil že prvo priložnost, da ju je posnemal. Njegovi biografi niso prezrli dejstva, da si je takoj po osvoboditvi Beograda, oktobra 1944, ogledal nekdanje kraljeve dvorce na Dedinju, v elitnem predelu mesta. Vselil se je v Beli dvor kneza Pavla, Stari dvor kralja Aleksandra pa dal preurediti za sprejem visokih tujih gostov. Spomladi 1945, ko so bili zaključni boji za osvoboditev Jugoslavije na višku, je celo Andrija Hebrang, hrvaški komunistični voditelj, sovjetskemu ambasadorju potožil, da trenutno Tita bolj zanima obnova Belega dvora kot pa boji na Sremski fronti. Toda rezidenci v Beogradu sta bili šele začetek. Oba dvorca so še razširili z okoliškimi zemljišči in poslopji in za Titov oddih in protokolarne potrebe uredili še druge elitne objekte in lovišča povsod po državi (Karađorđevo, Belje idr.) Na Brionih si je Tito dal postaviti veliko novo poletno vilo. Za gradbena dela je v prvih povojnih letih uporabil tudi vojne ujetnike in politične zapornike, za vzdrževanje vsega tega pa je skrbelo številno upravno in strežno osebje.

 

 

Maršalov premišljeni propagandni portret so dodatno obarvali tradicionalni mitološki vzorci.

 

 

Čeprav je Tito simbolično poosebljal Jugoslavijo ves čas svojega vladanja, so se v realnosti uveljavila drugačna razmerja, kar se je eksplicitno pokazalo v določilih ustave iz leta 1974. Že v prvem stavku Temeljnih načel te ustave je zapisana pravica vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve. V 5. členu pa je določeno, da ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije […] sestavljajo ozemlja socialističnih republik. S teoretičnega gledišča je bila torej Jugoslavija država brez teritorija, v kateri pa so poleg različnih narodov in narodnosti živeli tudi "Jugoslovani", saj so se za takšne izrekali zlasti člani etnično mešanih zakonov in družin. Pretnja obstoju takšne države je bil kakršenkoli etnocentrizem, še bolj pa vsaka nacionalna in politična mitologija, ki bi posamezne narode poveličevala in jim pripisovala posebno poslanstvo. Kot protiutež je bilo treba ustvariti mit o enotnem poreklu, zgodovini in kulturi južnih Slovanov, ki je skušal preglasiti nacionalne mite. V takšnih razmerah je vsako poudarjanje etničnih razlik in posebnosti veljalo za subverzivno: Do opuščanja študija določenih etničnih posebnosti je prihajalo zaradi političnih pritiskov v prvi in drugi Jugoslaviji. […] Oblasti so imele čisto terensko raziskovanje etnične ali nacionalne identitete za sumljivo. Ideološki postulat "bratstva in enotnosti" ni toleriral preučevanja etničnih razlik.

 

