Ko je z okupacijo aprila 1941 razpadel politični sistem predvojne Slovenije in so se razrahljali dotedanji družbeni odnosi ter se je začelo obdobje zelo negotove prihodnosti, so že 22. junija 1941 z napadom Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo, ki je bila prva komunistična država na svetu in za vse komuniste obljubljena dežela, nastali ugodni pogoji za družbeni prevrat in izbruh svetovne revolucije, ki se prekriva s pravičnim bojem za nacionalno osvoboditev. Ideja takojšnjega odpora proti okupatorju je zato lahko izhajala samo iz neizmerne vere komunistov v zmago sovjetskega orožja, ki je bilo garancija tudi za zmago revolucije. Brez vere v odrešitev, ki je prihajala z vzhoda, se potemtakem ne bi sprožila nobena partizanska puška. Ker so bili komunisti že pred vojno odločeni, da gredo v revolucijo za vsako ceno, je bila okupacija primerno izhodišče pri načrtovanju dokončnega boljševističnega prevrata ob koncu vojne. V normalnih razmerah ga ne bi bilo mogoče izpeljati. S spretno izdelano taktiko in po dovršeni krvavi strategiji pa je za njegovo uresničenje bilo mogoče prav med okupacijo izrabiti številna plemenita nacionalna čustva.

***

Dogodki na domačih tleh so sledili logiki dogodkov na vzhodni fronti. Tudi odpor proti okupatorju se je začel prav zato, ker je Kominterna pozvala komuniste po vsem svetu v boj za obstoj Sovjetske zveze, od katere je bila odvisna usoda svetovne revolucije. Komunisti so z odporom proti okupatorju storili tudi svojo internacionalistično dolžnost. Samo z zmago sovjetskega orožja je bilo povezano pričakovanje konca vojne, ob katerem je komunistična partija s prehodom v drugo fazo revolucije že od vsega začetka načrtovala množično odstranitev političnih in ideoloških nasprotnikov. Ker so zahodni zavezniki na drugi strani takšne načrte ogrožali, so nasprotovali njihovemu izkrcanju v Dalmaciji in v Istri, pa četudi jim je po izčrpanju domačega kmeta prav njihova materialna pomoč v največji meri omogočila preživetje.

Partizani so bili jasno izdelana politična vojska in priročno orodje komunistične partije za izvedbo revolucije. Bolj kot vojaški so bili zanje pomembni politični cilji. Vsak partizan je moral biti v vsakem pogledu vojak revolucije. Za njegovo politično izgrajenost so skrbeli politični komisarji, za partijsko pa njihovi namestniki. Komunistična partija s strogo hierarhično strukturo je učinkovito uveljavljala svojo politično voljo ne le med partizani, ampak v vseh oranizacijskih strukturah, ki jih je osnovala in vodila. Z razpredeno obveščevalno mrežo je globoko prodrla tudi v vrste nasprotnikov.

Začetki revolucije na Slovenskem

Ko so nemške armade decembra 1941 na vzhodu doživele prve neuspehe, se je med slovenskimi komunisti in njihovimi zavezniki močno dvignila morala in okrepila vera v revolucijo. Večji kot so bili uspehi sovjetskega orožja, bolj so bili prepričani v njeno zmago. Čeprav ni vse potekalo tako hitro, kot so upali in napovedovali, saj so morali skorajšnji konec vojne v pretirani vnemi pogosto prestavljati, so se po boljševiškem katekizmu na ta trenutek vneto pripravljali.

Komunisti so pod oznako Osvobodilne fronte že čez poletje 1941 intenzivno pletli terenske organizacije, ki so postale podlaga vsega njihovega nadaljnega političnega dela. Ugodna okoliščina je bila, da je italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini čez zimo 1941/1942 opustila več izpostavljenih posadk v težje dostopnih podeželskih krajih. Vloga terenskih organizacij se je večala s širjenjem njihovih pristojnosti. Poleg vzdrževanja zvez s partizanskimi enotami, skrbi za njihovo prehrano in namestitev ter pridobivanja novih pristašev, so prevzemale tudi obveščevalne naloge in preraščale v organe nove oblasti. Opravljati so začele tudi bolj zaupne naloge proti političnim in ideološkim nasprotnikom. V glavnem so bile prav terenske organizacije tiste, v katerih se je odločalo, kje bodo partizani rekvirirali in koga bodo likvidirali.

France Balantič je umrl v ognju, star 22 let.

Ko so komunisti spomladi 1942 v pričakovanju hitre sovjetske zmage organizirali splošno vstajo in predvsem na območjih Ljubljanske pokrajine ustanavljali prve sovjetske republike, so partizani 11. maja 1942 v večernih urah tudi v Grahovem napadli kolono petih italijanskih vojaških vozil, ki se je s hrano vračala v vojašnice na Bloke. Namen vojaške akcije, v kateri je padel en partizan, je jasno nakazoval poziv, ki se je dopoldne istega dne raznesel po vasi. Vsi moški v starosti od 18. do 55. leta so morali v gozdove, ker naj bi jih drugače za talce pobrala italijanska vojska. Ko so se po nekajurnem skrivanju iz gozdov vrnili, so v vas prišli partizani, zasedli pošto in prekinili vse telefonske in telegrafske zveze ter ljudi pred spopadom ponovno pozivali v gozdove, ker naj bi v Italiji prišlo do prevrata in svetovne revolucije. Večjih italijanskih represalij nad civilnim prebivalstvom v naslednjih dneh sicer ni bilo, čeprav je italijanska vojska grozila s požigi hiš, nazadnje pa je v okolici zgorelo le nekaj skednjev.

