Komentar

Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov

Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne dileme. Vendar jo. Če je pravna država samoumevna le za privilegirano kasto, potem ni presenetljivo, da predsednik ustavnega sodišča, t.i. pravniška elita in mnogi medijski mandarini prepričujejo ljudstvo, da je troublemaker v resnici tisti "neprilagojeni" sodnik, ki se je oglasil takrat, ko bi moral in mogel molčati (!). V takšnih razmerah torej sploh ni pomembno, kaj je kdo rekel oziroma česa ni. Zato ni naključje, da so nam mediji v najboljši maniri bulvarskega tiska o Klemnu Jakliču doslej razkrili že toliko pikantnosti, da smo pozabili, kaj je sploh izvirni greh. Kje se skriva? Ne v Jakličevem obnašanju, še manj v nekakšnem "strokovnem nesoglasju" ali sporu med dvema ustavnima sodnikoma. Prav tako ni problem v formalnem ali neformalnem sodelovanju (ustavnega) sodnika s politično stranko. Ni prepovedano. Tudi sodniki imajo svoja osebna prepričanja, nazorsko ali celo strankarsko pripadnost (spomnite se Cirila Ribičiča ali Miroslava Mozetiča). Izvirni greh, ki ga zdaj vsi pometajo pod preprogo, se skriva v laganju in zavajanju. V laganju in zavajanju, ki si ga je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto. In ker njegovo obnašanje po mojem ne bo sankcionirano, bo integriteta ustavnega sodišča v aktualni sestavi za vedno okrnjena. Če predsednik Rajko Knez tega ne vidi, je bodisi slep bodisi prestrašen.

22.10.2019 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   ustavno sodišče   Matej Accetto   laž   zavajanje   Rajko Knez   Klemen Jaklič   drugi tir   referendum   vlada   Miro Cerar   Klemen Jaklič   Beethovnova   Al Pacino

Fotografije: Mediaspeed

To, kar si je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto in česar "rezultatsko" usmerjena večina na ustavnem sodišču verjetno ne bo zmožna sankcionirati, bo še dolgo ostala velika črna packa na Beethovnovi.

Ustavnemu sodniku Mateju Accettu je njegov sodniški kolega Klemen Jaklič v dodatku k svojemu odklonilnemu ločenemu mnenju k odločbi U-I-59/17 z dne 18. septembra 2019 (vir) očital zavajanje in laganje. Razlog je bil ta, da je Accetto pri ustavni presoji referenduma o t.i. drugem tiru, ko je ena izmed strank v postopku zahtevala njegovo izločitev zaradi preteklih povezav z vodstvom politične (in vladne) stranke SMC, njenim ustanoviteljem in predsednikom Mirom Cerarjem, ki je bil obenem kot premier tudi nasprotna stranka v postopku, pred kolegi sodniki zatrjeval, da takšnih povezav ni in da ne obstajajo nobeni zadržki, ki bi narekovali njegovo izločitev. Če Klemna Jakliča ne bi poznal že četrt stoletja, bi lahko zgolj ugibal, kakšni motivi so ga pripeljali do te, za slovensko pravno prakso skrajno nenavadne odločitve. Na drugi strani imam to srečo - ali pa smolo, kakor se vzame -, da približno toliko časa poznam tudi ustavnega sodnika Mateja Accetta (in še dva druga ustavna sodnika, ki pa v tej zgodbi nista relevantna), zato si lahko živo predstavljam, kaj vse se je zadnje mesece dogajalo v tisti hiši marelične barve na Beethovnovi 10, kjer je sedež ustavnega sodišča.

