Med najboljšimi magistrskimi management programi na svetu je že drugič zapored tudi program ljubljanske Ekonomske fakultete, kamor jo je vrstil Financial Times. Prestižna uvrstitev je znak kakovosti programa, ključni elementi, ki vplivajo na razvrstitev, pa so poleg programa, učiteljev, stikov s poslovno skupnostjo in internacionalizacije tudi zaposljivost ter plača diplomantov po zaključku študija (tri leta kasneje). Magistrski program je po kriteriju kakovosti glede na šolnino in dolžino študija prepoznan celo kot drugi najboljši izmed vseh, ki kotirajo na tej prestižni lestvici. Nedvomno velik dosežek ne le za Ekonomsko fakulteto, ampak za celoto ljubljansko Univerzo in slovensko visoko šolstvo. In vendar se slovenska javnost te dni bolj kot s vprašanjem, kako vse segmente slovenskega šolstva dvigniti iz sive povrečnosti v sam svetovni vrh, ukvarja z zaslužki univerzitetnih profesorjev in vodstev fakultet. Še zlasti je znova tarča prav ljubljanska Ekonomska fakulteta, kjer vodstvo te dni bolj malo praznuje veliko priznanje Financial Timesa, saj se bo morala spet zagovarjati na sodišču zaradi izplačil dodatkov.

Afera dodatki in politično obračunavanje

Spomnimo: Ekonomska fakulteta je bila pred časom v osrčju t.i. afere dodatki. Njeno ozadje je še danes zavito v skrivnost. Zdi se, da je šlo za veliki obračun znotraj takrat vladajoče SMC, ki je imel namen diskreditirati tedanjega zelo vplivnega finančnega ministra Dušana Mramorja. Mramorju pri njegovi obrambi ni veliko pomagalo dejstvo, da je dodatke za stalno pripravljenost prejemal vsak osmi zaposleni v javnem sektorju in da se je na ljubljanski Univerzi izplačeval že od leta 2008.

V javnem sektorju namreč od leta 2008 dodatek določata Zakon o plačah in kolektivna pogodba, kar pa je bilo v luči afere razglašeno kot nezadostna pravna podlaga kljub nasprotni prevladujoči sodni praksi. Kar v nadaljevanju razpleta bode v oči, je naknadna zožitev področja, za katero se je uporabljala stalna pripravljenost in dodatek zanjo, ki naj bi se morala po nekaterih interpretacijah uporabljati samo za občečloveške vrednote, kot so mir, varnost, zdravje, življenje ljudi, temeljne človekove pravice, ki jih je treba nenehno varovati oziroma katerih nastanek primerov, ki bi jih ogrozili, lahko predvidevamo, ker se vedno dogajajo v določenih krajših časovnih intervalih (požar, poškodbe, huda kazniva dejanja). To v praksi pomeni, da razen zaposlenih v zdravstvu, gasilcev, vojakov in policajev ne bi smel v javnem sektorju nihče dobivati dodatka za stalno pripravljenost. 

To hkrati tudi pomeni, da je večina zaposlenih v javnem sektorju očitno prejemala dodatek nezakonito. Kajti pred takšno reinterpretacijo zakonske omejitve odrejanja stalne prirpavljenosti je veljalo, da se je ta dodatek lahko uvedel na delovnem mestu, kjer lahko obstajajo takšni časovno nepredvidljivi nujni posegi izven delovnega časa, brez katerih bi bile velike negativne posledice. Kot je znano, je na osnovi mnenja, da je bil ta dodatek izplačan nezakonito, sledil kazenski postopek. Zanimivo je, da se je pozornost medijev osredotočala skoraj izključno okoli Ekonomske fakutete, ki je bila deležna glavnine napadov o domnevnih nezakonitostih, pri čemer pri vnaprejšnji javni obsodbi ni pomagalo dejstvo, da so bili dodatki izplačani iz tržnih virov prihodkov fakultete.

Neakademski molk rektorja Igorja Papiča 

V luči afere dodatki in ponovni oživitvi zanimanja za dohodke univerzitetnih profesorjev in vodstva fakultete je še toliko bolj pomenljiv komentar dolgoletne dekanje Ekonomske fakultete Metke Tekavčič. Ta je ob prestižni uvrstitvi magisterskega programa med sto najboljših na svetu ponovno poudarila, da je fakulteta dosegla mednarodni uspeh prav s kombinacijo neproračunskih in javnih finančnih virov, saj zgolj z javnim financiranjem to ne bilo možno. Ekonomska fakulteta si je namreč dlje časa prizadevala dvigniti kvaliteto študijskih vsebin na svetovni nivo in izpeljati ustrezne akreditacijske postopke, kar v konkurenčnem mednarodnem okolju ni enostavno, predvsem pa ni izvedljivo v obsegih, ki jih financira država.

Zato je toliko bolj nerazumljiv lov na čarovnice v obliki različnih sodnih postopkov, kjer se želi ljudi, ki so na akademski ravni dosegli tako pomembne premike, pomembne za celotno državo, prikazati kot navadne zaslužkarje. Da se univeritetne profesorje v javnosti slika v takšni luči, je nesprejemljivo. Kot tudi ni sprejemljiv molk najvišje akademske avtoritete, rektorja ljubljanske univerze Igorja Papiča. Če kdo, potem bi moral zaščititi integriteto ljudi, ki se trudijo spraviti slovensko znanje na svetovni nivo, prav on.