Vikend intervjuja premierja Šarca za popularno komercialno in nacionalno televizijo sta morda začetek njegovega konca, v vsakem primeru pa hud opomin zanj, takorekoč ukor pred izključitvijo. Več mesecev se je nabiralo, počilo pa je prejšnji teden, ko je "padla" celotna uprava Petrola, kar je Šarčevo vlado ujelo s spuščenimi hlačami. Piarovsko niso znali spraviti skupaj enega samega logičnega stavka o tem, kaj se je sploh zgodilo. Takšnega fiaska že dolgo nismo videli. Potem je tu še zgodba s Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo, pa poletno kadrovanje na Telekomu, nerazrešene frustracije z Levico in - nikakor ne nazadnje - globoko nezadovoljstvo tistih struktur, ki so mislile, da jih bo premier poslušal oziroma upošteval. Tisti premier, ki je še pred časom modroval, da dokler je zajec v gozdu, ne kuriš ražnja. No, taisti zajček bo zdaj zdaj pritekel na gozdno jaso, kjer so se že zbrali lovci z nabitimi puškami ...
O tem, ali Marjana Šarca čakajo Marčeve Ide, nima smisla ugibati. V nekem momentu zagotovo ga. Morda celo prej. Ključno je, da se bodo proti njemu obrnili tisti vsi ključni igralci, brez katerih ne bo mogel več vladati. Znakov, da se počasi bližamo temu trenutku, je kar nekaj. Namigov prav tako. Prejšnji teden je bil morda odločilen v tem pogledu, saj je pokazal, da Šarčev kabinet niti slučajno nima pripravljene strategije za krizno komuniciranje. Po seji nadzornega sveta Petrola, na kateri je kakor "protestno odstopila" celotna uspešna uprava s Tomažem Berločnikom na čelu, so dogodek korporativni mediji interpretirali precej drugače od vladnih pričakovanj. Vsaj tokrat je potrebno dati prav vladi oziroma nadzornikom, ki so očitno intervenirali v zadnjem hipu in tako preprečili scenarij, po katerem bi Petrol postal država v državi. Ali je padec Berločnika tudi udarec za Boruta Jamnika, ki se je včeraj nepričakovano pojavil v Odmevih na Televiziji Slovenija, bo jasno kmalu. Če gre za širši kontekst vojne med Jamnikovim krogom in Šarčevo vlado, ki poskuša uveljaviti vladne interese v državnem gospodarstvu, potem je tokrat kratko potegnil Jamnik. A le v očeh tistih, ki niso spregledali dejanskih razlogov za "sporazumen" odhod Petrolove uprave. Za vse ostale pa so tako ali tako poskrbeli mediji, ki so kot krivca za padec menedžerja leta identificirali kar Šarca, malo pa je manjkalo, da bi se kje pojavil tudi njegov razvpiti in malodane inkriminirani državni sekretar Damir Črnčec.
Kdo je premierja prepričal, da mora zaradi nastalih razmer nagovoriti javnost, ne bomo ugibali. V soboto oziroma nedeljo je Marjanu Šarcu verjetno postalo jasno, da nasvet ni bil dober, še manj pa prijateljski. Ali kot pravi Healeyev prvi zakon lukenj: When in hole, stop digging. Ko si v luknji, prenehaj kopati. Šarčeva napaka je bila že v tem, da ni predhodno preveril terena, kajti tokrat njegovo pojasnjevanje razmer v vladi in državi nikakor ni bilo prepričljivo. Po medijskem fiasku z zamenjavo Petrolove samopašne uprave je namreč zakorakal naravnost na minsko polje. Tako na POP TV kot tudi na nacionalki sta ga novinarki pričakali brez v naprej pripravljenih vprašanj in odgovorov. Bili sta bojno razpoloženi, skakali sta mu v besedo. Nekaj podobnega je doživel Igor Bavčar pred kratkim v intervjuju za Dnevnik. Novinarji, ki sogovorniku ne prizanašajo, ki od njega izvlečejo odgovore, so zagotovo pravi predstavniki svojega ceha. Na Slovenskem so silno redki, zato si lahko predstavljate, kako je moral biti šele šokiran premier, ki tega ni vajen in se je že po nekaj stavkih začel izgubljati. Namesto da bi, kot so mu slabo svetovali, z nastopoma na obeh televizijah pomiril strasti po seriji afer, škandalov in fiaskov, ki so zaznamovali zadnje tri mesece njegove vlade, se je moral modrec iz Šmarce prvič doslej soočiti z neprijetnimi vprašanji, na katera ni imel prepričljivih odgovorov. Medenih tednov, ki so trajali več kot eno leto preveč, je torej nepreklicno konec in lov na zajčka, ki se je dolgo skrival v gozdu, je odprt.
