Komentar

Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov

Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne dileme. Vendar jo. Če je pravna država samoumevna le za privilegirano kasto, potem ni presenetljivo, da predsednik ustavnega sodišča, t.i. pravniška elita in mnogi medijski mandarini prepričujejo ljudstvo, da je troublemaker v resnici tisti "neprilagojeni" sodnik, ki se je oglasil takrat, ko bi moral in mogel molčati (!). V takšnih razmerah torej sploh ni pomembno, kaj je kdo rekel oziroma česa ni. Zato ni naključje, da so nam mediji v najboljši maniri bulvarskega tiska o Klemnu Jakliču doslej razkrili že toliko pikantnosti, da smo pozabili, kaj je sploh izvirni greh. Kje se skriva? Ne v Jakličevem obnašanju, še manj v nekakšnem "strokovnem nesoglasju" ali sporu med dvema ustavnima sodnikoma. Prav tako ni problem v formalnem ali neformalnem sodelovanju (ustavnega) sodnika s politično stranko. Ni prepovedano. Tudi sodniki imajo svoja osebna prepričanja, nazorsko ali celo strankarsko pripadnost (spomnite se Cirila Ribičiča ali Miroslava Mozetiča). Izvirni greh, ki ga zdaj vsi pometajo pod preprogo, se skriva v laganju in zavajanju. V laganju in zavajanju, ki si ga je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto. In ker njegovo obnašanje po mojem ne bo sankcionirano, bo integriteta ustavnega sodišča v aktualni sestavi za vedno okrnjena. Če predsednik Rajko Knez tega ne vidi, je bodisi slep bodisi prestrašen.

22.10.2019 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   ustavno sodišče   Matej Accetto   laž   zavajanje   Rajko Knez   Klemen Jaklič   drugi tir   referendum   vlada   Miro Cerar   Klemen Jaklič   Beethovnova   Al Pacino

Fotografije: Mediaspeed

To, kar si je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto in česar "rezultatsko" usmerjena večina na ustavnem sodišču verjetno ne bo zmožna sankcionirati, bo še dolgo ostala velika črna packa na Beethovnovi.

Ustavnemu sodniku Mateju Accettu je njegov sodniški kolega Klemen Jaklič v dodatku k svojemu odklonilnemu ločenemu mnenju k odločbi U-I-59/17 z dne 18. septembra 2019 (vir) očital zavajanje in laganje. Razlog je bil ta, da je Accetto pri ustavni presoji referenduma o t.i. drugem tiru, ko je ena izmed strank v postopku zahtevala njegovo izločitev zaradi preteklih povezav z vodstvom politične (in vladne) stranke SMC, njenim ustanoviteljem in predsednikom Mirom Cerarjem, ki je bil obenem kot premier tudi nasprotna stranka v postopku, pred kolegi sodniki zatrjeval, da takšnih povezav ni in da ne obstajajo nobeni zadržki, ki bi narekovali njegovo izločitev. Če Klemna Jakliča ne bi poznal že četrt stoletja, bi lahko zgolj ugibal, kakšni motivi so ga pripeljali do te, za slovensko pravno prakso skrajno nenavadne odločitve. Na drugi strani imam to srečo - ali pa smolo, kakor se vzame -, da približno toliko časa poznam tudi ustavnega sodnika Mateja Accetta (in še dva druga ustavna sodnika, ki pa v tej zgodbi nista relevantna), zato si lahko živo predstavljam, kaj vse se je zadnje mesece dogajalo v tisti hiši marelične barve na Beethovnovi 10, kjer je sedež ustavnega sodišča.

 

Ustavna presoja noveliranega Zakona o tujcih je morala biti peklenska, postopek oziroma način odločanja pa rezultatski. V preprostem jeziku to pomeni, da so se sodniki že na začetku strinjali, da mora zakon pasti (tj. biti razveljavljen), le poiskati morajo najbolj elegantno rešitev za to. Argumentacija, ki naj bi bila v pravu na piedestalu, je v takšnem primeru justificirana, če sem lahko malce ciničen. Rezultatski način odločanja je nekaj najbolj groznega, kar se lahko zgodi tako eminentni instituciji, kot je ustavno sodišče. V bistvu gre za nedemokratično metodo, ki v substančnem smislu tepta sodniško neodvisnost, nepristranskost in integriteto.

