Komentar

Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov

Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne dileme. Vendar jo. Če je pravna država samoumevna le za privilegirano kasto, potem ni presenetljivo, da predsednik ustavnega sodišča, t.i. pravniška elita in mnogi medijski mandarini prepričujejo ljudstvo, da je troublemaker v resnici tisti "neprilagojeni" sodnik, ki se je oglasil takrat, ko bi moral in mogel molčati (!). V takšnih razmerah torej sploh ni pomembno, kaj je kdo rekel oziroma česa ni. Zato ni naključje, da so nam mediji v najboljši maniri bulvarskega tiska o Klemnu Jakliču doslej razkrili že toliko pikantnosti, da smo pozabili, kaj je sploh izvirni greh. Kje se skriva? Ne v Jakličevem obnašanju, še manj v nekakšnem "strokovnem nesoglasju" ali sporu med dvema ustavnima sodnikoma. Prav tako ni problem v formalnem ali neformalnem sodelovanju (ustavnega) sodnika s politično stranko. Ni prepovedano. Tudi sodniki imajo svoja osebna prepričanja, nazorsko ali celo strankarsko pripadnost (spomnite se Cirila Ribičiča ali Miroslava Mozetiča). Izvirni greh, ki ga zdaj vsi pometajo pod preprogo, se skriva v laganju in zavajanju. V laganju in zavajanju, ki si ga je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto. In ker njegovo obnašanje po mojem ne bo sankcionirano, bo integriteta ustavnega sodišča v aktualni sestavi za vedno okrnjena. Če predsednik Rajko Knez tega ne vidi, je bodisi slep bodisi prestrašen.

22.10.2019 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   ustavno sodišče   Matej Accetto   laž   zavajanje   Rajko Knez   Klemen Jaklič   drugi tir   referendum   vlada   Miro Cerar   Klemen Jaklič   Beethovnova   Al Pacino

Fotografije: Mediaspeed

To, kar si je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto in česar "rezultatsko" usmerjena večina na ustavnem sodišču verjetno ne bo zmožna sankcionirati, bo še dolgo ostala velika črna packa na Beethovnovi.

Ustavnemu sodniku Mateju Accettu je njegov sodniški kolega Klemen Jaklič v dodatku k svojemu odklonilnemu ločenemu mnenju k odločbi U-I-59/17 z dne 18. septembra 2019 (vir) očital zavajanje in laganje. Razlog je bil ta, da je Accetto pri ustavni presoji referenduma o t.i. drugem tiru, ko je ena izmed strank v postopku zahtevala njegovo izločitev zaradi preteklih povezav z vodstvom politične (in vladne) stranke SMC, njenim ustanoviteljem in predsednikom Mirom Cerarjem, ki je bil obenem kot premier tudi nasprotna stranka v postopku, pred kolegi sodniki zatrjeval, da takšnih povezav ni in da ne obstajajo nobeni zadržki, ki bi narekovali njegovo izločitev. Če Klemna Jakliča ne bi poznal že četrt stoletja, bi lahko zgolj ugibal, kakšni motivi so ga pripeljali do te, za slovensko pravno prakso skrajno nenavadne odločitve. Na drugi strani imam to srečo - ali pa smolo, kakor se vzame -, da približno toliko časa poznam tudi ustavnega sodnika Mateja Accetta (in še dva druga ustavna sodnika, ki pa v tej zgodbi nista relevantna), zato si lahko živo predstavljam, kaj vse se je zadnje mesece dogajalo v tisti hiši marelične barve na Beethovnovi 10, kjer je sedež ustavnega sodišča.

 

Ustavna presoja noveliranega Zakona o tujcih je morala biti peklenska, postopek oziroma način odločanja pa rezultatski. V preprostem jeziku to pomeni, da so se sodniki že na začetku strinjali, da mora zakon pasti (tj. biti razveljavljen), le poiskati morajo najbolj elegantno rešitev za to. Argumentacija, ki naj bi bila v pravu na piedestalu, je v takšnem primeru justificirana, če sem lahko malce ciničen. Rezultatski način odločanja je nekaj najbolj groznega, kar se lahko zgodi tako eminentni instituciji, kot je ustavno sodišče. V bistvu gre za nedemokratično metodo, ki v substančnem smislu tepta sodniško neodvisnost, nepristranskost in integriteto.

 

 

Na kaj je Jaklič v resnici opozoril

 

Jasno je, da se je Jakliču temnilo pred očmi, ko je to poslušal. Bil je seveda edini, ki si je upal to v odklonilnem ločenem mnenju - v dodatku, če sem natančen - tudi izrecno izpostaviti, s čemer je po mojem odprl majhno upanje za razpravo o tem, kako sploh dela oziroma na kakšen način odloča aktualna zasedba ustavnega sodišča. O tem si pravzaprav doslej ni še nihče upal javno spregovoriti, vsaj ne tako neposredno kot Jaklič, na katerega so nekateri kolegi zaradi obsedenosti z rezultatskim odločanjem o noveli "migrantskega zakona" močno pritiskali, naj spremeni svoje mnenje. Naj vendar ne kvari njihove idile soglasja.

