Marginalna stranka desnice

Zgodovinski dosežki enesijevcev so razmeroma borni, posebej če upoštevamo zadnje tri državnozborske volitve, ko niso niti enkrat presegli psihološkega praga 60.000 glasov. Na letošnjih volitvah so sicer dodali poslanski sedež v primerjavi z letom 2011, a zgolj na račun nižje volilne udeležbe: volilna podpora je bila za približno 5.000 glasov manjša kot leta 2011.

Neugodna primerjava z “benchmark”-om (vatlom) na konservativni levici

Da so bili na letošnjih volitvah enesijevci enaki poraženci kot preostanek desnice, pokaže primerjava z vatlom na konservativni levici – desusovci. Kot kaže Slika 1, so na primer leta 2000 enesijevci dobili 93.247 glasov, desusovci pa le 55.634 glasov, kasneje pa so se desusovci okrepili (leta 2008 78.353 glasov), medtem ko so enesijevci leta 2008 doživeli fiasko odhoda iz parlamenta (vsega 35.775 glasov). Letos se je razlika med strankama povečala glede na leto 2011, saj so desusovci okrepili število volivcev kljub nizki volilni udeležbi za več kot 10.000 ter postali no. 2 slovenske konservativne levice.

Slika 1. Število volivcev, ki so glasovali za stranki NSi in DeSUS na slovenskih parlamentarnih volitvah v obdobju 2000-2014.  

Vrzeli enesijevcev

Ker v politiki prodajamo, ne da bi imeli proizvod, percepcija pomeni vse. In ravno percepcija enesijevcev odkriva tri pomembne vrzeli. Prva vrzel izhaja iz percepcije stranke nazadnjaštva kot branika slovenskega in tudi globalnega katolištva. Druga vrzel je percepcija stranke, ki zagovarja slovensko domobranstvo. In tretja vrzel je percepcija enesijevcev kot stranke vsega neintelektualnega ali vsaj ne dovolj intelektualnega, da bi lahko prevzeli vodenje pomembnih resorjev v vladi.

Vrzel prva: katolicizem

Pojem konservativne desnice je seveda tavtologija, a konservativnost sama po sebi v slovenskem političnem prostoru ni problematična, saj je vseprisotna tudi na levici. Asociacija z nazadnjaštvom je tista, ki volilnemu rezultatu jemlje in to je priznala tudi sama prvakinja enesijevcev, ko je potožila, da stranko vedno znova povezujejo z aferami v katoliški cerkvi, bodisi na slovenski ali globalni ravni. 

Rešitev prva: protestantizem

Nemška CDU je krščanska demokracija, torej stranka tako katolikov kot protestantov, ki so v Nemčiji v grobem razdeljeni med jugom in severom države. V Sloveniji ima protestantizem percepcijo progresivnosti. Celo več, v Sloveniji je protestantizem progresiven v svoji vsebini, v svojem bistvu, saj je ustvaril slovenski jezik in slovenski narod. Enesijevci bi morali tako v svoje vrste privabiti katerega izmed sicer redkih, a vidnih protestantov in ga/jo postaviti vsaj na mesto podpredsednika stranke.

Vrzel druga: “domobranstvo”

Slovenska družba je žal še vedno ujeta v državljansko vojno, ki se je pričela spomladi leta 1942 in čeravno ne maramo “vsegliharstva”, pa so pri zagovarjanju svojih resnic enako vigilantni tako “partizanski” kot “domobranski” simpatizerji. Zgodovina je večinoma podvržena narativi in zato pogosto nujno selektivna pri izbiri dejstev, a takšna delitev Sloveniji ne koristi, saj onemogoča osredotočenost družbe in trati njene resurse.  

Rešitev druga: detant

Enesijevci bi lahko podobno kot z gospodarskim programom pokazali konstruktivnost pri reševanju spora o interpretaciji dogodkov v obdobju 1941-1945, ki je po toliko letih v resnici akademsko vprašanje. Morda bi imelo smisel sklicati simbolno ali pa čisto pravo mirovno konferenco – odvisno od radikalnosti vpletenih strank – in s tem dokončno zaključiti poglavje slovenske državljanske vojne.

Vrzel tretja: neintelektualizem

Kristjani oziroma pretežno katoliki imajo v slovenski družbi še vedno marginalno mesto. Agresivni vdor slovenske katoliške cerkve v posvetno življenje in kasnejši neuspeh sta to marginalizacijo le okrepila. Zanimivo, da imajo v Sloveniji tako imenovani intelektualci na konservativni levici IQ takoj povišan za 10 točk, ko se pojavijo v medijih, medtem ko je ravno obratno na desnici. Tudi na nedavnih pogajanjih enesijevcev z esemcejevci, so menda slednji privzeli pozicijo über-intelektualcev, ki se morajo zgolj zaradi političnega oportunizma ukvarjati z intelektualnim “šodrom”.

Rešitev tretja: protestantski intelektualec 

Tretjo, morda celo najbolj kritično vrzel lahko pri enesijevcih zapolni protestantski intelektualec z močnimi voditeljskimi sposobnostmi. Odličen dokaz, da sta v politiki vera in intelektualizem združljiva, je naravoslovno izobražena nemška kanclerka, ki je po intelektualni moči morda ne presega nihče izmed svetovnih voditeljev.

Zaključek

Enesijevci imajo kot krščanska demokracija potencial, ki ga bodo lahko dosegli s prevetritvijo in razširitvijo miselnega okvira stranke. Vključitev protestantizma kot enega izmed temeljev krščanske demokracije bi zahtevala od stranke veliko mero strpnosti in potrpežljivosti, usmerjenih v ozaveščanje svoje baze volivcev. Enako velja za nujni detant pri reševanju “partizansko”-“domobranskega” spora. Kljub realni nevarnosti odtujitve dela svojega volilnega jedra, pa status quo alternativa marginalne katoliško demokratične stranke ni ravno privlačna, ne za stranko samo in ne za slovensko družbo.