Tisto, kar je videti resno, temu je potrebno posvečati vso pozornost! To je drža visoke stopnje zadržanosti. Tako lahko brez zadržka zdrsnemo v umetniško atmosferičnost. Današnji komentar ni kritična refleksija umetniškega dela Eme Kugler, temveč globok priklon njeni umetnosti nasploh. Čeprav je oddaljena svetlobna leta od mojega pogleda na umetnost, je polna estesij, ki me navdušujejo. Zato želim biti resen in odgovoren pri odpiranju njenih estetskih sprožilcev. Na začetku poglejmo v njen trodelni opus:

a.) v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je vstopila v performativno umetnost

b.) v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je začela snemati lastno performativnost s pomočjo elektronske tehnologije

c.) v desetletje nič enaindvajsetega stoletja, ko je začela snemati svoje prve celovečerne filme.

Ema Kugler je vse svoje filme posnela z digitalno kamero. Slovenski izraz za film smo povzeli iz načina snemanja na filmski trak (film - flymen - kožica, prevleka na traku). Zato je bilo v devetdesetih letih, ko je Ema Kugler začela snemati z digitalno kamero, težko posvojiti misel, da Ema Kugler snema filme. Večina je mislila, da so njeni izdelki video umetnost, predvsem zato, ker je izolirana digitalna slika večini predstavljala video art. Danes pa že vsi snemajo in montirajo svoje filme s pomočjo digitalne tehnologije, kot jih Ema Kugler, pa to še ne pomeni, da snemajo video umetnost. Naj takoj na začetku komentarja naštejem filmske naslove njenega opusa: Hidra, Obiskovalec, Tajga, Postaja 25, Menhir, Homo erectus, Le Grand Macabre, Za konec Časa, Odmevi časa, Človek s senco.

Posnela je deset filmov, od tega pet celovečernih. Film je zagotovo najzahtevnejša umetniška zvrst, ki je popolnoma odvisna od kapitalskih investicij. Ema Kugler jih je vedno reševala s fanatičnim izumljanjem in prehajanjem njene objektnosti iz filma v film.

Osemdeseta

Sredi osemdesetih let je Ljubljano trgalo po šivih od umetniške produktivnosti, kakor tudi želje celotne skupnosti po svobodi. Po njenem danes že mitskem, intuitivnem udaru v podhodu na Vrtači se je odločila za radikalen preobrat v svojem življenju. Malo pred tem je diplomirala na Ekonomski fakulteti in se zaposlila kot ekonomistka na Radiu Študent. Svet Radia Študent pa je bil in še vedno je eden najizvirnejših svetov Evrope, če ne širše. Zato ni nenavadno, da je ekonomistka, ki je živela v avtonomni coni, doživela napad najvišje magnitude. Po streli visoke napetosti je šla naravnost k direktorju radia in dala odpoved. V naslednjem hipu je postala performerka!

Devetdeseta in njeno prehajanje

Po tistem, ko je že vzpostavila zakonitosti svoje performativne umetnosti, se ji je zelo hitro pojavila potreba po arhiviranju. Ravno ta potreba jo je usmerila v snemanje filmov. Motivi in vsebine performansov so postali nosilci notranjih tokov njenih filmov. Postali so popolnoma avtentičen izraz, ki je prešel preko glav vseh politikov in njihovih asistentov. Tako je po spletu slučajev začela snemati svoji prvi digitalni film. Ema Kugler je tako postala konstruktorica večine segmentov, ki sestavljajo film. Z demokratizacijo digitalne snemalne tehnike se je povečala njihova dostopnost mimo nacionalnih TV mastodontov. Na tem mestu je nastopila Ema Kugler s svojim talentom. Filme je začela obravnavati kot celostne umetnine!

