Pred 75 leti, 22. oktobra 1944, so SS-podpolkovnika Otta Skorzenyja že spet poklicali v Volčji brlog v vzhodni Prusiji, kjer je bil globoko v mazurskih gozdovih skrivni štab Adolfa Hitlerja. Skorzenyjevo prisotnost v Volčjem brlogu je zahteval Hitler, da bi z njim razpravljal o nalogah pri ofenzivi v Ardenih, ki naj bi zavezniško vojsko presekala na pol in jo prisilila k pogajanjem o mirovni pogodbi, ki bi bila bolj naklonjena nacistom. To ni bilo docela nemogoče upanje glede na slabo predstavo in polžje napredovanje ameriških in britanskih divizij v Franciji proti številčno šibkejšim Nemcem. V nasprotju z mitom: kadar so se zavezniški vojaki pod enakimi pogoji spopadli z nemškimi silami, o izidu ni bilo dvoma. Angleški zgodovinar Max Hastings je pripomnil o Nemcih: "Njihova taktika je bila mojstrska. Njihovo mlajše vodstvo je bilo precej boljše od ameriškega, morda celo od britanskega. Kjerkoli v II. svetovni vojni so se britanske ali ameriške čete srečale z enako močnimi Nemci, so le-ti prevladali."

Hastingsova opazovanja podpirajo tudi drugi učenjaki (vir) in celo politične osebnosti kot Winston Churchill, ki je zapisal: "Premoč Nemcev v načrtovanju, vodenju in energiji je bila očitna … Pri Narviku so kombinirane in v naglici sestavljene nemške čete, komaj šest tisoč vojakov, šest tednov držale v šahu okoli 20.000 tisoč zavezniških vojakov, med njimi nekaj naših najboljših, škotskih in irskih gardistov, ki so jih Hitlerjevi mladeniči odbijali s močjo, podjetnostjo in izurjenostjo."

Preko meter devetdeset visoki Skorzeny je bil med največkrat odlikovanimi nacističnimi vojaki. Zavezniški voditelji in zahodni mediji so tega strah vzbujajočega komandosa imenovali "najnevarnejši človek v Evropi". Oktobra 1944 je v Tretjem rajhu njegov sloves dosegel status legende, do takrat je postal verjetno Hitlerjev najljubši vojak. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so Skorzenyjeve operacije neposredno vplivale na drugo svetovno vojno. Akcija pod njegovim vodstvom – rešitev Benita Mussolinija iz zapora na vrhu gore Gran Sasso (2912 mnm) v osrednji Italiji je omogočila, da se je nacistična marionetna vlada pod navideznim vodstvom Il Duceja trdno obdržala na italijanskih tleh skoraj do konca vojne v Evropi. 

Skorzeny in njegovi komandosi pozirajo z Mussolinem, potem ko so ga rešili iz zapora na Gran Sassu.

Osvoboditev Mussolinija je prispevala k preprečitvi fašističnega zloma v Italiji; toda nacistični zadevi je spet pomagal, to je treba reči, slab odziv zavezniških sil na tej ločeni fronti, čeprav so Nemci uporabili svoje preizkušene obrambne manevre kot tudi gorati in blatni teren.

"Vrnili ste mi mojega starega prijatelja"

Smisel varovanja Mussolinija zavezniki je bila za naciste predvsem uspešna propagandna poteza. Ko so v Volčjem brlogu Hitlerju 12. septembra sporočili novico o njegovi rešitvi, je vzhičen poklical Skorzenyja v dunajski hotel Imperial, kamor je pravkar prispel, in mu rekel: "Danes ste izvedli poslanstvo, ki se bo zapisalo v zgodovino. Vrnili ste mi mojega starega prijatelja Mussolinija. Nagradil sem vas z viteškim križcem in povišal v majorja. Prisrčne čestitke!"

Skorzeny je predal slušalko Mussoliniju, da je lahko spregovoril s Hitlerjem. Prisrčno se je zahvalil svojemu nemškemu partnerju in mu povedal, da je izčrpan in mora iti takoj v posteljo na "na dolgo spanje". Pozneje v tem večeru sta Skorzenyja poklicala zloglasni Heinrich Himmler in Hermann Göring – celo feldmaršal Wilhelm Keitel je očistil prah s svojega starega monokla in mu telefoniral. 

Skorzeny je ponovno odigral osrednjo vlogo v vplivu na bojevanje v drugi svetovni vojni, ko je 15. in 16. oktobra 1944 na Madžarskem podprl organizacijo vnete pronacistične Stranke puščičastih križarjev. Posledično so se Madžari zagrizeno borili na strani Nemcev, se veselili lokalnih zmag proti Rdeči armadi in zadrževali njeno napredovanje proti zahodu. Stranka puščičastih križarjev je z nacistično pomočjo nato zajela veliko preostalega judovskega prebivalstva in ga pošiljala na pohode smrti ter v koncentracijska taborišča; v Evropi vse preveč domač prizor, viden v prejšnjih letih.

