Komentar

Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?

Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za književnost. Mešanici folklorne fovšije in frustracij zaradi njegovega notoričnega zavračanja slovenskega egozima in domnevne naklonjenosti Jugoslaviji (Srbiji) moramo dodati še zamero, ki izhaja iz dejstva, da je govoril na pogrebu Slobodana Miloševića. Nad vsem tem pa seveda visi jezno vprašanje, zakaj Nobelove še vedno ni dobil Boris Pahor.

11.10.2019 00:17
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Peter Handke   Nobelova nagrada   književnost   Boris Pahor   DSP   Drago Jančar   Slovenija   Avstrija   Balkan   Srbija

Foto: Die Zeit

Avstrijci se lahko veselijo, da je Peter Handke novi nobelovec. Toda Handke ni Avstrijec. Oziroma je manj Avstrijca v njem kot je Nemca in Slovenca. Pisatelj, ki se je nekoč cinično ponorčeval iz pojma Mitteleuropa, češ da je to kvečjemu meteorološki pojem, je po petdesetih letih ustvarjanja postal pisateljska ikona - Srednje Evrope. Pravična kazen za njegov mladostni napuh?

Pa začnimo pri Borisu Pahorju: doslej je bil že večkrat predlagan za Nobelovo nagrado za književnost, med predlagatelji je bila pred desetletjem tudi Univerza v Ljubljani. Kdo vse ga je še predlagal, ne bomo uradno vedeli še nekaj desetletjij, kajti švedska akademija seznam uradnih nominirancev glede na svoja pravila objavlja šele pol stoletja po podelitvi nagrad. Med predlagatelji zagotovo niso bili samo Slovenci. To je pravzaprav dobro, kajti glede na realno težo in ugled slovenskih institucij, ki lahko književnika predlagajo za najvišjo nagrado na področju literature na svetu, ima zagotovo več možnosti tisti kandidat, za katerim bi stal tuj predlagatelj. Najboljši dokaz šenflorjanskega duha je naše nacionalno pisateljsko društvo, Društvo slovenskih pisateljev (DSP), ki se trenutno bori s svojimi nepomirjenimi notranjimi duhovi in nepremičninskimi travmami, potem ko so že uspeli pošteno zavoziti svoje finance. Pred leti, ko se pisateljem v Ebenspergerjevi vili še ni podrla streha nad glavo - skoraj dobesedno, žal -, so zmogli vsaj toliko agilnosti, da so za Nobelovo predlagali Draga Jančarja. Niso bili vsi kralji na Betajnovi srečni ob tem, jasno. Jančar ni "na liniji", nikoli ni bil. V devetdesetih, ko je še imel voljo pisati precej aktualne družbeno-kritične eseje, v katerih ni bil prizanesljiv do oblasti, se je hudi zameril levici, ki je podobna čustva gojila do Pahorja še iz prejšnjih časov (do katerih pa je sentimentalen Peter Handke). Tudi Pahor, jasno, ni bil naš. In ko nekdo ni naš v jeziku politike, se ga ta pečat počasi prime tudi v kulturnem establishmentu.

 

Društvo slovenskih pisateljev, je pred leti dejal njegov tedanji, danes že bivši predsednik Ivo Svetina, je že večkrat predlagalo Borisa Pahorja za Nobelovo nagrado. Kolikokrat oziroma kdaj, ni povedal. Je pa obžaloval, da društvo za Nobelovo nikoli ni predlagalo pesnika Tomaža Šalamuna: "Mislili smo, da je še čas, a ga žal ni bilo več." Na napakah se je pametno kaj naučiti, vendar se DSP očitno ne bo nič naučilo. Boris Pahor pri svojih 106. letih, impresivnim literarnim referencam in življenjski poti nima več veliko časa. Uredniki resnih medijev - no, nisem pripričan, če jih v Sloveniji sploh imamo, obojih namreč - bi morali že včeraj svojim kulturnim redaktorjem naročiti, naj začnejo zbirati gradivo za Pahorjev nekrolog. Ob tem se zdi skorajda absurdno, da na socialnih omrežjih občasno še vedno potekajo številne brezplodne razprave o kakovosti njegove literature. Kot da bi se primitivni politični diskurz preselil v fine sobane palače umetnosti; medtem ko v Sloveniji desnica prikimava Pahorjevim mislim, levica pa ga s stisnjenimi zobmi posluša, ga njegov domači (!) tržaški milje nagovarja z največjim spoštovanjem. Zato ker je gospod in ker si takšno spoštovanje več kot zasluži. Tiste stare, manihejske podobe Trsta, kjer zlobni fašisti na ulicah z bajoneti lovijo dobre "ščave", so že davno pokopane in živijo kvečjemu v televizijskih prispevkih naših arhaičnih dopisnikov iz zamejstva ...

