Poroke iz interesa so uspešne samo, kadar imata obe strani od tega dovolj koristi. Dovolj udobno življenje, dovolj svobode, dovolj česarkoli že. Ko je ena stran izrazito prikrajšana, je vek takega razmerja kratek, mučen ali oboje hkrati. Približno tako je tudi s političnimi zavezništvi, v katerih manjka idej in zrelosti. To je značilnost aktualne slovenske vlade, ki je lansko poletje nastala na eni sami predpostavki: da ne zavlada JJ. To se je delu volilnega telesa, ki do osamosvojitelja čuti averzijo, zdelo dovolj, mediji niso delali težav in pot do zakonskega stanu je bila odprta. V isti postelji so se tako znašle navzven dokaj istorodne, a v sebi ne-prijateljske stranke. Pogodba, ki jih zavezuje, je skupek želja in pisana z očitnim namenom, da jo njeni varuhi čim prej založijo nekam na dno predala, liderji, ki so pred panojem stranke novopečenega mandatarja v znak složnosti sklenili roke, pa so vsak zase takoj zatem začeli iskati preživetveno strategijo.

Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakala Levica. Brez ene resne odgovornosti, če odštejemo preštevanje lastnih volivcev. Mnogi so ji to očitali, tudi zamerili, a njeno početje ni bilo nepredvidljivo. Njihova devetglava četica poslancev je po štirih letih usposabljanja v parlamentu za malico pojedla konkurenco iz koalicijskih strank in za razliko od mnogih bolj in manj novopečenih kolegov izkazala (vsaj) opravilno sposobnost za funkcijo poslanca. Za prvo in edino leto njenega sodelovanja s koalicijo je zadoščalo dvoje: da je dovolj posrečeno povzemala glas mnogih ljudi, ki so imeli od ključnih političnih zgodb poosamosvojitvenega obdobja malo, in da je imela na drugi strani izgubljeno postavo strank, ki se v novem razmerju preprosto niso znašle. Levica je v tem obdobju doživela tudi kak grenak poraz, predvsem pa je postala ujetnica svojega out-out manevriranja. In kljub temu, da bi skozi partnerstvo s koalicijo lahko do konca mandata vknjižila še kako odmevno točko, je v trenutku, ko se tudi javnomnenjsko zaletava v stekleni strop in se veča delež tistih, ki je nikakor ne bi (več) volili, zanjo edina logična izbira povratek med polnokrvne opozicijske stranke ter bolj ali manj lagodno čakanje na novo štetje glasov.

Levice ne ogroža JJ, pač pa Levica?!

S tem koalicija, ki nespretno zahaja v enosmerno ulico brez zasilnih izvozov, vstopa v obdobje resnejše politične matematike, v kateri izkazano znanje osnovnih računskih operacij ne bo več zadoščalo. Oziroma ne bo več zadoščalo, če bo želela sama sebi nadeti levosredinski naziv. 

Koga utegnejo na novo definirana razmerja stati največ? Stranko predsednika vlade? Brez dvoma. LMŠ ima, kot vse neizkušene stranke, težave že na ravni vsakodnevnih rutinskih opravil, kot večino novih strank jo tare vzpostavljanje ideološke identitete, omejena pa je še z ekstremno kratko klopjo kadrov, ki so usposobljeni za politično udejstvovanje. Vse to so pomanjkljivosti, ki jih je v zahtevnejših političnih obračunih težko prikriti. Če k temu prištejemo še nehvaležno vlogo brezkompromisnega branilca potez lastnega šefa, kar se je nazadnje pokazalo v populističnem in zapoznelem pozivanju Banke Slovenije k bolj socialnim ukrepom (!), je jasno, da bo davek na nezrelost zanjo v tem mandatu najbrž največji.

Preostale stranke tako imenovanega liberalnega koalicijskega pola? Zagotovo. To so stranke z zanimivim volilnim potencialom in v seštevku zanimivim volilnim izidom junija lani, ki pa se od trenutka, ko je zaprisegla aktualna vlada, ne zmorejo sestaviti v resno opozicijo temu, kar nastaja pod dežnikom LMŠ, in temu, v kar okreva SD. A te stranke imajo še en skupni imenovalec: korekten kadrovski bazen za drugorazredne funkcije in izpraznjenega za prvorazredne. Drugače rečeno: obratov, ki zahtevajo nove zgodbe, nove prijeme in nove ljudi, niso (več) zmožne. To je breme, ki jih utegne na naslednjem štetju glasov prestaviti onkraj zidov parlamenta.