Partizani so v sodelovanju s terenskimi odbori začeli izvajati revolucionarno oblast z razglasi, s katerimi so prevzeli policijski nadzor nad prebivalstvom predvsem z omejitvami svobode gibanja in s prepovedmi vsakršne gospodarske aktivnosti, ki bi koristila okupatorski oblasti. Največje posledice za nadaljnji razvoj pa so povzročile rekvizicije in likvidacije. Patrulje iz bližnjih partizanskih taborišč so po nalogu terenskih odborov ali z odredbami vojaških komand brez priziva izvajale krvavi posel. Rekvirirale so premoženje in morile ljudi, ki so jih označili za italijanske ovaduhe in sodelavce, belogardiste ali narodne izdajalce. V Grahovem so 8. junija 1942 v večjem obsegu plenili pri veleposestniku in lesnemu trgovcu Krajcu, ki je bil eden najpremožnejših v tem delu Notranjske. Prav tako, kakor pri Krimski jami, so bile tudi v Grahovem poleg nekdanjih orožnikov med prvimi žrtvami partizanov ženske, ki so iz najrazličnejših razlogov prišle v stik z italijanskimi vojaki. Še pred veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 so bile kruto umorjene na Križni gori, kjer je bilo taborišče čete Zidanškovega bataljona.

Vaška straža

Vaško stražo v Grahovem so vaščani zaradi internacij in novih italijanskih groženj in pritiskov s požigi in izgoni v internacijo ustanovili sporazumno s člani terenskega odbora. Italijani so avgusta 1942 oborožili 30 oseb, ki so pri tem v prvi vrsti zasledovali lastno preživetje. Ko je v Grahovo 11. decembra 1942 s svojo skupino iz Ljubljane prišel France Kremžar, ki se je pred tem boril proti partizanom v Štajerskem bataljonu na Dolenjskem, je moštvo vaške straže pomladil in preuredil. Vpliv in kontrolo nad njo so si izpod italijanskega oklepa prizadevale pridobiti različne ilegalne in napol ilegalne protirevolucionarne skupine. Župnika Franca Kanduča, ki je bil kot begunec iz Krope tudi zaupnik Slovenske legije, so domači partizani ubili 26. decembra 1942 na poti od sv. maše pri Sv. Štefanu

.

Po italijanski kapitulaciji se je glavnina vaške straže iz Grahovega priključila večji posadki v Pudobu v Loški dolini, kjer so jih v pričakovanju angleškega izkrcanja 13. septembra 1943 napadli partizani. Prva skupina se jim je po pregovarjanju in zagotavljanju amnestije predala, četudi so jih nato deloma na mestu pobili, deloma zmetali v jamo Kozlovka, deloma odpeljali pred partizansko vojaško sodišče v Kočevje, od koder so jih nato na različnih krajih pobili, več pa so jih mobilizirali tudi v partizanske enote. Druga skupina, ki jo je vodil France Kremžar, ob njem pa je bil tudi pesnik France Balantič, se je ponudbi za predajo odločno uprla. Partizani pa so imeli za obračun z njimi že pripravljeno zaplenjeno italijansko težko orožje in zajete italijanske topničarje, ki so za prost odhod iz Slovenije, podobno kot na Turjaku, s topovi razdejali utrjeno postojanko in zlomili odpor oblegancev. Le golemu naključju so se imeli zahvaliti, da jim je v gosti jutranji megli iz porušene postojanke uspel izpad.

Slovenska domobranska legija

Dobra desetina vaških stražarjev, ki se je rešila iz Pudoba, je po javorniških gozdovih prišla na Rakek, od tam pa v Ljubljano, ki so jo skupaj z glavnimi prometnimi povezavami takoj po italijanski kapitulaciji zasedli Nemci. Ker so bili zahodni zavezniki še daleč, je v protikomunističnem taboru v strahu pred popolnim fizičnnim uničenjem, ki ga je s seboj prinašal razkroj vaških straž in četniških enot Jugoslovanske vojske v domovini, ter v strahu pred zmago komunizma in njegovih posledic, kakor so jih poznali iz Sovjetske zveze, prevladalo mnenje, da se je ob ilegalni povezavi z legalno jugoslovansko londonsko vlado potrebno za boj proti komunizmu kot največjemu narodnemu in idejnemu sovražniku začasno dogovoriti tudi z nemškimi okupatorji, ki so na svetovnih bojiščih doživljali vse hujše poraze. Preživeli ostanki vaških straž so postali jedro nove vojaške organizacije, ki si je kot tedaj legalna sila s slovenskimi nacionalnimi obeležji pred nemško okupacijsko oblastjo poslušala v boju proti komunizmu pridobiti polno organizacijsko samostojnost. Po vzpostavitvi Pokrajinske uprave v Ljubljani in imenovanju generala Leona Rupnika za njenega predsednika je bila pod njegovim vodstvom z razglasom z dne 24. septembra 1943 ustanovljena Slovenska domobranska legija.

