Komentar

Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč.

19.11.2019 20:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   Zvjezdan Radonjić   esej   morala   kolektivizem   liberalizem   humanizem   ljudstvo   oblast   Peter Sloterdijk   Friedrich Hayek

Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje ne premorejo več omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer. Dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama, je prebavljivo praktično karkoli.

Več kot stoletni spopad med liberalizmom in kolektivizmom, v ekonomiji stopnjevanim s programom New deal, ne pojenja. Še več, razširja se kot požar na vsa področja človekovega družbenega življenja. Razhajanje je v osnovi dokaj preprosto; ali je bolje prepustiti razvoj slepemu delovanju (tržnih) razmer, ali je donosneje posegati tudi z instrumenti organizirane države? Ali je učinkovitejši, materialno uspešnejši, človeku prijaznejši način - način mehanistične samoregulacije, po katerem se stvari uredijo same po sebi, ali p je morda boljši način administrativnega sistemskega poseganja? Morda je bolje prepustiti stvari same sebi, da se izidejo na mehanističen način, ne da bi se posegalo v načela razreševanja, v invisible hand - v slep, samoobstojen, ločen od organizacijskih sklopov. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je potrebno v času hujših kriz vendarle poseči od zunaj, z voljo usklajenih elit, ki naj stanje uredijo vsaj za silo, nakar se prepusti delovanje ponovni neomejeni volji deregulatorjev razmer (namenoma ne rečem trga, kajti gre za širše odreditve, na sami meji univerzalnosti). Stereotipnost izbire med reganizmom (thatcherizmom in državnim lastninjenjem velikih sistemov (transport, energetika, zdravstvo) se potem zaradi generaliziranja razširja na ostale segmente delovanja človeških družb, vključno z nadstavbo oblastvene narave.

  

Prevrednotenje moralnega spektra, ki zaradi enormnega razvoja tehnologije in s tem izboljšanja materialne podstati bivanja širokih množic prerašča v amoralnost, daje pomembne zagone dvomu o bodočih družbenih ureditvah tega dela sveta. Ni več ključno vprašanje stopnje (de)regulacije tržnih in proizvodnih sistemov; pomembneje postaja ugotoviti, ali je morala še sploh potrebna ter v povezavi z odgovorom ponuditi ustrezne modele. Ne bom povzemal velikega števila avtorjev - od Petra Sloterdijka dalje -, ki opozarjajo na (samo)ukinitev morale; dovolj se je omejiti na dvom, ali obstaja potreba po njej, vtkana v principe delovanja. Ali je torej sodobnemu človeku v vsakdanjem življenju organizacijsko potrebna ter ali mu predstavlja eno izmed ovir k implementacijam tehnološkega razvoja?

 

Ima torej družbenost še sploh kakšno vlogo? Arthur Schopenhauer je pojmovanje človeka kot racionalnega, racionalističnega bitja pojmoval za zgrešeno; povprečen vsakodnevni človek ne stremi (več) k optimalnim, razumskim rešitvam; bolj kot ne ga zanima le še lasten materialen položaj; družbenih aktivnosti se loteva nejevoljno, ob ogroženosti eksistenčnega minimuma. Brutalni eksistencializem, kot je videti, postaja s potekom let dominantna filozofska usmeritev; ljudi več ne zanima, ali je pogoj za obvarovanje redne službe razkroj lastne intimnosti, ali se na položaje prihaja sorodstveno-korupcijsko, ali se tiska denar brez kritja, ali se sanirajo zasebne banke iz javnih stredstev, ali se policija in davčni organi spreminjajo v polnilce državnih blagajn, ali inflacija požira pokojnine ... Pomembno je le, da gre, kot je šlo. Zganili se bodo šele ob polni revščini. Dokler pokojnina 390,00 evrov z dodatkom za telovadbo zadošča, je vse v redu; ko bo pokojnina za 1 evro premajhna, se bodo stvari prelile na ulice.

