Komentar

Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč.

19.11.2019 20:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   Zvjezdan Radonjić   esej   morala   kolektivizem   liberalizem   humanizem   ljudstvo   oblast   Peter Sloterdijk   Friedrich Hayek

Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje ne premorejo več omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer. Dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama, je prebavljivo praktično karkoli.

Več kot stoletni spopad med liberalizmom in kolektivizmom, v ekonomiji stopnjevanim s programom New deal, ne pojenja. Še več, razširja se kot požar na vsa področja človekovega družbenega življenja. Razhajanje je v osnovi dokaj preprosto; ali je bolje prepustiti razvoj slepemu delovanju (tržnih) razmer, ali je donosneje posegati tudi z instrumenti organizirane države? Ali je učinkovitejši, materialno uspešnejši, človeku prijaznejši način - način mehanistične samoregulacije, po katerem se stvari uredijo same po sebi, ali p je morda boljši način administrativnega sistemskega poseganja? Morda je bolje prepustiti stvari same sebi, da se izidejo na mehanističen način, ne da bi se posegalo v načela razreševanja, v invisible hand - v slep, samoobstojen, ločen od organizacijskih sklopov. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je potrebno v času hujših kriz vendarle poseči od zunaj, z voljo usklajenih elit, ki naj stanje uredijo vsaj za silo, nakar se prepusti delovanje ponovni neomejeni volji deregulatorjev razmer (namenoma ne rečem trga, kajti gre za širše odreditve, na sami meji univerzalnosti). Stereotipnost izbire med reganizmom (thatcherizmom in državnim lastninjenjem velikih sistemov (transport, energetika, zdravstvo) se potem zaradi generaliziranja razširja na ostale segmente delovanja človeških družb, vključno z nadstavbo oblastvene narave.

  

Prevrednotenje moralnega spektra, ki zaradi enormnega razvoja tehnologije in s tem izboljšanja materialne podstati bivanja širokih množic prerašča v amoralnost, daje pomembne zagone dvomu o bodočih družbenih ureditvah tega dela sveta. Ni več ključno vprašanje stopnje (de)regulacije tržnih in proizvodnih sistemov; pomembneje postaja ugotoviti, ali je morala še sploh potrebna ter v povezavi z odgovorom ponuditi ustrezne modele. Ne bom povzemal velikega števila avtorjev - od Petra Sloterdijka dalje -, ki opozarjajo na (samo)ukinitev morale; dovolj se je omejiti na dvom, ali obstaja potreba po njej, vtkana v principe delovanja. Ali je torej sodobnemu človeku v vsakdanjem življenju organizacijsko potrebna ter ali mu predstavlja eno izmed ovir k implementacijam tehnološkega razvoja?

 

Ima torej družbenost še sploh kakšno vlogo? Arthur Schopenhauer je pojmovanje človeka kot racionalnega, racionalističnega bitja pojmoval za zgrešeno; povprečen vsakodnevni človek ne stremi (več) k optimalnim, razumskim rešitvam; bolj kot ne ga zanima le še lasten materialen položaj; družbenih aktivnosti se loteva nejevoljno, ob ogroženosti eksistenčnega minimuma. Brutalni eksistencializem, kot je videti, postaja s potekom let dominantna filozofska usmeritev; ljudi več ne zanima, ali je pogoj za obvarovanje redne službe razkroj lastne intimnosti, ali se na položaje prihaja sorodstveno-korupcijsko, ali se tiska denar brez kritja, ali se sanirajo zasebne banke iz javnih stredstev, ali se policija in davčni organi spreminjajo v polnilce državnih blagajn, ali inflacija požira pokojnine ... Pomembno je le, da gre, kot je šlo. Zganili se bodo šele ob polni revščini. Dokler pokojnina 390,00 evrov z dodatkom za telovadbo zadošča, je vse v redu; ko bo pokojnina za 1 evro premajhna, se bodo stvari prelile na ulice.

 

Zgornji model, preveden na plan delovanja oblasti in sistemskih struktur, predstavlja, z mero poenostavitve, definicijo asocialne družbenosti, v kateri je percepcija pojavov zamejena na ozko funkcionalnost individualiziranih eksistenc. Ne le v Sloveniji, vsepovsod v tehnološko naprednih državah stopa v ospredje dvom o zainteresiranosti množic za družbene procese. Tudi v pogojih kaotičnosti, neurejenosti, neobzirnosti se množice nejevoljno in stežka vključujejo v reševanje (lastnih) težav. Kože zoon politikona ne nadevajo radi. Namesto zborovanj pred magistrati izrojenih elit se prakticira potrošniški izolacionizem. Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje več ne premorejo omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer, dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama; šele takšen razvoj dogodkov spravi na ulice, jih aktivira in ozavesti. Pred tem je prebavljivo praktično karkoli. 