 

Ustavna presoja noveliranega Zakona o tujcih je morala biti peklenska, postopek oziroma način odločanja pa rezultatski. V preprostem jeziku to pomeni, da so se sodniki že na začetku strinjali, da mora zakon pasti (tj. biti razveljavljen), le poiskati morajo najbolj elegantno rešitev za to. Argumentacija, ki naj bi bila v pravu na piedestalu, je v takšnem primeru justificirana, če sem lahko malce ciničen. Rezultatski način odločanja je nekaj najbolj groznega, kar se lahko zgodi tako eminentni instituciji, kot je ustavno sodišče. V bistvu gre za nedemokratično metodo, ki v substančnem smislu tepta sodniško neodvisnost, nepristranskost in integriteto.

 

 

Na kaj je Jaklič v resnici opozoril

 

Jasno je, da se je Jakliču temnilo pred očmi, ko je to poslušal. Bil je seveda edini, ki si je upal to v odklonilnem ločenem mnenju - v dodatku, če sem natančen - tudi izrecno izpostaviti, s čemer je po mojem odprl majhno upanje za razpravo o tem, kako sploh dela oziroma na kakšen način odloča aktualna zasedba ustavnega sodišča. O tem si pravzaprav doslej ni še nihče upal javno spregovoriti, vsaj ne tako neposredno kot Jaklič, na katerega so nekateri kolegi zaradi obsedenosti z rezultatskim odločanjem o noveli "migrantskega zakona" močno pritiskali, naj spremeni svoje mnenje. Naj vendar ne kvari njihove idile soglasja.

 

Ni pa Jaklič prvi, ki se mu je vse skupaj uprlo. Skoraj dvanajst let pred njim se je na ustavnem sodišču želodec obrnil Francu Gradu, ki je kot ustavni sodnik odstopil že po enem letu. Formalno morda res iz zdravstvenih razlogov, dejansko pa ni mogel več prenašati tranzicijske greznice, ki je zastrupila še zadnje ostanke pravne države na Slovenskem. Grad je odšel tiho, njegovega sporočila ni nihče zares dojel.

 

Od takrat je minilo več kot deset let, stanje je medtem postalo alarmantno.

 

 

Rajko Knez, predsednik ustavnega sodišča: Pogumno se je postavil na stran lažnivca.

 

 

Ne glede na medijski pogrom, ki ga je Jaklič deležen zaradi opozorila o laganju kolega Accetta, pa je vseeno uspel odpreti nekaj, kar naposled končuje dolgoletno in hipokrizije polno mitologijo o dobrem, poštenem in pravičnem ustavnem sodišču, ki kot zadnja sodna instanca pomaga malemu človeku in skrbi za varstvo ustavnosti in zakonitosti. Vse to je, oprostite izrazu, čisto navadno sranje. Če bi bilo to sodišče res takšen biser, potem v Strasbourgu ne bi padlo toliko njegovih sodb, zaradi česar je Slovenija že več let v oslovski klopi med članicami Sveta Evrope. Če bi ljudje vedeli, kako včasih potekajo interne seje deveterice ustavnih sodnikov, kakšen besednjak se uporablja, koliko je servilnosti do politike in drugih dveh vej oblasti, na kako nizki intelektualni ravni lahko poteka razprava, potem bi že včeraj vdrli v tisto hišo in jo zažgali.

 

 

Ni hujšega kot amputiran duh

 

Ni bilo vedno tako slabo, ustavno sodišče je v vsaj v prvi, v vseh pogledih liberalni sestavi delovalo neprimerno bolj suvereno, profesionalno, šele kasneje je virus tranzicijske patologije načel njegovo integriteto in ga počasi pripeljal do stanja, v kakršnem je danes. Z vsemi sodniškimi mediokritetami, kot pravi profesor Boštjan M. Zupančič in ki so zdaj že v večini. Zanje je laž postala nekaj, kar je lahko predmet interpretacije. Niti aktualnemu predsedniku ustavnega sodišča Rajku Knezu se to ne zdi problematično. Namesto da bi se ukvarjali z izvirnim grehom, torej laganjem in zavajanjem sodnika Accetta, so raje planili po "neprilagojenem" sodniku Jakliču in ga takorekoč obredno žrtvovali. To me spominja na tisti prizor v odličnem filmu Vonj po ženski (Scent of a Woman), ko Al Pacino nastopi pred profesorskim zborom ter dijaki elitnega kolidža in jim govori o amputiranem duhu. Torej o stanju duha, kakršnega producira institucija, da bi zlomila kakršno koli samostojno in svobodno razmišljanje posameznika, saj teži k ukalupljanju posameznikov. Nekoč smo temu rekli ideološki inbreeding, danes na ustavnem sodišču temu rečejo rezultatsko sojenje.

