Če poskušaš opraviti to izvirno domovinsko in človeško dolžnost – izraziti skrb – si "zarukan nacionalist", ki ga je treba izločiti iz javnega življenja. V zavesti prebivalstva je bil spremenjen pomen besede nacionalist – danes bi bili Prešeren, Slomšek, Vodnik, Finžgar, Gregorčič, Cankar, Kosovel, Kosmač, Kajuh in številni drugi visoki moralni liki "zarukani nacionalisti" (Kajuh bi danes težko našel založnika za Slovensko pesem). Danes številni skušajo kot takega prikazati Borisa Pahorja, človeka, ki se mu klanja intelektualna Evropa, in to le zato, ker občasno opozarja na pomen ohranjanja kulture in jezika. Danes je povsem izničen pojem nacionalizma, ki služi narodovi ideji: Osnova suverenosti državne skupnosti in nosilec splošnih družbenih interesov je zgodovinsko izoblikovana zrela nacija, to pa je pogoj za ohranjanje kulture, jezika in narodove značilnosti. Takšno razumevanje nacionalizma nikomur ne škoduje – nasprotno, koristno je za vsa ljudstva. Če pa zdravi nacionalizem prepoveš, lahko sprožiš procese iztrebljenja naroda (Kosovel je to pravočasno zaznamoval: "Nacionalizem nima več moralne moči, da bi služil ideji. Zato služi oblastnikom."). In to se že nekaj desetletij dogaja v Evropi in Sloveniji.

Procesi iztrebljenja naroda so lahko različni – sovražniki Slovenije jih izvajajo več hkrati. En način je brutalno izčrpavanje nacionalnega bogastva. Krivična zakonodaja in vpliv nekega interesnega kroga na sodstvo omogočajo nekaznovane kraje, ki se množijo. Nekateri posamezniki pa so metode odtujevanja skupnega bogastva izpopolnili do te mere, da so za to celo nagrajeni. Urbane investicije kot pralnice denarja, dokapitalizacija bank, prodaja podjetij, ki bi morala biti stožer državne suverenosti, davčne utaje in druge oblike izčrpavanja nacionalnega bogastva se nadaljujejo, s tem pa se razgrajuje obstoj države, poglablja revščina večjega dela prebivalstva, zraven pa prihaja malodušje in depresija. V stanju malodušnosti ljudje ne rojevajo, prebivalstvo se stara – narod odmira.

Del priseljencev iz republik bivše skupne države in romska skupnost ne doživljajo Slovenije kot svoje domovine, ohranili pa so svoj izvirni odnos do dela, značaj in druge navade. Številni Romi in nekateri priseljenci pa Slovenijo razumejo kot samopostrežbo brez alarmnih naprav. Neživljenjska zakonodaja, do Slovencev sovražno delovanje številnih intelektualcev in nevladnih organizacij so okrepili nasilje nekaterih romskih skupin do stanja neznosnosti. Slovenski človek, ki si pošteno služi za preživetje, prispeva k skupni blagajni, zagotavlja denar tudi tistemu, ki noče delati, ta pa ga še izsiljuje, ropa in tudi fizično ogroža. Zastrašujoče – predniki se obračajo v grobu.

Z odnosom do globalnih migracij so odločevalci – znani in nevidni – dramatično okrepili ta dejavnik iztrebljenja slovenskega naroda. Država je praktično legalizirala številna kazniva dejanja: ilegalno prečkanje meje, vdiranje v vikende in druge objekte, kraje, uničevanje premoženja, nasilje … Hkrati se pritisk na socialno blagajno nenehno zvišuje, teror "ranljivih skupin" nad slovenskim prebivalstvom narašča, varnost navadnega človeka, posebej ob meji s Hrvaško, pa se nenehno znižuje.

Fotografija pove precej več, kot se zdi: Ženske vabijo "begunce" kot nekakšne potentne žrebce.

Navade večine teh ljudi, ki ilegalno prihajajo, njihov odnos do žensk in do drugih kultur, so kriledeneče. So pa zacementirane. Čeprav javna občila olepšujejo stvarnost, vsi vemo, da se v številnih evropskih deželah domače prebivalstvo odpoveduje lastni zgodovini in načinu življenja; družbeno življenje izginja, ženske so se odpovedale javnim zbirališčem, številnim oblikam zabave, spreminjajo način oblačenja, so pa tudi deli mest, v katere niti policija ne vstopa več.

A današnja francoska ali švedska stvarnost bo jutri slovenska. Že danes okrog 10 odstotkov neslovenskega prebivalstva "pridela" okrog 70 odstotkov kaznivih dejanj (podobno je z obremenitvijo socialne blagajne), v drugih članicah EU, razen v Višegrajski skupini, pa je stanje veliko hujše. Že danes se naši državni uradniki učijo arabščine in albanščine, v šolskih jedilnicah se jedilni listi že prilagajajo otrokom priseljencev, prilagaja se gostinska ponudba, zabavni programi; Slovenke pa se že odpovedujejo savnam zaradi ravnanja moških z drugačnim življenjskim nazorom.

Kdo bi v takšnem stanju, s takšno perspektivo rojeval? Priseljenci in globalne migracije - ob takšni zakonodaji - so močan dejavnik iztrebljenja naroda.

Namesto razlage, da nobena bolezen (tudi nenaravna spolna praksa) ne sme biti razlog za zaničevanje sočloveka, država dopoveduje in uzakonjuje: istospolnost je naravno stanje (ob polnoči je poldne). Določene vplivne interesne skupine nas prepričujejo, da je istospolnost višja stopnja izgrajenosti. In država je napisala zakone, izvajanje katerih pelje v izumrtje naroda. Pa jih še krepi z indoktrinacijo otrok in z drugimi aktivnostmi patološko zagnanih skupin izrojenih posameznikov. V takšnem ozračju se zdrav posameznik težko odloča za rojevanje.

Tudi če fizično obstaja, je narod, ki se odpove lastni zgodovini in značaju, mrtev. V Evropi se dogaja dvoje: dnevno se spreminja razmerje avtohtonega prebivalstva in priseljencev, hkrati se domačini odpovedujejo lastni tradiciji in značaju, prevzemajoč način življenja priseljencev. Če bodo Slovenci prisiljeni, da se odpovedo lepi družabnosti in lepi slovenščini, vinu in potici, svojim praznikom in hoji v hribe – ne bodo več Slovenci. Odmrli bodo, preden fizično izginejo. Proces tovrstnega odmiranja nekaterih evropskih narodov je že nezaustavljiv. A vse, kar se danes dogaja na Švedskem, bo jutri – če se tukaj in zdaj ne zdramimo – naša stvarnost.

Poljska revija je zelo povedno nakazala, kako je videti "islamski napad na Evropo".

Ali je možno zaustaviti procese, ki povzročajo odmiranje naroda? Ozavestiti stvarnost je pogoj za kakršnokoli spremembo. Že to pa je težko uresničljivo. Nek virus se širi po Evropi – virus neumnosti. In močno učinkuje. Evropska unija je ustvarila nek predal, znotraj katerega delujemo, v njem pa za človeško logiko skorajda ni prostora. Tisti, ki so v Sloveniji ohranili zdrav razum, o ničemer ne odločajo, do javne besede ne pridejo. To ne pomeni, da se je treba potopiti v stanje malodušja. Misleči posamezniki bi se morali povezovati in prodorneje delovati – morda je še neka možnost za ustvarjanje "virusa" učlovečevanja.