Komentar

Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?

Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za književnost. Mešanici folklorne fovšije in frustracij zaradi njegovega notoričnega zavračanja slovenskega egozima in domnevne naklonjenosti Jugoslaviji (Srbiji) moramo dodati še zamero, ki izhaja iz dejstva, da je govoril na pogrebu Slobodana Miloševića. Nad vsem tem pa seveda visi jezno vprašanje, zakaj Nobelove še vedno ni dobil Boris Pahor.

11.10.2019 00:17
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Peter Handke   Nobelova nagrada   književnost   Boris Pahor   DSP   Drago Jančar   Slovenija   Avstrija   Balkan   Srbija

Foto: Die Zeit

Avstrijci se lahko veselijo, da je Peter Handke novi nobelovec. Toda Handke ni Avstrijec. Oziroma je manj Avstrijca v njem kot je Nemca in Slovenca. Pisatelj, ki se je nekoč cinično ponorčeval iz pojma Mitteleuropa, češ da je to kvečjemu meteorološki pojem, je po petdesetih letih ustvarjanja postal pisateljska ikona - Srednje Evrope. Pravična kazen za njegov mladostni napuh?

Pa začnimo pri Borisu Pahorju: doslej je bil že večkrat predlagan za Nobelovo nagrado za književnost, med predlagatelji je bila pred desetletjem tudi Univerza v Ljubljani. Kdo vse ga je še predlagal, ne bomo uradno vedeli še nekaj desetletjij, kajti švedska akademija seznam uradnih nominirancev glede na svoja pravila objavlja šele pol stoletja po podelitvi nagrad. Med predlagatelji zagotovo niso bili samo Slovenci. To je pravzaprav dobro, kajti glede na realno težo in ugled slovenskih institucij, ki lahko književnika predlagajo za najvišjo nagrado na področju literature na svetu, ima zagotovo več možnosti tisti kandidat, za katerim bi stal tuj predlagatelj. Najboljši dokaz šenflorjanskega duha je naše nacionalno pisateljsko društvo, Društvo slovenskih pisateljev (DSP), ki se trenutno bori s svojimi nepomirjenimi notranjimi duhovi in nepremičninskimi travmami, potem ko so že uspeli pošteno zavoziti svoje finance. Pred leti, ko se pisateljem v Ebenspergerjevi vili še ni podrla streha nad glavo - skoraj dobesedno, žal -, so zmogli vsaj toliko agilnosti, da so za Nobelovo predlagali Draga Jančarja. Niso bili vsi kralji na Betajnovi srečni ob tem, jasno. Jančar ni "na liniji", nikoli ni bil. V devetdesetih, ko je še imel voljo pisati precej aktualne družbeno-kritične eseje, v katerih ni bil prizanesljiv do oblasti, se je hudi zameril levici, ki je podobna čustva gojila do Pahorja še iz prejšnjih časov (do katerih pa je sentimentalen Peter Handke). Tudi Pahor, jasno, ni bil naš. In ko nekdo ni naš v jeziku politike, se ga ta pečat počasi prime tudi v kulturnem establishmentu.

 

Društvo slovenskih pisateljev, je pred leti dejal njegov tedanji, danes že bivši predsednik Ivo Svetina, je že večkrat predlagalo Borisa Pahorja za Nobelovo nagrado. Kolikokrat oziroma kdaj, ni povedal. Je pa obžaloval, da društvo za Nobelovo nikoli ni predlagalo pesnika Tomaža Šalamuna: "Mislili smo, da je še čas, a ga žal ni bilo več." Na napakah se je pametno kaj naučiti, vendar se DSP očitno ne bo nič naučilo. Boris Pahor pri svojih 106. letih, impresivnim literarnim referencam in življenjski poti nima več veliko časa. Uredniki resnih medijev - no, nisem pripričan, če jih v Sloveniji sploh imamo, obojih namreč - bi morali že včeraj svojim kulturnim redaktorjem naročiti, naj začnejo zbirati gradivo za Pahorjev nekrolog. Ob tem se zdi skorajda absurdno, da na socialnih omrežjih občasno še vedno potekajo številne brezplodne razprave o kakovosti njegove literature. Kot da bi se primitivni politični diskurz preselil v fine sobane palače umetnosti; medtem ko v Sloveniji desnica prikimava Pahorjevim mislim, levica pa ga s stisnjenimi zobmi posluša, ga njegov domači (!) tržaški milje nagovarja z največjim spoštovanjem. Zato ker je gospod in ker si takšno spoštovanje več kot zasluži. Tiste stare, manihejske podobe Trsta, kjer zlobni fašisti na ulicah z bajoneti lovijo dobre "ščave", so že davno pokopane in živijo kvečjemu v televizijskih prispevkih naših arhaičnih dopisnikov iz zamejstva ...

 

 

***

 

Tako Jančar kot Pahor sta outsiderja, do katerih seveda oblast formalno goji spoštovanje zaradi njunih literarnih dosežkov in mednarodne veljave, vendar ju v bistvu prezira, ker sta v svojem načinu delovanja svobodna in neodvisna človeka. In ker - sploh Pahor - povesta, kar mislita. Tu pa se skriva dodatni moment, ki že leta spravlja ob živce levičarje in kvaziliberalce v Ljubljani: Pahorjeve kritične besede o nacionalni zavesti Slovencev, domoljubju, himni, zastavi ipd. Boris Pahor se je povrhu vsega drznil opredeljevati celo do eksplicitno političnih vprašanj, denimo arbitraže, in to v nasprotju z doktrino vladajoče kaste.

