Minevajo dnevi, ko se v Evropi spominjamo konca prve svetovne vojne (11. november). Letos je to 101. zapored. Prav v tem času pa na drugi strani Atlantika vsako leto od konca 18. stoletja potekajo volitve – vedno med 2. in 8. novembrom. Letos so sicer bile t.i. off-year volitve, ko volivci ne glasujejo o predsedniku ali predstavnikih v kongresu. Poleg vsakoletnega časovnega sovpadanja imata dogodka še eno skupno dimenzijo – državnike. Mirovnega procesa in njegovega neuspeha po veliki vojni ne moremo razumeti brez poznavanja mentalnega zemljevida državnikov, ki so ga vodili. So bili Wilson, Clemenceau in George dobri voditelji, če pa so kreirali slab sistem, ki se je v 20. letih 20. stoletja sesul v še eno morijo? Podobno zadnja tri leta mnogi dvomijo o državniški primernosti, dostojnosti in etičnosti trenutnega predsednika ZDA, nekateri pa nasprotno o sposobnosti in iskrenosti njegovih političnih nasprotnikov. Kakorkoli že, oba dogodka postavljata mnogo vprašanj o dobrih in etičnih državnikih. Kaj so pravzaprav karakteristike etičnega državnika? Zakaj le-teh primanjkuje povsod po svetu? Ali je sploh smiselno govoriti o etičnem državništvu?

Pred kratkim sem sodeloval na posvetu o dobrih državnikih v okviru Centra za študije državništva (Center for the Study of Statesmanship) v Washigtonu, čigar članica je tudi demokratska kandidatka za predsednika ZDA, o kateri se danes največ govori, Tulsi Gabbard. Njena pokončnost me je prijetno presenetila. Tako se ne čudim, da je v ameriških akademskih krogih sprožila poglobljeno razpravo o etični drži politika, ki gre veliko globlje od populističnega in medijskega neodobravanja ter zgražanja nad predsednikovimi tviti in izjavami. Navkljub živahnim izmenjavam z ameriškimi kolegi o njihovih državnikih so mi na posvetu misli vedno znova uhajale v domovino.

Vsa omenjena vprašanja so relevantna tudi za ali pa celo predvsem za Slovenijo. Finančna kriza leta 2008 je razgalili vse, kar je "gnilega na sončni strani Alp". Žal pa smo namesto samorefleksije in samokritičnosti v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme pod preprogo, se izogibali reformam in odgovornosti, prisilili meritokrate vseh generacij in kategorij v eksodus, generirali negativno selekcijo v družbenih podsistemih ter namesto vsega prej omenjenega oprali krivdo z iluzijo čistih novih obrazov. Priznati moramo, da so slovenske anomalije hujše kakor ameriške. Prav tako so bile anomalije odločitev voditeljev, ki so kreirali versajski mir 1919, veliko hujše od pomanjkljivosti Donalda Trumpa in njegovih političnih nasprotnikov. Ker je omenjeni posvet v moja razmišljanja vrnil Slovenijo, nekaj teh želim deliti z vami.

Splošno sprejeto stališče Slovencev – novi obrazi – je odlično izhodišče za namen tega pisanja. Razumljive frustracije ljudi nad korupcijo, klientelizmom, nepotizmom, zatohlostjo, in malomeščanskostjo slovenskih politikov so privedle do želja po novem začetku. Gre za apliciranje Rousseaujeve etike, da je človek v osnovi dober ter da je zato potrebno odpraviti aktualno ter se vrniti v prvotno naravno stanje – človek je nepopisan list in bolj kot je nepopisan, bolj je etičen. Problem te filozofije je (lepo povedano), da je utopična; narava sama na sebi, tudi človeška ni zgolj nedolžna, temveč tudi kruta. Zato človek v svoji osnovi ni samo dober in ni samo družba tista, ki ga pokvari.

Človek v sebi skriva razpetost med dobrim in zlim. Gre za ontološko stanje, ki se ga ne da razumsko korigirati kakor bi to želel John Rawls s svojo tančico nesigurnosti. Soočanje s to dualnostjo je tisto, kar človeka vodi v višjo ali manjšo etičnost. Razmislek o tem stanju, ne njegovo zanikanje ali želja po puritanskem preseganju le-tega, je tisto, kar človeka naredi etičnega. Prav slednje nas učijo Aristotel, Tomaž Akvinski in drugi številni klasični filozofi. Z besedami Srečka Kosovela: ''Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega.'' Zato me ne čudi, da so se sanje o dobrih novih obrazih hitro spremenile v nočno moro, Slovenija pa je potonila še globlje v apatijo in brezupnost na eni strani ter radikalizem na drugi. Revolucionarno stališče "proč z obstoječim" nikoli ni rodilo dobrih rezultatov, saj zanika temelj človekove narave – tehtanje med dobrim in slabim.

