Včeraj sta novinarski sindikat in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) pozvala poslovodstvo Dela, kot sta zapisala, "k poštenemu socialnemu dialogu ter ohranitvi kritičnega in kakovostnega novinarstva". Ob tem so v drugih medijskih hišah nekoliko začudeno pogledali, kajti pod novim lastnikom je Delo že sedaj večkrat prvenstveno zasledovalo kapitalske cilje in ambicije Stojana Petriča, ki se zadnja leta uveljavlja tudi v gradbeništvu, nekoliko manj pa vrhunske novinarske standarde. Na srečo vsaj tokrat ni bilo zaznati - vsaj v t.i. mainstream krogih - privoščljivosti ob načrtovanem kadrovskem čiščenju v nekdanjem "samostojnem časniku za samostojno Slovenijo". Kakšne bodo reakcije v tistih medijskih krogih, ki so bolj kot ne alternativni in so do mainstream medijev izjemno kritični, je možno le predvideti. Zagotovo pa ne bodo prav sočutne.

Sindikalisti na Delu opozarjajo, da mora kolektivno odpuščanje delavcev Dela potekati ob spoštovanju delovnopravne zakonodaje: "Ostro nasprotujemo nadaljevanju prakse odpuščanj brez dogovora s socialnimi partnerji." Prav tako opozarjajo, da "krčenje stroškov z odpuščanjem novinarjev ne more biti vsakokratni model reševanja padanja naklad" ter da to pelje "v zaton kritičnega novinarstva" - vse to pa po njihovi oceni ogroža demokratične standarde. Slišati je precej alarmantno, toda ali je tudi resnično? Kolikor je znano, je Delova uprava že doslej odpuščala po standardih delovno-pravne zakonodaje, takrat ko pa ni, se je dogovorila v sodnih oziroma največkrat v izvensodnih ali mediacijskih sporih. Na prste ene roke lahko preštejemo primere, ko je odpuščenim novinarjem uspelo uveljaviti svoje delovno-pravne pravice, če sploh katerega, ki se je končal v prid odpuščenih. Po prvem valu odpuščanj v letih 2016-2018, ko je Delo kot vršilec dolžnosti odgovornega urednika vodil Gregor Knafelc in je na cesti ostalo okoli 40 novinarjev, je bilo pričakovati, da se bodo trendi obrnili navzgor. Toda to se ni zgodilo. Še več, niso se toliko poslabšale bralne navade Slovencev ali kakovost novinarstva, niti nista k slabim rezultatom pripomogla nova oblika in format časopisa. Ali pa nova, mlajša garnitura novinarjev. Težko je trditi, da je imelo Delo v zadnjih dveh letih slabe vsebine. Časopisu se, tako kaže, dogaja organsko umiranje, ki zdaj rapidno napreduje. Sploh ni nujno, da se bo hiranje nadaljevalo v enakem tempu. Ne, bolezen ima svoj ritem, lahko se potuhne, upočasni, a tega dejstva, da je smrtonosna, ni moč zanikati.

Stojan Petrič lahko mirno živi tudi brez Dela, medtem ko Delo brez njega verjetno ne bo preživelo.

Da Delo in njegove edicije ne poslujejo najboljše, je že dlje časa javna skrivnost. Ne glede na všečno posodobitev dnevnika, za kar je zaslužen odgovorni urednik Uroš Urbas s svojo ekipo, pa je očitno, da vsi na Delu niso dohajali sprememb. Zlasti je v razvoju zaostala Sobotna priloga, ki ji kritiki očitajo intelektualno izpraznjenost in konceptualni manjko. Morda je zato njen urednik dr. Ali Žerdin po nekaterih informacijah na "seznamu"?

Koliko let je še preostalo tisku?

Na žalost je javna skrivnost tudi to, da intelektualna podhranjenost tako Sobotne priloge kot posameznih uredništev znotraj časnika niso od včeraj. Vleče se že leta, ker v časopisni hiši ni podjetniškega duha. Ni konkurence med novinarji, ne med uredniki, ironično konkurenčnosti ne spodbuja niti lastnik, zadrti kapitalist v najboljšem gospodarskem pomenu obeh pojmov. Če je socialističen, netekmovalen in vrtičarski duh zažrt v novinarske vrste, lastnik pa navkljub vsem podjetniškem in menedžerskem znanju ne stori nič za tekmovalnost, ki nujno vodi v konkurenčnost, ta pa se rezultira v kakovosti, je posledica tega, da lastnik več kot očitno ne razume medijske industrije, njene podvrste časopisnega založništva in naprej, ne razume svoje lastnine – časnika Delo. Vse to pa neizbežno vodi v regresijo. Poleg tega je branje zahtevnejših vsebin postalo privilegij in očitno se izpolnjuje prerokba, ki jo je izrekel pred leti v zasebnem krogu tedaj novopečeni Večerov lastnik Uroš Hakl, češ da več kot pet let, v najboljšem primeru pa sedem, tiskani mediji ne bodo zdržali. Mlajše generacije so povsem odvisne od spleta, pametnih telefonov, na katerih novice berejo le posredno, prek socialnih medijev.

