Ko je Barack Obama januarja 2009 prevzel funkcijo predsednika Združenih držav, so sorazmerno velik del latinskoameriških držav vodile levičarsko usmerjen vlade. V tistem času se je vpliv Washingtona v njegovih starih interesnih območjih vidno zmanjšal. Do leta 2009 je Amerika, čeprav še vedno ena od svetovnih velesil, padla na najnižjo točko svojega vpliva po II. svetovni vojni; delno je nazadovala zaradi slabih političnih svetovalcev predsednika Georgea W. Busha. Invazija na Irak, na primer, se je sprevrgla v hud poraz za ZDA, medtem ko sta Rusija in Kitajska izvijali iz nepomembnosti v oddaljen izziv ameriški prevladi. Ko je predsednik Obama osem let pozneje po dveh mandatih zapustil Ovalno pisarno, se ameriški upad še ni zdel tako resen. Na primer do leta 2017 se je Latinska Amerika odločno obrnila v drugo smer, vodile so jo desničarske vlade, kar je omogočilo Washingtonu, da je znova obnovil nekaj svoje stare moči na teh prostranih območjih.

Brazilija za Združenimi državami predstavlja drugo najpomembnejšo državo na zahodni polobli. V začetku tega stoletja so levo usmerjene vlade pod predsednikom Lulo in njegovo naslednico Dilmo Rousseff, oba sta člana Delavske stranke, naredile občuten družben napredek. Vendar so bile možnosti za nadaljnji napredek v brazilski družbi izgubljene, ker se funkcionarji Delavske stranke niso mogli upreti obsežni korupciji, ki je že pred desetletji okužila brazilsko politično krajino. Enostavno rečeno, svojih prstov niso mogli držati stran od blagajn, kar je oslabilo pozicijo Delavske stranke med prebivalstvom.

Še več, odločitvi Luline vlade, da bo vsemu navkljub leta 2014 gostila svetovno prvenstvo v nogometu in leta 2016 poletne olimpijske igre, sta bili izjemno dragi. Oktobra 2007 so objavili, da je Brazilija zmagala s ponudbo za svetovno prvenstvo, dve leti pozneje je sledilo obvestilo, da je država gostiteljica tudi olimpijskih iger. Ko je izvedel, da bo Brazilija gostiteljica olimpijade, je čustveni Lula oktobra 2009 izjavil: "Vsi tisti ljudje, ki so mislili, da nismo sposobni vladati tej državi, bodo zdaj spoznali, da lahko priredimo olimpijado."

Prestiž ali zgolj neumnost?

Za ta stališča se bo sčasoma izkazalo, da jim manjka daljnovidnosti. Lulina mandata sta se končala decembra 2010 in njegova želja po svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah bo v škodo brazilskih davkoplačevalcev. Ta športna turnirja sta prekoračila proračun, skupaj sta stala več kot 20 milijard dolarjev, kar je izjemno veliko denarja za državo, v kateri večina prebivalcev še vedno živi v revščini.

Brazilska javnost bo financirala pomemben delež milijard, potrošenih za zgornja dogodka. Torej je komaj presenetljivo, da je na tisoče ljudi jezno protestiralo proti odločitvi za organizacijo obeh prireditev. Ta denar bi lahko porabili za brazilske javne službe, ki so ga zelo potrebovale. Brezdomna aktivistka Denize Adriana Ferreira je o odločitvi za gostitev svetovnega prvenstva v nogometu dejala, da le-ta "krade denar zdravstvu, izobraževanju in revnim. Brezdomce podijo z ulic. To ni za Brazilijo, to je za turiste".

Oktobra 2018 je razočarano volilno telo namenilo kandidatu desnice Jairju Bolsonaru 55 odstotkov glasov; užival je v zmagi nad favoritom Delavske stranke Fernanda Haddada za več kot deset odstotkov. Bolsonarova izvolitev je predstavljala veliko spodbudo za Trumpovo administracijo, saj Amerika nadaljuje z obnavljanjem moči na teh območjih. Bolsonaro in njegov ameriški kolega Trump sta večinoma ideološka zaveznika; dve najmočnejši državi razvijata tesne politične in finančne odnose. Trgovinske in infrastrukturne naložbe med ZDA in Brazilijo so se v tem letu povečale.

Ameriško-brazilsko partnerstvo

Topli odnosi z Brazilijo so resnično ključni za ameriško politiko v Latinski Ameriki. Na začetku in sredi šestdesetih let sta predsednika John F. Kennedy in Lyndon B. Johnson načrtovala izgon brazilskega levo usmerjenega predsednika Joãoja Goularta. Kennedy je želel "preprečiti, da bi Brazilija postala druga Kitajska ali Kuba". Strategije za odstranitev Goularta je razširil Kennedyjev naslednik Johnson, ki je Goulartovim nasprotnikom odobril znatno finančno pomoč. Predsednik Johnson je na svojem ranču v Teksasu konec marca 1964 izjavil: "Mislim, da bi morali sprejeti vsak ukrep, ki ga lahko, in biti pripravljeni narediti vse, kar moramo storiti."