Z uničenjem vaških straž je revolucionarna oblast, ki je svojo samopotrditev v začetku oktobra izpeljala na zasedanju v Kočevju, kjer so na drugi strani na javnih procesih in po hitrih postopkih kot narodne izdajalce na smrt obsojali zajete vojaške, politične in ideološke nasprotnike, postala nesporen gospodar obsežnega območja Ljubljanske pokrajine zunaj železniških povezav in središč, ki so bila življensko pomembna za nemške oskrbovalne poti. Okrožna komisija VOS za cerkniško okrožje je sredi septembra na zaslišanja v Kočevje tudi iz Grahovega poslala več vaščanov, ki so bili prej pri vaški straži in se nikoli več niso vrnili na svoje domove. Janez Drobnič, roj. 1875, p. d. Fužinar, ki je imel hčerko pri partizanih, je bil sicer pred partizanskim vojaškim sodiščem oproščen, a so ga domači vosovci pred domačo vasjo kljub temu prestregli in pobili. V večji nevarnosti so bili tudi drugi nekdanji vaški stražarji, ki so jih mobilizirani v partizanske enote in so med njimi veljali za nezanesljive.

Takole je bilo videti Grahovo leta 1919. 

Z nemško ofenzivo konec oktobra in v začetku novembra 1943 so partizanske enote, v katere je bilo mobiliziranih tudi veliko neizkušenih, orožja neveščih in za orožje nesposobnih ljudi, množično razpadale. Poleg nemške vojaške sile so razpad partizanskih enot povzročale tudi dezertacije, do katerih je zaradi slabih medčloveških odnosov in neizdelane vojaške strategije prihajalo že pred nemško ofenzivo, množične pa so postale med ofenzivo, ko so se posamezni deli partizanskih enot razbežali in med seboj izgubili vsak stik. Največ tistih, ki so takrat od partizanov dezertirali, so bili nasprotniki komunistične ideologije. Zaradi drugačnega dojemanja sveta, odnosa do življenja in na podlagi lastnih doživetij med partizani niso videli svojega mesta med njimi. Večinoma so se zatekli na svoje domove in se skrivali pred novimi mobilizacijami.

Domobranska postojanka v Grahovem

Z nemškimi enotami so se med ofenzivo na prejšnjih mestih pojavili tudi prvi domobranci. Kremžar je s svojo skupino ponovno prišel tudi v Pudob, kjer so se iz Loške doline, Blok in okolice zbirali vsi tisti, ki so se izognili mobilizaciji v partizane ali so od njih zbežali. Ker se zaradi bližine obsežnih gozdov, ki Loško dolino obdajajo z vseh strani, niso počutili dovolj varne, so odšli v Grahovo, ki je bilo bližje železniški postaji in močnejšim domobranskim in nemškim enotam na Rakeku. Prvi domobranci so v Grahovo prišli konec oktobra 1943. Kremžarjeva skupina je vas že od prej poznala, vendar pa ta zdaj ni bila več taka, kot so jo ob italijanski kapitulaciji zapustili. Šest nemških bombnikov je namreč Grahovo sredi dneva, 30. septembra 1943 bombardiralo in ga razdejalo. Nemška letala so sledila vojaški komori Tomšičeve brigade, ki se je ne glede na možne posledice namestila v vasi, ki je v dobri uri utrpela 25 civilnih žrtev, v glavnem otrok in žena, poleg tega pa je bilo še 25 težje in 30 lažje ranjenih.

Po seznamu 4. čete 4. domobranskega bataljona v Cerknici z dne 21. novembra 1943, je bilo v postojanki v Grahovem 63 domobrancev. V strahu pred partizansko mobilizacijo pa so vsakodnevno prihajali novi, večinoma mladi fantje, stari med 15 in 20 let, ki so v novonastali domobranski postojanki iskali predvsem varnost in zaščito. Jedro postojanke je predstavljal Kremžarjev krog, moštvo pa so sestavljali domobranci iz Grahovega in okolice, iz območja sv. Trojice, iz Blok in iz Loške doline. Organizacija nove vojaške formacije je bila še na začetku in je imela v vseh pogledih veliko slabosti in pomanjkljivosti. Domobranci so bili nastanjeni na več mestih v vasi, ena njihovih glavnih nalog pa je bila stražarska služba. Glavnina moštva s poveljstvom je bila sredi vasi v Krajčevi hiši, ki je stala nasproti cerkve. Ker je imel Jože Baraga, ki so ga partizani po zaslišanju v Kočevju sredi oktobra ubili v Jelendolu, v njej v najemu trgovino, so jo imenovali tudi Baragova hiša. Manjši deli domobranske posadke so bili še v Sokolskem domu, v bližnji Krajčevi vili in v Fužini na severovzhodni strani vasi.

