Yoko Ono je visoka svečenica dogodkovnosti (happening), Marina Abramović pa je visoka svečenica osebne oblike (performa). Osrednja umetniška produkcija Yoko Ono je usmerjena v umetniški dogodek, je pionirka proto-performansa. Osrednja umetniška produkcija Marine Abramovič pa je usmerjena v živo osebno obliko. Razvija logiko per-forme, osebne oblike. Je ena od pionirjev performansa. Obe sta v svojem delu zavrnili idejo umetnine kot materialnega produkta. Zanju je umetnina le neposredna realizacija duhovnosti oziroma je duhovnost sama. Na tem mestu zaključujem komentar! In nadaljujem. Yoko Ono izhaja iz zen budizma in dadaizma. Dobro je vedeti, da je bilo v Tokiu eno od središč dadizma. Yokino zen budistično logiko prepoznamo v znameniti Zen poziciji: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let, Marina Abramović pa izhaja iz že vzpostavljenga umetniškega gibanja šestdesetih let - konceptualizma.

Po ogledu razstave Marine Abramović v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu in razstave Yoko Ono v Muzeju sodobne umetnosti v Moskvi sem se odločil, da bom komentiral performativno umetnost, ki je nastala iz heppening strategij petdesetih in šestdesetih let. Obe razstavi manifestirata metafizične odpadke njunih konceptualizacij in procesualnosti - filme, fotografije, objekte, načrte in navodila. Za razumevanje razvoja preformansa bom najprej komentiral umetniško delo Yoko Ono.

Yoko Ono

Yoko Ono je pozvala v svoja umetniška dela gledalce, da jih dokončajo. V prvem koraku je gledalcu predstavila materialno strukturo, v drugem mu je podala navodila za uporabo organiziranega materiala, v finalu pa je učvrstila učinke, ki so jih proizvedli gledalci. Njeno umetniško delo sestavljajo tudi pisna navodila za uporabo. Gledalec jih najprej tolmačil, to je storil še preden vstopil v proces, seveda, če vanj sploh vstopil. Podobno nalogo procesira klasični gledališki igralec v času, ko prevzame ali zavrne transformacijsko vlogo. To zvrst umetnosti danes imenujemo participatorna umetnost. Yoko Ono verjame v katarzično moč umetnosti, ki vibrira v množicah: izvrtaj si luknjo v zid in poglej na drugo stran; če zazvoni telefon, dvigni slušalko in poglej, kdo je na drugi strani!

Po izobrazbi je Yoko klasično šolana pianistka, zato ni čudno, da je imela glasba izredno velik vpliv na njeno doživljanje umetniškega dela. Glasbene koncepte je transponirala v vizualno polje. Ena od osrednjih idej konceptualne umetnosti je, da gledalec aktivno vstopi v proces gradnje umetnine, da s svojim aktivnim sodelovanjem dokonča projektirano umetniško delo. Zato mora imeti umetnina tako zasnovano konceptualizacijo, da se lahko vsak, ampak zares čisto vsak vključi vanjo. Konceptualna umetnost usmeri našo pozornost na idejo umetnine, ne pa na njeno mojstrstvo, kaj šele na njeno virtuozno reproduciranje. Yoko Ono gradi idejno umetnost usklajeno z minimalistično stilno investicijo. Želja Yoko Ono je, da vzpostavi tesen stik z vsakim posamičnim gledalcem: umetnost je glagol, ne pa samostalnik!

V zgodnjih šestdesetih letih je uvajala v svoje delo idejo komune, (interdiscipinarno) gradnjo umetnine. Beli šah je umetnina, ki je nastala leta 1966. V njej je postavila v ospredje šahovnico z belimi kvadrati in belimi šahovskimi figurami ter pozvala gledalce, da odigrajo partijo. Ko sem pred dvema tednoma stal pred belo šahovnico, sem začel v mislih igrati šah, ki je v meni sprožil tarnscendentno občutenje. V življenju sem odigral precej šahovskih iger, poleg tega pa sem kot otrok igral dopisni šah, ki je v meni sprožal posebno čutenje nevidnega človeka tam nekje na drugi strani. Čutil sem njegove notranje procese. Yoko Ono pa je z Belim šahom v meni v hipu spodkopala idejo nasprotnika v igri. Beli šah je neposredno vabilo k razmisleku o sovražniku, o nasprotniku. Igrati Beli šah je podoben občutku, ko igrate šah sami s seboj. Ko igrate tako z belimi kot črnimi figurami. Samo, da je vse skupaj še bolj iracionalno.