Prvega aprila 1964 je Goulart odšel po državnem udaru, ki ga je podprl Washington, oblast je prevzela vojaška avtokracija. Naslednjih dvajset let, do leta 1985, bodo v Braziliji vladali desničarski generali, ki so večinoma ohranjali dobre odnose z Belo hišo. V Braziliji ne bo leve vlade skoraj 40 let, vse do volitev januarja 2003, na katerih bo zmagal Lula.

Zakaj je levičarskim vladam spodletelo

Drugod po Južni Ameriki v začetku tega stoletja levičarske vlade v Venezueli, Argentini in Ekvadorju na določenih področjih niso bile uspešne. Ena od pomanjkljivosti je bila predvsem njihova odvisnost od rasti cen surovin, kot sta nafta ali soja, kar je zgolj kratkotrajen pojav, podvržen nihanju cen, dobavi in povpraševanju itd. Namesto tega bi se južnoameriške države morale osredotočiti na razvoj trajnostnega gospodarstva, kot sta poljedelstvo, proizvodnja in podobno. 

Zlasti Venezuela je država z bogato kmetijsko zemljo, ki bi jo lahko obdelovala na okolju prijazen način; toda vladi Huga Chaveza in posebno sedanja Nicolasa Madura si nista zares prizadevali za trajnostni sistem. Ravno nasprotno. Močno sta se zanašali na velike rezerve nafte, ki bi jo lahko izvažali po visokih cenah. 

V zadnjem času je Maduro plačeval za svoje napake, saj so milijoni zapuščali državo, in za katastrofe, ki so prizadele venezuelsko družbo – vključno z močno razširjeno korupcijo – ni mogoče v celoti kriviti pritiskov in sankcij, ki izvirajo iz Washingtona.

Kaj si želijo Američani

Združene države so si prizadevale za tesnejše povezave z južnoameriškimi državami s podporo Pacifiški zvezi, latinskoameriškemu bloku, ustanovljenemu junija 2013, ki ga sestavljajo Mehika, Čile, Kolumbija in Peru – štiri države, ki predstavljajo sorazmerno velik del gospodarske moči na celini. Za povrh so omenjene države podpisnice tako imenovanih naložb v prosto trgovino z Washingtonom, njihove vlade so sledile neoliberalni politiki, proti kateri so ljudje množično protestirali, najbolj v Čilu. 

V preteklih desetletjih je Washington igral svojo vlogo pri obnovi konservativnih vlad; z blokado finančnih posojil kot v primeru Argentine, skupaj z drugimi taktikami "mehke moči" je zagotavljal trdno politično podporo nasprotnikom nekdanjega levičarskega predsednika Fernanda Luga v Paragvaju leta 2012 in Dilme Rousseff v Braziliji leta 2016. 

Pred tem, leta 2009, je predsednik Obama zasebno podprl padec honduraškega predsednika Manuela Zelaya, kar se je zgodilo z vojaškim udarom, ki je na oblast pripeljal tradicionalne konservativne elemente. Washington je imel močne razloge za podporo Zelayevega strmoglavljenja. Njegov odhod je zagotovil, da bo ameriška vojska lahko še naprej uporabljala letalsko bazo Palmerola v osrednjem Honudrasu, znano tudi kot zračna baza Soto Cano. To je ena najpomembnejših vojaških baz, ki jih ima Washington na razpolago v Latinski Ameriki, kjer je stalno nameščenih najmanj petsto ameriških uniformiranih oseb.

Ameriška vojaška prisotnost v Hondurasu omogoča Pentagonu širok spekter operacij. Država je na strateško pomembnem prostoru, saj leži ob bogatih vodah Karibskega morja, medtem ko se stara sovražnica Kuba nahaja samo nekaj sto kilometrov severovzhodno. Ameriška baza v Hondurasu je samo za kratek letalski polet oddaljena od Washingtonovega ključnega zaveznika Južne Afrike, enako kot Kolumbija, Peru in Brazilija.

Evo Morales in ekonomija

Nedavni padec Eva Moralesa predstavlja ločeno spodbudo ameriški prevladi v regiji, po pričakovanju naj bi ga nadomestila bela konservativna vlada, ki bi jo pozdravila tako Washington kot bolivijska oligarhija. V Boliviji se nahajajo največje svetovne zaloge litija, po tem dragocenem elementu je vedno večje povpraševanje; država je bogata tudi z minerali kot sta svinec in kositer. 

Predsednik Obama in zdaj Trump sta bila oba zaskrbljena zaradi znatnega porasta kitajske trgovine v Latinski Ameriki v tem stoletju. Med letoma 2000 in 2009 se je raven trgovine z desetih milijard dolarjev dvignila na 130 milijard dolarjev. Številke se v zadnjem desetletju nenehno večajo, do leta 2018 so se dvignile na 306 milijard dolarjev. Vendar je kitajski vpliv, gledano v celoti, še vedno šibkejši v primerjavi z ZDA. Peking na primer je malo ali nič vojaško navzoč na vsej zahodni polobli, za razliko od Amerike, ki zlahka ostaja najmočnejša vojaška sila na obeh straneh sveta.