Razkrivamo

Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom

Kljub temu, da je središče svetovne pozornosti zadnje dni zaradi turške invazije usmerjeno na sever Sirije, pa razmere na Bližnjem Vzhodu še zdajleč niso stabilne. V naposredni bližini turško-kurdskih spopadov, v Iraku, že več tednov potekajo siloviti protesti, za katerimi se skriva precej več kot le "nezadovoljstvo nad oblastjo". In potem je tu še Iran, s katerim se Združne države Amerike oziroma njihov predsednik Trump zadnje čase nekoliko manj ukvarjajo. Ali to pomeni, da je nevarnost neposrednje vojaške konfrontacije med Teheranom in Washingtonom mimo? Naš mednarodni analitik Shane Quinn je pogledal v zgodovino odnosov Zahoda in perzijske države.

13.10.2019 18:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Iran   Združene države Amerika   Perzijski zaliv   Irak   Savdska Arabija   Hormuška ožina   Hitler   Teheran   Kitajska   Rusija

Po letu 1979 je Teheran nenehno nadaljeval od Washingtona neodvisno politiko, zato so ga označili kot grožnjo "stabilnosti" in "regionalni varnosti". Iran je očitno neke vrste izziv ameriškim ambicijam na Bližnjem vzhodu.

V Washingtonu gotovo niso pozabili spodletele okupacije Iraka pod vodstvom Američanov. V nasprotju z vsemi poročili o izčrpanem sovražniku v Bagdadu ameriška vojska in civilna administracija nista bili sposobni zagotoviti oblasti v iraški državi, ki je bila zaradi zahodnih sankcij oslabljena že pred invazijo marca 2003. Ko je decembra 2011 Pentagon končal vojaški umik iz Iraka, ni uresničil svojih ciljev, in kar je najbolj zaskrbljujoče, Irak je razvijal tesne odnose z Iranom. V tem je bilo gotovo več kot kanček ironije, za tiste v ameriški prestolnici pa je bil to katastrofalen scenarij. Pri proučevanju bližnjevzhodnih držav, Irana ali Iraka, je morda pomembno omeniti, da sosedi premoreta dosti naravnih bogastev, poleg tega se nahajata na ključnih strateških območjih, ki sta dejansko med najpomembnejšimi na svetu.

 

Z viri založena Srednja Azija s svojimi prostranimi, redko poseljenimi travnatimi planjavami in gorami leži severno od Irana in Iraka. Na vzhodu so Afganistan, Pakistan in Indija, ki so tudi pomembne države, dve od njih imata jedrsko orožje. Južno je Savdska Arabija, največja proizvajalka nafte na planetu in zadnjih 75 let zaveznica ZDA.

 

V Iranu in Iraku so četrte in pete dokazano največje naftne rezerve na svetu. Nadzorovanje teh dveh držav bi postavilo silo, kot je ZDA, na izjemno močno svetovno pozicijo. Zbigniew Brzezinski, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost predsednika Carterja, je po invaziji na Irak pripomnil, da bi oblast nad Bližnjim Vzhodom omogočila Beli hiši, da bi mela "ključni politični vzvod nad evropskimi in azijskimi gospodarstvi, ki sta odvisni tudi od izvoza energentov iz te regije".

 

 

Hormuška ožina "prebavi" četrtino svetovne nafte

 

Iran leži ob Perzijskem zalivu in Hormuški ožini, slednja je izhod na odprto morje. Perzijski zaliv je največji naftni bazen na svetu; v zalivu je tudi največje priobalno naftno polje Safaniya, ki so ga odkrili leta 1951 in je v lasti Savdske Arabije. V ostalih državah ob Perzijskem zalivu, Bahrajnu, Kuvajtu, Katarju, Združenih arabskih emiratih je skoraj 66 % svetovnih rezerv surove nafte in več kot tretjina svetovnih virov zemeljskega plina, kar jamči, da strateški načrtovalci že več generacij preiskujejo ta območja. V omenjenih štirih zalivskih državah je nameščenih skoraj 40.000 ameriških vojakov, skupaj z vrsto visokotehnoloških strojev in orožja. V zadnjih mesecih je Amerika povečala vojaško navzočnost tudi v vodah Perzijskega zaliva in s tem poslala sporočilo Teheranu.