 

Ni pa Jaklič prvi, ki se mu je vse skupaj uprlo. Skoraj dvanajst let pred njim se je na ustavnem sodišču želodec obrnil Francu Gradu, ki je kot ustavni sodnik odstopil že po enem letu. Formalno morda res iz zdravstvenih razlogov, dejansko pa ni mogel več prenašati tranzicijske greznice, ki je zastrupila še zadnje ostanke pravne države na Slovenskem. Grad je odšel tiho, njegovega sporočila ni nihče zares dojel.

 

Od takrat je minilo več kot deset let, stanje je medtem postalo alarmantno.

 

 

Rajko Knez, predsednik ustavnega sodišča: Pogumno se je postavil na stran lažnivca.

 

 

Ne glede na medijski pogrom, ki ga je Jaklič deležen zaradi opozorila o laganju kolega Accetta, pa je vseeno uspel odpreti nekaj, kar naposled končuje dolgoletno in hipokrizije polno mitologijo o dobrem, poštenem in pravičnem ustavnem sodišču, ki kot zadnja sodna instanca pomaga malemu človeku in skrbi za varstvo ustavnosti in zakonitosti. Vse to je, oprostite izrazu, čisto navadno sranje. Če bi bilo to sodišče res takšen biser, potem v Strasbourgu ne bi padlo toliko njegovih sodb, zaradi česar je Slovenija že več let v oslovski klopi med članicami Sveta Evrope. Če bi ljudje vedeli, kako včasih potekajo interne seje deveterice ustavnih sodnikov, kakšen besednjak se uporablja, koliko je servilnosti do politike in drugih dveh vej oblasti, na kako nizki intelektualni ravni lahko poteka razprava, potem bi že včeraj vdrli v tisto hišo in jo zažgali.

 

 

Ni hujšega kot amputiran duh

 

Ni bilo vedno tako slabo, ustavno sodišče je v vsaj v prvi, v vseh pogledih liberalni sestavi delovalo neprimerno bolj suvereno, profesionalno, šele kasneje je virus tranzicijske patologije načel njegovo integriteto in ga počasi pripeljal do stanja, v kakršnem je danes. Z vsemi sodniškimi mediokritetami, kot pravi profesor Boštjan M. Zupančič in ki so zdaj že v večini. Zanje je laž postala nekaj, kar je lahko predmet interpretacije. Niti aktualnemu predsedniku ustavnega sodišča Rajku Knezu se to ne zdi problematično. Namesto da bi se ukvarjali z izvirnim grehom, torej laganjem in zavajanjem sodnika Accetta, so raje planili po "neprilagojenem" sodniku Jakliču in ga takorekoč obredno žrtvovali. To me spominja na tisti prizor v odličnem filmu Vonj po ženski (Scent of a Woman), ko Al Pacino nastopi pred profesorskim zborom ter dijaki elitnega kolidža in jim govori o amputiranem duhu. Torej o stanju duha, kakršnega producira institucija, da bi zlomila kakršno koli samostojno in svobodno razmišljanje posameznika, saj teži k ukalupljanju posameznikov. Nekoč smo temu rekli ideološki inbreeding, danes na ustavnem sodišču temu rečejo rezultatsko sojenje.

 

 

 

Zamenjajte ravnatelja s predsednikom ustavnega sodišča, pa bo film povsem aktualen.

 

 

Gre za to, da institucija - pa naj bo to kolidž, univerza ali ustavno sodišče - ne prenaša ničesar, kar bi štrlelo iz povprečja. To, kar danes gledamo v najvišji sodni instanci v Sloveniji, ni nič drugega kot poskus, da bi zlomili integriteto sodnika, ki po prepričanju t.i. domače pravniške elite in mainstream medijev na Beethovnovo vnaša seme razdora. Začelo se je že z njegovimi ločenimi (večinoma odklonilnimi) mnenji, zdaj se stopnjuje do te mere, da bi ga radi razglasili za črno ovco, ker je javno opozoril na to, da se je eden izmed njegovih kolegov zlagal.

