Jeanine Añez, desno usmerjena predsednica bolivijskega senata, se je razglasila za začasno predsednico Bolivije in Moralesu – v strahu za njegovo osebno varnost – dovolila oditi v azil v mehiško glavno mesto, ki leži skoraj pet tisoč kilometrov proti severu. Añezova je 52-letna odvetnica in konservativna političarka, članica desnosredinske stranke Demokratsko socialno gibanje. Njeno ime je malo znano med bolivijskimi staroselskimi skupnostmi, ki sestavljajo okoli 60 odstotkov prebivalstva. Añezova, ki je v bolivijskem senatu od leta 2010 in je bila dolgo kritična do Moralesove vlade, je prejšnji teden izjavila: "Izvijamo se iz ene najtemnejših epizod naše demokratične zgodovine." Nova začasna predsednica, ki trdno veruje v krščanstvo, je po Moralesovem odstopu dejala: "Bog je dovolil, da se je Sveto pismo vrnilo v (predsedniško) palačo. Naj nas blagoslovi." To kaže na dokončno slovo od Moralesove politike, ko je v Boliviji prepovedal službene verske prisege. 

Sam Morales je odrekel legitimnost Jeanine Añez in označil svoj padec za "najbolj prebrisan in katastrofalen prevrat v zgodovini". Medtem je Añezova pozvala k novim volitvah, ki se naj izvršijo, kakor hitro je mogoče.

Diametralno nasprotne ocene

Gotovo si je v Washingtonu administracija Donalda Trumpa želela videti Moralesov odhod, kajti njegova socialno napredna politika ni bila naklonjena naložbam ameriških korporacij. Predsednik Trump je poudaril, da je bil Moralesov odstop "pomemben trenutek za demokracijo na zahodni polobli". Ameriški zunanji minister Mike Pompeo je javno izpostavil "številne moteče nepravilnosti na bolivijskih volitvah 20. oktobra" in pozval k "svobodnim in poštenim volitvam, ki bodo odražale voljo bolivijskih ljudi".

Takole pokroviteljsko je mehiški zunanji minister sprejel "bolivijskega emigranta" Eva Moralesa.

Kakorkoli, do sedaj ni bilo še nobenega jasnega dokaza o goljufijah na volitvah v prejšnjem mesecu, za katere je Morales trdil, da je zmagal z malo več kot desetodstotno razliko. Po pazljivem proučevanju bolivijskih volitev je washingtonski možganski trust, Center za gospodarske in politične raziskave (CEPR), ugotovil, da "ni nobenega dokaza, da so nepravilnosti ali prevare vplivale na uradni rezultat, ki je predsedniku Evu Moralesu prinesel zmago v prvem krogu". Guillaume Long, višji politični analitik pri CEPR, je po proučevanju bolivijskih volitev dejal, da "preprosto ni statistične ali dokazne osnove za izpodbijanje preštetih glasov, ki kažejo, da je Evo Morales zmagal v prvem krogu". Long je uradno poročilo označil kot "zakonsko obvezujoče in popolnoma pregledno".

Organizacija ameriških držav (OAS), celinsko združenje držav Amerik, je vztrajala, da so bile bolivijske volitve "čista manipulacija" in pozvala, naj se rezultati razveljavijo. Videti je, da so stališča OAS daleč od nepristranskih. Pomembno pa je pripomniti, da od 35 držav, ki sestavljajo OAS, Združene države zlahka največ finančno prispevajo tej organizaciji. V zadnjih letih je Washington priskrbel skoraj 60 odstotkov vseh sredstev, kar ZDA neizogibno omogoča precej močnejši glas v primerjavi z ostalimi državami.

Strateški pomen litija

V mednarodnih zadevah velike države in njihovi interesi običajno prevladujejo nad manjšimi državami. Amerika je danes še vedno z veliko prednostjo najmočnejša država na svetu. Bolivija, po drugi strani, ostaja ena najrevnejših držav v Latinski Ameriki. Vendar je to država, bogata z naravnimi viri, od kositra in svinca do srebra in zlata. V Boliviji so največje znane zaloge litija na svetu. Litij je dragocen element, ki se uporablja v proizvodnji letal, baterij in tudi pri zdravljenju duševnih bolezni, kot sta bipolarna motnja in shizofrenija.

Bolivija se nahaja na strateško pomembnem prostoru, stisnjena med dve največji južnoameriški državi – Brazilijo na severu in Argentino na jugu. Veliko bolivijskih naravnih virov je še neizkoriščenih in gotovo bi moralo pri tem ostati, če naj bi obsežen rastlinski in živalski svet ostal nedotaknjen.

Moralesov pobeg v Mehiko je sprožil proteste njegovih privržencev kot tudi nasprotnikov.

Za bolivijsko oligarhijo, ki je trdno proti Moralesu, pravijo, da je posebno vznemirjena zaradi njegove trditve o še eni zmagi na volitvah. V bolivijski družbi si je konservativna elita želela, da bi prevzel oblast nekdo, ki bi bil bolj skladen z njenimi stališči. Ne smemo pozabiti, da ZDA nadzira Latinsko Ameriko in da že več generacij načrtovalcev iz Washingtona pripisuje Južni in Srednji Ameriki osrednji pomen pri svetovni moči ZDA.

