O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna kreativnosti in zafrkancije. Vrelo je od idej, sodelovali so "cerkveni in rdeči" in samo "Taso" je znal pogledati na tisti "Tasotov" zaboden način ter postaviti vljudno, navidez naivno novinarsko vprašanje, ki pa je zadelo bistvo. Tako zgoščena in posebna so bila osemdeseta.
O Davidu bi rad napisal nekaj osebnega. Zjutraj me je poklicala neznana številka in vse življenje se bom žrl, da se ji nisem oglasil. Bila je Davidova Tanja, ki je mojo številko našla v njegovem mobitelu. Naslednjo, Janezovo številko sem poznal in sem dvignil. Vmes je že priletel Alijev sms. Začel se mi je vrteti film s strašnim začetkom: David je umrl! Po uri načrtne osame sem potegnil črto pod najino skupno zgodbo in poklical Tanjo.
"Štirih Beatlov JBTZ ni več, zdaj ste samo še trije", je dejala.
Javnosti ni znano, da mi je David takrat enkrat v osemdesetih speljal punco. Tanjo. Ostala sta skupaj do danes. Osemdeseta so bili Časi z veliko začetnico. Zgodbe so se prekrivale, poti križale, bili smo mladi in polni emocij. Na zunaj močni bojevniki, v sebi pesniki, rockerji in zaljubljenci. Mladi ljudje, ki smo se znašli v jedru dogajanj, z najbolj intenzivno medosebno dinamiko.
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Scena z Davidom na balkonu uredništva Mladine, ko sva se zaklela, da eden drugega ne bova izdala. Pa ko so njega v preiskovalnem zaporu "šuntali" proti meni in ko sem jaz v psihiatrični bolnici čakal dan, da ne bom več imel "sence". "If you think you're paranoid, it doesn't mean that they are not following you", je takrat modro ugotovil dr. Hubert Požarnik, ki je skupaj z dr. Jožetom Lokarjem, dr. Martino Tomori in ostalimi kolegi zaslužen, da sem se preiskovalnemu zaporu lahko izognil vsaj jaz.
JBTZ, Roška, maj 1988: Janez Janša, David Tasić, Ivan Borštner, Franci Zavrl.
Od blizu poznam trpljenje Davidove družine, ki ni mogla do sina. Še vedno zajokam, ko zavrtim prizor z njegovo mamo in očetom. David noter, jaz pa z bolniškim spremstvom na svobodi. Njim je bilo najtežje. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna kreativnosti in zafrkancije. Vrelo je od idej, sodelovali so "cerkveni in rdeči" in samo "Taso" je znal pogledati na tisti "Tasotov" zaboden način ter postaviti vljudno, navidez naivno novinarsko vprašanje, ki pa je zadelo bistvo. Tako zgoščena in posebna so bila osemdeseta.
Današnje mlade generacije naše navdušenje nad osemdesetimi težko razumejo. Zato naj bo ta moj nagovor Davidu predvsem poklon stotisočem državljanov, ki so se vsak s svojo zgodbo, emocijami in enim skupnim ciljem borili za Demokracijo. David, ki nikoli ni hotel biti pomemben, je bil eden ključnih členov te verige. Bodimo ponosni na te čase in na take ljudi!