 

 

Teorije zarote kot del medijskega linča

 

Decembra 2017 sem na tem portalu objavil uredniški komentar z naslovom Obsodba v imenu ljudstva: Za božjo voljo, zaustavite vendar že tega Jakliča! (vir). Poanta, ki jo je tistihmal zelo lepo povzel časnik Dnevnik, se je glasila dobesedno takole: "Z ustavnega sodišča prihajajo informacije, da so se bojazni pred prihodom sodnika Klemna Jakliča uresničile." Če morda niste čisto razumeli stavka in potrebujete več časa, si še enkrat preberite ta genialni spin-off, ki si zasluži poklon, saj je napisan v najboljši maniri totalitarne države. Kot naročen je tudi naslov nedavne analize, objavljene na državnem telekomunikacijskem spletnem portalu Siol.net, podpisala sta jo Primož Cirman in Vesna Vuković, ki se glasi: Zakaj je Klemen Jaklič zamudil priložnost biti tiho (vir). Na koncu naslova ni vprašaja, kajti avtorja se ne sprašujete, pač pa s pomočjo analize, v katero nista zajela le portretiranega ustavnega sodnika, ampak tudi precejšen del njegove družine, afirmativno prihajata do zaključka. In ta se glasi skoraj identično kot naslov mojega komentarja izpred dveh let: Ustavite vendar že tega Jakliča! Kdo pa misli, da je? Za koga se pa ima?! 

 

Tandem Cirman & Vuković se je Jakliča potem čez nekaj dni spet lotil, takrat je analiza dokazala njegovo popolno podrejenost stranki SDS in Janezu Janši. Popolna teorija zarote. Nič manj kategoričen ni bil penolog Dragan Petrovec v sobotni prilogi časnika Dnevnik, ki v skrbno odmerjenem komentarju o domnevno neprimernem, pobalinskem obnašanju ustavnega sodnika Jakliča ni pozabil izpustiti najpomembnejšega antagonista v celotni zgodbi - Mateja Accetta. Občudovanja vredna je umetnost besede, ko javni intelektualec, pristaš Bavcon - Šelihove teorije resocializacije in apologet multikulturalizma, v maniri kulturnega marksizma ugotavlja, kako da je v ozadju Jakličevega napada na kolega sodnika v resnici frustracija zaradi Accettove domnevne politične povezanosti s stranko SMC.

 

 

Kaj je pomembno in kaj ni

 

V resnici je Accettovo sodelovanje s kolegi (Miro Cerar) v času ustanavljanja SMC za aktualni škandal na ustavnem sodišču relativno nepomembno, se pravi irelevantno. Nihče nima pravice nekomu preprečiti, da z nasveti ali mnenji prispeva k oblikovanju političnega programa neke stranke v nastajanju - to velja tudi za Mateja Accetta (in vse druge ustavne sodnike). Pred leti so na ustavnem sodišču sedeli celo bivši politiki, poslanci in predsedniki političnih strank. Spomnite se Cirila Ribičiča ali Miroslava Mozetiča. Sta bila zaradi političnega pedigreja kaj slabša sodnika? Težko bi to dokazali. Kvaliteta dela ustavnega sodnika se vendar meri po njegovi strokovni, torej profesionalni plati. To, ali je levičar ali desničar, je irelevantno. Ali hodi k maši h frančiškanom ali pa na Kombinatke v Dom Španskih borcev prav tako. Tisti, ki so obremenjeni s tem, imajo v prvi vrsti problem sami s sabo.

 

 

Sotrudnika v Stranki Mira Cerarja: Aleksandar Kešeljevič Kešo in Matej Accetto.

 

 

Niti to, da je Accetto s Cerarjem, Brglezom, Kešeljevićem, Bulčevo, Krajcem, Jamnikarjem in še kom najmanj enkrat skupaj sedel na sestanku v enem izmed manj renomiranih ljubljanskih hotelov, ne more biti sporno. Oziroma je sporno ravno toliko, kot je problematična vsa izmenjana korespondenca po elektronski pošti. O motivih za Accettov angažma ne bomo ugibali, ker so logični. Po eni strani naklonjenost političnim ambicijam prijatelja in dolgoletnega fakultetnega kolega Mira Cerarja, po drugi tudi nekaj zdrave preračunljivosti. Biti zraven - in to takorekoč v samem jedru - politične stranke, ki ji vse ankete kažejo odlične možnosti na bližajočih se volitvah, je priložnost, ki jo gre izkoristiti. Sploh pri graditvi nadaljnje pravniške kariere. Ker Mateja Accetta poznam že predolgo, da bi se zdaj delal neumnega, mi je bilo v trenutku jasno, da se je zmage SMC na volitvah leta 2014 iskreno razveselil, saj se je nadejal, da bo za nesebično strokovno pomoč v času njenega nastajanja lahko izstavil račun.

 

Pragmatizem ali oportunizem - saj je konec koncev vseeno. Accetto je svoje delnice dobro vnovčil in postal ustavni sodnik sočasno s Klemnom Jakličem, ki svojih simpatij do neke druge, večinoma opozicijske stranke nikoli ni skrival. Kar je mislil, je večkrat tudi javno povedal (po mojem mnenju celo prevečkrat in preveč emotivno, ampak to je pač stvar značaja in osebnega prepričanja). Pri Jakliču je bilo od vsega začetka vse jasno in transparentno. Ko je šlo za proces v zadevi Patria, se je izpostavil bolj kot kdorkoli drug od njegovih nekdanjih fakultetnih kolegov. Klemen Jaklič ni nikoli ničesar skrival ali prikrival, še manj pa se lagal.

