Pred tremi tedni so zaradi hudega bruhanja, ki je trajalo več kot 24 ur, pozno zvečer v eno izmed zasebnih klinik v malezijski prestolnici Kuala Lumpur sprejeli mojo šestmesečno hčerko. Sprva smo sumili, da je vzrok za njene težave zastrupitev z vodo ali sadjem, saj je dan prej popila pol kozarčka svežega soka, iztisnjenega iz lubenice. Vendar se je kmalu po sprejemu v Prince Court Medical Centre izkazalo, da za Ellino silovito bruhanje, ki je na koncu pripeljalo do fenomena, znanega kot miserere (bruhanje črevesne vsebine), niti slučajno ni kriva kontaminirana malezijska voda ali hrana, še manj klimatske razmere na Malajskem polotoku, pač pa prirojena  popkovna kila, ki se je vkleščila.

Na ljubljanski Pediatrični kliniki, kjer so Ello na ženino in mojo izrecno zahtevo pregledali nekaj dni po rojstvu in potem ponovno čez kak mesec, so samozavestno zatrjevali, da je popkovna kila povsem nedolžna in da bo verjetno izginila sama od sebe v letu ali dveh. Verjetno je bil zato datum kontrolnega pregleda nastavljen skoraj natanko dve leti po Ellinem rojstvu. Tudi ob kasnejših opozorilih pediatrom, da ima naša dojenčica preveč pogoste krče (kolike), ki so siloviti in včasih trajajo več ur, so nam suvereno zagotavljali, da je vse to le prehodne narave in da bodo težave same po sebi izginile. Vsakič nama je bilo z ženo tudi povedano, da med bolečinami v abdominalnem delu in popokovno kilo absolutno ni nobene povezave. Toda to ne drži. Popkovna kila lahko kadarkoli povzroči, da se črevesje vklešči, na kar bi nas v Ljubljani morali opozoriti.

Nevarnost, da se to zgodi, se lahko poveča ob začetku uvajanja goste hrane, na kar nas ljubljanski pediatri prav tako nikoli niso opozorili! Da smo sploh vse to izvedeli od predstavnikov t.i. uradne medicine, smo, če sem nekoliko sarkastičen, morali priti v Malezijo. Šele tukaj so nam zdravniki potrdiii, da je povezava med kolikami in popkovno kilo možna. O možnih povezavah med bolečinami v abdominalnem delu, telesno (mišično) zategnjenostjo in popkovno kilo so ženo v Sloveniji opozorili zgolj trije, in sicer porodna babica, svetovalka za dojenje in bownova terapevtka, vendar njihovo mnenje slovenska uradna medicina precej kategorično zavrača.

Danes priznam, da sem kljub množici prispevkov, ki jih je portal+ v zadnjih petih letih objavil o Kliničnem centru in Pediatrični kliniki, ravnal preveč neprevidno. Moral bi zahtevati, naj Ello pregledajo pogosteje in ob težavah naredijo rentgen, kar so v kliniki Prince Court naredili manj kot v pol ure po hospitalizaciji - prav tako tudi ultrazvok, pripravljeni so bili na CT). Indijski pediater, ki je bil eden izmed treh zdravnikov, ki jo je obravnaval, nam je razložil, da je prišlo do vkleščenja debelega črevesa ravno tam, kjer je popkovna kila. Posledično se je prebavni trakt zaprl in začele so se abdominalne težave, ki so privedle do bruhanja. Če je ne bi pravočasno pripeljali, bi lahko prišlo do ishemične okvare ozkega črevesa, tudi do gangrene in v tem primeru bi bila Ella življenjsko ogrožena, odstraniti bi ji morali tudi ozko črevo. Posledice bi bile grozljive, kajti do konca življenja ne bi mogla praktično ničesar presnavljati. Bila bi invalid.

V ljubljanski Pediatrični kliniki je bila v primeru moje hčerke storjena strokovna napaka. Dolžni bi nas bili opozoriti in zaradi pogostih težav s popkovno kilo tudi narediti vse preiskave: rentgen, ultrazvok in CT (kot so to brez pomisleka naredili v Maleziji!). Predvsem pa bi nas morali opozoriti na vse možne implikacije, ki so jo jih zamolčali. Če bi to naredili, bi težave lahko vsaj predvideli. Na vse to so nas z začudenjem opozorili tudi v malezijski kliniki, iz katere sva s štiriletnim sinom povsem izmučena odhajala ob pol štirih zjutraj. V tistem trenutku nismo vedeli, ali jo bodo morali zjutraj operirati, ali pa bodo za izboljšanje zadostovale že nekirurške metode (masaža popkovne kile). Bil sem le neskončno razočaran, skorajda obupan nad zdravstvom dežele, iz katere smo prišli. In če bi se naslednji dan stvari drugače zasukale - pa se na srečo niso -, bi se naše potovanje lahko končalo z veliko grenkobe. Vprašanje, če bi kdorkoli od naše družine po tem še želel živeti v državi, kjer zdravstvo niti za najmlajše ni kvalitetno in varno. Pa je zdravstvo, če pomislim, le eno izmed področjih v Sloveniji, kjer kraljujejo korupcija, netransparentnost, klientelizem in negativna selekcija ...

