Kljub zakonski podlagi, vladnim sklepom in politični podpori Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kot se birokratsko imenuje vladni organ, zadolžen za odkrivanje desetletja prikritih in zamolčanih morišč, ki jih je v Sloveniji na stotine, je nadaljnje delo te komisije pod resnim vprašajem. Zgodovinar Jože Dežman, njen predsednik, se zaradi administrativnih ovir, kadrovskih problemov, ignorance državnih organov in prelaganja odgovornosti zdi obupan in je na predsednika vlade Marjana Šarca naslovil pismo. Iz njega lahko razberemo tudi to, da tako obstoj takšne komisije kot njeno delo marsikoga hudo motita in bi najraje videl, da čim prej preneha z raziskovanjem naše slavne preteklosti, njeni člani pa obupajo in odstopijo.
O tem, s kakšnimi težavami se srečuje Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, je njen predsednik Jože Dežman prvič opozoril premierja Marjana Šarca že 18. januarja letos. Dežman je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je po Zakonu o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (vir) zadolženo za pomoč tej komisiji, obtožil, da zaradi svoje pasivnosti in neukrepanja v bistvu onemogoča njeno normalno delovanje. Dežmanovo pritožbo čez pristojno ministrstvo - mimogrede, zdi se onkraj najhujšega cinizma, da je za povojna morišča zadolženo gospodarsko ministrstvo (!), ne pa, denimo, kulturno - so iz Šarčevega kabineta pilatovsko poslali na ministrstvo, ki ga vodi Zdravko Počivalšek. Minister se sicer ni odzval, je pa tajniku Dežmanove komisije sporočil, da (še) uživa njegovo zaupanje. Kaj natanko to pomeni, ni jasno. V resnici se potem ni zgodilo nič, razen tega, da je zaposlena, ki je na gospodarskem ministrstvu skrbela za komisijo, odšla na porodniški dopust. Dežman je zaradi tega zdaj ponovno pisal premierju in potožil, da njegova komisija (njeni člani so še kljub večkratnim pozivom še vedno nima zapisnika zadnje seje in pregleda stanja letošnjih projektov, zaradi česar ga skrbi, da program, ki ga je sprejela vlada, ne bo uresničen. Ob vsem tem se postopki za sprejem programa komisije v letu 2020 sploh še niso začeli, krivdo za popoln zastoj pa Jože Dežman pripisuje prav tajniku komisije Francu Stanoniku. Taistemu Stanoniku, ki je (bil) na gospodarskem ministrstvu direktor direktorata za notranji trg. Kako gre lahko to dvoje skupaj, namreč prikrita grobišča na eni ter notranji trg na drugi strani, je bržkone stvar domišljije (več o tem v nadaljevanju).
Zgodovinar dr. Jože Dežman vodi komisijo, na katero bi vlada Marjana Šarca najraje pozabila.
Jože Dežman zdaj predsednika vlade poziva, naj jim vlada omogoči normalno nadaljnje delo in izbere takšnega tajnika komisije, ki bo lahko aktivno deloval oziroma jim bo v pomoč. Zakaj sploh prihaja do takšnega tihega, perfidnega oviranja dela komisije, ki vsekakor odpira najbolj mračne in doslej skrbno varovane skrivnosti revolucionarnega nasilja v letu 1945, je vprašanje, ki zahteva nekaj globlje analize. Načeloma nihče, ne vlada ne kak drug državni organ doslej ni odkrito nasprotoval delu te komisije ali ga oviral. Vendar je posredno že ves čas čutiti, da mnogim ni všeč, da se brska po breznih, kamor je nova ljudska oblast po koncu II. svetovne vojne in komunistične revolucije pometala ne le domobrance in druge "izdajalce", pač pa še vse tiste, ki se jih je hotela znebiti samo zato, ker niso bili dovolj "naši". Pobijali so tudi duhovnike, intelektualce, posestnike, trgovce in vse tiste, ki bi v novi Titovi ljudski republiki lahko predstavljali zametke opozicije. Zaradi tega je, kot ugotavlja tudi Dežman, povsem mogoče, da je nedavno vstop v brezno pod Macesnovo gorico v delu politike, predvsem pa v krogih paradržave sprožil podobno panično reakcijo kot v primeru Hude jame. Na tem morišču, ki se nahaja v Kočevskem rogu, je po prvih ocenah obležalo vsaj 1500 Slovencev.
Koliko je sploh vseh grobišč?
Dežmanova komisija, ki ima devet članov, je bila ustanovljena kmalu po sprejemu Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev poleti leta 2015. Pred njo je bila leta 2005, torej v obdobju Janševe vlade, ustanovljena podobna komisija, vendar se je njeno delo končalo z prenehanjem mandata leta 2008. Z Zakonom o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki je začel veljati leta 2015, naj bi se končno in brez političnih ali ideoloških vmešavanj omogočilo učinkovito nadaljevanje dela pri odkrivanju in urejanju prikritih morišč in grobišč, pa tudi izkop in pokop posmrtnih ostankov umorjenih. Poudarek je, kot bomo opazili, na "naj bi".
