Nobenega dvoma ni, da je bil Donald Trump izvoljen zato, ker so volivci - po Michaelu Mooru - na dan volitev 8. novembra 2016 vstopili v glasovalno kabino in dali "big fucking X" v okvirček pred imenom Donald Trump. To je bil njihov "jebite se" politični eliti demokratov in republikancev. Trump jim je obljubil, da bo razmontiral politično korupcijo v Washingtonu, se boril za delavce in njihova delovna mesta, uredil katastrofalni zdravstveni sistem, preprečil prihod cenene delovni sile, postavil zid na meji z Mehiko in končal večne vojne. Ponovno so bili nalagani. Trump tega očitno nikoli ni mislil čisto zares. Razen na področju preprečevanja nezakonite emigracije in - pogojno rečeno - vojn.

Izvolitev Trumpa je pomenila velik problem za republikansko politično elito, še večji pa za tiste, ki so delali zadaj posle. To je dobro na slovenskem primeru opisal Božidar Novak v oddaji VV Faktor z besedami: "Zakaj so pa postavili enega Mira Cerarja? Zato, da so zadaj posle delali! Zakaj ne more en Janković bit'? Zelo preprosto, ker Janković bi sam delal posle!" Republikanci so dobili ameriškega Jankovića in bitka natikanja uzd in njegovega omejevanja se je začela takoj po izvolitvi in traja ves ta čas.

Poraz Hillary Clinton in razkrito goljufanje strankarskih elit v njeno korist in proti Bernieju Sandersu je pri demokratih sprožilo dva dramatična procesa. Prvi je bil preusmerjanje pozornosti in krivde za izgubo volitev proti Trumpu iz katastrofalne izbire kandidatke (tj. Hillary) in njene kampanje na vmešavanje Rusije v volitve ZDA. Drugi proces pa je bila preprečitev povečanja vpliva Sandersa, njegovih idej in oseb, ki se z njimi identificirajo v stranki. Blokiranje izvolitev takšnih ljudi in ohranjanje odločanja v rokah stare strankarske elite je bila dokaj uspešna. Navidezno so popustili pri superdelegatih, ki sedaj lahko glasujejo samo v primeru, če noben kandidat ne osvoji polovice delegatov. Je zato sedaj takšna poplava kandidatov? Sandersovih idej niso uspeli blokirati in celotna sedanja tekma med demokrati za predsedniško nominacijo je v bistvu referendum, ali se kandidati s temi idejami strinjajo.

Zdravstvo bo eno izmed ključnih tem med demokrati in kasneje tudi na nacionalnih volitvah. Osnova vseh razprav je osnutek zakona Medicare for All (H.R.1384 - 116th Congress), ki dejansko pomeni, da ZDA kot zadnja izmed razvitih držav na svetu uvede univerzalni zdravstveni sistem in s tem ukine privatne zavarovalnice na področju zdravstva, ki ne bi smele več nuditi zavarovanja na področju, ki bi ga nudila država. Poenostavljeno povedano, lahko bi nudile samo zavarovanje za kozmetične posege, kar se verjetno ne bi izplačalo. To pa pomeni, da bi se ukinil en cel poslovni sektor, ki je prinašal ogromne dobičke, znatne oglaševalske prilive medijem in velik posel odvetniškim družbam, IT podjetjem in drugim.

Atomsko bombo v ameriški politiki, kot smo jo poznali do sedaj, prinaša zasuk financiranja volitev kandidatov iz donacij milijonarjev in milijarderjev v zbiranje malih donacij navadnih ljudi. Ameriški sistem financiranja strank in politikov ter sistem lobiranja bi z evropskimi očmi lahko mirno označili za legalizirano korupcijo. Drugače ni možno opisati sistema, ki omogoča milijardne prihodke strankama in milijonske politikom, ki so za časa opravljanja političnih funkcij postali milijonarji, na funkcije pa so prišli bosi in goli.

Vir: https://www.opensecrets.org/federal-lobbying/industries?cycle=2019,

V prejšnjem volilnem ciklusu se je Sanders odrekel donacijam za kampanjo s strani velikih donatorjev, PAC-ov in Super PAC-ov (Political Action Committee) in je sprejemal samo majhne donacije, ki so znašale v povprečju 27 dolarjev. Odrekanje financiranja kampanj s strani velikih donatorjev je postalo tako imenovani purity test oz. standard, ki ga od demokratskih kandidatov v tem v volilnem ciklusu zahtevajo progresivni volivci. Kar koli si mislimo o Američanih, jih prav nihče ne more prepričati, da priliv tako velikega denarja s strani lobistov, bogatašev in podjetij ne vpliva na odločitve izvoljenih predstavnikov ljudstva.

