Po spletu posebnih okoliščin sem prejšnji teden na retrospektivni razstavi konceptualne umetnice Yoko Ono srečal Leva Manoviča. Kdo je on? V enem izdihu: Lev Manovič je misleči elektron. Dodajam: on je radikalen umetniški teoretik kulture in umetnosti novih medijev, ki živi in dela v New Yorku. Je ruski teoretik, ki že desetletja živi in dela v ZDA. Naključje nama je organiziralo prvo srečanje v Muzeju sodobne umetnosti v Moskvi in to takoj na najvišji ravni - na razstavi famozne fluksus umetnice. Naj vas opozorim, da bom Manovičevo razvojno mišljenje posredno vključeval v svoje besedilo, predvsem njegove oblikoslovne teze, ki so razširjene po vsem planetu. To je komentar o umetniški meta-morfologiji novomedijske umetnosti s poudarkom na računalniških igrah.

Poleg tega, da si z Manovičem deliva isto letnico rojstva, naju povezuje tudi nekaj skupnih prijateljev, ki večinoma izhajajo iz računalniških umetniških mrež. Eden med njimi je neokonceptualist Marko Peljhan, umetnik, ki samega sebe srečuje na letaliških terminalih, verjamem, da je z Manovičem življenjem podobno. Predvsem je kot teoretik umetnosti in kulture virtuozen strateg. Izvrsten je v politikah sodobne (softverske) analitike. S pomočjo mega data struktur analizira informacijska polja umetnosti in kulture. Istočasno pa s svojim mišljenjem omogoča oblikovalski skupnosti, da prestopa lastne omejitve. Njegovo novomedijsko raziskovanje je mogoče spremljati na medmrežju že od srede devetdesetih let / www.manovich.net /. Grafira (te besede Fran ne zazna) planetarno softversko resničnost. Je eden redkih ljudi iz sveta umetnosti, ki vidi v statističnih raziskavah in v njihovih predstavitvenih modelih lepoto - vmesniško /interface/ lepoto. Menim, da ga dejansko razveseljujejo statistični podatki, predvsem njihovi prikazi, na podoben način kot nekatere vzburjajo gorski vzponi. Podobnih mislecev kot je on ni ravno mnogo na tem svetu.

Nisem povsem prepričan ali bi Lev Manovič sprejel zame pomembno časovnico stilne delitve modernizma, ki jo primerjam z renesančno delitvijo; na rani modernizem, na visoki in pozni modernizem. Zagotovo pa je zanj visoko modernistični izraz izhodišče za oblikovanje bodočega poznega modernizma XXII. stoletja. To je najbolj razvidno iz njegovih analiz računalniških aplikacij. Vsak dan predlaga svetu nove koncepte, izhajajoče iz novomedijskih in softverskih spoznanj. S svojo pozicijo zelo vpliva na novoveško kulturo, na umetniških akademijah mentorira umetniške vrednote, na medmrežju pa jih potrpežljivo shranjuje.

Za razliko od mene, ki si na noben način ne dovolim, da bi zamenjal umetniško pozicijo za kulturno, on dobesedno in dosledno oblikuje novo softversko kulturo. Kultura je zanj največja vrednota. Mi, umetniki levi anarhisti to idejo težko sprejmemo, je pa več kot logična. Vzporedno raziskuje zgodovino softverja in posledično oblikuje softversko kulturno terminologijo. V resnici obožuje kulturne konflikte, to dejstvo naju povezuje. Opremlja jih s svojimi izvrstnimi ekspertizami, s svojimi medmrežnimi izvedenskimi poročili.

Hipoteza: prepričan sem, da ga predpona post ne dela zadovoljnega istočasno pa je ravno on tisti, ki mi predstavlja s svojim opusom postkritika XXI. stoletja, kritika softverskega kulturkapitalizma. Razvija kapitalistično abstrakcijo v neposredni akciji. A navkljub temu moj tovariš v boju za lepoto sveta Bojan Anđelković pravi, da še danes ne obstaja knjiga, ki bi bolj sistematično razložila logiko in naravo novih medijev, kot je Manovičeva knjiga Jezik novih medijev s preloma tisočletja. Naj zaključkim prvi del mojega komentarja z dejstvom, da je Lev Manovič direktor Laboratorija za softversko kulturno analitiko (Big data analize).