Yoko Ono: Cut Piece

V umetnini Cut Piece (1964) pa je javno pozvala gledalce, da ji odrežejo kos tekstila z njenega oblačila. Najprej so se gledalci obotavljali, toda kmalu so ga začeli rezati. Ona pa je medtem stala proto-performativno popolnoma negibna. Razrezali so ji oblačilo vse do spodnjega perila, nekateri so seveda hoteli nadaljevati z rezi. Konec procesa je sama določila. Ko sem v prejšnjem stavku zapisal - performirativno - to razumite pogojno. Ker beseda performans kot žanr v tistem času še ni bila vzpostavljena. Na tem mestu ne bom razvijal razlikovanja med predstavo (angleško performans in performativnostjo kot osebno obliko). Pred tem je vladala besedna oblika -  happening / dogodek. Cut Piece je bil proto-performans, ki ga je desetletje kasneje Marina Ambramović sistematično razvijala.

Marina Abramović je po izobrazbi slikarka. Njen uprizoritveni motiv je bil odziv na lastno akademsko slikarsko izobraževanje, ki je zagovarjalo akademski realizem, v boljših primerih pa socialistični abstrakcionizem. V prvem obdobju je slikala abstrakcije avtomobilskih nesreč. Leta 1971 pa je vstopila v uprizoritvene tokove (BITEF), ki so bili značilni za vse avantgardne umetnosti XX. stoletja. V umetnino vedno znova investira svojo telo, ki ga obredno muči s ponovljivimi rutinami ali radikalizmi. Sebe obredno žrtvuje za gledalca.

Marina Abramović

Na tem mestu vam bom opisal umetnino Ritem 0 iz leta 1974, da jo lahko primirjate z Cute Piece Yoko Ono: gledalce je pozvala, da na kakršen koli način uporabijo na mizi razstavljene predmete. Pozvala je gledalce, da ji proizvedejo bolečino. Na ta način je ozavestila svojo telesnost. Istočasno pa so lahko gledalci izrazili svoje nasilje. Preobrazili so se v povzročitelje bolečine, sama pa se je s sprejemanjem bolečine preobrazila v žrtvovanjsko telo. V sveto telesnost - Jezus Kristus ready made! Avditorij se je tako razdelli: na tiste, ki so jo hoteli mučiti, in na tiste, ki so ji želeli pomagati. Prvi so postajali vse bolj agresivni, drugi pa zaščitniški. In tako vse do britkega konca. Umetnino Ritem 0 si danes lahko ogledate v stalni zbirki MSUM v Ljubljani. 

Marina Abramović je z obredno logiko Living theatre uprizarjala sado-mazohistična stanja človeštva. Yoko Ono pa je z neverjetno lahkotnostjo materializirala zahtevne procese, ki jim tradicionalisti ne bi nikoli dali statusa umetnine. Sam nisem strokovnjak za humor, toda če je kaj genialno komičnega, je to njeno izbrano in izostreno spreobračanje pogleda. Marina Abramović pa nenehoma uprizarja preobrazbe. Iz nečistega dela čisto. Lahko si mislite, kakšen civilizacijski preskok je dosegla Marina Abramović v desetih letih od nastanka prvih umetnin Yoko Ono, pa vse do lastne emancipacije performativne umetniške zvrsti.

Marina Abramović: Ritem 0

Tako Marina Abramović kot Yoko Ono sta se v svojem umetniškem delovanju borili proti mainstreamu. Proti dominantnemu trendu normalnih konvencij gradnje umetnin. Yoko Ono in Marina Abramović sta brilijantni umetnici. Moških v tem tekstu nisem imenoval, ker so za njuno delo popolnoma nepomembni. Bele otoške moške in bele balkanske moške sta odpravili kot prhljaj z ramen.