Pustimo ob strani klasični kriminal in lopove, ki zamaskirani z macolami razbijajo šipe, vdirajo v trgovine ali stanovanja in v vrečah odnesejo hrano, cigarete ali viski. O teh ni potrebno pisati, saj je za njih več kot odlično poskrbljeno. Opisati je potrebno poslovni kriminal, ki je je postal standard poslovanja v Sloveniji. Generalno imamo tri področja, ki se med seboj ločijo predvsem po oblikah in tehnologiji poslovanja:

1. Državna podjetja,

2. Občine in

3. Država

Vsem so poznane postavke: 10 % in 30 %. Kaj to pomeni? To pomeni, da je vsak posel, ki ga sklene državno podjetje, občina ali država, obremenjen z desetprocentno provizijo. Tukaj je potrebno podati opombo: praviloma. Namreč okolje še ni popolnima pokvarjeno, obstajajo svetle izjeme, ki potrjujejo pravilo. Pa si oglejmo, kako to pravilo deluje.

Državna podjetja

Državna podjetja vodijo uprave, ki jih nastavlja vodilna politika. Ta je pred vsem leva, saj je na oblasti večino časa samostojne Slovenije in dandanes praktično ni mogoče postati vodilni menedžer v državni firmi, torej član ali šef uprave, če nisi "naš". To je pomembno dejstvo, saj kaže na popolno zlizanost vodilne politike z upravljanjem državnih podjetij. Vodilna politika se ne more sprenevedati, da ni v celoti odgovorna za poslovanje državnih podjetij. Ker postavlja "naše", je za njih odgovorna in ker sama ni za nič kriva, tudi "naši" v podjetjih niso krivi in jih je potrebno do konca ščititi, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da "zapojejo".

Značilnost pri poslovanju državnih podjetjih je, da ogromno poslov oddajajo podizvajalcem. Množica poslov je popolnoma nepotrebnih, oddani pa so zaradi provizij. Praviloma velja, da je vsak posel obremenjen z 10 %. V manjših podjetjih provizijo pokasira uprava. Da lahko to izvede, podkupi nadzorni svet s priložnostnimi darili, pogostitvami, nagradami in sejninami. V večjih podjetij gre za večje vsote in za nekoliko bolj zapletene operacije, pa vendar so tudi tam poti in je tudi tam izdelana tehnologija, ki omogoča uveljavljati pravilo 10 %.

Tukaj nastopi še drugo pravilo, in sicer 30 %. Zneski provizij 10 % mnogokrat presegajo vrednosti, ki se jih da nemoteno preliti iz kase podjetja v privatne žepe, zato so potrebni posredniki, kar pa stane in zato običajne provizije ne zadoščajo. Pogodbeni znesek je treba dvigniti. Recimo pri pranju denarja, ki je najpogostejši primer, se tarife gibljejo okrog 30 %. Poleg tega običajnega kriminala, ki je utečen in udomačen, je potrebno opozoriti na predmete kvarnih pogodb. V veliki meri so to odvetniške storitve, predvsem pavšali. Potem so tu računalniške storitve, servisi in nakupi opreme, vzdrževanje le te, programska oprema, nepotrebne študije, ki jih zverzirana in specializirana podjetja zaračunavajo in s tem bogatijo.

Občine

Praktično vse investicije, nabava in vzdrževanje so podvrženi pravilu desetih odstotkov. Redke so izjeme, kjer župani ne tolerirajo takšnih provizij in ne dopuščajo pravila 10 %. Ločimo sicer nekaj posebnosti, ki pa v končni fazi vseeno opeharijo občino za tistih 10 %. V malih občinah provizije kasira običajno župan sam. Zlasti tisti župani, ki se ugnezdijo in županujejo po več mandatov. Zaslužki sicer niso veliki, so pa kar dobra podpora družinskemu proračunu.

V nekoliko večjih občinah popolna individualizacija pravila desetih odstotkov ni mogoča. Tam se formirajo določeni fevdi, ki kasirajo provizije, recimo pri nabavi pisarniškega materiala, tekočem vzdrževanju, servisiranju vozil, če občina z njimi razpolaga. Večje investicije pa so v domeni župana: on vodi razpise, on se dogovarja s ponudniki in na koncu je on tisti, ki pokasira 10 %.

