Več kot stoletni spopad med liberalizmom in kolektivizmom, v ekonomiji stopnjevanim s programom New deal, ne pojenja. Še več, razširja se kot požar na vsa področja človekovega družbenega življenja. Razhajanje je v osnovi dokaj preprosto; ali je bolje prepustiti razvoj slepemu delovanju (tržnih) razmer, ali je donosneje posegati tudi z instrumenti organizirane države? Ali je učinkovitejši, materialno uspešnejši, človeku prijaznejši način - način mehanistične samoregulacije, po katerem se stvari uredijo same po sebi, ali p je morda boljši način administrativnega sistemskega poseganja? Morda je bolje prepustiti stvari same sebi, da se izidejo na mehanističen način, ne da bi se posegalo v načela razreševanja, v invisible hand - v slep, samoobstojen, ločen od organizacijskih sklopov. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je potrebno v času hujših kriz vendarle poseči od zunaj, z voljo usklajenih elit, ki naj stanje uredijo vsaj za silo, nakar se prepusti delovanje ponovni neomejeni volji deregulatorjev razmer (namenoma ne rečem trga, kajti gre za širše odreditve, na sami meji univerzalnosti). Stereotipnost izbire med reganizmom (thatcherizmom in državnim lastninjenjem velikih sistemov (transport, energetika, zdravstvo) se potem zaradi generaliziranja razširja na ostale segmente delovanja človeških družb, vključno z nadstavbo oblastvene narave.

Prevrednotenje moralnega spektra, ki zaradi enormnega razvoja tehnologije in s tem izboljšanja materialne podstati bivanja širokih množic prerašča v amoralnost, daje pomembne zagone dvomu o bodočih družbenih ureditvah tega dela sveta. Ni več ključno vprašanje stopnje (de)regulacije tržnih in proizvodnih sistemov; pomembneje postaja ugotoviti, ali je morala še sploh potrebna ter v povezavi z odgovorom ponuditi ustrezne modele. Ne bom povzemal velikega števila avtorjev - od Petra Sloterdijka dalje -, ki opozarjajo na (samo)ukinitev morale; dovolj se je omejiti na dvom, ali obstaja potreba po njej, vtkana v principe delovanja. Ali je torej sodobnemu človeku v vsakdanjem življenju organizacijsko potrebna ter ali mu predstavlja eno izmed ovir k implementacijam tehnološkega razvoja?

Ima torej družbenost še sploh kakšno vlogo? Arthur Schopenhauer je pojmovanje človeka kot racionalnega, racionalističnega bitja pojmoval za zgrešeno; povprečen vsakodnevni človek ne stremi (več) k optimalnim, razumskim rešitvam; bolj kot ne ga zanima le še lasten materialen položaj; družbenih aktivnosti se loteva nejevoljno, ob ogroženosti eksistenčnega minimuma. Brutalni eksistencializem, kot je videti, postaja s potekom let dominantna filozofska usmeritev; ljudi več ne zanima, ali je pogoj za obvarovanje redne službe razkroj lastne intimnosti, ali se na položaje prihaja sorodstveno-korupcijsko, ali se tiska denar brez kritja, ali se sanirajo zasebne banke iz javnih stredstev, ali se policija in davčni organi spreminjajo v polnilce državnih blagajn, ali inflacija požira pokojnine ... Pomembno je le, da gre, kot je šlo. Zganili se bodo šele ob polni revščini. Dokler pokojnina 390,00 evrov z dodatkom za telovadbo zadošča, je vse v redu; ko bo pokojnina za 1 evro premajhna, se bodo stvari prelile na ulice.

