Pa začnimo pri Borisu Pahorju: doslej je bil že večkrat predlagan za Nobelovo nagrado za književnost, med predlagatelji je bila pred desetletjem tudi Univerza v Ljubljani. Kdo vse ga je še predlagal, ne bomo uradno vedeli še nekaj desetletjij, kajti švedska akademija seznam uradnih nominirancev glede na svoja pravila objavlja šele pol stoletja po podelitvi nagrad. Med predlagatelji zagotovo niso bili samo Slovenci. To je pravzaprav dobro, kajti glede na realno težo in ugled slovenskih institucij, ki lahko književnika predlagajo za najvišjo nagrado na področju literature na svetu, ima zagotovo več možnosti tisti kandidat, za katerim bi stal tuj predlagatelj. Najboljši dokaz šenflorjanskega duha je naše nacionalno pisateljsko društvo, Društvo slovenskih pisateljev (DSP), ki se trenutno bori s svojimi nepomirjenimi notranjimi duhovi in nepremičninskimi travmami, potem ko so že uspeli pošteno zavoziti svoje finance. Pred leti, ko se pisateljem v Ebenspergerjevi vili še ni podrla streha nad glavo - skoraj dobesedno, žal -, so zmogli vsaj toliko agilnosti, da so za Nobelovo predlagali Draga Jančarja. Niso bili vsi kralji na Betajnovi srečni ob tem, jasno. Jančar ni "na liniji", nikoli ni bil. V devetdesetih, ko je še imel voljo pisati precej aktualne družbeno-kritične eseje, v katerih ni bil prizanesljiv do oblasti, se je hudi zameril levici, ki je podobna čustva gojila do Pahorja še iz prejšnjih časov (do katerih pa je sentimentalen Peter Handke). Tudi Pahor, jasno, ni bil naš. In ko nekdo ni naš v jeziku politike, se ga ta pečat počasi prime tudi v kulturnem establishmentu.

Društvo slovenskih pisateljev, je pred leti dejal njegov tedanji, danes že bivši predsednik Ivo Svetina, je že večkrat predlagalo Borisa Pahorja za Nobelovo nagrado. Kolikokrat oziroma kdaj, ni povedal. Je pa obžaloval, da društvo za Nobelovo nikoli ni predlagalo pesnika Tomaža Šalamuna: "Mislili smo, da je še čas, a ga žal ni bilo več." Na napakah se je pametno kaj naučiti, vendar se DSP očitno ne bo nič naučilo. Boris Pahor pri svojih 106. letih, impresivnim literarnim referencam in življenjski poti nima več veliko časa. Uredniki resnih medijev - no, nisem pripričan, če jih v Sloveniji sploh imamo, obojih namreč - bi morali že včeraj svojim kulturnim redaktorjem naročiti, naj začnejo zbirati gradivo za Pahorjev nekrolog. Ob tem se zdi skorajda absurdno, da na socialnih omrežjih občasno še vedno potekajo številne brezplodne razprave o kakovosti njegove literature. Kot da bi se primitivni politični diskurz preselil v fine sobane palače umetnosti; medtem ko v Sloveniji desnica prikimava Pahorjevim mislim, levica pa ga s stisnjenimi zobmi posluša, ga njegov domači (!) tržaški milje nagovarja z največjim spoštovanjem. Zato ker je gospod in ker si takšno spoštovanje več kot zasluži. Tiste stare, manihejske podobe Trsta, kjer zlobni fašisti na ulicah z bajoneti lovijo dobre "ščave", so že davno pokopane in živijo kvečjemu v televizijskih prispevkih naših arhaičnih dopisnikov iz zamejstva ...

***

Tako Jančar kot Pahor sta outsiderja, do katerih seveda oblast formalno goji spoštovanje zaradi njunih literarnih dosežkov in mednarodne veljave, vendar ju v bistvu prezira, ker sta v svojem načinu delovanja svobodna in neodvisna človeka. In ker - sploh Pahor - povesta, kar mislita. Tu pa se skriva dodatni moment, ki že leta spravlja ob živce levičarje in kvaziliberalce v Ljubljani: Pahorjeve kritične besede o nacionalni zavesti Slovencev, domoljubju, himni, zastavi ipd. Boris Pahor se je povrhu vsega drznil opredeljevati celo do eksplicitno političnih vprašanj, denimo arbitraže, in to v nasprotju z doktrino vladajoče kaste.

