Ustavno sodišče je včeraj le razveljavilo tista sporna določila veljavnega Zakona o medijih, ki določajo obvezne glasbne kvote slovenske glasbe tudi za zasebne radijske postaje. To je še en velik poraz tako za Mira Cerarja, v čigar mandatu je nastal ta zakon, kot tudi za agencijo AKOS, ki je z direktorico Tanjo Muho na čelu do zadnjega zagovarjala razveljavljene člene in vztrajala pri tej nerazumni in škodljivi zakonski dikciji. Od včeraj dalje lahko brez obotavljanja dodamo še: protiustavni!

Slovenija je bržkone ena redkih držav na svetu, kjer je aktualni glavni okoljski inšpektor Dragan Matić v svoji prejšnji poslanski funkciji napisal zdaj razveljavljeni člen Zakona o medijih, ki določa, kdaj in koliko glasbe se mora predvajati na domačih radijskih postajah. Da je bil zakon glede glasbenih kvot slab, je potrdilo tudi dejstvo, da ga je morala leta 2016 Cerarjeva vlada že dva mesece po sprejetju popravljati točno v delu kvot. Popravljati pa ga je bilo treba zato, ker je bilo kvote matematično nemogoče izvajati. Kljub temu je RTV Slovenija še danes formalno v prekršku vsakič, ko v večernih urah predvaja koncert tujega izvajalca ali prenaša evrovizijsko popevko. Tragikomično je tudi to, da je imela težave z matematiko pri kvotah ravno profesorica matematike Julijana Bizjak Mlakar, bivša ministrica za kulturo iz vrst stranke DeSUS. Dejstvo je, da sta tako ministrica kot poslanec Cerarjeve stranke Matić poskušala s kvotami pridobivati poceni politične točke pri starejših volivcih, ki imajo radi slovensko glasbo.

Ministrica Julijana zavajala svetnike z lažnimi denarnimi tokovi

Da je bila ta, danes že docela pozabljena ministrica pod močnim vplivom lobija, ki obvladuje SAZAS, potrjuje tudi njena izjava izpred treh let, ko je v državnem svetu poskušala prepričati svetnike, da naj bi se na slovenskih radijskih postaja predvajala tuja glasba zaradi denarnih tokov iz tujih založb. To naj bi vplivalo na odločitve slovenskih glasbenih urednikov. Te iste besede so uporabljali najeti glasbeni lobisti, ki so hodili po državnem zboru.

Izjava Bizjak Mlakarjeve leta 2016 o fantomskih denarnih tokovih tujih založb.

Resnica je povsem drugačna, kajti slovenske radijske postaje od tujih založb ne dobijo niti evra, kar smo v uredništvu preverili na različnih radijih. Nihče od sogovornikov iz radijske branže ne pomni, da bi mu katerakoli tuja založba poslala zgoščenko ali kako pesem. Izjema so hrvaške založbe. Slovenija je namreč za tuje založbe iz zahodnih držav tako majhen in nepomemben trg, da jim je za slovenske radijske postaje vseeno in jim ne pošiljajo pesmi niti po elektronski pošti. Ministrica Julijana pa je ne glede na to pred tremi leti na veliko razlagala o bajnih dobičkih in nekakšnih "denarnih tokovih". Avtor slovenske pesmi prejme za eno predvajanje na Radiu 1 vse skupaj okoli 5 evrov, če je edini avtor. Enak znesek prejme založba, če je avtor nanjo prenesel pravice. Govoriti o bajnih dobičkih pri 5 evrih na pesem je torej absurdno in smešno.

AKOS poreklo glasbenikov ugotavljal po njihovih imenih

Z najbolj bizarnim zagovarjanjem kvot pa je ustavnemu sodišču postregla agencija AKOS, ki jo še vedno vodi s strani SMC nastavljena direktorica Tanja Muha. Njo je na AKOS kadriral ravno aktualni okoljski inšpektor Dragan Matić, prav tako pomemben funkcionar SMC (in njen bivši poslanec). AKOS je v svojem dopisu ustavnemu sodišču zapisal, da slovensko glasbo prepozna tako, da iz imena izvajalca vidi, da je ustvarjalec Slovenec (?!). Agencija pa naj bi po tovrstni "arijski metodi" preverjala tudi "vse navedene oblike povezanosti s Slovenijo".

Neverjetno, mar ne? Imamo torej agencijo, ki naj bi se ukvarjala s komunikacijskimi omrežji, obenem pa "preverja", kako so glasbeni ustvarjalci "povezani" s Slovenijo in na osnovi tega določa, ali se pesem šteje v kvote ali ne. AKOS je torej kot "glasbena Sova", ki preiskuje tuje in domače glasbenike. Če Muhe zdaj, ko je ustavno sodišče končalo to norost, ne bodo zamenjali, potem lahko na svojem položaju ostane do smrti.

Izsek iz odločbe, kjer AKOS ustavnemu sodišču "veterinarsko" pojasnjuje, kako preverja "slovensko poreklo".

Maketa in kvote, dve neumni populistični ideji vlade Mira Cerarja

Kaj imajo skupnega glasbene kvote in razvpita maketa za 130.000 evrov iz zgodbe o 2. tiru? Miro Cerar jo je naročil samo zato, da bi se z njo hvalil pred volivci. Ker je imel notorično nesposobne kadre, so zaradi "napake v excell tabeli" izbrali izvajalca, ki je največ 25.000 evrov vredno maketo naredil za dobrih 100.000 evrov dražje. Enako je bilo s kvotami. Kvote so všečen ukrep za poslušalce, starešje od 60 let, ki so izrecno naklonjeni domači slovenski glasbi in ne marajo tuje moderne glasbe. Mnogi menijo, da sta tako Dragan Matić kot Julijana tipičen sindrom negativne kadrovske selekcije v slovenski politiki. In Miro Cerar jima je zaupal pripravo medijske zakona, ki se je izkazal za povsem neustreznega. Leta 2016, le dva meseca po uvedbi kvot, so raziskave poslušanosti prvič v zgodovini pokazale, da je v Sloveniji najbolj poslušan radijski program tisti, ki predvaja predvsem hrvaško glasbo. Toliko o učinkih kvot slovenske glasbe.

No, vsekakakor pa je največji poraz profesorja ustavnega prava Mira Cerarja to, da je prav njegov zakon padel na ustavnem sodišču, ker je neustaven. 

Zgovoren komentar dr. Marka Milosavljevića na Facebooku.