V svoji študiji o nostalgiji po Titu in njegovi dobi je Mitja Velikonja ugotovil, da ta nima veliko opraviti s "pravim Brozom". Je retrospektivna utopija, novokomponirana preteklost po željah množic, ki to potrebujejo, vendar jim dejanska izkušnja življenja v njegovem času niti ni potrebna. Pri vsem tem pa se nam še vedno zastavlja vprašanje, kdo je bil "resnični Broz". Pravi lik, ki ga je sam skrbno čuval pred javnostjo, je za množice nadomestil kreirani lik herojskega Vodje, saj v politiki velja pravilo, da je pomemben osebni "image" in ne dejstva. Ta premišljeni propagandni portret so še dodatno obarvala čustva občudovalcev, njihovi ideali, iluzije, pričakovanja, sanje, in kot smo pokazali, tudi tradicionalni mitološki vzorci. Za vse naštete ravni percepcije je značilen izjemno bogat jezik simbolov, ki pa v svojem sporočilu ob tem, ko nekaj razkrivajo, hkrati marsikaj tudi skrivajo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
3
21.01.2020 22:22
Aleksander Osolnik, župnik iz Grahovega pri Cerknici, ki je včeraj dvignil nemalo prahu s svojim zapisom na dveh spletnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
17
19.01.2020 22:59
Karla Erjavca ni več. Na domačem igrišču ga je suvereno deklasirala nova igralka Aleksandra Pivec. Kdo stoji za njenim vzponom, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
11
12.01.2020 22:00
Februarja 2018 je v vzhodni Siriji prvič po vietnamski vojni dejansko prišlo do neposredne vojaške konfrontacije med ameriškimi ... Več.
Piše: Shane Quinn
Vojna v Perzijskem zalivu: Za zdaj blago maščevanje Irana, ki pa se lahko nadaljuje v množici samomorilskih napadov na ameriške tarče
9
08.01.2020 22:13
Vse kaže, da med Iranom in Združenimi državami Amerike vsaj za zdaj še ne bo vojne in da je napetost dosegla vrhunec z raketnimi ... Več.
Piše: Uredništvo
Davki v Sloveniji, 4. del: Država nam pobere 9 milijard od dohodkov od dela in 500 milijonov od kapitala fizičnih oseb
3
07.01.2020 23:00
Po podatkih o strukturi lastništva gospodarskih družb imajo danes domače fizične osebe v lasti dobro tretjino lastništva ... Več.
Piše: Bine Kordež
Volitve v Ameriki: Iowa bo za Demokrate prvi preizkus, kako dejansko kotirajo med ljudstvom Biden, Sanders in Warrenova
10
05.01.2020 23:00
Predsedniške volitve v Združenih državah Amerike bodo 3. novembra letos in medtem ko bo republikanski kandidat nesporno Donald ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Davki v Sloveniji, 3. del: Povprečni davkoplačevalec državi prispeva okoli 500 evrov na mesec
8
02.01.2020 23:02
In kako država porabi teh 500 evrov? Največji del, dobrih 300 evrov, gre za financiranje šolstva in zdravstva za vse državljane. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pismo predsedniku Pahorju: Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen, izvoljeni poslanci so nelegitimni predstavniki ljudstva!
8
02.01.2020 00:36
Gospod predsednik, vi in vaši predhodniki od leta 1992 dalje ste edini demokratično in legitimno izvoljeni predstavniki države ... Več.
Piše: Boris Nemec
Davki v Sloveniji 2. del: Če odmislimo plače, bi o kakšni progresivni obdavčitvi težko govorili
12
30.12.2019 23:00
Povprečni zaposleni v Sloveniji namenja za skupne potrebe v obliki davkov in prispevkov znesek v višini 54 % skupnega stroška ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pregled celotne obdavčitve glede na višino prejemkov v Sloveniji, 1. del: Davek na plače
4
27.12.2019 02:00
V Sloveniji več ali manj prevladuje prepričanje, da imamo dokaj visoko in tudi močno progresivno davčno obremenitev dela. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Putinova Rusija in nemirni muslimani: Kavkaški sod smodnika
8
25.12.2019 23:58
Ruska federacija pod Vladimirjem Putinom je vedno bolj suverena na mednarodnem prizorišču. Ne le politično in vojaško, ampak ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Pogled iz Pariza: Položaj bolnika in zdravnika v francoskem zdravstvenem sistemu
7
16.12.2019 20:10
Odkar živim vFranciji, nisem srečal še nikogar, ki bi se pritoževal čez njihov zdravstveni sistem, čeprav so Francozi izredno ... Več.
Piše: Andrej Vranič
Minister za zdravje Aleš Šabeder je res dvoličnež: managerjem govori eno, koalicijskim tovarišem in javnosti pa drugo!
9
15.12.2019 19:00
V ponedeljek, 16. decembra bodo poslanci državnega zbora začeli odločati o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ... Več.
Piše: Uredništvo
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskih Ujgurov ne!
11
10.12.2019 20:00
Zahodne države glede Kitajske uporabljajo različna merila. Proteste v Hongkongu, usmerjene proti komunističnemu režimu v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
1
08.12.2019 20:00
Upravo družbe Petrol na podlagi zahteve Slovenskega državnega holdinga (SDH) v četrtek, 12. decembra čaka skupščina družbe. ... Več.
Piše: Uredništvo
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
14
03.12.2019 08:30
Pred natanko stotimi leti je bila ustanovljena ljubljanska univerza. V sredo, 3. decembra 1919, je imel na njej prvo predavanje ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
16
02.12.2019 05:00
Terotistični napad, ki se je prejšnji teden zgodil v Londonu, odgovornost zanj pa je nemudoma prevzela formalno sicer poražena ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
5
29.11.2019 21:00
V zgodbi o razprodaji Istrabenza se je pojavil stari znanec iz ropotarnice slovenske tranzicije. Resda smo po aferi ACH že malce ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
13
28.11.2019 20:00
Zakaj se Združene države Amerike ponovno aktivno vključujejo v geopolitične razmere v Latinski Ameriki, si lahko pojasnimo z ... Več.
Piše: Shane Quinn
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
1
27.11.2019 20:10
Čas je za resno analizo sprejetega proračuna za prihodnje leto. Nikakor ne drži, da gre iz proračuna 80 % za plače, 20 % za ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,854
02/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,207
03/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,701
04/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,357
05/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 1,991
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,550
07/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,333
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,003
09/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 847
10/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 905