 

Hormuška ožina, ozek in plitev pas vode, ki se zajeda v južni Iran, je ravno tako izjemno pomembna. Skozi ta preliv na ladjah prepeljejo skoraj četrtino svetovnih dobav nafte. Ožina je prizorišče naraščajočih napetosti med Iranom in zahodnimi silami, Veliko Britanijo in Ameriko. Teheran je zagrozil, da bo v primeru nezaželenega vojaškega spopada z ZDA zaprl ožino za tuje ladje. Ožino nadzoruje iranska revolucionarna garda, ki že sama po sebi v mednarodnih zadevah Teheranu zagotavlja določeno težo. Ameriško osebje je stalno nameščeno v razdalji 500 do 600 metrov od Hormuške ožine, npr. v obliki znamenite 5. ameriške flote, ki ima bazo na zahodu blizu Bahrajna, in dolgo zgodovino, ki sega v leto 1944, kot se morda še spominjajo japonski vojni veterani. 

 

Viceadmiral Jim Malloy, sedanji poveljnik ameriške pete flote, je maja 2019 izjavil, da "ni na noben način omejen" pri pošiljanju udarne skupine letalonosilke USS Abraham Lincoln skozi Hormuško ožino, če bo treba. "Nič me ne izziva, da bi jo na Bližnjem vzhodu kamorkoli poslal", je povedal v telefonskem intervjuju.

 

 

Iranci kot "čisti arijci"

 

Iran je država, ki jo na zahodu močno kritizirajo tako politika kot mediji. Vendar obstaja dejstvo, ki ga redko omenjajo, namreč da Iranu niso odpustili, ker se je odtegnil zahodnemu vplivu, ko so v začetku leta 1979 z ljudsko vstajo vrgli s prestola šaha Mohameda Rezo Pahlavija. Šah, daleč od dobrohotnega avtokrata, je prišel do diktatorske oblasti avgusta 1953 z ameriško-britansko (CIA in MI6) zrežiranim državnim udarom, ki je zrušil demokratično izvoljenega voditelja Mohameda Mosadeka in njegovo vlado. Premier Mosadek je namreč marca 1951 nacionaliziral iranske naftne rezerve.

 

Šahova družinska zgodovina je bila pestra. Njegov oče Reza Šah Pahlavi, ki je umrl leta 1944, je gojil prisrčne odnose s Hitlerjem; nacistični vodja mu je marca 1936 celo poklonil podpisan portret in opisoval Irance kot "čiste arijce". Ko je v začetku avgusta 1941 Hitler povzel vezi med šahovim očetom in nacisti, je dejal: "Če je kje kdo, ki moli za uspeh našega orožja, je to gotovo perzijski šah. Brž ko se oglasimo pri njem, se mu ne bo več treba bati Anglije."

 

Po letu 1979 je Teheran nenehno nadaljeval od Washingtona neodvisno politiko, zato so ga označili kot grožnjo "stabilnosti" in "regionalni varnosti". Iran je očitno neke vrste izziv ameriškim ambicijam na Bližnjem vzhodu. Njegovi voditelji so res razvili tesnejše odnose z Irakom, kot bi pričakovali od dveh sosednjih držav, ki sta versko (šiiti) in kulturno povezani. Iranci so se vpletli v vojno v Jemnu in Siriji, kjer delujejo v nasprotju z interesi velikih zahodnih sil.

 

 

Irak ni nikakršna referenca

 

Na drugi strani Perzijskega zaliva bi lahko naraščajoč vpliv Irana vzbudil močan odpor na vzhodu Savdske Arabije (Vzhodna provinca), kjer so nahajališča večine savdskih naftnih rezerv in središče družbenih nemirov. V Vzhodni provinci živijo milijoni savdskih šiitov, ki jih zatira strogi savdski režim sunitske veroizpovedi. Tudi iranska družba je do neke mere zatirana, vendar znatno manj, kot je bila v času šahove vlade. V primerjavi z Iranom so kršitve človekovih pravic v Savdski Arabiji precej večje. Eden bistvenih razlogov za invazijo na Irak ni bil, kot je bilo objavljeno, onesposobiti "orožje za množično uničenje", temveč vzpostavitev instituta Ameriki naklonjene prijateljske vlade, ki bo Washingtonu dovolila nadzorovati velike naftne vrtine.