Kljub razmeroma stari demografski sliki v Sloveniji pa se negativnih trendov, ko gre za bralne navade oziroma prodajo časopisov, ne more ustaviti. Naročniki dobesedno izumirajo. Delo, ki se v letih, ko je njegov lastnik Petrič, vsako leto bilančno rešuje na račun Slovenskih novic, seveda ni kaj dosti na boljšem. Če bi naročnine odjavila še celotna javna uprava oziroma javni sektor, bi se jim naklada dobesedno prepolovila, kar pomeni, da bi dnevno natisnili že manj kot 10.000 izvodov. To je scenarij, ki ga je pred več kot desetletjem doživel hrvaški Vjestnik: iz nekdanjega osrednjega (državnega) dnevnega časopisa se je spremenil v ruševino, dnevno so prodali le še nekaj sto izvodov. Delo na drugi strani poleg Slovenskih novic rešuje tudi Tiskarna. Gre za dobro stoječe podjetje znotraj holdinga Delo, ki prinaša dobiček lastniku. V holdingu Delo je še izgubar podjetje izberi.si, logist, ki ga tepe lastno izčrpavanje konkurentov na trgu (Dnevnik, Salomon), zdaj pa je žrtev lastnih nizkih cen in ambiciozne Pošte Slovenija, ki za izberi.si raznaša edicije, kjer se Delu ne izplača.

Uroš Urbas, Stojan Petrič, Nataša Luša in Andrej Kren.

Hrvaški tiskani medijski trg je že zdavnaj doživel in preživel to, kar očitno zdaj čaka slovenskega. Ob tem je pomemben tudi podatek, da je pretežni del hrvaškega tiska v tujem lastništvu - da gre za lastnike, ki profesionalno obvladajo medijski posel. Naši lastniki dnevnih časopisov (če odštejemo "švedske" Finance) pa so takšni ali drugačni domači tajkuni. Ki so šli v medije zgolj za to, da bi delali biznis. Da bi trgovali, malce izsiljevali vlado in gospodarstvo ipd. Zdaj se jim poslovni model počasi podira. Združevanje Dnevnika in Večera je bilo morda pozno, vprašanje je, če ni bilo tudi prepozno. A so vsaj nekaj naredili. Utegne se izkazati, da so Bojan Petan in Hakl na eni strani ter Martin Odlazek z medijskim imperijem na drugi strani ujeli zadnji vlak mediskega prestrukturiranja in bodo v taki ali drugačni obliki preživeli, medtem ko je Stojan Petrič predolgo čakal. Najverjetneje je zamudil.

Klavrnega konca mediju nihče ne privošči

Petrič zdaj očitno noče financirati Delove izgube. Zato bodo kolektivno odpuščali. Govori se celo o 100 "odveč" delavcih. Morda nas čaka največji kadrovski masaker v zgodovini slovenskega žurnalizma. A zgodovina nas uči, da prekaljenih menedžerskih mačkov tipa Stojan Petrič, ki je v svoji poslovni karieri v kozji rok ugnal že marsikaterega poslovnega partnerja, ni za podcenjevati. Petrič ima na mizi kar nekaj scenarijev, kaj narediti z Delom, torej s časnikom. Lahko ga izdaja le ob koncu tedna in v ponedeljek, ostale delovne dni le na spletu. Lahko ga odda in naredi d.o.o. zunaj holdinga, prenese zaposlene na novo-staro podjetje in jih prepusti trgu. Delo lahko Petrič kadrovsko povsem združi s Slovenskimi novicami … Petrič ve, da je bržkone končno število dnevnih bralcev Dela za nekaj prihodnjih let med 10 in največ 15.000 bralcev dnevno (zdaj jih je okoli 21 tisoč). Vse to in še več Petrič ve, zato ni nepričakovano, da bi  - ko bo čas – prišel s katero od naštetih ali povsem novo rešitvijo – na dan kot rešitelj.

Toda po drugi strani je gospod Petrič star že prek 70 let in - četudi ohranja izvrstno kondicijo - mediji niso njegov biznis, njegovi delničarji v Idriji so nejevoljni že leta, čeprav si je z dobičkom že zdavnaj povrnil investicijo (ki je znašala 7,5 milijona evrov). Petrič torej niti ne rabi Dela, pač pa Delo še kako rabi Petriča. Paradoksalno, a resnično. Kljub zameram in številnim očitkom, ki so v preteklosti - upravičeno ali neupravičeno - leteli na Delovo novinarsko in uredniško ekipo, velja ob tem reči samo eno: Klavrnega medijskega konca človek ne more nikomur privoščiti.