Katere so torej karakteristike dobrega državnika? Človek, ki se ponižno vsakokratno sooča s svojimi pomanjkljivostmi in odločitvami. To ne pomeni neodločnosti, pač pa razmišljanje in tehtanje tudi po samih odločitvah – skrb za pravilno odločitev ali izpraševanje vesti. Verjetno poznate koga, ki se pri svojih 90-letih sprašuje, ali se je odločil prav 40 let nazaj, in sploh ni važno, ali je ta oseba intelektualec ali ne. Kot rečeno, gre za temeljno človeško naravo. Tak človek nam je za zgled. Ne iščimo svetnikov, ker teh ni ne v politiki ne kod drugod; iščimo ljudi, ki se zavedajo preseka, v katerem se nahajajo, in so na to občutljivi. 

Izhajajoč iz Rousseauja bi lahko naredili ex ante seznam konkretnih značilnosti in odločitev dobrega državnika. Vendar pa sta življenje in politika nepredvidljiva, predvsem pa ne črno-bela. Zato je takšno početje kontraproduktivno. To pomeni, da je delo državnikov oteženo, saj četudi imajo državniki najboljše namene, ne morejo imeti etičnega načrta, kako vladati. Etično počelo preroške etike Maxa Webra – delovanje iz prepričanja – se tu torej prelevi v past, ki lahko vodi v puritansko obsojanje in celo nasilje v imenu neke "etične" ideje. Vendar pa ima Weber še drugo etično počelo, ki je tisto za katerim moramo stremeti – delovanje iz odgovornosti. Seveda to povzroča nelagodje, saj so posledice posamezne odločitve vidne šele ex post in etična presoja odločitev je možna šele po samem dejanju. Zato je po Webru potrebno ravnotežje med obema pristopoma, če tega ni, prvi vodi v puritanizem, drugi pa v pragmatizem, ter s tem sama sebe ukinjata. Prav zato je glavna karakteristika dobrega državnika, da se vedno znova sprašuje o pravilnosti svojih odločitev – ponižna samorefleksija in samokritika, sposobnost izpraševanja vesti.

Takšnih ljudi pa je malo, in vedno manj jih bo. Razlog? Pomanjkljiva izobrazba. Ne samo v Sloveniji, povsod na svetu lahko opazimo trend "rousseaujizacije" mladine. Učimo jih, da so unikatni in dobri že sami po sebi, svet okoli njih pa slab. Posledično si ustvarijo vtis, da so poklicani, da svet nemudoma izboljšajo, tudi z nasiljem. Podpiramo, da zavoljo neke plemenite ideje prenehajo hoditi v šolo in se posvetijo drugim aktivnostim. Vse revolucije od 1789 naprej so temeljile na istem principu: želja po dobrem, boljšem, pravičnejšem in modernim svetom je pogojena z odpravo nazadnjaškosti in ustvarjanjem novega človeka in nove družbe, ki bo v skladu s čisto naravo človeka. Vse kar ni absolutno dobro, je avtomatsko absolutno slabo. Tako je politična, družbena, in življenjska kompleksnost zreducirana na digitalno črno-belo dihotomijo. Mladina pa se ni sposobna soočiti s to realnostjo, saj je površinska v svoji omiki in omejena  svojih kognitivnih in etičnih razmišljanjih. 

Kaj lahko torej storimo, da znova ustvarimo potencial za etične državnike? Zmotno in "rousseaujevsko' bi bilo, če se problema lotimo velikopotezno na makro nivoju. Rešitev je v človeku samem. Morda najbolj primeren nasvet najdemo v Konfucijevem delu Veliki nauk:

" ... da bi uredili svojo državo, so najprej spravili v red družino. Da bi spravili v red družino, so najprej vzgojili svojo osebnost; da bi vzgojili svojo osebnost; so si najprej uravnali svoje srce; da bi uravnali srce, so najprej postali iskreni v svojih mislih; da bi postali iskreni v svojih mislih, so izpopolnili svoje spoznanje. Najvišje spoznanje pa je v preučevanju stvari. Spoznanje je popolno šele tedaj, kadar temelji na preučevanju stvari; šele takrat, ko je spoznanje popolno, so misli iskrene, ko so misli iskrene, se šele uravna srce; ko je srce uravnano, potem se šele vzgoji osebnost, ko je osebnost vzgojena, potem se šele spravi družino v red, ko je družina v redu, potem se šele uredi država; ko je država urejena, potem šele napoči ravnovesje na svetu."

Začnimo torej se poglabljati vase in stvari neposredno okoli nas. Začnimo vsakodnevno razmišljati, ne vsakodnevno protestirati; začnimo iskati vzročnost, ne deskripcije; začnimo se pogovarjati o resničnem, ne idealnem. Bo težko? Še težje kot si zamišljamo! Vendar samo to bo Sloveniji, ZDA ali katerikoli drugi državi zagotovilo pogoje, v katerih bomo lahko izvolili ljudi, ki bodo ustrezali definiciji dobrega državnika. To pa ne pomeni, da bomo prispeli v Indijo Koromandijo, polno samorogov in mavric, pač pa zgolj zagotovilo, da smo kot oseba, družina, narod, država, in človeštvo, naredili nekaj za boljši jutri. Začeti moramo pri svojem razmisleku, ne pri politikih.

Igor Kovač je raziskovalec na univerzi George Washington, Washington D.C.