 

Bistva škandala, ki pretresa ustavno sodišče je - še enkrat ponavljam - laž. To, kar si je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto in česar "rezultatsko" usmerjena večina na ustavnem sodišču verjetno ne bo zmožna sankcionirati, bo še dolgo ostala velika črna packa na Beethovnovi. Brez sankcije bo integriteta ustavnega sodišča v aktualni sestavi za vedno okrnjena. Če njegov predsednik Rajko Knez tega ne vidi, je bodisi slep bodisi prestrašen. Ali pa celo zavestno sodeluje pri razgradnji ustavnega sodišča.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
45
Zunanji minister Logar bo s podpisom skupne izjave z ameriškim kolegom Pompeom vladi nakopal nove težave
13
07.08.2020 23:50
Prihodnji teden prihaja na uradni obisk v Ljubljano ameriški državni sekretar Mike Pompeo. Prvi visoki ameriški obisk po več kot ... Več.
Piše: Igor Mekina
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
11
07.08.2020 06:03
Slovenci živimo v prepričanju, da so nekje v tujini stvari mnogo bolje urejene kot pri nas. Kdo med nami ni izrekel ali slišal ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
0
05.08.2020 20:00
Danes v Sloveniji govorimo o stanju brez vrednot (anomiji), o sadistični krutosti nekaterih delodajalcev, o mobingu, o korupciji ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
4
02.08.2020 23:59
Diplomatska bitka zaSeverni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za ... Več.
Piše: Božo Cerar
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
9
02.08.2020 11:00
Bo padla ali ne bo padla, so stavnice te dni. Glavna zvezda je kmetijska ministrica in predsednica koalicijske upokojenske ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Narava vedno znova začenja iste stvari: leta, dneve, ure. Tako nastajata neskončnost in večnost.
2
01.08.2020 23:57
Aplikacija, ki se nam predstavlja kot aplikacija vseh aplikacij za nadzor virusa, to še zdaleč ni, temveč je le fragmentiran ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
14
30.07.2020 22:30
Zdaj se sprašujem, ali Slovenija občuti kaj sramu, ko je Italija končno izpolnila obljubo in slovenski manjšini vrnila Narodni ... Več.
Piše: Keith Miles
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
7
28.07.2020 22:45
Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
8
27.07.2020 23:59
Nihče ne ve, kje je center vesolja. V Sloveniji moderni center izginja in boste politično središče našli precej na levi, Levico ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
17
26.07.2020 11:00
Situacija, v kakršni se nahaja Slovenija, je utrujajoč odraz patologije bolj ali manj učinkovitih piromanov v funkciji gasilcev. ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pričakovati od politika, ki ima v XXI. stoletju doma na zidu slabo naslikano jabolko? Vse najslabše.
5
25.07.2020 23:59
Obstaja neuravnovešen, skoraj patološki odnos med ideologijo in izmi . Ideologija je vedno koncept, ki se vsiljuje drugemu, je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope
16
21.07.2020 23:00
Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!
13
20.07.2020 23:10
O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...
14
19.07.2020 23:00
Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Kulturniški fašizem
9
19.07.2020 11:00
Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno ... Več.
Piše: Denis Poniž
Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost
8
18.07.2020 22:36
Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Janez Janša, mnogo več spoštovanja bi ohranil, če bi doma ležal na kavču in proučeval strop
29
12.07.2020 10:32
Janez Janša nam obljublja, da bodo z izjemnimi kalibri velikih vodij profila Orban in Vučić naredili red. Janševa politika nas ... Več.
Piše: Simona Rebolj
NEP Dejana Kršića: Umetnost je brezčasna, Evropa neskončna
1
11.07.2020 21:03
Kršić je nomad lepote!Oblikovanje zanj že dolgo ni zgolj utilitaristični fenomen, temveč je predvsem mišljenje. Nikoli več ne bo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O spravi na "akademski" način: Blišč in beda kurtizanov
14
10.07.2020 23:15
Spravno dejanje, ki ga ponuja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, še najbolj spominja na demokratičnocentralistični ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Ustavimo konje: Intelektualna poštenost in neznosna lahkotnost obtoževanja
10
10.07.2020 00:47
Ko je Janševa vlada sprejela omejevalne ukrepe proti koronavirusu, mi je zaskrbljen prijatelj iz Italije poslal članek (ki se je ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.570
02/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.224
03/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.780
04/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.540
05/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 11.018
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.574
07/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.343
08/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.386
09/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.438
10/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.001