Čas za orožje vseh orožij

Do leta 1944 so se med nemškimi vojaki razširile govorice, da nacistični znanstveniki pripravljajo proizvodnjo tajnega orožja, ki premaguje težnost, in to jim bo prineslo končno rešitev; in na nek način zagotovilo razpadajočemu Tretjemu rajhu najbolj neverjetne zmage. V poslednjih mesecih vojne si je Hitler goreče želel, da bi z neznanim orožjem z obličja zemlje izbrisal ne samo Moskve in Londona, temveč tudi New York. Kot vemo iz njegovih ognjevitih govorov, se je želel zahodnim silam z enako mero maščevati za sistematično uničevanje nemških mest.

V sanatoriju Hohenlychen severno od Berlina so se novembra 1944 sestali Himmler, Skorzeny in visoki nacistični oficirji in razpravljali o tem, da bi ameriško vzhodno obalo (New York) zasuli z raketami V-1, ki bi jih izstreljevali iz improviziranih izstrelitvenih ramp, pritrjenih na podmornice.

V zvezi s tem je imel načrt. V začetku septembra 1941 je nemškim generalom izdal ukaze na podlagi svoje odločitve o "izbrisu Leningrada (današnji St. Peterburg, op. avt.) s površine zemlje. Ni nobenega razloga, da bi to veliko mesto še naprej obstajalo". Od septembra 1941 so se pred Leningradom razvrščali ogromni nemški topovi na železniških tirih, katerih 30-palčne granate so lahko dosegle vsako mestno ulico in okraj. Do januarja 1944 se je Leningrad komaj še branil, kajti na stotine tisočev njegovih prebivalcev je bilo mrtvih. 

Sredi avgusta 1944, ko so se zavezniki končno približali pariškim predmestjem, je Hitler ukazal, naj mesto porušijo do tal in vpil v slušalko: "Ali Pariz gori?" Na srečo je general Dietrich von Choltitz, vojaški upravnik Pariza, ignoriral te na pol nore zahteve. Francoska prestolnica se je ohranila v vsem svojem sijaju. Medtem je London po 13. juniju 1944 doživljal novo moro – nemške rakete V-1 brez posadke so preletavale nebo in padale na to prostrano prestolnico. Tarča naj bi kmalu postale tudi Združene države. Angleški avtor Geoffrey Michael Brook je izpostavil, da "je esesovski stotnik Otto Skorzeny energično zagovarjal takojšnjo izpeljavo projekta V-1 proti New Yorku". 

Na sestanku s Himmlerjem in drugimi nacističnimi oficirji novembra 1944 v sanatoriju Hohenlychen (Himmlerjev novi sedež) je Skorzeny omenil možnost, da bi podmornice, ki so prežale vzdolž ameriške vzhodne obale, opremili z raketami V-1, ki bi jih lahko z izstrelitvenih ramp, pritrjenih na podmornice, nemoteno pošiljali nad New York. Skorzenyju je za to možnost povedal admiral Hellmuth Heye, ki je menil, da je načrt izvedljiv. Ko je Himmler slišal to razodetje, je razburjeno "poskočil iz naslonjača in stekel k zemljevidu, ki je prekrival velik del stene", preden je vzkliknil: "Potem moramo bombardirati New York! Spremenimo ga v ruševine! Tudi Američani bodo okusili vojno. Takoj moramo obvestiti führerja in telefonirati velikemu admiralu (Karlu Dönitzu, op. avt.) … Prepričan sem, da Američani ne bodo mogli prenesti, da so napadeni v lastni državi. Njihova bojna morala bo padla na ničlo."

Simbolni pomen raketiranja New Yorka

Severnoameriška celina na svojih tleh ni doživela napada tuje sile že več kot stoletje (vir), vse od vojne z britanskim imperijem leta 1812. Predvidevali so, da bi prizor, ko nemške rakete razbijajo newyorške sijoče stolpnice in nebotičnike, Američanom lahko povzročil hude psihične težave. Nedvomno bi bil to velik šok za svet, če bi mesto, ameriški simbol, napadlo revolucionarno nemško orožje, ki ga Američani niso imeli – morda bi dali Rooseveltovi administraciji snov za razmišljanje. Vendar ni realno namigovati, da bi akcije, kot je napad na New York, spremenile potek vojne. Kljub temu je Skorzeny napisal (vir), da "je bila v program V-orožja vključena tudi raketa, zmožna bombardirati New York ali Moskvo (iz Nemčije). Ta raketa je bila dejansko izdelana konec marca 1945 in bi jo lahko začeli serijsko izdelovati v začetku julija".