Župan si v glavnem v celoti podredi upravo, v kateri zaposli svoje ljudi, ki mu omogočajo kasiranje provizij. Zaposleni so mu zvesti, saj si ne upajo nasprotovati, še manj pa jim pade na pamet, da bi "žvižgali". Vsako najmanjše odtekanje informacij je namreč lahko odkriti, saj gre za majhne sredine, kjer ni nič skrito. Županovo zlorabljanje položaja (oblasti) pa se tolerira, saj je "fejst fant, ki da nekaj tudi za ljudstvo", ko priredi kakšno zabavo ali podeli diplome zaslužnim, ko "zrihta" kakšno delovno mesto v šoli, vrtcu ali občinski upravi.

Večje občine so nekoliko bolj specifične, pa vendar pravilo velja; male ribe pripadajo malim ribam, velike ribe pa veliki ribi. O velikih poslih stečejo pogovori le za zaprtimi vrati in jih spremlja čim manj oči, ki so v glavah strogo zanesljivih ljudi. Najbogatejši, najsrečnejši in vedno nasmejani je mož, Deset odstotkov imenovan.

Država

Država, državna uprava, ministrstva ... tukaj je variant več, obstajajo različne tehnologije in seveda je vključenih bistveno več "porabnikov". Specifika je tudi v tem, da se pogosto menjajo ministri, ki so največkrat nepoučeni o tem, kaj se jim dogaja na ministrstvu, postavljeni pa so na ministrski položaj zato, da direktno omogočajo velike posle mafiji, ki zajema z veliko žlico in se seveda ne meni za drobiž (tj. 10 %). 

Osnova odliva 10 % je proračun. Proračun pripravljajo sektorji v posameznem ministrstvu. Uradniki, ki pripravljajo proračunske postavke, so stari mački, ki poznajo tehnologijo in imajo naštudirane porabnike proračunskih sredstev. So nekakšni grofje svojih fevdov. Nikogar ne spustijo blizu in nepisano pravilo je, da nihče v njihov fevd ne sme vstopiti, saj tudi sami dovolj disciplinirani  n ne motijo sosednjega grofa (ali grofice). Ta mali črvek nagloda proračunski kolač in v njem zagotovi denarce za svoj fevd. Ti so po njegovih izjavah nujo potrebni za funkcioniranje ministrstva. Tako si zagotovi naročilo kakšne študije, službenega potovanja, nakup naprave, organizacijo seminarja ali kaj podobnega. Je dovolj neopazen, da lahko to počne dovolj avtonomno in ga nihče ne nadzira. Ima proste roke in z lahkoto pokasira tistih zaželjenih 10 %. Razne prepreke Zakona o javnem naročanju so bolj ali manj v posmeh, saj je tehnologija tako dobro izdelana, da se drobnih prevar ne da odkriti niti z lupo pri belem dnevu.

Ko se seštejejo vse te drobne lumparije, gre za kar zajeten denar, česar pa ni mogoče kriminalizirati, saj bi najverjetneje odkrivanje in pregon državo stala več, kot škoda, ki jo ti mali lopovi naredijo. Bistveno več škode pa naredijo lobisti, ki popolnoma nekompetentnim ministrom sugerirajo aktivnosti, ki vodijo v velike polomije. Če nič drugega vsaj v velike provizije, ki jih pokasirajo tisti, ki ministra posadijo na ministrski stolček in ta plača kosilo za storjeno uslugo. Nič ni zastonj. Vse je potrebno plačati.

Če sem omenil drobne luknjice, navrtane v proračun, ki napajajo majhne grofice in grofičke, gre pri plačilu kosil lobistom, ki postavljajo vsakokratno oblast, za prave veletoke, ki napolnjujejo blagajne, žepi so preplitki, lobistom. Kako se to počne, lahko skorajda dnevno vidimo in beremo, pa se žal nič ne zgodi.

Seveda tak opazovalec, kot sem sam, ne morem nič. Lahko razpolagam le z indici, s sumi, ki so sicer logično podkrepljeni, za konkretni pregon pa so potrebni dokazi. Do njih lahko pridejo le pooblaščeni, ki pa se večinoma ne zganejo, kar lahko pripelje do suma, da so tudi sami del (z)družbe, ki lepo živi na račun ustaljenih pravil poslovanja nenepisanega pravila desetih odstotkov.