 

 

***

 

Tako Jančar kot Pahor sta outsiderja, do katerih seveda oblast formalno goji spoštovanje zaradi njunih literarnih dosežkov in mednarodne veljave, vendar ju v bistvu prezira, ker sta v svojem načinu delovanja svobodna in neodvisna človeka. In ker - sploh Pahor - povesta, kar mislita. Tu pa se skriva dodatni moment, ki že leta spravlja ob živce levičarje in kvaziliberalce v Ljubljani: Pahorjeve kritične besede o nacionalni zavesti Slovencev, domoljubju, himni, zastavi ipd. Boris Pahor se je povrhu vsega drznil opredeljevati celo do eksplicitno političnih vprašanj, denimo arbitraže, in to v nasprotju z doktrino vladajoče kaste.

 

Tudi Peter Handke, na drugi strani, ni nikoli skrival svojih misli in pogledov, sploh ko je šlo za družbena ali politična vprašanja. Nenazadnje se je javno profiliral kot mlad literat, pripadnik Skupine 47, ko je v Princetonu kritično ocenil pisanje svojih pisateljskih kolegov, češ da niso kvalitetni. Mladi Handke - takrat je imel 24 let - je bil deležen nekaj smeha in godrnjanja, vendar so bili nekateri pisatelji nad njegovimi kritikami izjemno prizadeti. Toda Handke je s tem začrtal glavno smer svojega javnega delovanja, ki ga je po letu 1966 formiralo v enega najbolj prepoznavnih in tudi ustvarjalnih pisateljskih figur nemškega govornega področja. O tem, da si Handke, katerega mati Marija Sivec je bila koroška Slovenka, zasluži Nobelovo nagrado, ne more biti nobenega dvoma. Tega prepričanja ne morejo spremeniti niti njegove izjave v času slovenskega osamosvajanja, nad katerim ni bil navdušen. Handke je povedal, kar je mislil o Slovencih (po mojem se niti ni prav dosti zmotil), podobno kot je iskren Boris Pahor.

 

Scenarist filma Nebo nad Berlinom, v katerem je igral tudi pred kratkim umrli nemški igralec Bruno Ganz (ki ga je z Ljubljano povezovalo nekaj posebnega - upam, da bo o tem ob priliki kaj napisal naš sodelavec Dragan Živadinov), se je potem na Balkanu politično spet izpostavil sredi devetdesetih, tik po sklenitvi Daytonskega sporazuma. Njegov potopisni esej Zimsko potovanje do Donave, Save, Morave in Drine ali pravičnost za Srbijo (Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien) je preveč odstopal od uradnih interpretacij (resnic) balkanskih vojn, zato so Handkeja marsikje razglasili za sovražnika ljudstva. Toda podoba požgane, od vojn opustušene dežele je bila pravzaprav njegova osebna bolečina zaradi propada ideje, ki jo je kot koroški mešanec, travmatiziran zaradi nacistične geneologije svoje okolice, gojil v sebi kot nekakšen ideal Države:

 

"Ne glede na to, da je bila morebiti razdvojena, je bila Jugoslavija vzor za bodočo Evropo. Ne Evropo, kakršna je postala danes, izumetničena z vsemi conami svobodne menjave, temveč prostor, kjer živijo narodi, pomešani med seboj, posebno mladina, kakor je bilo to v Jugoslaviji še po Titovi smrti. Jaz si želim takšne Evrope. Zato je z uničenjem Jugoslavije v meni uničena ideja o Evropi."