Nemška raketna industrija je bila na zavidljivi ravni. Rakete V-1 so bile nočna mora Londončanov.

Domneve o nacističnem čudežnem orožju je daleč naokoli razširilo propagandno ministrstvo Josepha Goebbelsa. Med Nemci so mnogi verjeli, kar so slišali, morda iz obupa ali iz nekega drugega razloga, ker so genialni raketni inženirji – kot Wernher von Braun in Arthur Rudolph – tedaj ustvarjali čudeže s svojimi odkritji. Kakorkoli, pogovor med Nemci se je večinoma osredotočil na drugo, resnejšo stvar. Skorzeny se spominja, da se je "večina pogovorov sukala okoli strašnega orožja, za katerega se je domnevalo, da je osnovan na umetno pridobljeni radioaktivnosti. Ne da bi bil atomski fizik, sem vedel, da je bilo mogoče narediti eksplozivno napravo, ki bi uporabljala energijo cepitve urana. Mojo pozornost je pritegnila angleška sabotaža v tovarni težke vode na Norveškem v začetku leta 1943, in tudi bombardiranje, ki je sledilo naslednjo jesen, ki je močno poškodovalo obrat".

Revolucionarne novice o nenavadno močnih bombah je objavljal celo nacistični tisk. V prvih urah avgusta 1944 je nemška tiskovna agencija TranSozean Innendienst (vir) poročala: "V Združenih državah izvajajo znanstvene poskuse na novi bombi. Njena eksplozivna snov je uran; ko se v njegovi strukturi osvobodijo elementi, se sprosti energija, o kateri doslej nismo niti sanjali." Lahko domnevamo, da se je to odkritje razvedelo med hierarhijo SS in Wermachta in hitro prišlo na ušesa tudi Hitlerju. Novica o poskusih je pricurljala v javnost tudi v Ameriki in povzročila veliko zadrego takim, kot je bil generalmajor Leslie Groves, ki je vodil ameriški jedrski program, imenovan Projekt Manhattan. 

Nacistični absurd: Strah pred apokalipso

Komajda je naključje, da je nekaj dni po objavi v nemškem časopisu Hitler v Volčjem brlogu "na dolgo in široko pripovedoval o svojih strahovih" glede "tega novega eksploziva" romunskemu diktatorju Ionu Antonescuju (5. avgusta 1944). Hitler pa je vedel o možnostih atomskega orožja verjetno že pred avgustom 1944. Jeseni 1940 je Skorzeny zapisal, da je Hitler "dolgo razpravljal o temi" cepitve atomskih jeder s Fritzem Todtom, nemškim ministrom za oborožitev. Po sestanku z njim je vodja nacistov "menil, da bi uporaba atomske energije v vojaške namene pomenila konec človeštva".

Nobelovec Werner Heisenberg je bil eden ključnih virov, od katerih si je Hitler ustvaril mnenje o atomski bombi.

Skorzeny trdi, da je Hitler prebral dolgo znanstveno razpravo o jedrski cepitvi, ki jo je leta 1942 napisal Werner Heisenberg, dobitnik Nobelove nagrade za teoretično fiziko. Še več, konec februarja 1942 je Heisenberg predaval v Berlinu pred funkcionarji vlade Tretjega rajha na Fizikalnem institutu cesarja Wilhelma. Tematika je vsebovala tudi strašanski potencial cepitve jeder, o kateri je govoril v laičnem jeziku, ki ga je lahko dojel vsak navaden državljan. Med drugim je rekel (vir): "Čisti uran 235 je torej eksploziv popolnoma nepredstavljive moči." U-235 je eden običajnih izotopov, ki se uporabljajo pri izdelavi jedrskega orožja. 

Zelo verjetno so Heisenbergove komentarje v neki obliki posredovali Hitlerju. Med poslušalci predavanja je bil Bernhard Rust, zakrknjen nacist in rajhovski minister za "znanost, izobraževanje in nacionalno kulturo". Hitler je Rusta dobro poznal že vrsto let, njegovo članstvo v nacistični stranki je segalo v leto 1922. Hitler je poznal tudi Heisenberga, diktator se je neprestano srečeval tudi z drugimi uglednimi znanstveniki, na primer z Nobelovima nagrajencema Philippom Lenardom in Maxom Planckom, o raketni tehnologiji je razpravljal tudi s von Braunom že leta 1943. 