 

Tudi Peter Handke, na drugi strani, ni nikoli skrival svojih misli in pogledov, sploh ko je šlo za družbena ali politična vprašanja. Nenazadnje se je javno profiliral kot mlad literat, pripadnik Skupine 47, ko je v Princetonu kritično ocenil pisanje svojih pisateljskih kolegov, češ da niso kvalitetni. Mladi Handke - takrat je imel 24 let - je bil deležen nekaj smeha in godrnjanja, vendar so bili nekateri pisatelji nad njegovimi kritikami izjemno prizadeti. Toda Handke je s tem začrtal glavno smer svojega javnega delovanja, ki ga je po letu 1966 formiralo v enega najbolj prepoznavnih in tudi ustvarjalnih pisateljskih figur nemškega govornega področja. O tem, da si Handke, katerega mati Marija Sivec je bila koroška Slovenka, zasluži Nobelovo nagrado, ne more biti nobenega dvoma. Tega prepričanja ne morejo spremeniti niti njegove izjave v času slovenskega osamosvajanja, nad katerim ni bil navdušen. Handke je povedal, kar je mislil o Slovencih (po mojem se niti ni prav dosti zmotil), podobno kot je iskren Boris Pahor.

 

Scenarist filma Nebo nad Berlinom, v katerem je igral tudi pred kratkim umrli nemški igralec Bruno Ganz (ki ga je z Ljubljano povezovalo nekaj posebnega - upam, da bo o tem ob priliki kaj napisal naš sodelavec Dragan Živadinov), se je potem na Balkanu politično spet izpostavil sredi devetdesetih, tik po sklenitvi Daytonskega sporazuma. Njegov potopisni esej Zimsko potovanje do Donave, Save, Morave in Drine ali pravičnost za Srbijo (Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien) je preveč odstopal od uradnih interpretacij (resnic) balkanskih vojn, zato so Handkeja marsikje razglasili za sovražnika ljudstva. Toda podoba požgane, od vojn opustušene dežele je bila pravzaprav njegova osebna bolečina zaradi propada ideje, ki jo je kot koroški mešanec, travmatiziran zaradi nacistične geneologije svoje okolice, gojil v sebi kot nekakšen ideal Države:

 

"Ne glede na to, da je bila morebiti razdvojena, je bila Jugoslavija vzor za bodočo Evropo. Ne Evropo, kakršna je postala danes, izumetničena z vsemi conami svobodne menjave, temveč prostor, kjer živijo narodi, pomešani med seboj, posebno mladina, kakor je bilo to v Jugoslaviji še po Titovi smrti. Jaz si želim takšne Evrope. Zato je z uničenjem Jugoslavije v meni uničena ideja o Evropi."

 

 

***

 

Handke je lahko verjel v utopijo, saj je nikoli ni zares občutil na svoji koži. Lahko mu zmerimo le to, da je naiven. Večino življenja je preživel v Avstriji, Nemčiji in Franciji. Simpatije, ki jih je gojil do Srbije, so sprožale precej javnega neodobravanja, še posebej tam, kjer so balkanske vojne (1991-1995) za seboj pustile uničenje in trupla. Toda ali je Handke kot pisatelj kaj manj vreden, če je zagovarjal stališča, ki so bila diametralno nasprotna uradnim dogmam? Kajti če je edini kriterij, ki ga švedska akdemija upošteva pri izboru nagrajenca, kvaliteta njegovega pisanja, potem ni naključje, da je svoje dni Nobelovo dobil tudi Knut Hamsun, Norvežan, ki so ga četrt stoletja kasneje zaradi simpatiziranja z nacionalnim socializmom nekaj časa poskušali anatemizirati. A je na koncu le prevladalo spoznanje, da evropska civilizacija temelji tudi umetnosti, ta pa mora biti nad religijo in politiko (saj nismo iranska islamska republika, kjer ajatole izrekajo fatve nad umetniki). Umetnik je lahko dober, celo najboljši tudi tedaj, če govori ali piše stvari, s katerimi se večina ljudi v nekem zgodovinskem trenutku ne strinja.

 

Avstrijci se lahko veselijo, da je Peter Handke novi nobelovec. Prav tako se lahko Nemci. In Slovenci. Pisatelj, ki se je nekoč cinično ponorčeval iz pojma Srednja Evropa (Mitteleuropa), češ da je to kvečjemu meteorološki pojem, je po petdesetih letih ustvarjanja postal pisateljska ikona - Srednje Evrope. Pravična kazen za njegov mladostni napuh?

 

Zanimivo bo spremljati slovenske odzive na Handkejevo priznanje: bo kdo ugotovil, da je "del Nobelove nagrade tudi slovenski", ker je nagrajenec po materini strani Slovenec? Kaj v času, ko nacionalni športni dosežki predstavljajo najvišjo možno fascinacijo, takorekoč že kult, ko je dovolj, da ljudstvo začuti, da je "del zlata tudi naš" že v primeru, ko slovenski trener tujo ekipo pripelje do zlata, pomeni Nobelova nagrada za sina nemškega bankirja in koroške Slovenke? Morda pa v resnici sploh nič ne pomeni, ker je umetnost že preveč zahtevna za mainstream?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
4
09.12.2019 20:30
Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
27
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
9
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,136
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,563
03/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,406
04/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,357
05/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,515
06/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,313
07/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,960
08/
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
Božo Cerar
Ogledov: 655
09/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,355
10/
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskuh Ujgurov ne!
Shane Quinn
Ogledov: 372