Miha Turšič je skupaj s filmskim režiserjem Vladimirjem Bassaro leta 2013 pripravljal finalizacijo dokumentarnega filma o znanstveniku-inženiru z naslovom Voyager /Anton Mavretič. V tem času sem si tudi sam ogledoval v kolorirnici njune še neobdelane filmske materiale za potrebe Ksevta. Namen je bil izbrati čimveč dobrih kadrov za veliko stalno razstavo o Antonu Mavretiču. Ob pregledu posnetih kadrov sem si ob njihov bok zapisoval citate protagonistov, kakor tudi opombe. Ta filmska pričevanja so se mi po nekaj letih izkazala za pomemben gradnik spomina na Antona. Današnje jutro pa so mi postala smisel mojega poslavljanja od njega. V četrtek, 21. novembra, leta 2019, nas je za vedno zapustil. 11. decembra bi praznovali njegovih petinosemdesetih let. Sredi kislega ljubljanskega jutra ti želim, Anton, kjerkoli že si, dobro jutro!
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker je ni! Je samo življenje, ne več ne manj. Teologi sicer pravijo, da sta dve, nekateri od njih pa celo, da jih je več. A teologom ni za zaupati. Še danes pomnim izjavo zgodovinarja astronavtike dr. Rogerja Launiusa iz letalsko-vesoljskega muzeja Smithsonian (po zapiskih):
"Znamenita svetlo modra pika, ki prikazuje Zemljo, je bila ena izmed zadnjih Voyagerjevih fotografij. Na njej je fotografiran Zemljin družinski portert. Sonce je videti na fotografiji kot zelo, zelo majhno telo na nebu, Zemlja pa je le bleda modra pika. Na fotografiji so tudi drugi planeti Osončja. Vsega, kar smo videli na tej Voyagerjevi fotografiji, nismo mogli na noben način predvideti. Ne gre za pomanjkanje našega razumevanja, preprosto perspektiva se nam je spremenila; vidimo, da živimo na drobnem koščku snovi in da obstaja neverjetno prostrano vesolje in da smo samo njegov neznaten del. V vesolju je na miljarde zvezd in na miljarde planetov, ki jih šele zdaj začenjamo razvrščati. Na teh planetih pa utegene biti življenje."
Anton, kjerkoli že si, bi ti rad zaželel dobro jutro! Tudi od Dunje, Aljoše in Mihe.
***
Kmalu so se mi zvrstili pred očmi še Antonovi najbližji sodelavci iz različnih bostonskih univerz iz različnih projektov. Naštel vam jih bom brez posebnega vrstnega reda.
Dr. Anton J. Lazarus, MIT: "Ne spomnim se najinega prvega srečanja, to kar pa se spomnim, je, da je Anton usklajeval delo znanstvenikov in inženirjev pri gradnji satelita Voyager (pri gradnji PLS instrumenta). Anton je znal natančno razložiti, kaj je potrebno narediti in kako. Pozneje sva sodelovala pri različnih projektih."
Dr. Ralph Mcnutt se je ravno tako poskusil spomniti, kdaj je prvič srečal Antona. Seveda se tega ni spomnil. Kmalu pa je obudil svoj prvi spomin nanj iz Jet Propulsion Laboratorya (JPL) v Los Angelesu: "Tam smo preverjali vpliv tresljajev na znanstvene instrumente Voyagerja. Da, mislim, da sva se takrat prvič srečala. Ravno sem začel podiplomski študij."
Dr. Thomas Bifano iz Bostonske univerze, je povedal: "Ves čas mojega dela tu na univerzi je Anton Mavretič veljal za legendo. Študenti so ga cenili, profesorji pa so radi sodelovali z njim."
Dr. David Castanon iz Bostonske univerze ga je neskončno spoštoval, sploh pa zato, ker je Anton znal teoretsko znanaje izvrstno prevajati v prakso: "Naš laboratorij je dediščina njegovega poučevanja. Na bostonski univerzi je ustanovil študij elektronike."
Dr. James G. Anderson s Harvarda pa je dejal: "Anton Mavretič je imel veliko vlogo pri razvoju instrumentov, ki so merili vsebnost ozona pri raziskavi ozonskih lukenj. Za te raziskave je bilo treba razviti nove laserske metode in to povezati z elektroniko. Anton je vse to odlično obvladal."
Da Anton, naša življenja so komična kozmična plovba po Zemljinem lokalnem času. Anton še enkrat in zadnjič dobro jutro!
