"Nikogar, ki sodeluje pri sojenjih, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije." Tako pravi 134. člen ustave, na osnovi katerega so verjetno ustavni sodniki odločili, da preiskovalna komisija državnega zbora, ki je bila ustanovljena po pobudi državnega sveta, ne sme posegati v pravosodno vejo oblasti. Zoper Franca Kanglerja, bivšega župana mesta Maribor in sedanjega državnega svetnika so mariborski policisti, tožilci in sodniki sprožili celo vrsto postopkov in mu izrekli številne kazni v domnevno sumljivih okoliščinah, z neprimernimi metodami in kršitvijo zakonov in predpisov. Kangler se je na te nekorektne sodbe pritoževal in v večini primerov je bilo pritožbam ugodeno. Te "nenavadnosti" je ocenilo tudi Vrhovno sodišče, ki je sklenilo, da se Francu Kanglerju ne sme več soditi na mariborskih sodiščih. Prav zaradi teh okoliščin in ugotovitve Vrhovnega sodišča je bila na pobudo državnega sveta osnovana parlamentarna preiskovalna komisije, ki naj razišče vzroke za takšna ravnanja.

Že ob zahtevku državnega sveta za ustanovitev komisije je nastal nemir v vrstah policije, tožilstva in sodstva. Ustanovitev so želeli preprečiti poslanci v državnem zboru predvsem z argumentacijo, da zakonodajna veja oblasti, torej državni zbor, ne more in ne sme posegati v sodno vejo. Posebej so se izpostavili nekateri poslanci in poslanke kot tudi vse stranke koalicije, ki se jim je pridružila tudi Levica. Kljub negodovanju so komisijo morali ustanoviti, saj tako veleva zakon. Kljub temu se s komisijo niso mogli in še vedno ne morejo sprijazniti, saj vanjo niso vključili svojih predstavnikov. Prav tako burne reakcije je ustanovitev komisije povzročila v sodstvu in tožilstvu, ki sta se zaradi presoje zakonitosti obrnila na ustavno sodišče z zahtevo, da ugotovi, ali je ustanovitev komisije sploh zakonita in ustavna.

Komisija pa je že takoj po ustanovitvi nemudoma začela z delom. Že na drugi seji je zaslišala Franca Kanglerja. Zaslišanje, izpoved, je bila javna s televizijskim prenosom iz državnega zbora. V skoraj štiriurni izpovedi je Franc Kangler izpovedal nepravilnosti, ki so se mu dogajale zaradi pristranskega delovanja mariborske policije, tožilstva in sodstva. Pri tem so kršili zakone in predpise. Vse nepravilnosti so dokumentirane, kar je Kangler dokazoval bodisi s citiranjem posameznih dokumentov bodisi z njihovim prikazovanjem. Njegova izpoved je bila srhljiva, saj je skorajda neverjetno, da se lahko takšna izkrivljanja dogajajo v demokratični državi sredi Evrope, ki je povrhu članica EU. O korektnosti Kanglerjeve izpovedi priča tudi vrsta razveljavljenih sodb in končnih odločitev, ki so se končale njemu v prid - tudi odločitev Vrhovnega sodišče, da se preostali procesi proti Kanglerju ne smejo več vršiti v Mariboru.

O zaslišanju oziroma Kanglerjevi izpovedi je bila javnost obveščena. Zanesljivo so si pričanje ogledali policisti, tožilci in sodniki, med katere lahko prištejemo tudi ustavne sodnike. Izpoved je bila prav gotovo tudi posneta in je ni mogoče izbrisati ali založiti kot mnoge podobne, ki bi lahko služile kot dokazno gradivo. Pripomniti je potrebno, da je bila Kanglerjeva izpoved naravnost sijajna, poučna in prepričljiva, saj je bivši župan mesta ob Dravi vsako trditev dokumentiral. Tisti, ki so si zaslišanje ogledali, so se zgražali, kako da je kaj takšnega mogoče danes in tukaj.

Pri tem mislim tudi na ustavne sodnike. Močno dvomim, da bi v svoji vzvišenosti prezrli pričanje, saj so vendar bili zaprošeni, da se o komisiji izrečejo in odločijo, ali lahko komisija posega v sodno vejo oblasti. Vemo, da je vsako sojenje tehtanje, kar simbolizira Pravico, ki z zavezanimi očmi drži v roki tehtnico. Da lahko pravično in pošteno tehta, mora biti o predmetu dobro poučena. Prav Kangler je razgalil nepravilnosti, ki so jih počeli policisti, tožilci in sodniki, kar je moralo vse, ki sta jim ljuba pravičnost in poštenje, navesti na to, da je takšnemu početju potrebno narediti konec.

Tega doslej na žalost niso bili sposobni narediti ne policisti ne tožilci in tudi ne sodna veja oblasti. Naspotno, zdi se, kot da želijo zdaj onemogočiti delo komisije. Škoda, ker se temu pridružuje tudi ustavno sodišče oziroma sodniki, ki so odločili, da komisija ne sme posegati v sodno vejo oblasti. Takšna odločitev preseneča in kaže na dvoje dilem oziroma vprašanj:

1. da ustavni sodniki kljub doktoratom in akademskim naslovom niso razbratl 134. člena ustave?

2. da so tako ali drugače povezani s tistimi, ki so flagrantno kršili zakone in človekove pravice Francu Kanglerju?

Kaj torej pravi 134. člen ustave?

"Nikogar, ki sodeluje pri sojenjih, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču." Torej sodnika ni mogoče obsoditi za sodbo, ki jo je izrekel, pa naj bo ta korektna, poštena, ali morda tudi krivična.  Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, se glasi latovščina. Nad sodniki torej ni modrega neba, ampak kljub imuniteti odgovarjajo za kazniva dejanja. Tu se seveda postavlja vprašanje, kdo naj uvede tak postopek in ali je za to pooblačena državnozborska komisija? Na osnovi odločbe vrhovnega sodišča, ki je prepovedalo nadaljnje sojenje Kanglerju v Mariboru zaradi pristranskosti sodnikov in na osnovi obširne Kanglerjeve izpovedi v državnem zboru, bi morali ustavni sodniki zastriči iz ušesi in se odločiti, da takšnim ravnanjem naredijo konec.

Žal tega niso storili, kar odpira več vprašanj in dilem. Nobeno pa jim ni posebej naklonjeno ...