Ko se je nemška ofenziva končala in je nemška vojska odšla, so v izpraznjen prostor takoj, ko so o tem dobili zanesljive obveščevalne podatke, prišli partizani. Razbite in zdesetkane enote XIV. divizije, ki so preživele nemško ofenzivo, so se že po 14. novembru 1943 začele zbirati v Loški dolini. V Vrhniki pri Ložu se je najprej nastanil štab Tomšičeve brigade, za njim pa tudi divizijski štab. V neposredni bližini je bila tudi Šercerjeva brigada. V divizijskem štabu, ki ga je medtem obiskal tudi komandant glavnega štaba Franc Rozman – Stane, so analizirali posledice ofenzive in skupaj s cerkniškim okrožnim odborom OF tudi ugotovili, da so nekdanji vaški stražarji med nemško ofenzivo izrabili priložnost za pobeg k domobrancem. 22. novembra 1943 so razglasili, da za domobrance ne bo nobene milosti in da jih morajo partizani začeti takoj uničevati. Napovedali so, da bo domobranskim družinam zaseženo premoženje, v posebnih primerih pa naj bi jih iz njihovih domov tudi izgnali.

Z obnavljanjem razbitih enot in predvsem z mobilizacijo v Loški dolini ter na Blokah partizanski štabi niso bili zadovoljni. Večina za orožje sposobnih moških se je mobilizaciji že prej izognila. Iz Loške doline je zadnja večja skupina odšla pod domobransko zaščito na Rakek tik pred prihodom partizanov, na Blokah pa partizanom v prvih dneh po nemški ofenzivi ni uspelo mobilizirati niti enega moškega. Na boljši mobilizacijski odziv niso imeli večjega vpliva niti številni partizanski mitingi, na katerih je sodelovala kulturniška skupina XIV. divizije. Večji izplen kot pri mobilizaciji so partizani dosegli pri rekviriranju premoženja. Za prehrano partizanskih enot in njihovih štabov so zato prav družinam, iz katerih so moški odšli k domobrancem ali pod njihovo zaščito, iz hlevov jemali še zadnjo živino in iz shramb še zadnja živila, ter jih tako spravili na rob preživetja. Ob zahtevi za izgon cele vasi pa tudi izgoni posameznih družin niso bili več redki.

Priprave za napad na postojanko

Po prvih obveščevalnih sporočilih, da se v Grahovem snuje domobranska postojanka, partizanskim štabom ni uspelo pridobiti zanesljivih podatkov o njeni številčni moči in oborožitvi ter o razpoloženju posadke. Razpolagali so le z obvestili, da je okrog sto domobrancev nastanjenih v štirih poslopjih, ki niso bila utrjena, in da na cestah, ki vodijo v vas, stražijo. Z ozirom na cilje partizanskega boja in smisel njihovega prizadevanja niso bili v nikakršnih dvomih, kakšne bodo njihove nadaljne naloge. Tudi CK KPS je 20. novembra 1943 vse partijske celice v partizanskih enotah opozoril, da je njihova prva naloga po končani nemški ofenzivi uničevanje nasprotnika, še preden bi se mogel utrditi, in da morajo v najkrajšem času osvoboditi ves teritorij, ki so ga imeli pred ofenzivo.

Ukaz za napad na domobransko postojanko v Grahovem je 22. novembra 1943 izdal štab XIV. divizije v Loški dolini. Za uničenje postojanke je bila določena Tomšičeva brigada, ki so ji dodelili oddelek z gorskim topom, medtem ko je morala Šercerjeva brigada poskrbeti za zavarovanje napada v primeru pomoči, ki bi postojanki v Grahovem prihajala od zunaj. Vse priprave in premike so morali pripraviti v največji tajnosti. Štaboma obeh brigad je bilo posebej naročeno, naj partizane na napad vojaško in politično pripravita, ker gresta v prvo partizansko akcijo po nemški ofenzivi, ki mora na vsak način uspeti.

Grahovo med obema vojnama.

Številčno stanje obeh brigad se je med nemško ofenzivo močno zmanjšalo. Predvsem zaradi dezerterstva jih je bilo tudi poslej ob vsakem novem štetju manj. Šercerjeva brigada je tako 22. novembra 1943 imela na mestu 478 borcev, Tomšičeva brigada, v kateri se je skupno število pred nemško ofenzivo povzpelo že krepko čez tisoč, pa je brez enega od bataljonov za napad razpolagala z okrog 430 borci. Med njimi je bilo tudi 36 žensk, ki so bile na položajih od bolničark pa vse do komisark bataljonov.

S položajev v Loški dolini je glavnina obeh brigad krenila čez Knežjo njivo v Metulje na Bloke in se od tam mimo Velikih Blok premaknila na Ulako in na Radlek pod Slivnico, kjer so 23. novembra potekale zadnje priprave za napad na Grahovo. Medtem, ko so se enote Tomšičeve brigade začele v mraku bližati vasi in jo z vseh strani obkoljevati, je Šercerjeva brigada z zasedami zapirati dohode v vas. Najpomembnejše je bilo vprašanje, kako bodo zasedli položaje sredi vasi okrog glavne postojanke v Krajčevi hiši.

