Proračun je obsežen dokument, ki ga lahko ocenjujemo samo, če ga podrobno proučimo. Kljub temu lahko zatrdim, da je slab. Na to me navajata dve dejstvi. Prvo je to, da so predvideni odhodki namenjeni predvsem za plače, kar pomeni, da bo država v prihodnjih dveh letih skrbela pred vsem za to, da bo dobro živela naša javna uprava, medtem ko se državna lastnina ne bo širila, ohranjala se bo le v najnujnejšem obsegu. Drugo dejstvo pa je, da država - niti njeni podsistemi - nimajo ustreznih planskih služb, ki bi bile usposobljene predvidevati potrebe države in njenih državljanov za nekaj let naprej. 

Ko sem bil še aktivni del birokracije, sem se spraševal, kdo je sploh v državi zadolžen za planiranje, za vizijo za to, da predvidi stanje, ki bo nastopilo čez pet, deset ali dvajset let? Šel sem do ministra in ga vprašal, ali je naše ministrstvo dolžno razmišljati za nekaj let naprej in pripraviti plan. Poučil me je, da ministrstvo tega ni dolžno početi. Na koncu je še dodal: "Ne razmišljaj o tem, kaj naj počnemo čez pet ali deset let. S tem boš ministrstvu nakopal nove naloge in saj veš, da to pomeni nove obveznosti, kar pa nima smisla, da si jih nakopljemo."

Potem se podobno vprašanje zastavil direktorjem direkcij, zavodov in ostalim birokratskim enotam, ki jih obvladuje ministrstvo. Povsod sem dobil podobne odgovore in podobne utemeljitve. Ni mi dalo miru in sem opazoval tudi druga ministrstva in druge vladne službe. Ugotovil sem, da je stanje praktično povsod enako. Predstavlja nek standard. Pa sem razmišljal še naprej, kdo v tej državi pa sploh ima vizijo? Kdo gleda v prihodnost in se ukvarja s tem, kaj bo država potrebovala čez pet, deset ali več let?

Kaj hitro je mogoče ugotoviti, da imajo to vizijo lobiji, ki niso država, niso državna administracija in jih razvoj države in potrebe državljanov zelo malo skrbijo. V prvi vrsti skrbijo za to, da se denar steka tja, kjer ga lahko v največji možni meri zajemajo in se z njim okoriščajo.

Vlada in vladna administracija nimajo služb, ki bi analizirale stanja in napovedovale potrebe za nekaj let v naprej, zato ne vedo, kaj država potrebuje. Kot mana božja prihajajo razni lobisti in "pomagajo" vladi in ministrstvom odkrivati potrebe. Te so razumljivo točno takšne, kot jih lobisti predlagajo in ki so praktično voda na njihov mlin. Razume se, da je takšno stanje nevzdržno, škodljivo, a kaj ko si administracija ne more pomagati. V najhujšem primeru se na vse kriplje brani in zagovarja tisto, kar ji lobiji predlagajo, saj nima nobenega drugega predloga. Razen tega lobiji ne predlagajo le investicij. Pripravljeni so tudi vse utemeljevati in to tako, da brezplačno predajo utemeljitve in se požvižgajo na avtorstvo, ki je seveda v celoti lastnina lobistov.

Na ta način dobimo zelo škodljivo kombinacijo. Na eni strani neuka in nesposobna administracija, ki se lovi za slamne bilke, ki jih ponujajo lobisti, na drugi strani pa lobisti, zainteresirani za čim večji izplen pri realizaciji ponujenih programov. Samo bežen pregled investicij nam pokaže, koliko zavoženih nakupov, nekoristnih investicij in preplačanih objektov je država naročila, plačala in jih dobila. Ni težko ugotoviti, kdo je botroval takšnim polomijam.

Kako je možno to stanje spremeniti? Spremeniti ga je nujno potrebno, saj če se v kratkem ne bo začelo stanje spreminjati, nam  preti več hudih kriz. Lahko se bomo zadušili v prometnem kolapsu, lahko se nam zgodi, da bomo dobesedno v temi in si svetili s svečami. Lahko se nam bo zgodilo, da bomo šolali mladež pod vaško lipo namesto v šoli, da nam bodo starci umirali pod mostovi, ker ne bo ustreznih domov za ostarele in da se bomo ponovno zdravili s kamilicami, ker ne bo ustreznih zdravil, medicinske opreme in zdravnikov.

Poračun, ki ga sprejemajo poslanci, je prav tak, ki napoveduje takšno prihodnost. Slovenija ima na voljo dovolj usposobljenega kadra, ki je sposoben gledati v prihodnost in predlagati najustreznejše rešitve. Žal pa so velika ovira predvsem nesposobni politiki in lobiji, ki iz ozadja krmilijo aktivnosti. Povsod po svetu ministri niso ravno luč pameti. So povprečneži, ki so talentirani za vodenje politike in vešči političnih igric, imajo pa usposobljene strokovne službe, ki jim svetujejo in jih v glavnem upoštevajo, ker vedo, da neupoštevanje pametnih nasvetov vodi v izgon iz političnega raja. V Sloveniji ni tako. Politika prevladuje nad stroko in čvrsto upošteva butalsko pripoved o tem, kako so se Butalci spopadli s pametjo in - zmagali.