Tudi Peter Handke, na drugi strani, ni nikoli skrival svojih misli in pogledov, sploh ko je šlo za družbena ali politična vprašanja. Nenazadnje se je javno profiliral kot mlad literat, pripadnik Skupine 47, ko je v Princetonu kritično ocenil pisanje svojih pisateljskih kolegov, češ da niso kvalitetni. Mladi Handke - takrat je imel 24 let - je bil deležen nekaj smeha in godrnjanja, vendar so bili nekateri pisatelji nad njegovimi kritikami izjemno prizadeti. Toda Handke je s tem začrtal glavno smer svojega javnega delovanja, ki ga je po letu 1966 formiralo v enega najbolj prepoznavnih in tudi ustvarjalnih pisateljskih figur nemškega govornega področja. O tem, da si Handke, katerega mati Marija Sivec je bila koroška Slovenka, zasluži Nobelovo nagrado, ne more biti nobenega dvoma. Tega prepričanja ne morejo spremeniti niti njegove izjave v času slovenskega osamosvajanja, nad katerim ni bil navdušen. Handke je povedal, kar je mislil o Slovencih (po mojem se niti ni prav dosti zmotil), podobno kot je iskren Boris Pahor.

Scenarist filma Nebo nad Berlinom, v katerem je igral tudi pred kratkim umrli nemški igralec Bruno Ganz (ki ga je z Ljubljano povezovalo nekaj posebnega - upam, da bo o tem ob priliki kaj napisal naš sodelavec Dragan Živadinov), se je potem na Balkanu politično spet izpostavil sredi devetdesetih, tik po sklenitvi Daytonskega sporazuma. Njegov potopisni esej Zimsko potovanje do Donave, Save, Morave in Drine ali pravičnost za Srbijo (Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien) je preveč odstopal od uradnih interpretacij (resnic) balkanskih vojn, zato so Handkeja marsikje razglasili za sovražnika ljudstva. Toda podoba požgane, od vojn opustušene dežele je bila pravzaprav njegova osebna bolečina zaradi propada ideje, ki jo je kot koroški mešanec, travmatiziran zaradi nacistične geneologije svoje okolice, gojil v sebi kot nekakšen ideal Države:

"Ne glede na to, da je bila morebiti razdvojena, je bila Jugoslavija vzor za bodočo Evropo. Ne Evropo, kakršna je postala danes, izumetničena z vsemi conami svobodne menjave, temveč prostor, kjer živijo narodi, pomešani med seboj, posebno mladina, kakor je bilo to v Jugoslaviji še po Titovi smrti. Jaz si želim takšne Evrope. Zato je z uničenjem Jugoslavije v meni uničena ideja o Evropi."

***

Handke je lahko verjel v utopijo, saj je nikoli ni zares občutil na svoji koži. Lahko mu zmerimo le to, da je naiven. Večino življenja je preživel v Avstriji, Nemčiji in Franciji. Simpatije, ki jih je gojil do Srbije, so sprožale precej javnega neodobravanja, še posebej tam, kjer so balkanske vojne (1991-1995) za seboj pustile uničenje in trupla. Toda ali je Handke kot pisatelj kaj manj vreden, če je zagovarjal stališča, ki so bila diametralno nasprotna uradnim dogmam? Kajti če je edini kriterij, ki ga švedska akdemija upošteva pri izboru nagrajenca, kvaliteta njegovega pisanja, potem ni naključje, da je svoje dni Nobelovo dobil tudi Knut Hamsun, Norvežan, ki so ga četrt stoletja kasneje zaradi simpatiziranja z nacionalnim socializmom nekaj časa poskušali anatemizirati. A je na koncu le prevladalo spoznanje, da evropska civilizacija temelji tudi umetnosti, ta pa mora biti nad religijo in politiko (saj nismo iranska islamska republika, kjer ajatole izrekajo fatve nad umetniki). Umetnik je lahko dober, celo najboljši tudi tedaj, če govori ali piše stvari, s katerimi se večina ljudi v nekem zgodovinskem trenutku ne strinja.

Avstrijci se lahko veselijo, da je Peter Handke novi nobelovec. Prav tako se lahko Nemci. In Slovenci. Pisatelj, ki se je nekoč cinično ponorčeval iz pojma Srednja Evropa (Mitteleuropa), češ da je to kvečjemu meteorološki pojem, je po petdesetih letih ustvarjanja postal pisateljska ikona - Srednje Evrope. Pravična kazen za njegov mladostni napuh?

Zanimivo bo spremljati slovenske odzive na Handkejevo priznanje: bo kdo ugotovil, da je "del Nobelove nagrade tudi slovenski", ker je nagrajenec po materini strani Slovenec? Kaj v času, ko nacionalni športni dosežki predstavljajo najvišjo možno fascinacijo, takorekoč že kult, ko je dovolj, da ljudstvo začuti, da je "del zlata tudi naš" že v primeru, ko slovenski trener tujo ekipo pripelje do zlata, pomeni Nobelova nagrada za sina nemškega bankirja in koroške Slovenke? Morda pa v resnici sploh nič ne pomeni, ker je umetnost že preveč zahtevna za mainstream?