Domobranci pred napadom

Podatki o zbiranju partizanov v Loški dolini in o premikih partizanskih enot čez Bloke so prišli tudi do domobrancev v Grahovo. Prinašali so jih njihovi sorodniki in drugi, ki so se bali za njih, prav tako pa tudi begunci, ki so jih partizani izgnali in so bežali pred njimi pod domobransko zaščito. Domobranci so zato napad pričakovali. Večina je bila po lastnih izkušnjah prepričana, da pojavljanje partizanskih enot v bližini postojanke ne pomeni nič drugega kot skorajšnji napad. Pred več kot deset dnevi so se iz Loške doline v precej podobnih okoliščinah prej umaknili.

Domobransko vodstvo v Grahovem očitno ni računalo na to, da bi jim partizani mogli do živega. Ali niso vedeli za njihovo število in bojno moč, ali pa so jih podcenjevali? Težko bi se mogli zanašati na lastno moč, saj je bila večina domobrancev vojaško neizkušena, veliko pa se jih je v postojanko zateklo v strahu pred partizansko mobilizacijo. Kljub temu so bili domobranci odločeni, da se bodo ubranili morebitnega napada. V skrajni sili so računali tudi na pomoč. Partizani se po ofenzivi, ki jih je močno prizadela, še niso pokazali v večji vojaški akciji. Njihovo bojno moč je bilo zato težko pravilno oceniti.

Namestnik poveljnika postojanke Stanko Tomažič je bil na dan napada (23. novembra 1943) v štabu 4. domobranskega bataljona v Logatcu, kjer je za posadko zahteval okrepitev, strelivo in avtomatsko orožje. Na posvet v Logatec je isti dan s poveljnikoma domobranskih postojank v Ceknici in v Begunjah šel tudi poveljnik grahovske postojanke Kremžar. Ko sta se na poti ob pol sedmih zvečer srečala, ga je Kremžar obvestil, da so begunci iz Starega trga prinesli sporočila, da se okrog Dan v Loški dolini giblje 200 partizanov in mu naročil, naj razpošlje izvidnice ter naj ima posadko v pripravljenosti.

Med domobranci v Grahovem se je ob novicah o premikih večjega števila partizanov, ki so jih tistega dne prinesli tudi civilisti iz Velikih Blok, pojavila napetost in zaskrbljenost. Po vrnitvi iz Logatca so domobranski poveljniki v Grahovem še enkrat presodili položaj. Poveljnik cerkniške postojanke Rado Petrovič in Lojze Debevc, p.d. Gornji Kranjc iz Begunj sta se nato odpeljala, iz Grahovega pa je ob pol devetih zvečer proti Blokam odšla patrulja 25 domobrancev, ki pa ni opazila nič sumljivega in ni sporočila, da bi se vasi kdo približeval.

Domobranska postojanka v Grahovem ni imela neposredne zveze niti s štabom bataljona v Logatcu niti z organizacijskim štabom Slovenskega domobranstva, slabe pa so bile tudi povezeve s sosednjima postojankama v Cerknici in v Begunjah, ki sta bili tako kot grahovska oranizacijsko kot tudi bojno še neusposobljeni za večje vojaške posege. Navkljub prepoznani nevarnosti so se v Grahovem preveč zanašali na pomoč, ki naj bi prišla iz bližnje Cerknice, poleg tega pa upali in se slepili, da do napada ne bo prišlo

Na večer partizanskega napada je bilo v Grahovem - na izpostavljeni prometni poti, ki cerkniško dolino v več smereh povezuje z Blokami in Loško dolino - 78 domobrancev. Med njimi so bili tudi mladoletni. Razdeljeni so bili v posadke po vasi. V Krajčevi hiši nasproti cerkve, kjer je bil sedež postojanke, je bilo nekaj več kot trideset domobrancev. Na poveljstvo postojanke je bila usmerjena tudi glavna ost partizanskega napada in prav Krajčeva hiša je postala prizorišče grozovitih dogodkov.

Napad

Partizani so se hiši v temni noči s torka, 23. novembra, na sredo, 24. novembra 1943, okrog pol desetih zvečer pritajeno približali. Pod vodstvom partizana, ki se je pred vojno v Grahovem izučil mesarske obrti, za vodiča pa jim je bil še domači obveščevalec, je 2. bataljon Tomšičeve brigade v vas prišel iz zahodne strani. Pred vasjo so obšli prve hiše, prekoračili cesto proti Martinjaku, se prikrili med poslopji, zasedli bližnje hiše in se pri cerkvi in župnišču z orožjem upirjenim proti postojanki namestili v ugodne položaje.

Po prvotnem partizanskem načrtu naj bi se naskok začel ob desetih zvečer na dan znak z raketo, vendar se je vse skupaj začelo že nekoliko prej. Ko je stražar pred Krajčevo hišo opazil napadalce in je bila izstreljena svetlobna raketa, je počil prvi strel blizu župnišča. Nato je počilo v drugo in v tretje, kar je izvalo splošno streljanje. Poleg streljanja se je okrog postojanke slišalo divje vpitje, grožnje, kletve in zmerjanje. Medtem so domobranci v postojanki organizirali obrambo.

Goreči avtomobil po bitki, ki je trajala vso noč.