Nujno je potrebno definirati, kaj je sploh naloga nekega vladnega ministrstva, ki ni birokratska postojanka ali pribežališče bolj ali manj lojalnih brezdelnežev, ki skrbijo za varovaje ministra in odprta vrata lobistom, ki praktično vodijo ministrstvo. Administracija ministrstva ni trdnjava za iskanje zakonskih opravičil, ki ščitijo ministra in njegove najožje sodelavce, da jih ne spodneseta opozicija ali nezadovoljno ljudstvo. Ministrstvo mora imeti analitsko službo, ki spremlja dejavnost ministrstva in zaznava pomanjkljivosti, napake in potrebe, ki jih mora ministrstvo realizirati. Takšna služba ne sme biti imuna na napake in ne sme ignorirati predlogov in zahtev, ki jih izražajo bodisi inštitucije bodisi posamezniki.

V Sloveniji te kulture nimamo. Vsak predlog ali pripomba sta razumljena kot napad, ki ga je potrebno nemudoma in z vsemi sredstvi zatreti, preden pride do škode, ki lahko odnese ministra ali koga iz njegovega spremstva. Takšno stanje najlepše ilustrirajo poslanska vprašanja. Z odgovori mora vprašani minister iziti kot zmagovalec. Ker mu odgovore spišejo podrejeni birokrati, jim pretijo stroge kazni, če s svojimi odgovori ne uspejo ubraniti nesposobnega predsednika vlade ali ministra. Minister s svojim štabom poslušnih birokratov se zanaša le na mnenja in predloge lobijev, ki mu "svetujejo", kaj mora narediti. Od tod ogromni stroški za študije, ekspertize, svetovanja in podobno. 

Vse to je možno pri tako koncipiranih ministrstvih in vladi, ki praktično nimata ne analitskih služb, ne planskih služb. Zanašata se predvsem na to, da realizirata tisto, kar predhodniki niso, in na to, kar svetujejo modreci, ki vedno brenčijo okrog ministrstev in vlade. Na račun tega se razraščajo najrazličnejši zavodi, agencije, uradi in podobna navlaka, ki zaposluje zaslužne strankarske ljudi in izboljšujejo sliko zaposlenosti, ki obremenjuje proračun tako, da imamo danes stanje, ko takorekoč štiri petine proračunskih sredstev namenjamo za plače.

Seveda pa to še ni najhuje. Ob vseh zavodih, agencijah in uradih država vzdržuje še vrsto privatnih in poldržavnih inštitucij, ki domiselno pretakajo proračunski denar v privatne žepe. Nad vsem skupaj je velika megla, ki prikriva kaotično stanje in dejstvo, da država nima vizije za prihodnost. Birokrati imajo vedno pripravljen izgovor: Nič ne moremo, ker ni denarja.

Pa to ne drži. Če obišče Slovenijo arabski šejk s karavano kamel, natovorjeno z desetimi milijardami dolarjev, in predlaga slovenski vladi, da jih podari pod pogojem, da se jih v letu dni koristno porabi, vlada tega darila ni sposobna sprejeti, saj praktično vlada nima nobenih konkretnih projektov, ki bi jih lahko začela realizirati. Morda sta izjemi kvečjemu popolnoma zgrešena trasa 2. tira, ki se nikakor ne začne graditi, ker je ob ministrici preveč svetovalcev, ki hlepijo po proračunskem denarju, in karavanški predor z enako usodo.

Roko na srce: tudi avtocestnega križa še danes ne bi imeli zgrajenega, če ne bi bilo gradbenega lobija, ki je vodil ta projekt, a pri tem mastno zaračunal svoje stroške. Avtoceste smo preplačali, ampak jih vsaj imamo.

Slovenija nima prihodnosti, če ne bo vlada spoznala, da mora ustanoviti plansko službo, ki bo zadolžena za vizijo in za prihodnost Slovenije, ki bo pobudnik izgradnje potrebnih objektov in nakupa opreme. Takšna služba lahko deluje le, če bodo v njej zaposleni vrhunski strokovnjaki, vizionarji, ki bodo na osnovi analiz in znanja predlagali najučinkovitejše projekte, ki bodo zagotavljali razvoj Slovenije.

V takšni službi politike ne sme biti. Lahko in mora zajemati podatke, lahko se pouči in spozna, kaj Slovenija potrebuje, ne sme pa ukazovati in izrabljati službe za svojo promocijo, saj potem postanejo razmere takšne, kot jih imamo danes. In če se zdaj vrnem k proračunu: ni dvoma, da bo v državnem zboru potrjen, toda to bo še ena zamujena priložnost, da bi se začele razmere izboljševati. Proračun finančega ministra Bertonclja je mogoče res računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od tega, kar Slovenija potrebuje. Razmerja 80 % za plače, 20 % za materialne stroške in praktično 0 % za investicije kažejo na to, da bomo imeli naslednji dve leti bogato pojedino, ko bomo v glavnem pojedli vse, kar bomo zaslužili. Kaj pa ostane za takšno pojedino, vemo. Oglodane kosti!