 

 

***

 

Handke je lahko verjel v utopijo, saj je nikoli ni zares občutil na svoji koži. Lahko mu zmerimo le to, da je naiven. Večino življenja je preživel v Avstriji, Nemčiji in Franciji. Simpatije, ki jih je gojil do Srbije, so sprožale precej javnega neodobravanja, še posebej tam, kjer so balkanske vojne (1991-1995) za seboj pustile uničenje in trupla. Toda ali je Handke kot pisatelj kaj manj vreden, če je zagovarjal stališča, ki so bila diametralno nasprotna uradnim dogmam? Kajti če je edini kriterij, ki ga švedska akdemija upošteva pri izboru nagrajenca, kvaliteta njegovega pisanja, potem ni naključje, da je svoje dni Nobelovo dobil tudi Knut Hamsun, Norvežan, ki so ga četrt stoletja kasneje zaradi simpatiziranja z nacionalnim socializmom nekaj časa poskušali anatemizirati. A je na koncu le prevladalo spoznanje, da evropska civilizacija temelji tudi umetnosti, ta pa mora biti nad religijo in politiko (saj nismo iranska islamska republika, kjer ajatole izrekajo fatve nad umetniki). Umetnik je lahko dober, celo najboljši tudi tedaj, če govori ali piše stvari, s katerimi se večina ljudi v nekem zgodovinskem trenutku ne strinja.

 

Avstrijci se lahko veselijo, da je Peter Handke novi nobelovec. Prav tako se lahko Nemci. In Slovenci. Pisatelj, ki se je nekoč cinično ponorčeval iz pojma Srednja Evropa (Mitteleuropa), češ da je to kvečjemu meteorološki pojem, je po petdesetih letih ustvarjanja postal pisateljska ikona - Srednje Evrope. Pravična kazen za njegov mladostni napuh?

 