Okostnjaki v omari socialnih demokratov

SD? Tudi, a manj od omenjenih. Stranka, ki za razliko od vseh naštetih (ok, pogojno lahko iz tega nabora izločimo DeSUS) premore resen in preizkušen strankarski ustroj, relativno dolg in uporaben seznam imen za naskok na vrh ter dovolj zaceljenih ran, ki kažejo na odpornost in žilavost, ima vendarle tudi nekaj opaznih hib, med katerimi je v ospredju toksičnost njenega poslovno-lobističnega omrežja. Ne pristajam na tezo o globoki državi, se pa strinjam s tem, da bo v Sloveniji težko vsaki vladi, dokler ne bodo – prosto po Alenki Bratušek – presekane popkovine s centri moči v omrežjih, ki obvladujejo poslovno okolje in medije. SD je eno takih omrežij podedovala od svoje matere prednice in z dediščino ravnala tako, kot je to značilno za izkušene gospodarje: oplemenitila jo je. V mreže, ki nikakor niso spletene iz odgovornosti za javno dobro, se je ujela še vsaka vlada, katere del je bila tudi SD, tudi sedanja. Šarčeva je med udejstvovanjem na družbenih omrežjih pozabila na to, kar se dogaja v omrežjih druge vrste, lekcije ki so sledile, pa so druga za drugo snemale navidezno lepa oblačila s postav novokomponiranih junakov. V teh igrah se politika, ki je komajda čez fazo plenic, seveda ne znajde. Je pa zato v razmerah, ki kličejo po nekaj preverjenih receptih in trikih, toliko bolj suverena SD. Tudi z Židanom na čelu.

Tehnična vlada? Manjšinska vlada? 

In kdo bi zaradi novih razmerij utegnil pridobiti? Na kratki rok nihče. Vladanje bo zdaj še napornejše in še bolj osredotočeno na ščitenje lastnih okopov, tistih nekaj glasovanj v parlamentu, ki bodo zahtevala 46+ glasov, bodo rešili plemeniteži, ki jim je mar za domovino in tako se utegne zgodba koalicije, ki je brez moči za resne pomike, podaljšati do predsedovanja Svetu EU, enem tehnično najzahtevnejših testov operativne sposobnosti vladnega in državnega aparata. 

Vmes se bodo godili obračuni, katerih vsebinske poteze lahko sodimo tudi po hitropotezni menjavi vodstva Petrola, in čedalje pogostejši izpadi koalicijskih partneric v podobi blokad v parlamentu, na vladi, soliranja v odnosih s pomembnimi skupinami rednih in preštetih volivcev. Spomnimo se (samo) zgodbe iz prejšnjega mandata. Spremljali bomo zgodbe, ki z blaginjo nimajo nič, pa z ljudmi, ki so, tehnično gledano, producenti tega šova, tudi ne. Imajo pa te zgodbe (videli smo jih že dovolj, da lahko o njih sodimo tudi vnaprej) opraviti s tem, kar naši politiki in našim politikom najbolj manjka: zrelostjo. Odsotnostjo le-te.

Jamram, torej sem

Jamranje, ki ga je prejšnjemu predsedniku vlade očital dobršen del javnosti, je v resnici bolj značilno za njegovega naslednika. Po njegovem se s 13 poslanci ne da storiti veliko več od tega, česar smo deležni. Kozmetični zakonodajni popravki, nekaj malega odpustkov za ta glasne, pa drobtinic za ta revne …, prikladna nedeljska branja na družbenih omrežjih in neznosna osredotočenost nase in lasten položaj. 

A tudi s 13 poslanci se da storiti nekaj, po čemer bi si to vlado zares zapomnili: vrniti oblast ljudstvu in dopustiti, da se karte premešajo na novo. Zakaj? Preberite zgodbe, ki jih redno objavlja društvo Humanitarček, stopite za dan ali dva v enega od javnih domov za ostarele, spijte kavo z ljudmi, ki delajo v Karitasu, na primer … Njihove zgodbe so rdeči kartoni za vsakogar, ki na poziciji moči upa priznati, da jih ne zmore spremeniti na bolje in da so za to krivi drugi. In to ni populističen zaključek. Bolj je ilustracija razlogov, zaradi katerih si težko privoščimo nova leta vladanja v leru.