Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca v Furlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, pravzaprav slovenskega izvora – Višek. V času Avstro-Ogrske je bilo to obmejno mesto, nedaleč stran je namreč potekala meja z Italijo. Slovencev tod že dolgo ni bilo moč najti, izjemo predstavljata vojni in povojni čas, ko je bil to kraj njihovega trpljenja in negotovosti. V danes opuščeni vojašnici se je namreč od februarja do septembra leta 1943 nahajalo fašistično koncentracijsko taborišče.
Razmišljal sem, ali naj o njem napišem stavek ali dva, saj na teh straneh obravnavamo pomembnejše teme, kot pa je sobotno potepanje. Ko vidite, sem na koncu menil, da gre za stvari vredne zapisa. S skupino rojakov iz Slovenije in zamejstva sem se odpravil v severno Italijo, konkretno v Visco (blizu Palmanove) in Monigo (del Trevisa), in še konkretneje, v tamkajšnji vojašnici, prvo zapuščeno, drugo še aktivno. Rojen sem po II. svetovni vojni in prihajam iz osrednje Slovenije. V ta del Italije sem se podal prvič. Za enega od omenjenih krajev in dogajanju pred 75. leti sem nekaj malega slišal, zato moja odločitev, da se pridružim skupini. V bistvu pa ju nisem poznal, niti njune preteklosti. Na koncu sem ugotovil, da gre za droben, pa vendar za nas Slovence in tudi Italijane pomemben del naše zgodovine. Zgodovine, na kateri se učimo za prihodnost.
Ali je dan obiska (v organizaciji Rafaelove družbe iz Ljubljane in Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta) sovpadel slučajno, ali pa je bil izbran namenoma, ne vem. Bil pa je vsekakor prikladen. Na pot smo se namreč podali 9. novembra, na dan obletnice padca Berlinskega zidu. O tem je bilo že veliko napisanega. Med drugim naj bi padec zidu simboliziral padec železne zavese in padec komunizma oziroma naj bi pomenil konec delitev v Evropi, ki sta jih prinesli II. svetovna vojna in takoj zatem hladna vojna. Pomenil naj bi končni razcvet demokracije, miru in sodelovanja na vsem kontinentu.
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca v Furlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, pravzaprav slovenskega izvora – Višek. V času Avstro-Ogrske je bilo to obmejno mesto, nedaleč stran je namreč potekala meja z Italijo. Slovencev tod že dolgo ni bilo moč najti, izjemo predstavljata vojni in povojni čas, ko je bil to kraj njihovega trpljenja in negotovosti. V danes opuščeni vojašnici se je namreč od februarja do septembra leta 1943 nahajalo fašistično koncentracijsko taborišče, eno od mnogih. Širši javnosti sta znana predvsem Gonars in Rab. O obstoju taborišča z več kot tri tisoč Slovencev in Hrvatov priča spominska plošča iz leta 2009 na delu zidu nekdanje kapele. Petindvajset umrlih internirancev je pokopanih v Gonarsu. Zanimivo, da so taboriščniki izdajali svoj list pod imenom Višek.
Po koncu II. svetovne vojne so leta 1945 na tem mestu, med drugimi, našli začasno zatočišče tudi begunci iz Slovenije, ki so prišli preko Soče. Med njimi je bilo 650 (primorskih) domobrancev, 250 slovenskih (štajerskih) četnikov in okoli 300 civilistov z Goriškega, ki so se umaknili pred komunizmom. Večina jih je nato odšla v druge dele Italije in kasneje v prekomorske države. Nekaj pa jih je ostalo v Trstu in Gorici, se pravi v neposredni bližini železne zavese, ki je vrsto let ločila demokratični del Evrope od komunističnega.
Omenjena zgodovina vojašnice je bila vrsto let zamolčana in je bila razkrita šele pred leti s pomočjo krajevnega ljubiteljskega zgodovinarja, zamejskih Slovencev z Borisom Pahorjem na čelu in tudi občinskih oblasti. Pred omenjeno ploščo nas je pozdravila županja. Del zapuščene vojašnice oziroma taborišča je danes spomeniško zaščiten. Možno ga je obiskati dvakrat na leto, ob dnevu mrtvih (ko se polagajo venci) in za italijanski državni praznik, dan osvoboditve oziroma konca II. svetovne vojne.
Podobno je bilo v vojašnici v Monigu, kjer se je od julija leta 1942 do italijanske kapitulacije septembra 1943 nahajalo koncentracijsko taborišče za slovenske in hrvaške civiliste. Od približno 4000 jih je umrlo 200, od tega 53 otrok. Med majem in avgustom leta 1945 pa se je tu nahajalo prehodno taborišče za begunce iz vse Evrope. Med 20.000 begunci je bilo 1500 Slovencev. Največ, okrog 1200 domobrancev, so s prvima dvema transportoma iz avstrijske Koroške preko Vidma maja 1945 pripeljali Britanci. Kot je znano, so kasnejši transporti iz Koroške končali na moriščih v Kočevskem Rogu in na Teharjah. Slovenski begunci v Monigu so bili zelo dobro organizirani in zavedni. Zelo so bili aktivni na kulturnem, šolskem in verskem področju. Izkazali so se kot zelo odgovorna in zaupanja vredna skupnost. O tem v svoji knjigi Slovenski Begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949 podrobno piše Helena Jaklitsch.
Tudi tu je krajevna javnost začela odkrivati preteklost vojašnice šele pred leti, do takrat pa je bila izbrisana iz kolektivnega spomina. Ob našem obisku pa je bila ob sodelovanju poveljnika vojašnice, župana Trevisa, predstavnika zgodovinskega inštituta Istresco, škofa in predstavnika zamejskih Slovencev ter Republike Slovenije in v prisotnosti meščanov odkrita štirijezična spominska plošča na zunanjem zidu vojašnice. Hvalevredno.
Slovenci si vsekakor moramo prizadevati, da se spomin na medvojne in povojne čase in takratno dogajanje v Viscu in Monigu ter drugih italijanskih krajih s podobno preteklostjo ohranja in pri tem spodbuja italijansko stran. Posebna zahvala mojima veleposlaniškima kolegoma Iztoku Mirošiču in Tomažu Kunstlju. Prvi je s svojim trmastim vztrajanjem dosegel polaganje venca pred spominsko ploščo v Viscu in krčenje grmovja okoli nje, drugi pa je sodeloval pri omenjenem odkritju spominske plošče v Monigu.