Komentar

Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.

Bistvena razlika med umetniškim delom Yoko Ono (1933) in Marino Abramović (1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ki se s pomočjo procesa emancipirajo od nje same. Yoko Ono nima nobene potrebe, da dogodke nadzoruje. Marina Abramović pa proizvede nevarno okolje (Balkan), v katerega vmesti samo sebe. Seveda je v takšnem okolju nujen zunanji nadzor procesa zato, ker je v realni nevarnosti.  

02.11.2019 21:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Yoko Ono   Marina Abramović   umetnost   mainstream   konceptualizem   zen budizem   happening   performans

Fotomontaža: portal+

Tako Marina Abramović kot Yoko Ono sta se v svojem umetniškem delovanju borili proti mainstreamu. Proti dominantnemu trendu normalnih konvencij gradnje umetnin. Yoko in Marina sta brilijantni umetnici. Moških nisem imenoval, ker so za njuno delo popolnoma nepomembni. Bele otoške moške in bele balkanske moške sta odpihnili kot prhljaj z ramen.

Yoko Ono je visoka svečenica dogodkovnosti (happening), Marina Abramović pa je visoka svečenica osebne oblike (performa). Osrednja umetniška produkcija Yoko Ono je usmerjena v umetniški dogodek, je pionirka proto-performansa. Osrednja umetniška produkcija Marine Abramovič pa je usmerjena v živo osebno obliko. Razvija logiko per-forme, osebne oblike. Je ena od pionirjev performansa. Obe sta v svojem delu zavrnili idejo umetnine kot materialnega produkta. Zanju je umetnina le neposredna realizacija duhovnosti oziroma je duhovnost sama. Na tem mestu zaključujem komentar! In nadaljujem. Yoko Ono izhaja iz zen budizma in dadaizma. Dobro je vedeti, da je bilo v Tokiu eno od središč dadizma. Yokino zen budistično logiko prepoznamo v znameniti Zen poziciji: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let, Marina Abramović pa izhaja iz že vzpostavljenga umetniškega gibanja šestdesetih let - konceptualizma.

 

Po ogledu razstave Marine Abramović v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu in razstave Yoko Ono v Muzeju sodobne umetnosti v Moskvi sem se odločil, da bom komentiral performativno umetnost, ki je nastala iz heppening strategij petdesetih in šestdesetih let. Obe razstavi manifestirata metafizične odpadke njunih konceptualizacij in procesualnosti - filme, fotografije, objekte, načrte in navodila. Za razumevanje razvoja preformansa bom najprej komentiral umetniško delo Yoko Ono.

 

 

Yoko Ono

 

 

Yoko Ono je pozvala v svoja umetniška dela gledalce, da jih dokončajo. V prvem koraku je gledalcu predstavila materialno strukturo, v drugem mu je podala navodila za uporabo organiziranega materiala, v finalu pa je učvrstila učinke, ki so jih proizvedli gledalci. Njeno umetniško delo sestavljajo tudi pisna navodila za uporabo. Gledalec jih najprej tolmačil, to je storil še preden vstopil v proces, seveda, če vanj sploh vstopil. Podobno nalogo procesira klasični gledališki igralec v času, ko prevzame ali zavrne transformacijsko vlogo. To zvrst umetnosti danes imenujemo participatorna umetnost. Yoko Ono verjame v katarzično moč umetnosti, ki vibrira v množicah: izvrtaj si luknjo v zid in poglej na drugo stran; če zazvoni telefon, dvigni slušalko in poglej, kdo je na drugi strani!

 

Po izobrazbi je Yoko klasično šolana pianistka, zato ni čudno, da je imela glasba izredno velik vpliv na njeno doživljanje umetniškega dela. Glasbene koncepte je transponirala v vizualno polje. Ena od osrednjih idej konceptualne umetnosti je, da gledalec aktivno vstopi v proces gradnje umetnine, da s svojim aktivnim sodelovanjem dokonča projektirano umetniško delo. Zato mora imeti umetnina tako zasnovano konceptualizacijo, da se lahko vsak, ampak zares čisto vsak vključi vanjo. Konceptualna umetnost usmeri našo pozornost na idejo umetnine, ne pa na njeno mojstrstvo, kaj šele na njeno virtuozno reproduciranje. Yoko Ono gradi idejno umetnost usklajeno z minimalistično stilno investicijo. Želja Yoko Ono je, da vzpostavi tesen stik z vsakim posamičnim gledalcem: umetnost je glagol, ne pa samostalnik!