Beseda tedna: Ekspertnost je značilna beseda, ki označuje vsebino kakega dela, članka in nam omogoča iskanje želene informacije. Ko sem na začetku današnjega komentarja zapisal, da je Lev Manovič radikalen umetniški analitik, sem mislil tudi na to, da vzpostavlja pomembno razlikovanje med blogerstvom in ekspertnostjo. Neverjetno estetsko je izzvenel prejšni petek njegov stavek: Rad se prepuščam propagandi! Verjetno je želel izpostaviti idejo, ki nasprotuje promocijskim dikcijam (PR). Razumem in berem ga kot kritika vladajoče govorice sistema.

Neplačan oglas: Predlagam vam, da si v naslednjih tednih ogledate v Narodni galeriji bienalno razstavo republiškega oblikovanja vizualnih komunikacij - Brumen. Konec oglasa.

Lev Manovič v zadnjem desetletju gradi teorijo kulturnega interfacea. Svoje mišljenje o novomedijski umetnosti vpenja s pomočjo različnih inovativnih kulturnih modelov, s pomočjo programske opreme, kakor tudi s pomočjo softverske info-estetike. Izjemno inovativen je v oblikovanju pomenskih središč in pri vzpostavljanju novih besednih zvez. Njegove sugestije za nove besedne zveze se z veliko hitrostjo prelijejo v računalniško skupnost. Ta pa jih brez velike polemike sprejma (npr. remixabilnost). Njegovi sledilci, ki jih ni malo, jih pospešeno širijo po svetovnem medmrežju. Če komu, je ravno njemu razvidna povezava med dadaizmom in dataizmom, zato ker sledi tako vizualne kot besedne transkacije. Organizira principe za selekcijo softverskih kulturnih informacij.

Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje potrebuje softversko analitiko. Smo sredi procesa webifikacije in softverizacije sveta, sredi ultimativno programirane resničnosti. Enega njenih najkomplesknejši izrazov vidmo v programiranih strukturah računalniške iger. V njih gledamo strojnico povratnih informacij. Računalniška igra temelji predvsem na zmogljivosti računalnika (3D operacijskega sistema), ki kvantizira oziroma preračunava slike na zaslonu, istočasno pa jih vektorsko dinamizira s premikanjem po geometriziranem prostoru. Vse v igri je povezano z njenim žanrom. Vse v računalniški igri izhaja iz želje po popolnem nadzoru - prostora.

Fatalno oblikovanje funkcij! 

Vpogled v novomedijsko kulturo: ta opravlja združevanje dveh izvornih medijskih strutur, kot sta recimo film in arhitektura, z računalniškim organiziranjem v meta medijsko stanje. Lev Manovič je bil med prvimi, ki so ozaveščali vzporedno navigiran prostor računalniških iger. V njih gledamo enega od možnih konceptov predstavitve večnosti. Seveda ne mislim pred vami analizirati računalniški iger (med nami je izvrsten teoretik o tej temi Janez Strehovec, katerega analize slonijo v veliki meri tudi na Manovičevih konceptih), ampak vas želim samo spomniti kakšen interpretativni potencial biva v njih.

Optična zmogljivost perspektive v računalniški igri: prostor je vizualna zamejitev, optični stroj, ki ga poganja čas. V prostoru opazujemo odnose znotraj organiziranega virtualnega vesolja. Tam, kjer je prostor, lahko napovemo dogodkovnost. Računalniška igra je matematično in semantično organiziran poligon, ki nam navkljub naši fizični odsotnosti, manifestira pomene. Lev Manovič nas s svojo teoretsko energijo usmerja v virtualni svet softverja. Gledamo utripajoče globinsko zaznavanje s supra-razgledne-točke v tloris igre. Bistveno pa je to, da vse, ampak čisto vse izhaja iz funkcionalizma: v načinu delovanja prepoznamo lepoto igre. Igra je seveda konstruirana funkcionalnost. Na tej točki se poveže s historično konstruktivistično pozicijo. To je tisto, kar je potrebo razumeti. Lepota računalniške igre je vzpostavljena prek programirane funkcije. Seveda tudi s pomočjo perspektive. Izum renesančne perspektive realno gradi računalniško panoramo. Bistveno v visoki modernosti se je torej začelo procesirati v renesansi in v ranem modernizmu, s konstruktivizmom. S pozicije nadočesa gledamo večno izhodišče - konstruktivizem in suprematizem. To Lev Manovič več kot odlično razume in širi po svojih medmrežjih!