 

 

 

Zamenjajte ravnatelja s predsednikom ustavnega sodišča, pa bo film povsem aktualen.

 

 

Gre za to, da institucija - pa naj bo to kolidž, univerza ali ustavno sodišče - ne prenaša ničesar, kar bi štrlelo iz povprečja. To, kar danes gledamo v najvišji sodni instanci v Sloveniji, ni nič drugega kot poskus, da bi zlomili integriteto sodnika, ki po prepričanju t.i. domače pravniške elite in mainstream medijev na Beethovnovo vnaša seme razdora. Začelo se je že z njegovimi ločenimi (večinoma odklonilnimi) mnenji, zdaj se stopnjuje do te mere, da bi ga radi razglasili za črno ovco, ker je javno opozoril na to, da se je eden izmed njegovih kolegov zlagal.

 

 

Teorije zarote kot del medijskega linča

 

Decembra 2017 sem na tem portalu objavil uredniški komentar z naslovom Obsodba v imenu ljudstva: Za božjo voljo, zaustavite vendar že tega Jakliča! (vir). Poanta, ki jo je tistihmal zelo lepo povzel časnik Dnevnik, se je glasila dobesedno takole: "Z ustavnega sodišča prihajajo informacije, da so se bojazni pred prihodom sodnika Klemna Jakliča uresničile." Če morda niste čisto razumeli stavka in potrebujete več časa, si še enkrat preberite ta genialni spin-off, ki si zasluži poklon, saj je napisan v najboljši maniri totalitarne države. Kot naročen je tudi naslov nedavne analize, objavljene na državnem telekomunikacijskem spletnem portalu Siol.net, podpisala sta jo Primož Cirman in Vesna Vuković, ki se glasi: Zakaj je Klemen Jaklič zamudil priložnost biti tiho (vir). Na koncu naslova ni vprašaja, kajti avtorja se ne sprašujete, pač pa s pomočjo analize, v katero nista zajela le portretiranega ustavnega sodnika, ampak tudi precejšen del njegove družine, afirmativno prihajata do zaključka. In ta se glasi skoraj identično kot naslov mojega komentarja izpred dveh let: Ustavite vendar že tega Jakliča! Kdo pa misli, da je? Za koga se pa ima?! 

 

Tandem Cirman & Vuković se je Jakliča potem čez nekaj dni spet lotil, takrat je analiza dokazala njegovo popolno podrejenost stranki SDS in Janezu Janši. Popolna teorija zarote. Nič manj kategoričen ni bil penolog Dragan Petrovec v sobotni prilogi časnika Dnevnik, ki v skrbno odmerjenem komentarju o domnevno neprimernem, pobalinskem obnašanju ustavnega sodnika Jakliča ni pozabil izpustiti najpomembnejšega antagonista v celotni zgodbi - Mateja Accetta. Občudovanja vredna je umetnost besede, ko javni intelektualec, pristaš Bavcon - Šelihove teorije resocializacije in apologet multikulturalizma, v maniri kulturnega marksizma ugotavlja, kako da je v ozadju Jakličevega napada na kolega sodnika v resnici frustracija zaradi Accettove domnevne politične povezanosti s stranko SMC.