Kot se spominja Skorzeny, "tudi jaz bi lahko opisal osebno izkušnjo"; nanaša se na njegovo srečanje s Hitlerjem 22. oktobra 1944. Pravi, da mu je Hitler rekel: "Celo če bi radioaktivnost nadzorovali in bi jedrsko cepitev uporabili kot orožje, bi bili učinki še vedno strašni. Ko je bil pri meni dr. Todt, sem prebral, da bi naprava z nadzorovano radioaktivnostjo sprostila energijo, katera bi povzročila opustošenje, ki bi ga lahko primerjali samo s padcem meteorjev v Arizoni in v bližini Bajkalskega jezera v Sibiriji … To bi bila apokalipsa."

Eksplozija v Tunguski

Zjutraj 30. junija 1908 je asteroid s premerom nekaj deset metrov razneslo v zraku okoli tisoč kilometrov severozahodno od Bajkalskega jezera (ruski znanstveniki so ugotovili, da je razneslo komet, op. ur.). Pogosto ocenjujejo, da je imel njegov eksplozivni udarec moč 10–15 megaton, kar je okoli tisočkrat močnejše od atomske bombe nad Hirošimo. Sibirski dogodek, znan kot Tunguška eksplozija, je zravnal okoli dva tisoč kvadratnih kilometrov gozda. Danes New York z vsemi okrožji obsega manj kot osemsto kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da bi lahko ta asteroid mesto več kot dvakrat uničil. 

Pred skoraj 50.000 leti je v severni Arizoni meteor treščil v puščavo in za seboj pustil krater, ki je več kot kilometer širok in okoli 180 metrov globok. Področje padca meteorita je ostalo skoraj popolnoma ohranjeno do današnjih časov in je vidno iz vesolja. Zdi se verjetno, da se lahko taki dogodi primerjajo le z jedrskim spopadom. Narava vseh mogočnih diktatur, kot je bila Hitlerjeva, je taka, da se količkaj pomembne informacije, včasih celo nepomembne podrobnosti, največkrat posredujejo avtokratu na oblasti. Podložniki se popolnoma upravičeno bojijo, da bi se jim zadrževanje bistvenega gradiva lahko maščevalo v obliki hude kazni, če bi odkrili njihov molk ali zadrževanje informacij. Morda so želeli nabirati točke in osvojiti Hitlerjevo osebno naklonjenost, ki je bila zelo iskana.

Harry Truman je resda podpisal ukaz o uporabi atomskega orožja, vendar so podrobnosti jedrskega programa Manhattan pred njim do zadnjega prikrivali.

To ne velja v enaki meri v demokraciji, kjer so občasno najbolj kritične okoliščine skrivali pred predsednikom, tako kot Ameriki. Harry Truman ni vedel za možnost vžiga zemeljske atmosfere, ki je bil posledica usodnega atomskega poskusa 16. julija 1945. Enrico Fermi, ameriški vodilni jedrski fizik, je ocenil, da je 10-odstotna možnost (vir), da bo po atomski eksploziji Zemlja uničena. Fermi se ni šalil, kot se včasih misli, temveč se je bal, da bi silna vročina, ki se bo sprostila iz bombe, lahko vžgala sestavine našega planeta, se razširila po vsem svetu in izbrisala vse.

Spper: Hitler nad atomsko bombo ni bil navdušen

To so skrivali pred blaženo nevednim predsednikom Trumanom, ki je bil v Nemčiji na konferenci v Potsdamu, kjer je nestrpno pričakoval novice o, kot je upal, uspešnem atomskem poskusu. Znanstveniki, ki so sodelovali pri ameriškem jedrskem programu, in tudi vojaško osebje, kot je bil generalmajor Groves, so svoje strahove o eksploziji prikrivali pred Trumanom. V demokraciji namreč lahko tisti, ki delajo v ozadju, skrivajo podrobnosti pred voditeljem, vedoč, da jih za njihove prekrške ne bodo usmrtili niti obsodili na zapor ali podvrgli preiskavi. Še več, kmalu bo predsednik ali izgubil na volitvah ali odšel po končanem mandatu. Diktatura pa traja nedoločen čas; ta nikoli končana grožnja povzroča nadaljnje psihične posledice.

Kot opozarja Albert Speer v svojih povojnih spisih, so Hitlerja junija 1942 seznanili z možnostjo nenadzorovane verižne reakcije, ki sledi atomski eksploziji. Heisenberg je seznanil Speera, ki je pozneje povedal Hitlerju, da nemški znanstvenik ni mogel z vso gotovostjo izločiti bojazni pred verižno reakcijo (vir), ki bi nastala zaradi eksplozije take naprave. Hitler "očitno ni bil navdušen" nad tveganji, ki so prisotni na tej nevarni poti, in, kot je razkril Speer, so jeseni 1942 za vedno opustili misel na nacistično A-bombo. Kakorkoli, možnost, da bi kdaj uspeli, je bila zelo malo verjetna zaradi sovražnikovih bombardiranj, pomanjkanja finančnih sredstev in časovnih omejitev.