Schäuble-Lamersov "papir" (1994), Giscardova Konvencija (2002-2005), Junckerjeva Bela knjiga (2017), nova konvencija von der Leyenove (2020-2022). Po koncu hladne vojne, ko je Evropska skupnost vsebovala 12 članic in ko so bile napovedane tri nove (Avstrija, Finska, Švedska), širitev pa naj bi se nadaljevala še proti Vzhodu (+12), se je postavilo vprašanje primernih mehanizmov odločanja oz. delitve EU na jedro in periferijo. Problem je s Pogodbo o ustavi za Evropo rešila Konvencija pod predsedstvom Giscarda d’Estainga, vendar je projekt propadel leta 2005 na referendumih v Franciji in na Nizozemskem; namesto njega smo - tudi na ljubo Veliki Britaniji - sprejeli Lizbonsko pogodbo (2007-2009). Leta 2017 je J. C. Juncker objavil Belo knjigo o prihodnosti EU s petimi scenariji. Nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je napovedala novo konvencijo o prihodnosti Evrope leta 2020, ki naj bi jo pripravljala nova podpredsednica iz Hrvaške in naj bi trajala dve leti.

Širitev, brexit, spori z ZDA, Ukrajina. S širitvijo po koncu hladne vojne se je vzhodna meja EU pomaknila proti vzhodu / Vzhodu, z izstopom Britancev in z oddaljevanjem ZDA izgublja zahodno / Zahodno zaledje. To je bila nekoč politika generala De Gaullea. EU, morda še najbolj Nemčija (zaradi energetskih potreb) se je približala Rusiji. Leta 2008 so Evropejci zaustavili ameriške ambicije po nadaljnji širitvi (Nata) z Gruzijo in Ukrajino. Obe državi sta (Ukrajina zaradi "pridružitvenega sporazuma" z EU 2014) zabredli v težave z Rusijo. Sledili sta priključitev Krima, vojna v Donecku in Lugansku 2014. Februarja 2015 sta se Rusija in Ukrajina v Minsku dogovorili z Nemčijo in Francijo. V Minsku se ni pogajal niti "trio" niti "trojka" niti "visoki predstavnik za SZVP", ampak Normandijska četverica.

Trgovinske vojne, migracije, schengen, Turčija, Sirija, Iran. Evropska unija je prizadeta zaradi verskih vojn in kulturnih bojev na Bližnjem in Srednjem vzhodu, njena udeležba pri reševanju pa je povezana predvsem z odnosi z ZDA, Rusijo in Turčijo. Da bi bila kos težavam, bi morala okrepiti (in kolikor je mogoče, poenotiti) zunanjo politiko in obrambo, predvsem Frontex in "obalno stražo". Za obrambo zunanjih meja bi potrebovala bistveno višja finančna sredstva. Prednostno obravnavo bi si zaslužile mejne države kot Grčija, Ciper, Malta, Italija in Španija; posledično tudi Severna Makedonija, Hrvaška in Slovenija. V luči verskih (in trgovinskih) vojn, migracij in problemov z zunanjimi mejami postaja glavni iziv zunanja politika oz. organizacija zunanje službe Evropske unije. Kot smo videli, se EU največjih problemov loteva v okviru ad hoc formatov, kot so Normandijska četverica, ali npr. Berlinski proces (za Balkan) … Pri vodenju / izvajanju SZVP in v Evropski službi za zunanjo akcijo (European External Action Service, EEAS) imata vodilno vlogo Nemčija in Francija, ki bo še močnejša po brexitu. Bolj učinkovita od ad hoc formatov in vpliva posameznih držav, ki imajo različne agende, bi bila skupna, koordinirana zunanja politika Evropske unije kot celote.