 

 

Kaj je pomembno in kaj ni

 

V resnici je Accettovo sodelovanje s kolegi (Miro Cerar) v času ustanavljanja SMC za aktualni škandal na ustavnem sodišču relativno nepomembno, se pravi irelevantno. Nihče nima pravice nekomu preprečiti, da z nasveti ali mnenji prispeva k oblikovanju političnega programa neke stranke v nastajanju - to velja tudi za Mateja Accetta (in vse druge ustavne sodnike). Pred leti so na ustavnem sodišču sedeli celo bivši politiki, poslanci in predsedniki političnih strank. Spomnite se Cirila Ribičiča ali Miroslava Mozetiča. Sta bila zaradi političnega pedigreja kaj slabša sodnika? Težko bi to dokazali. Kvaliteta dela ustavnega sodnika se vendar meri po njegovi strokovni, torej profesionalni plati. To, ali je levičar ali desničar, je irelevantno. Ali hodi k maši h frančiškanom ali pa na Kombinatke v Dom Španskih borcev prav tako. Tisti, ki so obremenjeni s tem, imajo v prvi vrsti problem sami s sabo.

 

 

Sotrudnika v Stranki Mira Cerarja: Aleksandar Kešeljevič Kešo in Matej Accetto.

 

 

Niti to, da je Accetto s Cerarjem, Brglezom, Kešeljevićem, Bulčevo, Krajcem, Jamnikarjem in še kom najmanj enkrat skupaj sedel na sestanku v enem izmed manj renomiranih ljubljanskih hotelov, ne more biti sporno. Oziroma je sporno ravno toliko, kot je problematična vsa izmenjana korespondenca po elektronski pošti. O motivih za Accettov angažma ne bomo ugibali, ker so logični. Po eni strani naklonjenost političnim ambicijam prijatelja in dolgoletnega fakultetnega kolega Mira Cerarja, po drugi tudi nekaj zdrave preračunljivosti. Biti zraven - in to takorekoč v samem jedru - politične stranke, ki ji vse ankete kažejo odlične možnosti na bližajočih se volitvah, je priložnost, ki jo gre izkoristiti. Sploh pri graditvi nadaljnje pravniške kariere. Ker Mateja Accetta poznam že predolgo, da bi se zdaj delal neumnega, mi je bilo v trenutku jasno, da se je zmage SMC na volitvah leta 2014 iskreno razveselil, saj se je nadejal, da bo za nesebično strokovno pomoč v času njenega nastajanja lahko izstavil račun.

 

Pragmatizem ali oportunizem - saj je konec koncev vseeno. Accetto je svoje delnice dobro vnovčil in postal ustavni sodnik sočasno s Klemnom Jakličem, ki svojih simpatij do neke druge, večinoma opozicijske stranke nikoli ni skrival. Kar je mislil, je večkrat tudi javno povedal (po mojem mnenju celo prevečkrat in preveč emotivno, ampak to je pač stvar značaja in osebnega prepričanja). Pri Jakliču je bilo od vsega začetka vse jasno in transparentno. Ko je šlo za proces v zadevi Patria, se je izpostavil bolj kot kdorkoli drug od njegovih nekdanjih fakultetnih kolegov. Klemen Jaklič ni nikoli ničesar skrival ali prikrival, še manj pa se lagal.

 

Bistva škandala, ki pretresa ustavno sodišče je - še enkrat ponavljam - laž. To, kar si je dovolil ustavni sodnik Matej Accetto in česar "rezultatsko" usmerjena večina na ustavnem sodišču verjetno ne bo zmožna sankcionirati, bo še dolgo ostala velika črna packa na Beethovnovi. Brez sankcije bo integriteta ustavnega sodišča v aktualni sestavi za vedno okrnjena. Če njegov predsednik Rajko Knez tega ne vidi, je bodisi slep bodisi prestrašen. Ali pa celo zavestno sodeluje pri razgradnji ustavnega sodišča.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
45
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
12
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,495
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,764
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,560
04/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,864
05/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 1,906
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,681
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,339
08/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,922
09/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 963
10/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,093