Naslednje jutro oziroma dopoldne je prineslo olajšanje. Hospitalizacija, ki je trajala 13 ur, se je končala. Infuzija in nekirurške metode zdravljenja so sprostile "zaporo", ki je nastala, in Ella je lahko s svojo mamo zapustila kliniko. Ker je zasebna, sem takoj občutil na svoji kreditni kartici. Toda ko je v igri otrokovo življenje, narediš vse, da bi ga rešil. Poleg tega imamo med potovanji vedno urejeno zavarovanje in tako je bilo tudi tokrat. Vse stroške je po poslani dokumentaciji in izvidih brez komplikacij in ažurno refundirala naša zavarovalnica NLB Vita (za kar bi se njenemu asistenčnemu osebju rad javno zahvalil).

Tisto, kar naju je z ženo v kliniki Prince Court posebej presenetilo, je topel in sočuten odnos do pacientov. Niti enkrat ni bilo rečeno ali namignjeno, naj Ella ostane sama z zdravniki, nasprotno, nobene želje po ločevanju. Žena bi bila, če bi želela, lahko prisotna celo med operacijo. Česar takšnega v Pediatrični kliniki, kjer mame radi ločujejo celo od dojenčkov, verjetno še naslednjih sto let ne bomo videli. Na neonatalnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani namreč spodbujajo ločeno spanje mame in otroka, v Maleziji pa otroka brez težav iz posteljice prinesejo k mami. V malezijski kliniki smo bili ves čas z Ello, lahko sem celo izbral tip sobe, kjer sta žena in hčerka preživeli preostanek noči. Če bi želeli, bi lahko najeli suito oziroma družinsko sobo, v kateri bi skupaj prespali. Obroke so nam seveda dostavili do postelje, pacient jih lahko poje, kadar želi. Ne tako kot v Ljubljani, ko morajo mame, če želijo jesti, ponovno pustiti dojenčka samega. Pediatrija v Ljubljani s tem ni dojenčkom prijazna klinika.

Naslednji dan smo z neznanskim olajšanjem zapustili bolnišnico in prvič po 48-urni agoniji spet pomislili na to, da bomo lahko nadaljevali potovanje. Tisto, kar se je zdelo izgubljeno, je bilo spet pred nami. Seveda pa je nad vsem tem lebdel občutek sreče, da se Ella po 48 urah ponovno smeji in dobro počuti. V noči, ko sta bili z ženo v kliniki, sem razmišljal o vseh tragedijah, ki so se zgodile v preteklosti zaradi malomarnosti in strokovnih napak v ljubljanskem UKC. Spomnil sem se na zgodbo svojega mladostnega prijatelja, ki je s svojo soprogo bedel ob hudo poškodovanem otročičku mesece in mesece, ko je ta ležal na Pediatriji. Videl je stvari, ki niso nikoli prišle v medije in najbrž tudi nikoli ne bodo. Če bi, bi starši, ki so tam izgubili svoje najdražje malčke, najbrž vdrli v pisarne vodstva klinike in koga vrgli čez okno.

Koruptivni zdravniki, ki za diskretno podarjeno kuverto v nekaj sekundah povsem spremenijo svoj značaj in iz popolnih ignorantov postanejo prijazni in pozorni doktorji, so morda še najmanjši problem. Kdo bo spregovoril o vseh mrtvih otročičkih, ki so za vedno ostali na operacijskih mizah, posteljicah in hodnikih? Kdo bo kazensko in odškodninsko preganjal vse tiste, ki so odgovorni za strokovne napake in malomarna zdravljenja?

Koliko je v Sloveniji vredno življenje enega otročička?

---------

OPOMBA IN OPRAVIČILO: Prvič smo potoma objavili nelektorirano verzijo teksta, v katerem je bilo nekaj napačnih izrazov in poimenovanj, kar je sprožilo upravičene kritike bralcev. Ne gre za debelo črevo, ampak široko. Poleg tega je prišlo do vkleščenja ozkega črevesa. Preiskava, ki je bila opravljena, je CT in ne CTG. Za vse napake se bralcem opravičujemo.