 

V začetku aprila 2003, manj kot tri tedne po začetku ameriške invazije v Iraku, je ameriška svetovalka za nacionalno varnost Condoleezza Rice na tiskovni konferenci rekla: "Opozorila bi, da Irak ni Vzhodni Timor niti Kosovo ali Afganistan. Irak je edinstven." Irak je glavna nagrada, toda ameriška okupacija je razpadla, ko se je država spustila v pravo državljansko vojno, sektaška nasprotja so se povečala zaradi delovanja tujih čet. Po letu 2003 je šiitska večina prišla v ospredje, kar je izvrstno ustrezalo vladajočim šiitom v Iranu. Iraška vojna je ZDA stala do dva trilijona dolarjev, veliko so potrošili zaman. 

 

Ko je Sadam Husein zbežal iz Bagdada, ni imela administracija Georgea W. Busha najmanjšega pojma o težavah, ki jo čakajo. Samo nekaj tednov po začetku invazije je predsednik Bush izjavil: "V bitki za Irak so ZDA in naši zavezniki zmagali". Vendar je bil to šele začetek. Zaradi nastajajočega splošnega nemira med iraškim prebivalstvom do okupacijskih čet zahodne multinacionalke niso mogle vlagati v Irak – kljub obljubam Busheve administracije novembra 2007, da njihova vlada "spodbuja pritok tujih naložb v Irak, zlasti ameriških". Spričo naraščajočega iraškega odpora je Pentagon čez nekaj mesecev moral opustiti to osrednje upanje.

 

 

Vojna z Iranom ne bi bila "piece of cake"

 

Če upoštevamo težave, na katere je Amerika naletela v Iraku, bi bila morebitna vojna z Iranom celo zahtevnejša. Po površini je Iran štirikrat večji od Iraka, tudi prebivalcev ima precej več, zdaj jih je čez osemdeset milijonov. Iran je ena najbolj goratih držav na svetu; z zelo različnim podnebjem, zime so zelo mrzle, poletja pa hudo vroča. Ti dejavniki sestavljajo edinstvene izzive za katerokoli veliko silo, ki bi skušala napasti Iran. Iranska vojska je tudi večja, z visoko moralo in je bolje opremljena kot tista, s katero se je soočila ameriška v Iraku. Poleg tega ima Iran pomembne prijatelje, kot sta Kitajska in Rusija. Največji trgovinski partner Irana je vzhajajoča Kitajska. Približno sto velikih kitajskih družb je vključenih v iransko gospodarstvo, zlasti v povezavi z naravnimi viri in transportnimi okrožji.

 

Med upadanjem zahodnega poslovanja v Iranu – kar je bila posledica rastočih ameriških finančnih ukrepov - so kitajske korporacije izkoriščale iranska nahajališča nafte in plina. Kitajska kljubuje ameriškim sankcijam proti Iranu in še naprej uvaža nafto iz te bližnjevzhodne države; pretekli mesec je obljubila, da bo vložila skoraj tristo milijard dolarjev v teheranske naftne, plinske in petrokemične obrate. Iran je tudi član ambicioznih kitajskih programov Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) in Azijske infrastrukturne investicijske banke (AIIB). 

 