Po prvih strelih sredi vasi so partizani začeli stiskati obroč okrog vasi, zasedati posamezne hiše ter jih pleniti. Domobranci iz drugih posadk v vasi so se pred napadom partizanov umikali in se iz njihovega objema po večini izmuznili in rešili v bližnje gozdove. Iz nadaljnega boja s partizani pa so bili izključeni in je posadka v Krajčevi hiši ostala sama. Samo dobrih trideset domobrancev se je poslej upiralo veliki premoči Tomšičeve brigade, ki je neposredno oblegala postojanko sredi vasi in je štela čez štiristo partizanov in partizank.

Po približno enournem streljanju je napad pred glavno postojanko nekoliko popustil. Partizani so okrog postojanke sloneli v zaslonih in se za naskok še dolgo niso odločili. Čeprav so imeli ogromno premoč, se niso upali blizu. Divje so vpili in pozivali obkoljene domobrance, naj se predajo. Medtem se je v vas z osebnim avtom skupaj z dvema domobrancema pripeljal poveljnik domobranske postojanke v Cerknici Rado Petrovič. Nenavadno je bilo, da so uspeli priti skozi močno partizansko zasedo, ki jo je pri Marofu med Martinjakom in Cerknico postavil bataljon Šercerjeve brigade, in se pridružili oblegancem v Krajčevi hiši.

Topovski ogenj

Do enih ponoči so okrog postojanke brez posebnega učinka streljali mitraljezi, regljale strojnice in pokale puške. Potem so partizani pripeljali težko orožje in ob ostrih bliskih in grmenju začeli streljati z dvema topovoma. V temi sprva niso bili najbolj uspešni, proti jutru pa je oblegano hišo začelo vse bolj stresati in zidovje se je pod silo granat začelo rušiti in zasipati oblegance. Kremžarjeva skupina je topovsko obleganje pred nedavnim izkusila že v Pudobu, vsi drugi pa so strašno topovsko obstreljevanje občutili prvič. Granate so padale na hišo z vseh strani, ker so partizani topove tudi premikali.

Med prvimi je topovska granata v jutranjih urah ubila poveljnika cerkniške postojanke Petroviča, ki je bil na mestu mrtev. Domobranci so upali na pomoč, ki pa je ni bilo. Partizani so jih vso noč pozivali, naj se predajo. Proti jutru se je boj stopnjeval. Okrog šeste ure so padle prve večje žrtve. Skupina domobrancev je poskusila z izpadom, toda partizani so vse takoj postrelili in jih zložili v vrsto pred cerkvijo. Preostalim so ponovno zagotavljali, da jim jamčijo življenje, če se predajo. Med topovskim ognjem so mladi in vojaško neizkušeni fantje v postojanki jokali, klicali starše na pomoč in molili. Domobrancem so se pridružili, da bi bili varni pred partizani. Čeprav so, tako kot starejši, vedeli kaj jih čaka, če se partizanom predajo, so v obupu vendarle upali, da se ne bo zgodilo najhujše.

Po sedmi uri zjutraj je partizanom uspelo vdreti v pritličje hiše. Več kot deset mladih fantov se jim je predalo. Zvezali so jih in jih odvedli v zgornji del vasi, kjer je bil partizanski štab. Med njimi je bil tudi mlad fant, ki ni bil oborožen in je zvečer prišel v postojanko samo zaradi večje varnosti v primeru napada. Ob njem sta se v bojnem metežu v Baragovi trgovini znašli tudi dve trgovki. Domobranci, ki se niso hoteli predati, so se umaknili v gornje prostore hiše in se borili naprej. Ker so odločno branili stopnišče, si partizani niso upali iz pritlična v prvo nadstropje hiše.

V ognju groze

Ker partizani oblegane postojanke po zavzetju pritličja še vedno niso mogli osvojiti, so približali top in pod zapornim ognjem v zidu hiše naredili veliko luknjo. Več domobrancev je bilo pri tem ranjenih. Partizani so po končanem topovskem ognju jurišali, vendar so bili odbiti. Zagrozili so, da bodo zažgali, če se ne predajo. Ker so bili oblegani domobranci po vseh dotedanjih izkušnjah s partizani prepričani, da se jim v ujetništvu ne obeta drugega kot strašna smrt, tega nikakor niso hoteli storiti. Partizani so nato v zavzeto pritličje postojanke prinesli slamo in hišo sredi dopoldneva zažgali. Ta del domobrancev, med njimi poveljstvo postojanke in pesnik France Balantič, so večinoma hudo ranjeni v goreči hiši rajši živi zgoreli, kot da bi se predali. Sedem se jih je v zadnjem trenutku srečno rešilo s skokom čez goreče stopnice v skrivnem prostoru pod veliko živinsko vago pred hišo.

Napol porušen zvonik je sredi Grahovega zeval še desetletja po koncu II. svetovne vojne.