Enciklopedični čanek o Antonu Mavretiču zgodovinarja J. D. Hunleya (v prevodu Andreje Nastasje Terbos) smo pripravili in založili v Ksvetu v Vitanju leta 2013:
Prof. dr. Anton Mavretič je nadvse prijazen in ugleden inženir elektronike, ki je bil rojen v Sloveniji, vendar večino svojega življenja živi in deluje v ZDA, kjer ga družina in prijatelji poznajo kot Tonya. Prispeval je k načrtovanju in razvoju številnih instrumentov za vesoljska plovila, s pomočjo katerih smo pridobili ogromno podatkov o plazmi in Sončevem vetru. S plazmo se nanašamo na plin, ki ga sestavljajo pozitivno nabiti ioni (atomi, ki so izgubili enega ali več elektronov) in negativno nabiti elektroni (podatomski delci). Fizika plazme nas zanima, ker so iz plazme sestavljene zvezde in ker se uporablja v plazemskih televizorjih, med drugim pa je povezana tudi z delovanjem AM radiev ter z eksperimentalnimi fuzijskimi reaktorji. Sončev veter je pomembno raziskovati, ker lahko med solarnim maksimumom, ko je oddajanje sončne energije največje, poškoduje satelite, ki krožijo okrog Zemlje, pa tudi druga vesoljska plovila. Brez zaščitnega dežnika, ki ga predstavljata Zemljino magnetno polje in Zemljina atmosfera, bi lahko Sončev veter resno poškodoval tudi Zemljo. Sončev veter namreč utegne vplivati na podnebne spremembe na Zemlji in lahko preobremeni električne napajalne vode. Čeprav znanstveniki Sončevega vetra še vedno ne razumejo v celoti, so instrumenti, kakršni so tisti, ki jih je pomagal zasnovati dr. Mavretič, prispevali k temu, kar danes vemo o njem.
Anton Mavretič se je rodil 11. decembra 1934 na domači kmetiji očetu Antonu in mami Mariji, rojeni Černugelj. Kot najstarješi otrok je imel še dva brata, Jožeta in Ivana, ter sestro Jožefo, poročeno Lorbek. Očetova kmetija stoji v vasi Boldraž na jugu Slovenije, štiri kilometre od Metlike. V tistem času so Boldraž osvetljevale samo kerozinske svetilke. Dr. Mavretič se je pozneje spominjal, da se je njegovo zanimanje za znanost in tehnologijo vneslo s "čarobno svetlobo", ko so nemški ujetniki kmalu po II. svetovni vojni v Boldražu pomagali napeljati elektriko, pri čemer je bila Mavretičeva kmetija prva, ki je dobila skrivnostni tok, in sicer ko je bilo Antonu 12. let. V srednji šoli je bodoči inženir postal spreten izdelovalec radiev. Šolanje je nadaljeval s študijem elektrotehnike na Univerzi v Ljubljani med letoma 1954 in 1957, kjer je zaključil dve leti dodiplomskega študija. Med srednjim in univerzitetnim šolanjem je živel pri babici Ani Černugelj v Črnučah.
Takrat ga je njegov stric Mike Mavretič, ki je živel v Denverju v Koloradu na zahodu ZDA, spodbudil, da se je odpravil na pot s tovorno ladjo iz Reke v ZDA. To je bil cenovno ugoden način, kako priti v Ameriko, kjer je obiskoval Univerzo v Denverju in decembra 1959 je diplomiral iz elektronike, junija 1961 pa iz istega področja magistriral. Potem se je vrnil v Jugoslavijo, katere del je bila takrat Slovenija, dokler se jeseni 1962 zopet ni vrnil v ZDA. Prispel je v mesto New York, od koder je šel na univerzo Syracuse v severnem delu zvezne države New York. Tam je leto prej pridobil mesto asistenta in raziskovalca. Na Univerzi Syracuse je dokončal eno leto doktorskega študija vključno z opravljenim strokovnim izpitom in izpitom iz tujega jezika. Njegov potni list ni bil veljaven dovolj dolgo, da bi lahko dokončal doktorski študij na Univerzi Syracuse, zato je študij prekinil in se zaposlil na Centru za raziskave in razvoj Westinghause V Pitttsburgu v Pensilvaniji. Podjetje Westinhause ga je sponzoriralo, da je lahko pridobil zeleno karto, ki mu je omogočila delo v ZDA. Za Westinghause je delal med letoma 1964 in 1965. 7. marca se je v slovenski cerkvi v Pittsburgu poročil z Darinko Sešek, ki jo je spoznal v Sloveniji. Jeseni 1965 je nadaljeval z doktorskim študijem na državni univerzi v Pensilvaniji, kjer je decembra 1968 doktoriral zopet s področja elektronike. Istega meseca je postal postdoktorski sodelavec na Centru za raziskave vesolja na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (Massachusetts Institute of Technology - MIT) kjer je kot sodelavec in projektni inženir zasnoval najsodobnejše nizkošumne verige ojačevalcev signalov iz Faradayeve čaše ...
Film o Antonu Mavretiču se je zaključil z njegovim neskončno prijaznim bratom Jožetom Mavretičem: Moj brat je zapustil dedovo domačijo leta sedeminpetdest, ko je šel v Ameriko. Vsem nam je bilo hudo ... šel je z ladjo Hrvatska po imenu. In takrat je bila na radiu oddaja, kako ji je že bilo naslov? A, da - Kje so naše ladije? In to smo ob torkih obvezno poslušali; kje je ladja Hrvatska, kje se je ustavila ... tako, da smo vseskozi spremljali njegovo potovanje v Ameriko.
(Konec filma Voyager / Anton Mavretič)