V Washingtonu gotovo niso pozabili spodletele okupacije Iraka pod vodstvom Američanov. V nasprotju z vsemi poročili o izčrpanem sovražniku v Bagdadu ameriška vojska in civilna administracija nista bili sposobni zagotoviti oblasti v iraški državi, ki je bila zaradi zahodnih sankcij oslabljena že pred invazijo marca 2003. Ko je decembra 2011 Pentagon končal vojaški umik iz Iraka, ni uresničil svojih ciljev, in kar je najbolj zaskrbljujoče, Irak je razvijal tesne odnose z Iranom. V tem je bilo gotovo več kot kanček ironije, za tiste v ameriški prestolnici pa je bil to katastrofalen scenarij. Pri proučevanju bližnjevzhodnih držav, Irana ali Iraka, je morda pomembno omeniti, da sosedi premoreta dosti naravnih bogastev, poleg tega se nahajata na ključnih strateških območjih, ki sta dejansko med najpomembnejšimi na svetu.

Z viri založena Srednja Azija s svojimi prostranimi, redko poseljenimi travnatimi planjavami in gorami leži severno od Irana in Iraka. Na vzhodu so Afganistan, Pakistan in Indija, ki so tudi pomembne države, dve od njih imata jedrsko orožje. Južno je Savdska Arabija, največja proizvajalka nafte na planetu in zadnjih 75 let zaveznica ZDA.

V Iranu in Iraku so četrte in pete dokazano največje naftne rezerve na svetu. Nadzorovanje teh dveh držav bi postavilo silo, kot je ZDA, na izjemno močno svetovno pozicijo. Zbigniew Brzezinski, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost predsednika Carterja, je po invaziji na Irak pripomnil, da bi oblast nad Bližnjim Vzhodom omogočila Beli hiši, da bi mela "ključni politični vzvod nad evropskimi in azijskimi gospodarstvi, ki sta odvisni tudi od izvoza energentov iz te regije".

Hormuška ožina "prebavi" četrtino svetovne nafte

Iran leži ob Perzijskem zalivu in Hormuški ožini, slednja je izhod na odprto morje. Perzijski zaliv je največji naftni bazen na svetu; v zalivu je tudi največje priobalno naftno polje Safaniya, ki so ga odkrili leta 1951 in je v lasti Savdske Arabije. V ostalih državah ob Perzijskem zalivu, Bahrajnu, Kuvajtu, Katarju, Združenih arabskih emiratih je skoraj 66 % svetovnih rezerv surove nafte in več kot tretjina svetovnih virov zemeljskega plina, kar jamči, da strateški načrtovalci že več generacij preiskujejo ta območja. V omenjenih štirih zalivskih državah je nameščenih skoraj 40.000 ameriških vojakov, skupaj z vrsto visokotehnoloških strojev in orožja. V zadnjih mesecih je Amerika povečala vojaško navzočnost tudi v vodah Perzijskega zaliva in s tem poslala sporočilo Teheranu.

Hormuška ožina, ozek in plitev pas vode, ki se zajeda v južni Iran, je ravno tako izjemno pomembna. Skozi ta preliv na ladjah prepeljejo skoraj četrtino svetovnih dobav nafte. Ožina je prizorišče naraščajočih napetosti med Iranom in zahodnimi silami, Veliko Britanijo in Ameriko. Teheran je zagrozil, da bo v primeru nezaželenega vojaškega spopada z ZDA zaprl ožino za tuje ladje. Ožino nadzoruje iranska revolucionarna garda, ki že sama po sebi v mednarodnih zadevah Teheranu zagotavlja določeno težo. Ameriško osebje je stalno nameščeno v razdalji 500 do 600 metrov od Hormuške ožine, npr. v obliki znamenite 5. ameriške flote, ki ima bazo na zahodu blizu Bahrajna, in dolgo zgodovino, ki sega v leto 1944, kot se morda še spominjajo japonski vojni veterani. 

Viceadmiral Jim Malloy, sedanji poveljnik ameriške pete flote, je maja 2019 izjavil, da "ni na noben način omejen" pri pošiljanju udarne skupine letalonosilke USS Abraham Lincoln skozi Hormuško ožino, če bo treba. "Nič me ne izziva, da bi jo na Bližnjem vzhodu kamorkoli poslal", je povedal v telefonskem intervjuju.

Iranci kot "čisti arijci"

Iran je država, ki jo na zahodu močno kritizirajo tako politika kot mediji. Vendar obstaja dejstvo, ki ga redko omenjajo, namreč da Iranu niso odpustili, ker se je odtegnil zahodnemu vplivu, ko so v začetku leta 1979 z ljudsko vstajo vrgli s prestola šaha Mohameda Rezo Pahlavija. Šah, daleč od dobrohotnega avtokrata, je prišel do diktatorske oblasti avgusta 1953 z ameriško-britansko (CIA in MI6) zrežiranim državnim udarom, ki je zrušil demokratično izvoljenega voditelja Mohameda Mosadeka in njegovo vlado. Premier Mosadek je namreč marca 1951 nacionaliziral iranske naftne rezerve.

Šahova družinska zgodovina je bila pestra. Njegov oče Reza Šah Pahlavi, ki je umrl leta 1944, je gojil prisrčne odnose s Hitlerjem; nacistični vodja mu je marca 1936 celo poklonil podpisan portret in opisoval Irance kot "čiste arijce". Ko je v začetku avgusta 1941 Hitler povzel vezi med šahovim očetom in nacisti, je dejal: "Če je kje kdo, ki moli za uspeh našega orožja, je to gotovo perzijski šah. Brž ko se oglasimo pri njem, se mu ne bo več treba bati Anglije."

