"Še", nas je pomiril dr. Andraž Teršek, ko smo ga uvodoma izzvali z vprašanjem, ali še imamo ustavno sodišče. Provokacija ni bila naključna, kajti po nekaj zelo odmevnih primerih, predvsem po škandaloznem zavajanju, ki si ga je privoščil sodnik Matej Accetto, nanj pa je opozoril njegov kolega Klemen Jaklič, se dejansko zastavlja vprašanje, kaj se dogaja in kakšni so notranji odnosi v instituciji, nad katero ni nikogar razen Boga oziroma modrega neba. Med določenimi pravniškimi krogi se je zadnje čase ponovno aktualizirala ideja, da bi ustavno sodišče v nedoločeni prihodosti enostavno ukinili, namesto njega bi vlogo varuha ustavnosti in zakonitosti prevzelo Vrhovno sodišče. Teršek - pa tudi mnogi drugi ugledni pravniki - takšno idejo seveda odločno zavračajo. Če bi želeli dati Vrhovnemu sodišču vlogo ustavnega, bi morali dejansko spremniti precejšen del pravnega sistema, čeprav je trajni mandat, ki ga uživajo (vrhovni) sodniki - ironija je, da so izjema ravno ustavni sodniki - v mnogočem podoben intitutu dosmrtnega vrhovnega sodnika (Chief Justice) v Združenih državah Amerike ... A če se vrnemo v Slovenijo: naš sogovornik ocenjuje, da ne glede na aktualne dogodke naše ustavno sodišče normalno deluje in pravno zavezujoče odloča. Po njegovem mnenju ustavno sodišče "tehnično, logistično in materialno deluje v primernih okoliščinah za odlično instutucionalno delo". Ne glede na to pa dodaja: "Se pa glede tega sodišča porajajo vse večji problemi, ki so resna težava za optimalno uresničevanje sistemske vloge tega sodišča. Žal mi je, da je tako. In ker še kako imamo to sodišče, ki ima prav poseben sistemski pomen, smo dolžni biti pozorni na vsa dogajanja na sodišču in v zvezi z njim."

Uvodno provokacijo smo si dovolili, ker se včasih zazdi, da je na Beethovnovi le še debatni krožek ... 

Delovanje ustavnega sodišča mora biti osredotočeno na razpravno soočanje dobrih argumentov o pomembnih pravnih vprašanjih, ki se odražajo v vlogah, naslovljenih na to sodišče. Delo mora potekati kot umna in strokovna debata. To je edina prava pot do moči argumenta in na tej moči utemeljene avtoritete tega sodišča. Zato problem niso debate, ampak kvečjemu odsotnost pristnih debat, v katerih se prerekajo odlični argumenti in brez fige v žepih išče najboljša rešitev v funkciji zaščite ustavnosti in ustavnih pravic. Problem so kvečjemu nekatere preveč zadržane in neprepričljive večinske odločitve, ali manjša prepričljivost teh odločitev v primerjavi z nekaterimi ločenimi mnenji. A po drugi strani tudi to ni nič posebnega. In seveda gre za subjektivno oceno.

Zdaj vam najbrž ni žal, ker ste se lansko leto umaknili iz postopka za ustavnega sodnika?  

Ni mi žal. A ne zaradi sedanjega dogajanja in javnih polemik. Imel sem močne načelne razloge za umik kandidature. 

Morda pa vam je vseeno žal? Zdaj ne morete malce podpreti Jakliča, ga razbremeniti pritiskov ...

Delo na ustavnem sodišču sem bil pripravljen sprejeti z namenom, da pridobljeno znanje in veščine, ki pogojujejo kakovost ustavnosodnega odločanja, preizkusim in uporabim na delovnem mestu, ki je za to sistemsko najbolj primerno. Ker se za takšno delo usposabljam in pripravljam dve desetletji. Zato verjamem, da bi tudi s sodnikom ddr. Jakličem odlično sodelovala.

Če se dotaknemo primera Accetto: Koliko ekscesnih situacij lahko prenese najvišja sodna instanca v državi, preden lahko rečemo, da je izgubila kredibilnost? 

Ne razmišljam na takšen celostni način. Zanimajo me posamezne odločitve, ločena mnenja, poklicna drža sodnic in sodnikov, preteklo delo in na njem ustvarjena legitimna pričakovanja itd. Seveda pa ni dobro, če se napake vrstijo in množijo. In res je, da osebna drža in ravnanja lahko bolj škodijo kredibilnosti oseb in institucije kot posamezne odločitve, ki dvignejo prah.