 

Zgornji model, preveden na plan delovanja oblasti in sistemskih struktur, predstavlja, z mero poenostavitve, definicijo asocialne družbenosti, v kateri je percepcija pojavov zamejena na ozko funkcionalnost individualiziranih eksistenc. Ne le v Sloveniji, vsepovsod v tehnološko naprednih državah stopa v ospredje dvom o zainteresiranosti množic za družbene procese. Tudi v pogojih kaotičnosti, neurejenosti, neobzirnosti se množice nejevoljno in stežka vključujejo v reševanje (lastnih) težav. Kože zoon politikona ne nadevajo radi. Namesto zborovanj pred magistrati izrojenih elit se prakticira potrošniški izolacionizem. Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje več ne premorejo omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer, dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama; šele takšen razvoj dogodkov spravi na ulice, jih aktivira in ozavesti. Pred tem je prebavljivo praktično karkoli. 

 

 

II.

 

Po načelu družbene akcije in reakcije se letargija množic pretaka v delovanje režimov, ki so nagnjeni k čedalje hujšim kršitvam temeljnih družbenih norm, ne ozirajoč se na osnovne elemente moralne zadržanosti. Miselnost "če nam vse dovolite - bomo vse tudi počeli", postaja univerzalen princip delovanja oblasti po celotni sistemsko-podistemski vertikali.

 

"Manj ko se borite - manj vas bomo spoštovali."

 

"Bolj ko se vdajate - bolj vas bomo izžemali."

 

 

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč. 

 

  

III.

 

Izhoda iz stanja te vrste znotraj ustavnopravnih kategorij ni zaznati. Spremembo bi omogočila le in samo revolucija, mirna ali nasilna. Preobrata znotraj sistema v takšnem stanju odnosov in duha pač ne more biti. Vprašanje je le še, ali bi bila revolucija na temo spremembe liberalnega koncepta sprejemljiva, legitimna upoštevajoč izhodiščno stališče množic. Postaja jasno, da bi bila revolucija v osnovi nasilje nad interesi državljanov tudi če bi minila brez prelite krvi. Ustanovila bi stanje, ki mu množice, če odmislimo pusta verbalna samozadovoljevanja, ne težijo. Nasilno spreminjanje tihožitja pasivnih množic in razuzdanih elit bi predstavljalo ne toliko nasilje nad elitami, ki se bodo tako in tako neškodljivo obnovile v dveh ali treh volilnih ciklih, temveč še bolj nasilje nad stvarnimi potrebami vodenih. Množice so namreč  artikulirale ambivalentnost do morale, sprijaznjenost z relativnim pomanjkanjem, zadovoljstvo z življenjem v izolaciji, dominacijo pragmatizma nad idejnostjo. Njim do abstraktnih vrednot preprosto ni. Imeli bi sicer radi več denarja, manj krivic, vendar v tej smeri ne želijo ukrepati.

 

Prav je torej na strani Arthurja Schopenhauerja, ki se je izkazal za umnejšega od J. J. Rousseaja, Voltaira, Hegla, Kanta in Marxa. Prav je imel on, ostali so se motili. Revolucija se bolj in bolj kaže kot teoretičen, neproduktiven eksces, zasnovan v domišljiji humanistov, ki preprosto niso dojeli, da rišejo slike v megli. Tisti, za katere bi prelivali tudi lastno kri, so bistveno bolj zadovoljni znotraj koncepta neomejenega liberalizma kakor v pogojih obetajoče negotovosti. Friedrich Hayek žanje lovorike - množice so si končno zaželele nevidne roke. Ki sicer daje malo, toda ustvarja veliko. Ki ponuja mir, omejuje represijo, skrbi za temeljne človekove pravice, čeprav omogoča enormno neenakost vseh vrst, kar je pač vključeno v pričakovano stabilnost. Sodobni časi tehnološke hiperprodukcije so izrisali novo moralo, ki je izrisala novo-staro ekonomijo klasičnega liberalizma. Relativna blaginja odtehta nad ponižanostjo, neenakopravnostjo, zlorabami, neresnico, grotesknostjo. Verjetno se bo treba sprijazniti, da so prihajajoča stoletja čas dominacije liberalizma nad kolektivizmom. Humanisti bodo morali utihniti, nasilje nad stvarnimi potrebami ljudi ni projicirano. Ljudje si boljšega, kot imajo, ne želijo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
3
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
5
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
22
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,384
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,182
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,116
04/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,776
05/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,272
06/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,157
07/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 967
08/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,017
09/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,234
10/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 526