 

 

Na kaj je Jaklič v resnici opozoril

 

Jasno je, da se je Jakliču temnilo pred očmi, ko je to poslušal. Bil je seveda edini, ki si je upal to v odklonilnem ločenem mnenju - v dodatku, če sem natančen - tudi izrecno izpostaviti, s čemer je po mojem odprl majhno upanje za razpravo o tem, kako sploh dela oziroma na kakšen način odloča aktualna zasedba ustavnega sodišča. O tem si pravzaprav doslej ni še nihče upal javno spregovoriti, vsaj ne tako neposredno kot Jaklič, na katerega so nekateri kolegi zaradi obsedenosti z rezultatskim odločanjem o noveli "migrantskega zakona" močno pritiskali, naj spremeni svoje mnenje. Naj vendar ne kvari njihove idile soglasja.

 

Ni pa Jaklič prvi, ki se mu je vse skupaj uprlo. Skoraj dvanajst let pred njim se je na ustavnem sodišču želodec obrnil Francu Gradu, ki je kot ustavni sodnik odstopil že po enem letu. Formalno morda res iz zdravstvenih razlogov, dejansko pa ni mogel več prenašati tranzicijske greznice, ki je zastrupila še zadnje ostanke pravne države na Slovenskem. Grad je odšel tiho, njegovega sporočila ni nihče zares dojel.

 

Od takrat je minilo več kot deset let, stanje je medtem postalo alarmantno.

 

 

Rajko Knez, predsednik ustavnega sodišča: Pogumno se je postavil na stran lažnivca.

 

 

Ne glede na medijski pogrom, ki ga je Jaklič deležen zaradi opozorila o laganju kolega Accetta, pa je vseeno uspel odpreti nekaj, kar naposled končuje dolgoletno in hipokrizije polno mitologijo o dobrem, poštenem in pravičnem ustavnem sodišču, ki kot zadnja sodna instanca pomaga malemu človeku in skrbi za varstvo ustavnosti in zakonitosti. Vse to je, oprostite izrazu, čisto navadno sranje. Če bi bilo to sodišče res takšen biser, potem v Strasbourgu ne bi padlo toliko njegovih sodb, zaradi česar je Slovenija že več let v oslovski klopi med članicami Sveta Evrope. Če bi ljudje vedeli, kako včasih potekajo interne seje deveterice ustavnih sodnikov, kakšen besednjak se uporablja, koliko je servilnosti do politike in drugih dveh vej oblasti, na kako nizki intelektualni ravni lahko poteka razprava, potem bi že včeraj vdrli v tisto hišo in jo zažgali.

 

 

Ni hujšega kot amputiran duh

 

Ni bilo vedno tako slabo, ustavno sodišče je v vsaj v prvi, v vseh pogledih liberalni sestavi delovalo neprimerno bolj suvereno, profesionalno, šele kasneje je virus tranzicijske patologije načel njegovo integriteto in ga počasi pripeljal do stanja, v kakršnem je danes. Z vsemi sodniškimi mediokritetami, kot pravi profesor Boštjan M. Zupančič in ki so zdaj že v večini. Zanje je laž postala nekaj, kar je lahko predmet interpretacije. Niti aktualnemu predsedniku ustavnega sodišča Rajku Knezu se to ne zdi problematično. Namesto da bi se ukvarjali z izvirnim grehom, torej laganjem in zavajanjem sodnika Accetta, so raje planili po "neprilagojenem" sodniku Jakliču in ga takorekoč obredno žrtvovali. To me spominja na tisti prizor v odličnem filmu Vonj po ženski (Scent of a Woman), ko Al Pacino nastopi pred profesorskim zborom ter dijaki elitnega kolidža in jim govori o amputiranem duhu. Torej o stanju duha, kakršnega producira institucija, da bi zlomila kakršno koli samostojno in svobodno razmišljanje posameznika, saj teži k ukalupljanju posameznikov. Nekoč smo temu rekli ideološki inbreeding, danes na ustavnem sodišču temu rečejo rezultatsko sojenje.