Desetletje nič enaindvajsetega stoletja

Filmi Eme Kugler operirajo z naracijo, sicer abstraktno, a še vedno s protagonistično-antagonistično pripovednostjo. Digitalno povezujejo asociativne slike v posebne vrste atmosferičnost. Vsak njen kader v gledalcu sproža trajanje, motivi pa se ji vrtinčijo v atmosferičnih gmotah. V nas naseljujejo presečišča digitalnih konstrukcij in montaž. Sergej Mihailovič Eisenstein, ki ga Ema Kugler globoko spoštuje, pravi v svoji gledališki teoriji o mizansceni, da vedno potekata dva vzporedna procesa: črta razvoja, ki se manifestira v prostoru, in ukrivljena linija, ki zastopa čas. Šele ko se ti dve črti spojita, dobimo odrsko govorico. Podobno vidimo pri Emi Kugler. Pri njej potekata dve atmosferični liniji trajanja: prva se odvija v interjerjih, v umetnih ambientih, druga pa v naravnih arheambientih. Ko se ti dve atmosferi spojita, dobimo posebne vrste geometričnost in perspektivičnost, v katero naseljuje svoje protagoniste. Perspektiva in geometrija nas zelo hitro privedeta do impresivnega formalizma. Žal pa ta največkrat ne more komunicirati z večino, temveč le z elitno manjšino. Ravno zato ji je težko shajati z omejenci. Tretjerazrednimi uradniki različnih skladov in ministrstev, izrabljajo ta moment proti eksperimentalni umetnosti. To je tako kot bi ščuvali masovnega človeka proti inštitutom za fiziko in kemijo. Toda Ema se nikoli ne prepušča poenostavitvam. Impresiven je njen odnos do vsega, kar ji nasprotuje. Zna pa biti drzna in hobitsko nesramna.

Ne vem, če bi se Ema Kugler strinjala z mojo hipotezo, a menim, da je pomen njenih filmov v radikalnem eksperimentiranju z vizualnim jezikom. Pri tem pa nikoli ne zavrača stoletne zakonitosti filma: od pripovedne napetosti do suspenza. Istočasno pa ruši vse pridobljene filmske konvencije. Njene filme večinsko razumem kot celostne umetnine, ki s pomočjo estezije sprožajo nepričakovane estetke udare. Filmska celostna umetnina je polnoumnost vseh možnih umetniških segmentov istočasno.

Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in umetnostjo, ki gre skozi čas. Vzdrži, prestaja, komaj shaja, a presega. Vztrajanje Eme Kugler je glagolnik od "ne odnehati". Predvsem pa ohranja svoja stališča.

V finalu komentarja objavljam fiktivni intervju z Emo Kugler:

Smrt je tam, kjer ni senc? 

Kako pa ti to veš, da je to res?

Dobro, naj ti bo. Smrt je tam, kjer ni muh? 

To pa je najbrž res!

(Konec fiktivnega intervjuja.)

Oba se strinjava, da je potrebno nasprotovati tako ideologiji kot smrti s čuječo ironijo. Posebna je prisotnost njenih akterjev v atmosferičnih konglomeratih trajanja. Pri njej vse traja zato, da bi se gledalec v dvorani vprašal, kaj mu sploh pomeni čas in trajnje. Umetnica izjavi:

Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih. Čas so si izmislili ljudje, da lahko merijo svoje delovanje v življenju, da je mogoča komunikacija med njimi in kar je najmočneje - opominja nas na našo minljivost. Večino življenja živimo v razcepu med preteklostjo, kjer so shranjeni občutki krivde, in prihodnostjo, kjer domujejo pričakovanja, in le redki so trenutki, ko bivamo v sedanjosti. In v tej ozki reži, kar sedanjost je___vsaj za hip uresničujemo svojo svobodo.____

V Los Angeles Film Review, reviji filmskih kritikov, je kritičarka zapisala, da je Ema Kugler najbližja Matthewu Barneyu oziroma da je Matthew Barney blizu Emi Kugler. Globoko se strinjam s to tezo. Njen predzadnji film z naslovom Odmevi časa (igrata Nataša Matjašec in Marko Mandić) je bil do današnjega dne na štiridestih festivalih nagrajen z enajstimi nagradami. Pri njej je vse nasprotno od režije smisla. Ema Kugler je človek slučaj. Vsa je izpolnjena s slučaji. Ker pa oba z Emo veva, da vsi vse vedo in nič ne naredijo, sva se že zdavnaj sprijaznila z lastno nemočjo.

(Na tem mestu bi pozval kulturnega ministra v imenu umetnosti, ki jo kulturno ministrstvo ravno tako zastopa, da v opuščeni spomeniško zaščiteni hali Železničarskega muzeja zaščiti umetnino Eme Kugler z naslovom Človek s senco kot kulturno dediščino.)