Bliža se srečanje voditeljev držav članic Nata prihodnji mesec v Londonu. Ne gre za klasični vrh Nata z več zasedanji in v različnih formatih. Če izvzamemo večerjo v Buckinghamski palači, večer pred tem, gre le za eno srečanje 4. decembra v Grove Hotelu v Hertfordshiru, ki mu bo predsedoval generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Voditelji držav članic Nata naj bi z njim obeležili 70. obletnico Severno-atlantskega zavezništva. Ker je bila pogodba o ustanovitvi Nata podpisana v Washingtonu, se je sprva razmišljalo o tovrstnem srečanju 4. aprila v ameriški prestolnici. Zaradi bojazni, da bi slovesnost lahko pokvaril nepredvidljivi predsednik ZDA Donald Trump, so se na dan obletnice v Washingtonu zbrali le zunanji ministri. Srečanje voditeljev pa je bilo sklicano za konec leta v Londonu, kjer je imel Nato svoj prvi sedež.

Na srečanju v Londonu misli udeležencev ne bodo uprte le na dosežke v preteklosti, ampak tudi - ali celo bolj - v prihodnost. Razprava se bo, če se izrazimo v suhoparnem diplomatskem jeziku, osredotočila na krepitev kolektivne obrambe in odvračanja, vključno z napredkom pri krepitvi zavezniških zmogljivosti in pripravljenosti ter pri sprejemanju odločitev. Zavezništvo se namreč sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od konca hladne vojne. Čeprav se tega, vsaj do nedavno, ni obešalo na veliki zvon, pa se sooča tudi z razhajanji v lastnih vrstah kot že dolgo ne. Predvsem pri predstavnikih evropskih držav članic je opaziti, da odhajajo v London z določeno nelagodnostjo in bojaznijo. Vse več je znakov, da evropska varnostna arhitektura dejansko ni v najboljšem stanju. V preteklih desetletjih je bil Nato tisti, ki je Evropi zagotavljal varnost. Ob nesoglasjih znotraj Zavezništva pa se zastavlja vprašanje, ali bo tako tudi v prihodnje. Srečanje v Londonu je torej priložnost, da Zavezništvo strne svoje vrste.

V zadnjem letu je bilo veliko govora o Turčiji. Ta razpolaga z drugo največjo vojsko v Zavezništvu (deveto armado na svetu) in ima izredno pomembno strateško lego. Nadzira morske ožine med Evropo in Azijo oziroma prehod iz Črnega v Sredozemsko morje. Je ena od petih držav Zavezništva, kjer se nahaja ameriško taktično nuklearno orožje (letalska baza Incirlik) in izredno pomembna pri odvračanju oziroma zadrževanju Rusije. Podobno velja glede več milijonov beguncev iz Sirije in migrantov iz drugih držav, ki jih gosti na svojih tleh. S svojimi potezami je vnašala nemir in nezaupanje v vrste Zavezništva. Pod predsednikom Erdoganom ima namreč težave z demokracijo in postaja islamistična avtoritarna država, ki se za povrh vse bolj ozira po Rusiji. Nabavila je ruski S-400 sistem zračne obrambe. Nedavno je tudi vpadla v sosednjo Sirijo in se spopadla s tamkajšnjimi kurdskimi silami narodne zaščite (Y.P.G.), zavezniki Zahoda v koaliciji zoper Islamsko državo.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je v razgovoru z revijo Economist pred dnevi turško vojaško akcijo označil kot "agresijo, ki ogroža naše interese". Nič kaj zadržan ni bil tudi v obsodbi ameriškega umika iz severne Sirije in puščanja Kurdov na cedilu pred tem. V zvezi s Turčijo je dejansko slišati vprašanja, ali sploh še spada v Nato. Ta namreč temelji na določenih vrednotah. Akcijski načrt za članstvo od kandidatk npr. zahteva stabilen demokratični sistem, mirno reševanje ozemeljskih in etničnih sporov,  dobre odnose s sosedi, zavezanost vladavini prava in človekovim pravicam, demokratični civilni nadzor nad oboroženimi silami itd. Samuel Huntington je sicer napovedal (v svoji knjigi Spopad civilizacij), da bo islamistična Turčija zapustila Nato, vendar tega si ostale članice Nata z ZDA na čelu ne želijo in najbrž si tega ne želi niti sama Turčija. Obe strani rabita ena drugo (Turčija med drugim evropski trg in evropske investicije). Vprašanje pa je, kako preprečiti nadalje poglabljanje krize v medsebojnih odnosih.