 

 

II.

 

Po načelu družbene akcije in reakcije se letargija množic pretaka v delovanje režimov, ki so nagnjeni k čedalje hujšim kršitvam temeljnih družbenih norm, ne ozirajoč se na osnovne elemente moralne zadržanosti. Miselnost "če nam vse dovolite - bomo vse tudi počeli", postaja univerzalen princip delovanja oblasti po celotni sistemsko-podistemski vertikali.

 

"Manj ko se borite - manj vas bomo spoštovali."

 

"Bolj ko se vdajate - bolj vas bomo izžemali."

 

 

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč. 

 

  

III.

 

Izhoda iz stanja te vrste znotraj ustavnopravnih kategorij ni zaznati. Spremembo bi omogočila le in samo revolucija, mirna ali nasilna. Preobrata znotraj sistema v takšnem stanju odnosov in duha pač ne more biti. Vprašanje je le še, ali bi bila revolucija na temo spremembe liberalnega koncepta sprejemljiva, legitimna upoštevajoč izhodiščno stališče množic. Postaja jasno, da bi bila revolucija v osnovi nasilje nad interesi državljanov tudi če bi minila brez prelite krvi. Ustanovila bi stanje, ki mu množice, če odmislimo pusta verbalna samozadovoljevanja, ne težijo. Nasilno spreminjanje tihožitja pasivnih množic in razuzdanih elit bi predstavljalo ne toliko nasilje nad elitami, ki se bodo tako in tako neškodljivo obnovile v dveh ali treh volilnih ciklih, temveč še bolj nasilje nad stvarnimi potrebami vodenih. Množice so namreč  artikulirale ambivalentnost do morale, sprijaznjenost z relativnim pomanjkanjem, zadovoljstvo z življenjem v izolaciji, dominacijo pragmatizma nad idejnostjo. Njim do abstraktnih vrednot preprosto ni. Imeli bi sicer radi več denarja, manj krivic, vendar v tej smeri ne želijo ukrepati.

 

Prav je torej na strani Arthurja Schopenhauerja, ki se je izkazal za umnejšega od J. J. Rousseaja, Voltaira, Hegla, Kanta in Marxa. Prav je imel on, ostali so se motili. Revolucija se bolj in bolj kaže kot teoretičen, neproduktiven eksces, zasnovan v domišljiji humanistov, ki preprosto niso dojeli, da rišejo slike v megli. Tisti, za katere bi prelivali tudi lastno kri, so bistveno bolj zadovoljni znotraj koncepta neomejenega liberalizma kakor v pogojih obetajoče negotovosti. Friedrich Hayek žanje lovorike - množice so si končno zaželele nevidne roke. Ki sicer daje malo, toda ustvarja veliko. Ki ponuja mir, omejuje represijo, skrbi za temeljne človekove pravice, čeprav omogoča enormno neenakost vseh vrst, kar je pač vključeno v pričakovano stabilnost. Sodobni časi tehnološke hiperprodukcije so izrisali novo moralo, ki je izrisala novo-staro ekonomijo klasičnega liberalizma. Relativna blaginja odtehta nad ponižanostjo, neenakopravnostjo, zlorabami, neresnico, grotesknostjo. Verjetno se bo treba sprijazniti, da so prihajajoča stoletja čas dominacije liberalizma nad kolektivizmom. Humanisti bodo morali utihniti, nasilje nad stvarnimi potrebami ljudi ni projicirano. Ljudje si boljšega, kot imajo, ne želijo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
24
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
12
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
Vojna z mediji: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo
17
12.05.2020 12:20
Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste ponarodele fraze, ki jih ... Več.
Piše: Janez Janša
O Mitingu resnice 2020 ali zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste
28
10.05.2020 22:45
Meni se zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Aleksandra Pivec, tisti obraz v slovenski politiki leta 2020, ki največ obeta
17
10.05.2020 11:00
Nova predsednica upokojenske stranke Aleksandra Pivec se je sprva zdela kot še en obraz, ki ga bodo politični sopotniki, ... Več.
Piše: Marko Novak
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5.535
02/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.367
03/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 3.352
04/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 1.945
05/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 1.980
06/
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
Mark Stemberger
Ogledov: 1.928
07/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.416
08/
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
Božo Cerar
Ogledov: 1.458
09/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.221
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 12.123