 

 

 

Zamenjajte ravnatelja s predsednikom ustavnega sodišča, pa bo film povsem aktualen.

 

 

Gre za to, da institucija - pa naj bo to kolidž, univerza ali ustavno sodišče - ne prenaša ničesar, kar bi štrlelo iz povprečja. To, kar danes gledamo v najvišji sodni instanci v Sloveniji, ni nič drugega kot poskus, da bi zlomili integriteto sodnika, ki po prepričanju t.i. domače pravniške elite in mainstream medijev na Beethovnovo vnaša seme razdora. Začelo se je že z njegovimi ločenimi (večinoma odklonilnimi) mnenji, zdaj se stopnjuje do te mere, da bi ga radi razglasili za črno ovco, ker je javno opozoril na to, da se je eden izmed njegovih kolegov zlagal.

 

 

Teorije zarote kot del medijskega linča

 

Decembra 2017 sem na tem portalu objavil uredniški komentar z naslovom Obsodba v imenu ljudstva: Za božjo voljo, zaustavite vendar že tega Jakliča! (vir). Poanta, ki jo je tistihmal zelo lepo povzel časnik Dnevnik, se je glasila dobesedno takole: "Z ustavnega sodišča prihajajo informacije, da so se bojazni pred prihodom sodnika Klemna Jakliča uresničile." Če morda niste čisto razumeli stavka in potrebujete več časa, si še enkrat preberite ta genialni spin-off, ki si zasluži poklon, saj je napisan v najboljši maniri totalitarne države. Kot naročen je tudi naslov nedavne analize, objavljene na državnem telekomunikacijskem spletnem portalu Siol.net, podpisala sta jo Primož Cirman in Vesna Vuković, ki se glasi: Zakaj je Klemen Jaklič zamudil priložnost biti tiho (vir). Na koncu naslova ni vprašaja, kajti avtorja se ne sprašujete, pač pa s pomočjo analize, v katero nista zajela le portretiranega ustavnega sodnika, ampak tudi precejšen del njegove družine, afirmativno prihajata do zaključka. In ta se glasi skoraj identično kot naslov mojega komentarja izpred dveh let: Ustavite vendar že tega Jakliča! Kdo pa misli, da je? Za koga se pa ima?! 

 

Tandem Cirman & Vuković se je Jakliča potem čez nekaj dni spet lotil, takrat je analiza dokazala njegovo popolno podrejenost stranki SDS in Janezu Janši. Popolna teorija zarote. Nič manj kategoričen ni bil penolog Dragan Petrovec v sobotni prilogi časnika Dnevnik, ki v skrbno odmerjenem komentarju o domnevno neprimernem, pobalinskem obnašanju ustavnega sodnika Jakliča ni pozabil izpustiti najpomembnejšega antagonista v celotni zgodbi - Mateja Accetta. Občudovanja vredna je umetnost besede, ko javni intelektualec, pristaš Bavcon - Šelihove teorije resocializacije in apologet multikulturalizma, v maniri kulturnega marksizma ugotavlja, kako da je v ozadju Jakličevega napada na kolega sodnika v resnici frustracija zaradi Accettove domnevne politične povezanosti s stranko SMC.

 

 

Kaj je pomembno in kaj ni

 

V resnici je Accettovo sodelovanje s kolegi (Miro Cerar) v času ustanavljanja SMC za aktualni škandal na ustavnem sodišču relativno nepomembno, se pravi irelevantno. Nihče nima pravice nekomu preprečiti, da z nasveti ali mnenji prispeva k oblikovanju političnega programa neke stranke v nastajanju - to velja tudi za Mateja Accetta (in vse druge ustavne sodnike). Pred leti so na ustavnem sodišču sedeli celo bivši politiki, poslanci in predsedniki političnih strank. Spomnite se Cirila Ribičiča ali Miroslava Mozetiča. Sta bila zaradi političnega pedigreja kaj slabša sodnika? Težko bi to dokazali. Kvaliteta dela ustavnega sodnika se vendar meri po njegovi strokovni, torej profesionalni plati. To, ali je levičar ali desničar, je irelevantno. Ali hodi k maši h frančiškanom ali pa na Kombinatke v Dom Španskih borcev prav tako. Tisti, ki so obremenjeni s tem, imajo v prvi vrsti problem sami s sabo.