Tu so še čezatlantski odnosi. V njih že nekaj časa škripa. Znani so očitki ameriške strani, da bi morali evropski zavezniki za svojo varnost narediti več, beri - prispevati več denarja (vsaj 2% BDP do leta 2024, kot so se pred leti zavezale vse članice Nata). Čeprav je tu prišlo do pomembnih premikov in s tem do krepitve evropskega stebra Nata, pa se kar nekaj evropskih članic nahaja daleč od omenjenega cilja, tudi Slovenija. Evropske članice na drugi strani skrbi distanciranje predsednika Donalda Trumpa od vprašanj evropske varnosti. Krepi se občutek, da ZDA niso več tako zanesljiv partner kot v preteklih desetletjih. V že omenjenem intervjuju je francoski predsednik menil, "da Trump ne deli naše ideje o evropskem projektu" in "da obstajajo znaki, da nam obrača hrbet". O samem Natu pa je Macron pesimistično menil, da je že možgansko mrtev. Malce nenavadne, kdo bi dejal tudi nevarne besede vodje države članice.

Nemška kanclerka Angela Merkel se je distancirala od drastičnih besed Macrona in poudarila, da sama meni, da Nato ostaja temelj evropske varnosti. Tu je še bojazen nekaterih, da bodo ZDA v zameno za izpolnjevanje svojih obveznosti zahtevale jasno evropsko podporo v konfliktu z Iranom in Kitajsko. V podzavesti nekaterih evropskih in v prvi vrsti francoskih politikov je tako vse bolj prisotno mnenje, da ne gre čakati križem rok, kaj bo prinesla prihodnost, ampak da mora EU tudi na vojaškem področju postati avtonomna geopolitična sila. K temu je poleg Trumpa pripomogel tudi skorajšnji odhod Združenega kraljestva iz EU. Od tod predlog francoskega predsednika Macrona, ki ga je, izgleda, sprejela tudi nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, o EU kot obrambni uniji. Do tega se seveda ne da priti čez noč, če sploh. Na drugi strani pa je bil zanimiv predlog nemške obrambne ministrice Annegret Kramp-Karrenbauer pred tedni o oblikovanju mednarodne varnostne cone v severni Siriji (predpostavljam, da z mandatom Varnostnega sveta OZN). Udeležba nemških vojakov v tamkajšnjih mirovnih silah, naj bi dokazovala, da so evropske članice Nata pripravljene prispevati več, ko gre za ogrožanje Evrope z juga (da se ohranijo dosežki v spopadu z Islamsko državo).

Dejanski prelom v čezatlantskih odnosih bi seveda predstavljal katastrofo za zahodni svet. Obe strani Atlantika rabita druga drugo. Tudi tu se postavlja vprašanje, kako zadeve spraviti na pravi tir. Za začetek bi veljalo umiriti retoriko. Tudi za francoskega predsednika bi lahko kdo rekel, da je obrnil hrbet Balkanu, ko je nedavno zavrnil začetek pogajanj o članstvu Severne Makedonije in Albanije v EU.

Upajmo, da bo iz proslavljanja svoje 70. obletnice v Londonu 30-člansko Zavezništvo (ratifikacije pristopnega protokola Severne Makedonije naj bi bile do takrat pod streho) izšlo okrepljeno in z jasnejšo vizijo za prihodnja desetletja.