Vplivne interesne sfere

Združene države Amerike niso edinstvena v tem pogledu. V zgodovini je mnogo mogočnih držav poskušalo vplivati na ozemlja sosednjih držav ali blizu svojih meja. Sovjetska zveza na primer je iskala premoč v Centralni Aziji in tudi v delih vzhodne in srednje Evrope. Sovjeti so vojaško posredovali na Madžarskem (1956), v Češkoslovaški (1968) in Afganistanu (1979), da bi obdržali nadzor nad območji, ki so jih smatrali za svoja. 

Leta 1971 je svet za nacionalno varnost predsednika Richarda Nixona opozoril, da ne morejo upati, da "bodo lahko ohranili prevlado kjerkoli na svetu", če ne je bodo obranili v Latinski Ameriki. Nixon se je strinjal in leta 1973 potrdil ukaze, na podlagi katerih je CIA v Čilu pomagala strmoglaviti predsednika Salvadora Allendeja. Namesto njega so nastavili diktatorja Augusta Pinocheta, ki 16 let vladal z železno pestjo. 

ZDA so se v Latinsko Ameriko desetletja vmešavale posredno ali neposredno, da bi ohranile svojo moč, na primer v Gvatemali (1954), Braziliji (1964) in Argentini (1976). Danes imajo Združene države v Latinski Ameriki 76 vojaških baz, večino v Srednji Ameriki in na Karibih. Nekatere so tudi v Južni Ameriki, v Kolumbiji jih je zdaj sedem in vsaj tri so na jugu v bližnjem Peruju. V tem stoletju so ameriške vlade zagotovile milijarde dolarjev vojaške pomoči Kolumbiji. Kolumbijske oborožene sile so večinoma izurjene in oborožene v ZDA, na kolumbijskem tleh je okoli dvesto ameriških čet. Na severu Kolumbija meji na Venezuelo, državo z največjimi znanimi rezervami nafte na svetu, celo večjimi kot jih ima Savdska Arabija. Podatki, ki niso nepomembni.

Venezuela in washingtonski dobri samaritani

Ameriške vladne organizacije, npr. Ameriška agencija za mednarodni razvoj (USAID), zalagajo ljudi iz venezuelske opozicije z milijoni dolarjev. Washington je do preklica uvedel gospodarske sankcije proti Venezueli. Glavni cilj ameriškega pritiska je strmoglavljenje predsednika Nicolasa Madura in na njegovo mesto nastaviti prijatelja Juana Guaidója, ki je tretjo stopnjo izobrazbe dosegel na zasebni univerzi George Washington v ameriški prestolnici. Vendar za zadeve okoli Madura in venezuelskega ljudstva ne moremo kriviti samo Washingtona. Maduro s svojimi škodljivimi socialnimi politikami in neuspešnim uvajanjem raznovrstnosti, s katerimi bi ublažil veliko odvisnost Venezuele od proizvodnje nafte, ni pomagal svojemu narodu. Med njegovo šestletno vladavino je več kot deset odstotkov prebivalstva odšlo iz države, vsaj štiri milijone jih odhaja.

Kakorkoli obračamo, padec Eva Moralesa je za Združene države sijajna novica.

Če bi ZDA spet dobile nadzor nad Venezuelo, bi to bila velika spodbuda za njihovo svetovno prevlado. Ob tem, da so v državi največje znane rezerve nafte, ima Venezuela tudi največje odkrite rezerve diamantov na svetu in drugo največjo zalogo zlata. Nadalje premore pomembne količine dragocenih materialov, kot sta železova ruda in aluminij.

Dobri striček Sam iz severa?

Washington že uživa v ponovno pridobljenem delu izgubljenega vpliva v Latinski Ameriki, ker je razvil tesnejše vezi z Brazilijo, "velikanom juga". Aktualna predsednika Jair Bolsonaro in Donald Trump delita podobne skrajno desne poglede, v javnosti zagovarjata in hvalita drug drugega. Manj kot tri mesece po prihodu na oblast marca 2019 je Bolsonaro obiskal Belo hišo, kjer ga je Trump toplo sprejel. V zameno je ameriški predsednik obljubil, da bo kmalu obiskal Brazilijo. 

Septembra 2019 je brazilski zunanji minister Ernesto Araujo označil odnose med Združenimi državami in Brazilijo za tesnejše kot kdajkoli prej. Araujo je letos vsaj šestkrat obiskal ZDA, kajti državi oblikujeta sporazume o prosti trgovini in naložbah v infrastrukturo. Trgovinska menjava med Brazilijo in Ameriko se je povečala za pet odstotkov v primerjavi z letom prej in do oktobra 2019 dosegla 55 milijard dolarjev. Trump želi zmanjšati kitajsko trgovino z Brazilijo, ki že leta stalno raste. Med svojo kampanjo leta 2018 je bil Bolsonaro večkrat kritičen do Kitajske in obtoževal Peking, da skuša "kupiti Brazilijo".