Med napadi na postojanko, ki so tudi med partizani zahtevali več ranjenih in nekaj mrtvih, se je skupini domobrancev iz oblegane postojanke posrečilo zateči na bližnji zvonik. Partizani so ob istem času in iz istih razlogov kot Krajčevo hišo zažgali tudi zvonik. Od zvonika se je nato vnela tudi cerkev. Od šestih domobrancev na zvoniku se je dvema ob poznejšem odhodu partizanov posrečilo čudežno rešiti iz goreče cerkve, dva sta zgorela, enega so zadele krogle pri skoku iz plamenov zvonika na stransko kapelo, eden pa se je pri poznejšem skoku s cerkvene strehe močno poškodoval. Iz goreče cerkve so domačini lahko rešili le najbolj dragocene stvari. Krajčeva hiša je gorela z velikim plamenom, cerkev pa v gostem dimu. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so gorele. Razdejanje je bilo popolno: ogenj, dim, ruševine, padle žice električne napeljave in tresenje električnega toka, vpitje, streljanje.

Ko je bil boj že končan, so partizani h goreči hiši iz štaba v zgornjem delu vasi privedli domobrance, ki so se jim prej predali. Slečene v spodnjem perilu in pretepene so enega za drugim streljali ter napol mrtve metali v ogenj. Večina je bila še živa, saj jih niso streljali do smrti. Vpili so ter prosili pomoč. Enega od njih so pred smrtjo prisilili, da je držal žico pod električno napetostjo. Z rožnim vencem v roki je ves tresoč s prosečim pogledom klical svoje starše, preden je svoje mlado življenje pustil v plamenih goreče hiše. Drugemu je prav nasprotno pred gotovo strašno smrtjo uspelo srečno pobegniti, tistim pod veliko živinsko vago pa je bilo dano, da so slišali hropenje, stokanje in umiranje svojih sotrpinov. Nihče od njih ni mogel dati nikoli več ničesar na partizanske obljube.

Nekaj partizanov je po končanem boju po hišah iskalo tudi vaščane, ki so jih imeli zapisane na posebnem spisku. Prisilili so domačine, da so jih spremljali in jim kazali pot od vrat do vrat. Vse tiste, ki so prijeli, so privedli na sredo vasi. Nekateri so si v zadnjem trenutku izprosili življenje. Za tri starejše može, dva sta bila stara čez sedemdeset let, eden pa čez štirideset, ni bilo usmiljenja. Pobili so jih pred Bovščevo hišo, nasproti goreče domobranske postojanke, in jih na dolgi lestvi kakor hlebce v peč položili na ogenj.

Na pogorišču

Ko je Tomšičeva brigada pod poveljstvom komandanta Staneta Semiča – Dakija končala krvavi posel, so njegovi partizani iz goreče postojanke pobrali vse, kar ni pogorelo. Popolnoma so izropali Baragovo trgovino in dve domačiji v vasi. Veliko hrane so zaplenili tudi po okolici. Rekvirirali so pri tistih, ki niso bili naklonjeni partizanom. Odšli so proti Blokam in za seboj so pustili veliko pogorišče, ki so ga do mraka nadzorovale partizanske patrulje in zasede. Kolona domobrancev in nemških vojakov iz Rakeka je v Grahovo prišla naslednji dan 25. novembra 1943.

Čeprav je bila postojanka v Grahovem uničena in je veliko domobrancev umrlo grozovite smrti v ognju, se jih je veliko tudi rešilo, večji del posadke pa je bil že od prvih ur napada izključen iz boja. Od 78 domobrancev, kolikor jih je bilo na večer napada v Grahovem, se jih je rešila več kot polovica. Izvidnica, ki so jo pred napadom poslali na Bloke, se ni več vrnila. Z izpadi iz stranskih posadk se je prav tako rešila velika večina. Razmeroma veliko se jih je rešilo tudi iz nemogočega položaja v Krajčevi hiši in na cerkvi. Pod veliko vago se je rešil tudi težko ranjeni Anton Strle iz Vrha v Loški dolini, ki se je nato zdravil v ljubljanski vojni bolnici. Partizani, ki so odšli iz goreče hiše, niso opazili, da se je sedmim domobrancem uspelo rešiti pod veliko vago in so bili trdno prepričani, da so popolnoma vsi domobranci v Krajčevi hiši zgoreli. V sredo 24. novembra 1943 so ves dan čepeli pod vago in čakali noči. Ko so partizani že odšli, so se v temi okrog devetih zvečer spravili na cesto in odšli proti Cerknici. Po odhodu partizanskih zased sta se z ostanka strehe na stranski kapeli rešila tudi dva poponoma okajena domobranca, ki sta se ves dan med požarom na cerkveni strehi umikala pred ognjem in srečno dočakala rešitev. Edinstven je bil samostojen pobeg Franca Komidarja iz Klanc v Loški dolini, ki se je strašne smrti v goreči hiši uspel rešiti že čisto pred likvidatorjem. Velika večina domobrancev, ki se je v Grahovem srečno rešila, je bila pobita v povojnih množičnih pobojih.