Teheran je razvil trajne vezi z Rusijo, v zadnjih letih je sklenil vojaški sporazum s Kremljem v Siriji, ko je nudil ključno podporo predsedniku Bašarju al Asadu, in sodeloval z Moskvo pri omejevanju ameriškega vpliva v osrednji Aziji in neizogibno tudi na Bližnjem Vzhodu. Rusija je za Iran že leta pomembna trgovinska partnerica, naložbe med državama spet naraščajo, v prvih mesecih tega leta so se povečale za skoraj 25 % in krepko presegle milijardo dolarjev.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
3
21.01.2020 22:22
Aleksander Osolnik, župnik iz Grahovega pri Cerknici, ki je včeraj dvignil nemalo prahu s svojim zapisom na dveh spletnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
17
19.01.2020 22:59
Karla Erjavca ni več. Na domačem igrišču ga je suvereno deklasirala nova igralka Aleksandra Pivec. Kdo stoji za njenim vzponom, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
11
12.01.2020 22:00
Februarja 2018 je v vzhodni Siriji prvič po vietnamski vojni dejansko prišlo do neposredne vojaške konfrontacije med ameriškimi ... Več.
Piše: Shane Quinn
Vojna v Perzijskem zalivu: Za zdaj blago maščevanje Irana, ki pa se lahko nadaljuje v množici samomorilskih napadov na ameriške tarče
9
08.01.2020 22:13
Vse kaže, da med Iranom in Združenimi državami Amerike vsaj za zdaj še ne bo vojne in da je napetost dosegla vrhunec z raketnimi ... Več.
Piše: Uredništvo
Davki v Sloveniji, 4. del: Država nam pobere 9 milijard od dohodkov od dela in 500 milijonov od kapitala fizičnih oseb
3
07.01.2020 23:00
Po podatkih o strukturi lastništva gospodarskih družb imajo danes domače fizične osebe v lasti dobro tretjino lastništva ... Več.
Piše: Bine Kordež
Volitve v Ameriki: Iowa bo za Demokrate prvi preizkus, kako dejansko kotirajo med ljudstvom Biden, Sanders in Warrenova
10
05.01.2020 23:00
Predsedniške volitve v Združenih državah Amerike bodo 3. novembra letos in medtem ko bo republikanski kandidat nesporno Donald ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Davki v Sloveniji, 3. del: Povprečni davkoplačevalec državi prispeva okoli 500 evrov na mesec
8
02.01.2020 23:02
In kako država porabi teh 500 evrov? Največji del, dobrih 300 evrov, gre za financiranje šolstva in zdravstva za vse državljane. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pismo predsedniku Pahorju: Sedanji volilni sistem za volitve v državni zbor je nedemokratičen, izvoljeni poslanci so nelegitimni predstavniki ljudstva!
8
02.01.2020 00:36
Gospod predsednik, vi in vaši predhodniki od leta 1992 dalje ste edini demokratično in legitimno izvoljeni predstavniki države ... Več.
Piše: Boris Nemec
Davki v Sloveniji 2. del: Če odmislimo plače, bi o kakšni progresivni obdavčitvi težko govorili
12
30.12.2019 23:00
Povprečni zaposleni v Sloveniji namenja za skupne potrebe v obliki davkov in prispevkov znesek v višini 54 % skupnega stroška ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pregled celotne obdavčitve glede na višino prejemkov v Sloveniji, 1. del: Davek na plače
4
27.12.2019 02:00
V Sloveniji več ali manj prevladuje prepričanje, da imamo dokaj visoko in tudi močno progresivno davčno obremenitev dela. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Putinova Rusija in nemirni muslimani: Kavkaški sod smodnika
8
25.12.2019 23:58
Ruska federacija pod Vladimirjem Putinom je vedno bolj suverena na mednarodnem prizorišču. Ne le politično in vojaško, ampak ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Pogled iz Pariza: Položaj bolnika in zdravnika v francoskem zdravstvenem sistemu
7
16.12.2019 20:10
Odkar živim vFranciji, nisem srečal še nikogar, ki bi se pritoževal čez njihov zdravstveni sistem, čeprav so Francozi izredno ... Več.
Piše: Andrej Vranič
Minister za zdravje Aleš Šabeder je res dvoličnež: managerjem govori eno, koalicijskim tovarišem in javnosti pa drugo!
9
15.12.2019 19:00
V ponedeljek, 16. decembra bodo poslanci državnega zbora začeli odločati o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ... Več.
Piše: Uredništvo
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskih Ujgurov ne!
11
10.12.2019 20:00
Zahodne države glede Kitajske uporabljajo različna merila. Proteste v Hongkongu, usmerjene proti komunističnemu režimu v ... Več.
Piše: Shane Quinn
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
1
08.12.2019 20:00
Upravo družbe Petrol na podlagi zahteve Slovenskega državnega holdinga (SDH) v četrtek, 12. decembra čaka skupščina družbe. ... Več.
Piše: Uredništvo
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
14
03.12.2019 08:30
Pred natanko stotimi leti je bila ustanovljena ljubljanska univerza. V sredo, 3. decembra 1919, je imel na njej prvo predavanje ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
16
02.12.2019 05:00
Terotistični napad, ki se je prejšnji teden zgodil v Londonu, odgovornost zanj pa je nemudoma prevzela formalno sicer poražena ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
5
29.11.2019 21:00
V zgodbi o razprodaji Istrabenza se je pojavil stari znanec iz ropotarnice slovenske tranzicije. Resda smo po aferi ACH že malce ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
13
28.11.2019 20:00
Zakaj se Združene države Amerike ponovno aktivno vključujejo v geopolitične razmere v Latinski Ameriki, si lahko pojasnimo z ... Več.
Piše: Shane Quinn
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
1
27.11.2019 20:10
Čas je za resno analizo sprejetega proračuna za prihodnje leto. Nikakor ne drži, da gre iz proračuna 80 % za plače, 20 % za ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,851
02/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,204
03/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,701
04/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,357
05/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 1,990
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,550
07/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,333
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,003
09/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 847
10/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 904