Je to kredibilnost naše ustavno sodišče že zapravilo?

Zapravilo je ni, si je pa naložilo novo težko breme.

Aktualna zasedba tega sodišča je ne glede na visoko stopnjo svetovnonazorske enovitosti prva vzbujala precej pričakovanj, saj je generacijsko precej pomlajena - tu so Mežnarjeva, Jaklič, Accetto. Lahko igra starost kakšno vlogo pri, recimo temu, pravniški modrosti? V praksi namreč tega ni (ob)čutiti. 

Načeloma lahko, seveda. Izkušnje in leta so pomemben element celostne osebnosti človeka, ki mu je zaupano ustavnosodno delo. Še vedno pa se mi zdijo znanje in veščine, ki so preverljivo dejstvo, pomembnejše.

V skorajda inkriminiranem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi ustavne presoje Zakona o tujcih je sodnik Jaklič v dodatku omenjal tudi t.i. rezultatsko odločanje.

To je znana zadeva, nič novega ni to. To sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, torej razlago, ki naj bi legitimirala takšen rezultat. To se je prepogosto dogajalo tudi v preteklosti. Pa se ne bi smelo.

Mediji so v Jakličevem ločenem mnenju oziroma dodatku videli samo tisti del, ki se nanaša na laganje oziroma zavajanje kolega sodnika Accetta, redki pa so se obregnili ob t.i. rezultatski način odločanja. Se strinjate, da je ta spregledani del Jakličevega mnenja pravzaprav alarmanten?

Kot rečeno, to je znan in star problem ustavnosodnega odločanja. Ni problem le te sestave sodišča. Manjša je ustavniška suverenost odločevalcev, skromnejši so izrazi ustavniškega mišljenja in manjša je etično-filozofska suverenost sodnic in sodnikov, kar posledično vodi v več rezultatskega odločanja. 

Do sedaj je ustavno za razliko od Vrhovnega sodišča, da ne govorim o nižjih ravneh sodstva, vseeno veljalo za relativno nekontaminirano, profesionalno in tudi neodvisno. Koliko se je zdaj to spremenilo? 

Ne razmišljam z uporabo takšnih oznak. In - moram ponoviti - zanima me vsebinska kakovost dela in odločitev. Vsi akterji, začenši s predsednikom države, bi morali skrbeti za ustvarjanje sistemskih in kadrovskih pogojev za optimiziranje moči ustavnopravnega argumenta.

Sodstvo ima v Sloveniji že četrt stoletja katastrofalno nizek ugled, z nekaj cinizma bi lahko dejali, da so bili celo v socializmu sodniki bolj spoštovani kot danes. Kaj je po vašem botrovalo temu stanju?

Med drugim tudi zorenje in razvoj mlajše generacije predstavnikov pravoslovja, ki imamo voljo, etiko, možnosti in sposobnosti za analitično in kritično komentiranje in vrednotenje rezultatov sodniškega dela. Ob tem pa se odraža tudi nespregledljiva razlika v teoretičnem etičnem, filozofskem in kulturnem odnosu do prava in procesov pravno zavezujoče odločanja. Gre torej za filozofski, intelektualni in kulturni problem, ki se občasno kaže kot precej velik prepad v razumevanju prava in njegove funkcije pri vzpostavljanju vladavine prava. Prepad je tako velik, da se marsikdaj sploh ni mogoče konstruktivno pogovarjati.

Ob izjemno visokem odstotku obsodilnih sodb v Strasburgu, kjer je Republika Slovenija v vlogi tožene stranke vedno znova poraženka, se skoraj nihče ne obregne ob kvaliteto ustavnega sodišča, kjer se dejansko šele izčrpajo vsa pravna sredstva doma, šele od tam je odrta pot na ESČP. Ali ni to, da v toliko primerih pritrdijo pritožnikom, na nek način tudi nezaupnica našemu US?

Seveda je. In za najodmevnejše primere smo nekateri psi čuvaji ustavne demokracije že na samem začetku napovedali sodniške zaušnice iz Strasbourga. Kolega dr. Toplak, kolikor vem, prav v teh dneh analizira, kdo so bili poročevalci v odmevnih in posebej pomembnih zadevah, ki so pričakovane padle pred ESČP. Razlog? O njem sva govorila v tem pogovoru.