 

V zgodnjih šestdesetih letih je uvajala v svoje delo idejo komune, (interdiscipinarno) gradnjo umetnine. Beli šah je umetnina, ki je nastala leta 1966. V njej je postavila v ospredje šahovnico z belimi kvadrati in belimi šahovskimi figurami ter pozvala gledalce, da odigrajo partijo. Ko sem pred dvema tednoma stal pred belo šahovnico, sem začel v mislih igrati šah, ki je v meni sprožil tarnscendentno občutenje. V življenju sem odigral precej šahovskih iger, poleg tega pa sem kot otrok igral dopisni šah, ki je v meni sprožal posebno čutenje nevidnega človeka tam nekje na drugi strani. Čutil sem njegove notranje procese. Yoko Ono pa je z Belim šahom v meni v hipu spodkopala idejo nasprotnika v igri. Beli šah je neposredno vabilo k razmisleku o sovražniku, o nasprotniku. Igrati Beli šah je podoben občutku, ko igrate šah sami s seboj. Ko igrate tako z belimi kot črnimi figurami. Samo, da je vse skupaj še bolj iracionalno.

 

 

Yoko Ono: Cut Piece

 

 

V umetnini Cut Piece (1964) pa je javno pozvala gledalce, da ji odrežejo kos tekstila z njenega oblačila. Najprej so se gledalci obotavljali, toda kmalu so ga začeli rezati. Ona pa je medtem stala proto-performativno popolnoma negibna. Razrezali so ji oblačilo vse do spodnjega perila, nekateri so seveda hoteli nadaljevati z rezi. Konec procesa je sama določila. Ko sem v prejšnjem stavku zapisal - performirativno - to razumite pogojno. Ker beseda performans kot žanr v tistem času še ni bila vzpostavljena. Na tem mestu ne bom razvijal razlikovanja med predstavo (angleško performans in performativnostjo kot osebno obliko). Pred tem je vladala besedna oblika -  happening / dogodek. Cut Piece je bil proto-performans, ki ga je desetletje kasneje Marina Ambramović sistematično razvijala.

 

Marina Abramović je po izobrazbi slikarka. Njen uprizoritveni motiv je bil odziv na lastno akademsko slikarsko izobraževanje, ki je zagovarjalo akademski realizem, v boljših primerih pa socialistični abstrakcionizem. V prvem obdobju je slikala abstrakcije avtomobilskih nesreč. Leta 1971 pa je vstopila v uprizoritvene tokove (BITEF), ki so bili značilni za vse avantgardne umetnosti XX. stoletja. V umetnino vedno znova investira svojo telo, ki ga obredno muči s ponovljivimi rutinami ali radikalizmi. Sebe obredno žrtvuje za gledalca.

 

 

Marina Abramović

 

 

Na tem mestu vam bom opisal umetnino Ritem 0 iz leta 1974, da jo lahko primirjate z Cute Piece Yoko Ono: gledalce je pozvala, da na kakršen koli način uporabijo na mizi razstavljene predmete. Pozvala je gledalce, da ji proizvedejo bolečino. Na ta način je ozavestila svojo telesnost. Istočasno pa so lahko gledalci izrazili svoje nasilje. Preobrazili so se v povzročitelje bolečine, sama pa se je s sprejemanjem bolečine preobrazila v žrtvovanjsko telo. V sveto telesnost - Jezus Kristus ready made! Avditorij se je tako razdelli: na tiste, ki so jo hoteli mučiti, in na tiste, ki so ji želeli pomagati. Prvi so postajali vse bolj agresivni, drugi pa zaščitniški. In tako vse do britkega konca. Umetnino Ritem 0 si danes lahko ogledate v stalni zbirki MSUM v Ljubljani

 

Marina Abramović je z obredno logiko Living theatre uprizarjala sado-mazohistična stanja človeštva. Yoko Ono pa je z neverjetno lahkotnostjo materializirala zahtevne procese, ki jim tradicionalisti ne bi nikoli dali statusa umetnine. Sam nisem strokovnjak za humor, toda če je kaj genialno komičnega, je to njeno izbrano in izostreno spreobračanje pogleda. Marina Abramović pa nenehoma uprizarja preobrazbe. Iz nečistega dela čisto. Lahko si mislite, kakšen civilizacijski preskok je dosegla Marina Abramović v desetih letih od nastanka prvih umetnin Yoko Ono, pa vse do lastne emancipacije performativne umetniške zvrsti.

 

 

Marina Abramović: Ritem 0

 

 

Tako Marina Abramović kot Yoko Ono sta se v svojem umetniškem delovanju borili proti mainstreamu. Proti dominantnemu trendu normalnih konvencij gradnje umetnin. Yoko Ono in Marina Abramović sta brilijantni umetnici. Moških v tem tekstu nisem imenoval, ker so za njuno delo popolnoma nepomembni. Bele otoške moške in bele balkanske moške sta odpravili kot prhljaj z ramen.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
0
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
6
08.07.2020 11:30
V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
25
06.07.2020 00:30
Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!
13
04.07.2020 21:59
Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 5.168
02/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.551
03/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.859
04/
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
Uredništvo
Ogledov: 1.582
05/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.810
06/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.673
07/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.482
08/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.486
09/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.424
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.074