Statistika je sicer sledeča: do konca leta 2018 je bilo raziskanih 233 grobišč in morišč. V 129 primerih je bil opravljen tudi delen ali celoten prekop žrtev, v 104 primerih pa je bil s sondiranjem potrjen obstoj človeških skeletnih ostankov. Upoštevaje vse umorjene v rovu sv. Barbare in iznos posmrtnih ostankov iz kraških brezen, ki so bili deloma odkriti še pred uveljavitvijo tega zakona, so bili odkriti posmrtni ostanki najmanj 2532 žrtev. Od teh jih je bilo pokopanih 1615. Prav tako je bilo med terenskimi raziskavami odkritih na tisoče osebnih predmetov žrtev. 162 grobišč in morišč je bilo urejenih v naravi.
V tem na novo odkritem masovnem grobišču naj bi leta 1945 končalo najmanj 1500 žrtev revolucije.
Dežman je v pismu premierju zapisal, da so bili z vsemi temi deli potrjeni strokovni standardi, ki jih je vzpostavila komisija. Z zagotovljenimi proračunskimi sredstvi, umestitvijo komisijo pod Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter s podporo predsednika Boruta Pahorja je komisija bistveno prispevala k uresničitvi ciljev zakona iz leta 2015. Ti cilji pa so - poleg odkrivanja prikritih vojnih grobišč, njihovega označevanja in vpis grobišč v register vojnih grobišč - tudi dokončen dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Slovenije.
Koga moti Dežmanova komisija
Hkrati se je v zadnjih treh letih in pol pojavilo ogromno dela, ki ga komisija sama ni zmogla, neprestano je prihajalo do zastojev pri realizaciji programskih in drugih sklepov, ki jih je komisija sprejela. Temeljne težave, ki se nikoli niso končale, so bile povezane z zamudami pristojnega ministrstva pri oddaji gradiv v sprejem vladi, zamude pri razpisih oziroma pasivnost ministrstva pri pripravi razpisov, neizvajanje sklepov komisije glede baze podatkov o grobiščih ... Prav tako, opozarja Dežman, ni bil vzpostavljen arhiv komisije, gospodarsko ministrstvo ni bilo aktivno pri sodelovanju z drugimi vpletenimi, zlasti z Ministrstvom za kulturo. Namesto pristojnega ministrstva so morali številne naloge, povezane s komunikacijami in administracijo, opravljati kar njeni člani, zlasti zgodovinarja dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Dežman, pa tudi kriminalist Pavle Jamnik. Posledice teh zapletov so že opazne. Komisija zaradi zavlačevanja kulturnega ministrstva še vedno ne more predajati izkopanih predmetov pristojnim muzejem, zaradi pasivnosti Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo še do danes nimamo dogovorjenih standardov za urejanje grobišč, ki bi bili usklajeni z Zavodom za varstvo kulturne dediščine.
Prav tako zaradi neaktivnosti gospodarskega ministrstva pri prevzemu baze podatkov o prikritih moriščih in grobiščih ni vzpostavljen dokumentarni in administrativni sistem, po katerem bi stekli zbiranje podatkov in priprava podatkov, ki so nujno potrebni za izvajanje programa. Konkretno to pomeni, da se Mestna občina Ljubljana po Dežmanovih besedah "norčuje tako iz MGRT in Vlade Republike Slovenije kot iz Komisije, ko ne dovoli pokopa posmrtnih ostankov umorjenih Romov na pokopališču Žale".
Marjan Šarec, Tanja Fajon in nesojeni narodni heroj Franc Sever Franta. (Foto: Publishwall)
Vse navedene obveznosti ministrstva, ki ga vodi Zdravko Počivalšek, izhajajo iz Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Oseba, ki je odgovorna za njihovo realizacijo, je tajnik komisije, ki je kmalu po tem imenovanju postal še direktor direktorata za notranji trg, kar pomeni, da mu delovne obveznosti enostavno ne omogočajo ukvarjanja še z vsemi tistimi dolžnostmi, ki jih ima kot tajnik komisije po zakonu in poslovniku komisije. Na to je Dežman 14. decembra 2018 pisno opozoril ministra Počivalška, a odgovora ni bilo. Komisija je zaradi tega predlagala imenovanje namestnika oziroma namestnice tajnika, vendar je bil tudi ta predlog preslišan.
Kam je šla vsa Pahorjeva energija?
Kaj se torej dogaja, če poskušamo strniti to kompeksno in zgodovinsko izjemno občutljivo tematiko? Na papirju in formalno je vlada v mandatu Mira Cerarja sicer podpirala delo komisije, toda dejansko se zanjo ni nikoli posebej angažirala. Prej nasprotno. Z vztrajnim ignoriranjem njenih prošenj in pobud je onemogočala njeno delo. Ne glede na zakon in politični konsenz, da se komisija profesionalno posveča enemu izmed najbolj tragičnih poglavij v vsej slovenski zgodovini, se je v praksi izkazalo, da so besede eno, dejanja pa drugo. Ob tem bi kazalo še posebej izpostaviti dosedanjo vlogo predsednika republike, ki je od svoje izvolitve na ta položaj vzbujal vtis, da si iskreno prizadeva za dokončno pomiritev in zaprtje tega sramotnega poglavja nacionalne zgodovine 20. stoletja, vendar se takrat, ko bi pričakovali njegov glas in podporo, ni oglasil.
Molk pa pove več kot tisoč besed.