Evropska unija kot država? Običajno spadata vojska in diplomacija med izključne pristojnosti držav. Ko bi se odločila za skupno obrambo in skupno zunanjo politiko, bi se Evropska unija približala položaju, kot ga imajo - takšne ali drugačne - države. Skupna obramba z varovanjem zunanjih meja in skupna zunanja politika bi Evropski uniji povečali prepričljivost v odnosih z velikimi igralci, kot so Indija, Kitajska, Rusija in Združene države. Njen položaj v mednarodni skupnosti bi se okrepil. Državnost Evropske unije pa se seveda ne neha z vojsko in diplomacijo. Problem je v t.i. demokratičnem deficitu oz. legitimnosti evropske oblasti. Leta 2019 se je (v zvezi s t.i. "špicenkandidati") legitimnost evropskega predstavništva znašla na robu. Probleme odločanja in dominiranja najmočnejših držav smo Slovenci spoznali v Jugoslaviji. V ZDA o državnih / nacionalnih zadevah ne odločata niti Kalifornija niti New York. EU kot državo bi moral voditi predsednik, ki bi ga volili na neposrednih volitvah in ki bi bil odgovoren za sestavo vlade. Namesto Evropskega sveta bi lahko ustanovili Senat, v katerega bi vsaka članica izvolila dva senatorja. (Rešitve te vrste ponuja Ljubljanska pobuda oz. osnutek evropske ustave, ki ga je pripravil Peter Jambrek.)

Konferenca 2020. O tako pomembnih vprašanjih lahko Evropska unija odloča le s soglasjem Evropskega sveta in parlamenta, iztočnice za odločanje pa bi lahko pripravila obljubljena nova konvencija. Na tej konferenci bi se morala Slovenija pridružiti skupini podobno mislečih držav in z diplomatskimi / političnimi sredstvi doseči upoštevanje svojih predlogov, ki bi utegnili biti celo dobrodošli. Slovenija ima tri možnosti:

- pridružitev južni/sredozemski skupini, ki jo utegne voditi Francija,

- pridružitev srednjeevropski /severni / germanski skupini ali

- pridružitev vzhodni skupini, ki jo predstavljata Pobuda treh morij oz. Višegrajska skupina. 

Evropske vrednote. Veliko vprašanje je, ali lahko Evropska unija funkcionira kot evropska država, ne da bi dokončno izoblikovala vrednotno podlago, kot se je začela oblikovati z Atlantsko listino leta 1941 in s Schumanovo deklaracijo leta 1950, dopolnjevala pa s Helsinško konferenco (KVSE) leta 1975 in Pariško listino za Novo Evropo (1990). Vrednotna podlaga bi morala vsebovati načela in merila, ki spadajo k pojmovanju "cele in svobodne Evrope" (Europe Whole and Free), torej spoznanja o dvojni zmagi zahodne demokracije in o koncu hladne vojne, predvsem pa o odločilnem pomenu evropske solidarnosti. Prvič (1950) so zavezniki zahodno demokracijo ponudili nekdanjim silam Osi, drugič (2002-2004) jo je Zahodna Evropa ponudila nekdanjim komunističnim državam Vzhodne Evrope.

Narodna, državna in evropska identiteta. Samoodločba pomeni konec vojne med narodom in državo. V Avstriji in v Jugoslaviji je bila slovenska narodna identiteta v sporu z državno identiteto. Lojalnost državi se je umikala domoljubju, dokler si niso domoljubi ustvarili domoljubju primernega novega državnega okvira. Ta ugotovitev je pomembna za razumevanje položaja in odgovornosti Slovenije v Evropski uniji; v tem trenutku pa je še posebej aktualna zaradi dogajanja v Kataloniji. Pri Kataloncih je po vsem videzu istovetenje s špansko državo dokončno omajano. Na tej točki bi morala poseči vmes Evropska unija, ki ima veliko slabosti, vendar med njimi ni spora med narodno in evropsko istovetnostjo. Katalonci se v tem trenutku nemara ne morejo istovetiti s špansko državo, lahko pa se istovetijo z Evropo. Slovenci imamo dejansko dve identiteti, ki nista v sporu: smo Slovenci in Evropejci. Podobno velja za Katalonce in zato so bile odklonilne reakcije evropskih politikov, na žalost tudi naših uradnih predstavnikov zgodovinsko, moralno in politično zgrešene.