V četrtek, petek in soboto bo v treh premierskih večerih v gledališču Elektro Stanislavski v Moskvi odigrana zame dolgo pričakovana nova postmodernistična operna struktura Oktavia. Trepanacija avtorja Borisa Juhananova. Nova opera bo zaživela svoje scensko življenje četrt stoletja po smrti postmodernizma. Po nekaterih mnenjih smo konec postmodernizma doživeli 20. aprila leta 1995, po drugih pa 11. septembra leta 2001. Postmodernizma kot stila leta 2019 zagotovo ni več na svetu. Ampak! 

Smrt opere kot umetniške zvrsti se je zgodila v Milanu že pred stoosemnajstimi leti (1901). A opera navkljub svoji smrti še vedno živi v posebnih pogojih. Svoj vrhunec je doživela v dobi absolutizma, v dobi kraljevskih formatov (Bolšoj teater - Veliko gledališče). Rad se ponavljam: opera kot medij danes živi svoje posmrtno življenje. Ravno opera je dokaz (poleg tabujev), da lahko pogojno obstaja posmrtna logika. Opera je umrla, ko jo je ideologija zapustila, ko se je kralj preselil v nove prostore prikazovanja. Dvorjani pa so kot publika obviseli v opernem gledališču. Kraljevska loža je ostala prazna, kraljev pa je bilo vedno manj in manj. Eden prvih pomembnejših prostorov v katerega se je ideologija naselila je bil najprej radio kasneje pa televizija. Ravno odhod ideologije iz opere je omogočil, da je v izpraznjen prostor harmonij vstopila neharmonična, avantgardna, atonalna umetnost. Opero je zamenjalo Združeno umetniško delo. Celostna umetnina, ki je izhajala iz Wagnerjevih izhodišč! V izvirnem etimološkem smislu beseda opera pomeni - veliko delo. Celostna umetnina je postala kozmistična komunikacijska naprava za razumevanje umetnosti. Sploh pa za razumevanje pozicije umetnosti v nepredstavljivih razsežnostih.

Da! Oktavia. Trepanacija je napovedana kot velika celostna umetnina. V teatru Elektro Stanislavski so jo napovedali kot prekrivanje radikalno različnih časovnih plasti. S svojim avtorskim glasom so jo razprli Boris Juhananov in Sergej Adonjev, skupaj s skladateljem Dmitrijem Kuljandskim.

Oktavia Trepanacija - trailer (vir: Vimeo)

Naj naštejem napovedane koordinate opere: 

Operna struktura Oktavia. Trepanacija je zgrajena po libretu, ki je prepesnjen iz tragedije Lucija Aneja Seneke: Octavia. V današnjem komentarju ne bom navajal dramskega konflikta Senekine Oktavie in dramaturških intervencij Juhananova in Adonjeva. Osredotočil se bom na nasilje in tiranijo Nerona. Poleg Senekine tragedije libreto vsebuje še esej Leva Trockega z naslovom O Vladimirju Iliču Leninu. Opera na radikalen način plasti stoletja in stoletja. Vse od zadnjega rimskega cesarja Nerona, ki ga Boris Juhananov na poseben način enači z Leninom, do bojne enote terakota bojevnikov prvega kitajskega cesarja, vse do baletiziranih boljševističnih soldatov (balet je enako vojna parada); gledamo jih med kremeljskimi vojaškimi obredi. Z Borisom Juhananovom izhajava iz istega časovenga vrelca, poznava se desetletja. Dobesedno. Zato v meni toliko bolj zveni premiersko pričakovanje.

Po premieri

In že se nahajam v Moskvi v hotelu Čehov, v neposredni bližini teatra Elektro Stanislavski, le nekaj metrov stran od nekdanjega domovanja najpomembnejšega dramtika XIX. in XX. stoletja Antona Pavloviča Čehova. Tekst komentarja pišem v noči neposredno po petkovi (18. oktobra 2019) premieri. Operna operacija Oktavia je presegla vsa moja pričakovanja! Ne vem, kako jo je doživela moskovska operna elita. Vsekakor ne z bravo! in stoječimi ovacijami. Vse drugače. Moje pričakovanje pa se je podaljšalo v nočno evforijo, iz katere pišem pričujoč tekst.