Po letu 1979 je Teheran nenehno nadaljeval od Washingtona neodvisno politiko, zato so ga označili kot grožnjo "stabilnosti" in "regionalni varnosti". Iran je očitno neke vrste izziv ameriškim ambicijam na Bližnjem vzhodu. Njegovi voditelji so res razvili tesnejše odnose z Irakom, kot bi pričakovali od dveh sosednjih držav, ki sta versko (šiiti) in kulturno povezani. Iranci so se vpletli v vojno v Jemnu in Siriji, kjer delujejo v nasprotju z interesi velikih zahodnih sil.

Irak ni nikakršna referenca

Na drugi strani Perzijskega zaliva bi lahko naraščajoč vpliv Irana vzbudil močan odpor na vzhodu Savdske Arabije (Vzhodna provinca), kjer so nahajališča večine savdskih naftnih rezerv in središče družbenih nemirov. V Vzhodni provinci živijo milijoni savdskih šiitov, ki jih zatira strogi savdski režim sunitske veroizpovedi. Tudi iranska družba je do neke mere zatirana, vendar znatno manj, kot je bila v času šahove vlade. V primerjavi z Iranom so kršitve človekovih pravic v Savdski Arabiji precej večje. Eden bistvenih razlogov za invazijo na Irak ni bil, kot je bilo objavljeno, onesposobiti "orožje za množično uničenje", temveč vzpostavitev instituta Ameriki naklonjene prijateljske vlade, ki bo Washingtonu dovolila nadzorovati velike naftne vrtine.

V začetku aprila 2003, manj kot tri tedne po začetku ameriške invazije v Iraku, je ameriška svetovalka za nacionalno varnost Condoleezza Rice na tiskovni konferenci rekla: "Opozorila bi, da Irak ni Vzhodni Timor niti Kosovo ali Afganistan. Irak je edinstven." Irak je glavna nagrada, toda ameriška okupacija je razpadla, ko se je država spustila v pravo državljansko vojno, sektaška nasprotja so se povečala zaradi delovanja tujih čet. Po letu 2003 je šiitska večina prišla v ospredje, kar je izvrstno ustrezalo vladajočim šiitom v Iranu. Iraška vojna je ZDA stala do dva trilijona dolarjev, veliko so potrošili zaman. 

Ko je Sadam Husein zbežal iz Bagdada, ni imela administracija Georgea W. Busha najmanjšega pojma o težavah, ki jo čakajo. Samo nekaj tednov po začetku invazije je predsednik Bush izjavil: "V bitki za Irak so ZDA in naši zavezniki zmagali". Vendar je bil to šele začetek. Zaradi nastajajočega splošnega nemira med iraškim prebivalstvom do okupacijskih čet zahodne multinacionalke niso mogle vlagati v Irak – kljub obljubam Busheve administracije novembra 2007, da njihova vlada "spodbuja pritok tujih naložb v Irak, zlasti ameriških". Spričo naraščajočega iraškega odpora je Pentagon čez nekaj mesecev moral opustiti to osrednje upanje.

Vojna z Iranom ne bi bila "piece of cake"

Če upoštevamo težave, na katere je Amerika naletela v Iraku, bi bila morebitna vojna z Iranom celo zahtevnejša. Po površini je Iran štirikrat večji od Iraka, tudi prebivalcev ima precej več, zdaj jih je čez osemdeset milijonov. Iran je ena najbolj goratih držav na svetu; z zelo različnim podnebjem, zime so zelo mrzle, poletja pa hudo vroča. Ti dejavniki sestavljajo edinstvene izzive za katerokoli veliko silo, ki bi skušala napasti Iran. Iranska vojska je tudi večja, z visoko moralo in je bolje opremljena kot tista, s katero se je soočila ameriška v Iraku. Poleg tega ima Iran pomembne prijatelje, kot sta Kitajska in Rusija. Največji trgovinski partner Irana je vzhajajoča Kitajska. Približno sto velikih kitajskih družb je vključenih v iransko gospodarstvo, zlasti v povezavi z naravnimi viri in transportnimi okrožji.

Med upadanjem zahodnega poslovanja v Iranu – kar je bila posledica rastočih ameriških finančnih ukrepov - so kitajske korporacije izkoriščale iranska nahajališča nafte in plina. Kitajska kljubuje ameriškim sankcijam proti Iranu in še naprej uvaža nafto iz te bližnjevzhodne države; pretekli mesec je obljubila, da bo vložila skoraj tristo milijard dolarjev v teheranske naftne, plinske in petrokemične obrate. Iran je tudi član ambicioznih kitajskih programov Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) in Azijske infrastrukturne investicijske banke (AIIB). 

Teheran je razvil trajne vezi z Rusijo, v zadnjih letih je sklenil vojaški sporazum s Kremljem v Siriji, ko je nudil ključno podporo predsedniku Bašarju al Asadu, in sodeloval z Moskvo pri omejevanju ameriškega vpliva v osrednji Aziji in neizogibno tudi na Bližnjem Vzhodu. Rusija je za Iran že leta pomembna trgovinska partnerica, naložbe med državama spet naraščajo, v prvih mesecih tega leta so se povečale za skoraj 25 % in krepko presegle milijardo dolarjev.