Če vse to postavimo v kontekst boja za oblast, je očitno, da se v zakulisju dogaja nekaj pomembnega. Premier, ki je še pred enim letom v pogovoru za provladni portal Siol suvereno povedal "Lahko tvitajo ali pišejo, kar hočejo. Konec je!", pol leta kasneje pa v prav tako naklonjenemu intervjuju za Reporter nasprotnike svaril "Po kitajskem horoskopu sem kača. Ko hodiš po gozdu, se me izogni, če pa me boš pohodil, te bom pičil", je izgubil večji del javnomnenjske podpore, mediji so ga začeli resneje obdelovati in naslednji mu bodo račun izstavili koalicijski partnerji, da ne govorimo o stranki Levica, kjer se že vidijo kot naslednja vodilna vladna stranka - z Luko Mescem kot predsednikom vlade.
Marjana Šarca je novinarka deklasirala z retoričnim vprašanjem, ki je letelo na njegovo zatrjevanje, da z dogodki v gospodarstvu, Sovi itd. ni bil predhodno seznanjen in da z njimi po tej logiki nima nič: "Nič ne veste, kaj pa potem sploh veste?" Zanimivo, da se je spopad za interpretacijo besednega spopada med Mescem in Sonjo Šmuc, generalno direktorico GZS, odvil precej drugače, kajti vodilni mediji so poskušali prvaka Levice "pokriti". Nasploh je fenomenalno, s kakšno naklonjenostjo ga sprejemajo, včasih se celo zdi, da je predestiniran za prihodnjega predsednika vlade. Navdušenje samo narašča, sploh zdaj, ko je Levica (Die Linke) močno zmagala na nemških deželnih volitvah in postala vodilna stranka v Turingiji. Kdor vidi malce dlje in širše, lahko hitro ugotovi, da so trendi v Nemčiji podobni našim, ko gre za eksteme; Levica močno krade glasove tradicionalni levici (socialnim demokratom). V Turingiji je Levica dobila 31 %, SPD pa zgolj 8. Na sedežu socialnih demokratov bi morali začeti resneje razmišljati o svojem programu in strategiji, kajti če bodo le capljali za Levico in ponavljali njene radikalne zamisli, bodo na koncu komaj ostali v parlamentu, Levica pa bo z dvajsetimi odstotki prva vladna stranka ...
Vprašanje je, ali ima Šarec sploh kak načrt, po katerem bo zlezel iz luknje, v katero je padel (pretežno po svoji krivdi, če smo pošteni). Kamuflaža, v katero se vse pogosteje zateka kot premier, je piarovsko sicer možna, ker je Slovenija poslednja socialistična enklava v Evropi, gre pa za partizanske oziroma borčevske proslave. Vsebinsko zgrešena, neokusna in kratkoročno učunkovita strategija, ki je zgodovinski anahronizem par excellence. Toliko borčevskih komemoracij s političnimi govori nismo imeli niti v začetku osemdesetih let, ko je bila Slovenija še globoko v ledu avtoritarnega socializma. A takrat se je nekaj dogajalo vsaj na intelektualnem področju: začela je izhajati Nova revija, oblast je zamižala na obe očesi ob izidu Kovačičevega romana Prišleki. Danes smo priče nekakšni zgodovinski regresiji, ko se obujajo fenomeni, iz katerih se je liberalna, demokratična civilna družba nekoč delala norca in jih kot izrazito avtoritarne, nedemokratične tudi ostro zavračala. Si predstavljate danes plakatno afero? Si lahko zamislite, da bi se civilna družba cinično ponorčevala iz lika in dela tovariša Tita?
Kje na svetu politiki še zlorabljajo fašizem, nacizem ali komunizem za svojo agendo? V Republiki Srbski verjetno, toda to za članico Evropske unije ne more biti nikakršna referenca. V EU so se na takšen nivo sposobni spustiti samo populisti. Te pa pri nas menda globoko preziramo. Tako nekako kot Viktorja Orbana, h kateremu je šel včeraj na uradni in prijateljski obisk Marjan Šarec. Mu bo kdo obesil tudi to, da se pajdaši z avtokratom in nedemokratičnim politikom, sovražnikom ekonomskih migracij? Če ne zdaj, mu bodo pa kmalu. Pri Šarcu bo v nekem trenutku vse prišlo prav. Celo na njegove moške šovinistične skeče se bodo spomnili. Svetlana Slapšak, Svetlana Makarović, Milica Gaber Antić in preostali feministični cvetober večnih aktivistk se bo nekega jutra prebudil s spoznanjem, da je Šarec v resnici prikriti janšist. To pa pomeni, da ne more in ne sme več vladati.