Zanimivo bo spremljati slovenske odzive na Handkejevo priznanje: bo kdo ugotovil, da je "del Nobelove nagrade tudi slovenski", ker je nagrajenec po materini strani Slovenec? Kaj v času, ko nacionalni športni dosežki predstavljajo najvišjo možno fascinacijo, takorekoč že kult, ko je dovolj, da ljudstvo začuti, da je "del zlata tudi naš" že v primeru, ko slovenski trener tujo ekipo pripelje do zlata, pomeni Nobelova nagrada za sina nemškega bankirja in koroške Slovenke? Morda pa v resnici sploh nič ne pomeni, ker je umetnost že preveč zahtevna za mainstream?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
7
25.05.2022 19:28
Po HARD vladi Janeza Janše bomo imeli mehko, človeku prijazno koalicijo Slovenske Osvobodilne Fronte Tadobri (SOFT). Nova vlada ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
18
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
17
19.05.2022 19:00
Slovar težav, ki pestijo slovensko politiko in javno sfero, začinjen s citati Georga Orwella: antifašizem, banana republika, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
15
18.05.2022 23:00
V minulih mesecih, sploh pa po začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino 24. februarja 2022, se je izkazalo, da samo članstvo v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Political turmoil boon for Pakistan's militants
6
17.05.2022 23:59
Political turmoil that led to regime change in Pakistan last month was a boon for the militants, who have staged 24 % more ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
10
16.05.2022 21:09
Kakšna preprosta in jasna misel, ki pove vse! Verjamem, da večina slovenskih državljanov ostaja na tem, da ne verjamejo v nič, ... Več.
Piše: Miha Burger
Kako končati vojno izčrpavanja v Ukrajini
8
11.05.2022 23:16
Invazija Vladimirja Putina na Ukrajino se je izrodila v divjo vojno izčrpavanja, za katero vsaka stran verjame, da bo v njej ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
36
11.05.2022 21:43
Bojim se, da je bilo veselo zmagoslavje Gibanja Svoboda na parlamentarnih volitvah preuranjeno. Siti Janševe samopašnosti smo ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov.
16
11.05.2022 05:19
Vsi veste, da mi lastna država z ministrom za gospodarstvo, na srečo že kmalu bivšim, ki bi moral skrbeti, da se dela razcvet, ... Več.
Piše: Robert Klun
Vzporedni mehanizem tranzicijske Slovenije: Če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju
17
10.05.2022 04:29
Razkritja in dokumenti iz Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v ... Več.
Piše: Tomaž Vernik
Studio Štefančič: Junak našega časa ali dobro naoljen sistem fatalnega enoumja?
24
09.05.2022 04:43
Dragi Štefančič. Potrebujemo te. Si živ plakat ideologije, katere spomeniki so tu pa tam po Ljubljani in se jim klanjate, čeprav ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Šefa NIJZ ne menjajo predsedniki vlad, zato bi bilo najbolje, dragi gospod Robert Golob, da ta vaš spodrsljaj čim prej pozabimo!
28
07.05.2022 21:08
Nekaj dni nazaj mi je dr. Robert Golob, najverjetnejši kandidat za mandatarja, na vrhuncu svoje povolilne moči, preko televizije ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred naslednjim valom: Potrebovali bomo več solidarnosti in medsebojnega spoštovanja
20
03.05.2022 05:10
NIJZ se že dlje časa intenzivno pripravlja na naslednji izbruh novega koronavirusa, do česar bi lahko prišlo na koncu poletja. ... Več.
Piše: Milan Krek
Prihodnja vlada ne bo nič drugega kot alibi za končno fazo privatizacije in izgradnjo drugega bloka nuklearke
20
02.05.2022 05:40
Pa smo jo dobili! Svežo in reciklirano vlado, svobodno vseh ozadij, kot je še ni bilo! Povsem po vašem okusu, skorajda s ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Zvesti psi nikoli dokončane revolucije so doslej lajali na vlado, odslej pa bodo na opozicijo
26
01.05.2022 05:30
V bistvu lajajo in tulijo polni sovraštva in dogmatizma, vtkanega v dobro naoljen internet opranih glav. Na eni strani hudič, na ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Tarča, Golob in Golobič: Če je morala ena od oblik družbene zavesti, potem je Slovenija že 30 let v komi.
16
30.04.2022 04:30
Četrtkova Tarča na Televiziji Slovenija je to samo potrdila. Gregor Golobič in Gregor Virant sta bila porazna. Ivana Simiča ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Uredniški komentar: Putin in njegova zločinska soldateska razumeta le govorico sile, zato vojne v Ukrajni ne bo še kmalu konec!
16
28.04.2022 05:30
Spoznanje zahodnih držav, da brez konkretnejše vojaške pomoči Ukrajna v vojni z Rusijo ne bo več dolgo uspešna, prihaja pozno, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ljudje pogrešajo Janeza Drnovška in pobožne želje so se uresničile v politični inkarnaciji Roberta Goloba
34
26.04.2022 20:12
Roberta Goloba sem prvič srečala pred več kot dvajsetimi leti. Fajn dečko. Mlad, kuštrav, izjemno vljuden, prijazen, ustrežljiv ... Več.
Piše: Ana Jud
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.766
02/
Marle pa ni več
Ana Jud
Ogledov: 1.577
03/
V imenu civilne družbe: Pismo prijatelju, bodočemu predsedniku vlade Robertu Golobu
Uredništvo
Ogledov: 1.442
04/
Provokacija skupine zdravnikov: Slovenija naj nemudoma izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije!
Uredništvo
Ogledov: 1.327
05/
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
Miha Burger
Ogledov: 1.449
06/
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
Milan Krek
Ogledov: 1.374
07/
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
Andrej Capobianco
Ogledov: 816
08/
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.054
09/
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
Božo Cerar
Ogledov: 910
10/
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.837