Oktavia. Trepanacija je strukturirana s pomočjo radikalnega ideološkega camp registra. Kaj je camp? Camp je ozaveščen in projektno usmerjen kič. Camp stil ozavešča pretekle stilne silnice vse tja od melanholičnih, do seksualno razuzdanih. Za komentar pa je pomembno dejstvo, da camp ozavešča tudi ideološki kič. Ravno ta je tisti, ki je najbolj subverziven v predstavi Oktavia. Trepanacija. Ideološki kič je danes še kako viden tako v kremeljski federaciji kot v trampovski vampirizaciji.

Praizvedba opere je bila pred dvema letoma na Holland festivalu v Amsterdamu v dvorani Muziekgebouw.

Kaj smo poslušali, ko smo gledali? V scenskem prostoru so pred nami zveneli dodekafonični poltoni, poslušali smo atonalno glasbo. S pomočjo štirih koreografiranih boljševističnih soldatov pa smo gledali prebavljanje in spahovanje moči. Moč tirana Nerona in nemoč junakinje Oktavie.

(Beseda tedna: Trepanacija, trepanirati, odpreti zob, odpreti gnil zob oziroma odpreti lobanjo!)

V predstavi igrata dva izvrstno oblikovana scenska objekta (scenografija Stepan Lukjanov in kostumografija Anastasija Nefedova), Leninova glava, v kateri pojejo vse ključne pseudo-arie in bel mitski voz, ki ga vozijo okostja treh mehaniziranih kentavrov. Mitski voz je istočasno voz vseh moskovskih caristično-komunističnih pogrebov. Trojka kentavrov pa je izvrsten znak, ki  istočasno omogoča mizanscensko logiko predstave.

Okatavio, ki se upre tiranu Neronu, uprizarja kolektivno žensko telo (ansambel Questa musica). Tragedija, ki je prepesnjena v libreto, v hipu sproži v avditoriju dialog med poetskim in političnim. Vsekakor Trocki v predstavi ne zveni kot pesnik. Vsako glasbeno gledališče, ki si vzame za svoje izhodišče tragedijo, vstopi v prostor žive resnice, skoraj vedno je tako. 

Opera je uprizorjena v odprti (trepanirani) Leninovi glavi. V njej se v panteonski digitalni animaciji, polni digitalnih zgodovinskih senc širi protagonsitično izjavljanje (Neron, izvrstni tenor Sergej Malinin). Paradoksalna situacija odzvanja, ko se v Leninovi glavi v finalu naseli Buda, seveda z Leninovim obrazom. Tako Neron in Lenin sto let kasneje v neposredni bližini Kremlja znakovno predstavljata enako doktrino.

Politikom: Politična moč, ne šopiri se pred umetnikom, razbil te bo na etične prafaktorje. 

Nikoli ne bom pozabil besed še živega komunističnega kultur komisarja, v resnici pa špiclja, ki je v ranih osemdesetih letih v navalu jeze bruhnil vame: "Tolcite po Stalinu, kolikor hočete, toda ne dotikajte se nam Lenina!"

Umetnik ima vso pravico s skalpelom zarezati v časovno podzemlje. Točno to je razlog, da so se uprli sovjetski avantgardisti, niso mogli v času po revoluciji prenesti v resničnosti mimetičnih glav Lenina, ki so se razmnožile do obisti v času Stalina. Ves čas se kot kontrapunkt skozi celostno umetnino premika dramska duša Trockega. Kadarkoli govorimo o duši, v resnici govorimo o umu. Na posreden način prek duha Agripine (izvrstna Arina Zvereva, mezzosopran) vstopamo v prostor totalitarne države. Pred nami se odvija večna slika nasilja in tiranije. To je navkljub vsemu opera o konceptih uma. To je predstava, polna mitskih brazgotin. Za poslušalca je predstava s svojim zvočnim tokom resen iziv, to ni preprosto uživanje v glasbenih linijah, kaj šele preproščina za instant razumevanje zgodovinskih resnic.

A biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu je poseben privilegij. Iz vsega materiala je razvidno, da oktobrska revolucija ni mogla proizvesti drugega kot dikataturo morilske birokracije! Toda to je že druga dramska struktura, recimo Zojikonovega stanovanja iz časa NEP-a (Nove ekonomske politike). 

Naj zaključim to evforično noč z ugotovitvijo: umetniški formativ camp je sam po sebi subverziven. Prebavlja in bruha tako Rim in Kremelj kot Bruselj in Washington. Avtor Boris Juhanov je na briljanten način s polno zavestjo vstopil v posmrtno življenje tako opere kot postmodernizma, prav posebej pa v posmrtno življenje Vladimirja Iliča Lenina.