 

 

Sotrudnika v Stranki Mira Cerarja: Aleksandar Kešeljevič Kešo in Matej Accetto.

 

 

Niti to, da je Accetto s Cerarjem, Brglezom, Kešeljevićem, Bulčevo, Krajcem, Jamnikarjem in še kom najmanj enkrat skupaj sedel na sestanku v enem izmed manj renomiranih ljubljanskih hotelov, ne more biti sporno. Oziroma je sporno ravno toliko, kot je problematična vsa izmenjana korespondenca po elektronski pošti. O motivih za Accettov angažma ne bomo ugibali, ker so logični. Po eni strani naklonjenost političnim ambicijam prijatelja in dolgoletnega fakultetnega kolega Mira Cerarja, po drugi tudi nekaj zdrave preračunljivosti. Biti zraven - in to takorekoč v samem jedru - politične stranke, ki ji vse ankete kažejo odlične možnosti na bližajočih se volitvah, je priložnost, ki jo gre izkoristiti. Sploh pri graditvi nadaljnje pravniške kariere. Ker Mateja Accetta poznam že predolgo, da bi se zdaj delal neumnega, mi je bilo v trenutku jasno, da se je zmage SMC na volitvah leta 2014 iskreno razveselil, saj se je nadejal, da bo za nesebično strokovno pomoč v času njenega nastajanja lahko izstavil račun.

 

Pragmatizem ali oportunizem - saj je konec koncev vseeno. Accetto je svoje delnice dobro vnovčil in postal ustavni sodnik sočasno s Klemnom Jakličem, ki svojih simpatij do neke druge, večinoma opozicijske stranke nikoli ni skrival. Kar je mislil, je večkrat tudi javno povedal (po mojem mnenju celo prevečkrat in preveč emotivno, ampak to je pač stvar značaja in osebnega prepričanja). Pri Jakliču je bilo od vsega začetka vse jasno in transparentno. Ko je šlo za proces v zadevi Patria, se je izpostavil bolj kot kdorkoli drug od njegovih nekdanjih fakultetnih kolegov. Klemen Jaklič ni nikoli ničesar skrival ali prikrival, še manj pa se lagal.

 

Bistva škandala, ki pretresa ustavno sodišče je - še enkrat ponavljam - laž. To, kar si je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto in česar "rezultatsko" usmerjena večina na ustavnem sodišču verjetno ne bo zmožna sankcionirati, bo še dolgo ostala velika črna packa na Beethovnovi. Brez sankcije bo integriteta ustavnega sodišča v aktualni sestavi za vedno okrnjena. Če njegov predsednik Rajko Knez tega ne vidi, je bodisi slep bodisi prestrašen. Ali pa celo zavestno sodeluje pri razgradnji ustavnega sodišča.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
45
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
10
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
Osmi marec: Od vrtnic do bodeče neže
16
08.03.2020 10:00
Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, ki šele zadnja leta spoznava, da ima praznik zgodovinski izvor, ki nima zveze z osladnim ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Neestetsko je, da bi umetnik postal korporacijski svetovalec ali svetovalec politični stranki
13
07.03.2020 23:33
Čisto vsaka politika je sama po sebi ostudno barbarstvo, je mračnjaško priseganje totaliteti, ki dolgoročno človeku iznakazi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Afganistan: Mirovni dogovor med talibani in Združenimi državami
9
05.03.2020 00:59
Dogovor še ne prinaša polnega miru in ne odpravlja povsem medsebojnega nezaupanja, niti ne predstavlja formalnega mirovnega ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so minister Šabeder in njegova ekipa bitko s koronavirusom glede odnosov z javnostmi že zdavnaj izgubili
3
03.03.2020 10:14
Zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki, temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z ... Več.
Piše: Edvard Kadič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,332
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,404
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,564
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,123
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,053
06/
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,047
07/
Nacionalni populizem in Janez Janša
Keith Miles
Ogledov: 1,393
08/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,015
09/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 966
10/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,063