Zgornji model, preveden na plan delovanja oblasti in sistemskih struktur, predstavlja, z mero poenostavitve, definicijo asocialne družbenosti, v kateri je percepcija pojavov zamejena na ozko funkcionalnost individualiziranih eksistenc. Ne le v Sloveniji, vsepovsod v tehnološko naprednih državah stopa v ospredje dvom o zainteresiranosti množic za družbene procese. Tudi v pogojih kaotičnosti, neurejenosti, neobzirnosti se množice nejevoljno in stežka vključujejo v reševanje (lastnih) težav. Kože zoon politikona ne nadevajo radi. Namesto zborovanj pred magistrati izrojenih elit se prakticira potrošniški izolacionizem. Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje več ne premorejo omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer, dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama; šele takšen razvoj dogodkov spravi na ulice, jih aktivira in ozavesti. Pred tem je prebavljivo praktično karkoli. 

II.

Po načelu družbene akcije in reakcije se letargija množic pretaka v delovanje režimov, ki so nagnjeni k čedalje hujšim kršitvam temeljnih družbenih norm, ne ozirajoč se na osnovne elemente moralne zadržanosti. Miselnost "če nam vse dovolite - bomo vse tudi počeli", postaja univerzalen princip delovanja oblasti po celotni sistemsko-podistemski vertikali.

"Manj ko se borite - manj vas bomo spoštovali."

"Bolj ko se vdajate - bolj vas bomo izžemali."

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč. 

III.

Izhoda iz stanja te vrste znotraj ustavnopravnih kategorij ni zaznati. Spremembo bi omogočila le in samo revolucija, mirna ali nasilna. Preobrata znotraj sistema v takšnem stanju odnosov in duha pač ne more biti. Vprašanje je le še, ali bi bila revolucija na temo spremembe liberalnega koncepta sprejemljiva, legitimna upoštevajoč izhodiščno stališče množic. Postaja jasno, da bi bila revolucija v osnovi nasilje nad interesi državljanov tudi če bi minila brez prelite krvi. Ustanovila bi stanje, ki mu množice, če odmislimo pusta verbalna samozadovoljevanja, ne težijo. Nasilno spreminjanje tihožitja pasivnih množic in razuzdanih elit bi predstavljalo ne toliko nasilje nad elitami, ki se bodo tako in tako neškodljivo obnovile v dveh ali treh volilnih ciklih, temveč še bolj nasilje nad stvarnimi potrebami vodenih. Množice so namreč  artikulirale ambivalentnost do morale, sprijaznjenost z relativnim pomanjkanjem, zadovoljstvo z življenjem v izolaciji, dominacijo pragmatizma nad idejnostjo. Njim do abstraktnih vrednot preprosto ni. Imeli bi sicer radi več denarja, manj krivic, vendar v tej smeri ne želijo ukrepati.

Prav je torej na strani Arthurja Schopenhauerja, ki se je izkazal za umnejšega od J. J. Rousseaja, Voltaira, Hegla, Kanta in Marxa. Prav je imel on, ostali so se motili. Revolucija se bolj in bolj kaže kot teoretičen, neproduktiven eksces, zasnovan v domišljiji humanistov, ki preprosto niso dojeli, da rišejo slike v megli. Tisti, za katere bi prelivali tudi lastno kri, so bistveno bolj zadovoljni znotraj koncepta neomejenega liberalizma kakor v pogojih obetajoče negotovosti. Friedrich Hayek žanje lovorike - množice so si končno zaželele nevidne roke. Ki sicer daje malo, toda ustvarja veliko. Ki ponuja mir, omejuje represijo, skrbi za temeljne človekove pravice, čeprav omogoča enormno neenakost vseh vrst, kar je pač vključeno v pričakovano stabilnost. Sodobni časi tehnološke hiperprodukcije so izrisali novo moralo, ki je izrisala novo-staro ekonomijo klasičnega liberalizma. Relativna blaginja odtehta nad ponižanostjo, neenakopravnostjo, zlorabami, neresnico, grotesknostjo. Verjetno se bo treba sprijazniti, da so prihajajoča stoletja čas dominacije liberalizma nad kolektivizmom. Humanisti bodo morali utihniti, nasilje nad stvarnimi potrebami ljudi ni projicirano. Ljudje si boljšega, kot imajo, ne želijo.