Ravno to zavedanje je bil del uspeha Trumpa, saj je bil prvi, ki je pri republikancih o tem odkrito govoril oziroma se hvalil. Za The Wall Street Journal je v juliju 2015 povedal: "Kot poslovnež in pomemben donator zelo pomembnim posameznikom, ko jim daš, naredijo kar koli želiš od njih" v svojem nekoherentnem stilu. Ob tem ni nikoli pozabil poudariti, da je tako bogat, da se ga ne da kupiti. On bo namesto zase delal biznis za Ameriko, je bilo sporočilo njegove kampanje in nekateri so to verjeli. Pa četudi niso, kaj so pa hoteli, če je bila druga izbira Hillary, ki z možem Billom pooseblja paradigmo bosi in goli v politiko, v letu 2014 pa je že zasedala 5. mesto po premoženju med predstavniki izvršne oblasti z 32 milijoni dolarjev (!). Ravno to, da je kandidat druge stranke še slabši, je bil vedno trik ohranjanja političnih elit. Elit, katerih cilj je bil čim bolj zvesto služenje svojim donatorjem v stilu "priden, izvoli piškotek", kot ga je označil Blaž Vodopivec, ko je opisoval svoje videnje medijev pri nas. Med seboj so se malenkost menjali na stolčkih in bili upravičeni do malo več ali manj piškotkov s strani donatorjev, to pa je bilo tudi vse. Brez njihovih piškotkov (dolarjev) nisi mogel biti izvoljen, saj so volitve pač draga reč, sploh v ZDA.

Financiranje kandidatov z malimi donacijami običajnih ljudi se v tem volilnem ciklusu kaže za realno, ne samo zahtevano s strani posameznikov, ki predstavljajo politično bazo demokratov (grassroots), katerim se dogaja podobno, kot se je republikancem s Tea Party gibanjem (Čajanke) pred desetimi leti. Številke zbranih sredstev kampanj v tem volilnem ciklusu so šokantne in lahko spravljajo v jok milijarderje in druge strice in tete iz ozadja, ki so bili za svoj denarni vložek v politiko navajeni žeti konkretne obresti. Kot kaže, se lahko kampanja financira brez njih. 

Zbrani podatki o financiranju kampanj do 30. 9. 2019, vir: https://www.fec.gov/data/elections/president/2020/

Kandidata, ki sta se zavezala, da ne bosta sprejemala velikih donacij in od nobenih PAC-ov, vodita v zbranih sredstvih, in kar je še pomembneje, imata na voljo tudi največ denarja. Ko so v začetku avgusta pri časniku The New York Times naredili detajlno mapo, od kod prihajajo individualne donacije, so ugotovili, da bodo morali narediti dve. Eno z Berniejem Sandersom in drugo brez njega, saj je s 746.000 individualnih donacij iz vseh delov države skoraj celotno mapo ZDA obarval kar sam. Poglejte si ta zgodovinski fenomen (vir), ki se dogaja v ZDA:

Celotna animacija je na voljo tukaj.

Največ Sandersovih donatorjev je delavcev v Walmartu, Amazonu, Walt Disneyu pa tudi učiteljev. Tudi Elizabeth Warren je pri zbiranju majhnih donacij izjemno uspešna. Tisti, ki dela za normalno plačo v teh naštetih multinacionalkah in od svoje plače prispeva recimo 27 dolarjev, bo tudi stal v vrsti in oddal svoj glas na volitvah. Število individualnih donacij drugih kandidatov je precej manjše in povprečne donacije so precej višje. To pomeni, da bodo nekateri kandidati kmalu pri zbiranju teh donacij naleteli na maksimalno vrednost na donatorja, ki za fizično osebo znaša 2.800 dolarjev. Sploh pa je v tem ciklu zbiranje donacij za nekatere kandidate nočna mora. Demokratska stranka je namreč, poleg drugih kriterijev, določila tudi koliko individualnih donatorjev mora imeti kandidat, da se uvrsti na soočenja. Sanders in Warren imata še veliko prostora, preden njuni donatorji dosežejo kapico, in še vedno pridobivata nove.

Dejstvo, da se za volitve ne potrebuje bogatih stricev, še več - po Kordeževo so postali "garjave ovce", ki so nezaželeni -, povzroča veliko dramo in zaskrbljenost. Če se jim podre model vlečenja niti iz ozadja po principu "priden, izvoli piškotek", se v ZDA obetajo resne spremembe. V najbogatejši državi v zgodovini človeštva vsako leto umre na tisoče ljudi, ker nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja in na desettisoče družin bankrotira samo zato, ker je nekdo izmed njih zbolel. To je bistvo obrazložitve Medicare for All, ki poganja Sanderovo in Warrenovo kampanjo, poleg študentskega dolga, ki je najvišji v zgodovini in zahteve po večji enakosti družbe z uvedbo izrazite progresivne obdavčitve. To zadnje in ker obstaja realna grožnja, da se konča politični sistem "priden, izvoli piškotek", spravlja milijarderje v jok. Sandersove izjave, da milijarderji ne bi smeli obstajati, paniko samo še podžigajo.

Mitja Kotnik je svetovalec za komuniciranje in odnose z javnostmi.