Število žrtev

Partizani so bili prepričani, da je v Krajčevi hiši zgorela celotna domobranska posadka. V vojaškem poročilu Glavnega štaba partizanskih enot o boju XIV. divizije v Grahovem so decembra 1943 poudarili predvsem ugotovitev, da je bila v obupnem odporu domobrancev popolnoma likvidirana celotna posadka in da je bilo pri tem ubitih 63 sovražnih vojakov. Tej navedbi sledi tudi vsa povojna partizanska literatura. Glede na število rešenih in na konkretne podatke je jasno, da je številka izrazito pretirana. V popisu žrtev spopada je v grahovski mrliški knjigi navedenih 34 oseb, prav toliko jih moremo zaslediti v gradivu Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravnodvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Cerknica, ki je izšlo leta 1996 pod naslovom Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem. Nekateri domačini k tej številki naknadno dodajajo omenjene tri vaščane, medtem ko nekateri očividci dogodkov in pogreba navajajo do 41 trupel. V poročilu, ki ga je o dogodku 1.12.1943 objavil tednik Domoljub, se navaja okrog 35 žrtev.

O žrtvah med partizani se v literaturi omenja podatek, da je imela Tomšičeva brigada 3 mrtve in 7 ranjenih, trije pa naj bi od nje v Grahovem tudi pobegnili. V poročilu višjih partizanskih vojaških enot številk sploh ne navajajo, ampak dajejo samo oceno, da so bile izgube na njihovi strani neznatne. Na drugi strani so v poročilu v Domoljubu in v drugih medvojnih ljubljanskih časopisih želeli poudariti, da je ob odločni obrambi domobrancev padlo tudi veliko partizanov, kar pa naj bi partizansko vodstvo želelo na vsak način prikriti.

Pokop žrtev

Ostanki sežganih človeških trupel so začeli kmalu močno zaudarjati. V vasi se je širil neznosen smrad, ki ga je bilo še težje prenašati, ker so bila okna hiš po letalskem napadu večinoma brez stekel zabita z deskami. Razpadajoča trupla so izpod ruševin hiše pobirali domačini in vaščani iz sosednjih vasi, ki so iz Baragove trgovine pobrali še zadnje, kar je bilo za odnesti. Ker ni bilo krst, so tisto, kar je od trupel še ostalo, postavljali na odeje. Črni ožgani zglavniki, kakor iz peči, so bili večinoma neprepoznavni, brez rok in nog. Na župnijskem pokopališču so jih položili v skupen grob, ki ga je povojna partijska oblast prepovedala vzdrževati in je do leta 1990 ostal zravnan z zemljo.

***

Napad na Grahovo je prvi napad partizanov na domobrance. Po nemški ofenzivi še ni bilo jasno, s kakšno bojno silo razpolagajo eni in drugi. Ob vsej prizadetosti zaradi grozovitosti partizanskega ravnanja je napad razkril slabosti domobranske vojaške organizacije. Domobranci so ob uničenju postojanke v Grahovem morali spoznati, da bo za boj proti partizanom potrebna boljša vojaška usposobljenost, boljša povezanost med domobranskimi enotami in boljša oborožitev. Nenavadno je bilo, kako so mogli pričakovati napad in se zanašati na pomoč, ki je ni bilo. Neposredna posledica padca postojanke v Grahovem je bil umik postojank iz Cerknice in Begunj, kjer bi se tragedija lahko ponovila. Razvoj domobranstva je bil zaradi tega poraza začasno zaustavljen. Prav tako je padec postojanke pospešil izgone domobranskih družin na večjem delu Notranjske. S storjenimi hudodelstvi v Grahovem pa se niso strinjali vsi partizani. Čeprav se je strateški položaj partizanskega gibanja s teheransko konferenco od zunaj in s preživetjem med nemško ofenzivo na znotraj popravljal, so mnogi partizani iz obeh brigad, ki sta sodelovali v napadu na Grahovo, dezertirali. Ker se v imenu človečnosti niso mogli strinjati s postopanjem partizanskih štabov, so bili v podobni nevarnosti, kakor tisti starejši vaščan, ki v svoji prizadetosti ni mogel razumeti dogodkov pred gorečo hišo in je zato moral tudi sam končati v ognju. V Grahovem se je tudi prvič zgodilo, da so partizani svoje nasprotnike v večjem številu na grozljiv način likvidirali pri belem dnevu in tako rekoč na očeh javnosti, ki pa je morala o dogodku pred gorečo Krajčevo hišo molčati skozi celotno povojno obdobje.

Zgodovinar Stane Okoliš je prispevek napisal leta 2014 ob odkritju spomenika v Spominskem parku Grahovo. Objavljen je bil na spletnem portalu društva Nova Slovenska zaveza (vir) in v reviji Zaveza št. 93, 2014.

_____________________________

Uporabljeni viri in literatura:

Arhiv Republike Slovenije, AS 1931 – šk. 461, šk. 931; AS 1852 – šk. 5.

Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943-1945, Ljubljana 2003.

Dom in svet, 1944, leto 56, str. 155-157.

Domoljub, Ljubljana, 1. december 1943, št. 46, str. 3.

Milan Guček, Strmi lazi, Šercerjeva brigada I, Ljubljana 1984.

Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996.

Pričevalci / ustni viri: A. T., D. J., F. H.

Stane Semič – Daki, Najboljši so padli III, Ljubljana 1972.

Slovenec, 27. nov 1943, št. 270, str. 2.

Franci Strle, Tomšičeva brigada 1943, Ljubljana 1989.

Vinko Šega, Dano tisto uro, Ljubljana 2008.

Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov VI, knjiga 8 in 9, Ljubljana 1962.