Slovenija je pravna in socialna država. Ne, to ni fikcija, to je drugi člen slovenske ustave. Kratek in jedrnat. Nesporen in kljub temu ga vlade ne upoštevajo in kršijo ustavo. Če pustimo ob strani dejstvo, da Slovenija ni pravna država, lahko ugotovimo, da ni niti socialna država. Sledeč primer lahko ilustrira dejstvo, kako so pretekle vlade in predvsem zadnja, aktualna, pahnile v revščino na tisoče upokojencev. Prav slednja se temu še roga in meče pesek v oči obubožanim upokojencem s tem, da jim namenja povišico v višini 6,5 evra na mesec. 

Do finančne in gospodarske krize so se slovenskim upokojencem pokojnine usklajevale z inflacijo, odmera pokojnine pa je bila sicer nižja od plače, vendar še sprejemljivo nižja. Dejstvo je, da upokojenec potrebuje nekoliko manj denarja kot zaposleni, zato nekoliko nižja pokojnina od plače ne predstavlja bistvenega osiromašenja upokojenca. Vendar ko zmanjšanje preseže vsako razumno mejo in pahne upokojenca med reveže, je to nedopustno, pa čeprav je ukrep podprt z opravičilom, da živimo v času gospodarske krize.

Poglejmo si primer, ki nazorno kaže, kako država, pravzaprav vlada, sistematično ustvarja reveže, čeravno bi se naj Slovenija ponašala s tem, da je socialna država: omenjeno je bilo, da nekoliko zmanjšana pokojnina ne pahne nujno upokojenca med reveže, če pa je odstotek prevelik, se pa to sistematično dogaja in kaže, da politika sistematično krši ustavo. Katera politika? Vladajoča seveda, ki ima v rokah vlado in parlament, ki vladne ukrepe brezpogojno podpira in uzakonja.

Danes dobi človek ob vstopu v upokojenske vrste le še 56 % plače.

Če je imel nekdo zadnjo plačo solidnih 1.000 evrov, mu odmerjena pokojnina znaša le še 560 evrov. Če je izračunan prag revščine 650 evrov, je seveda tak upokojenec, ki je prejemal solidno plačo zaradi predpisov, ki jih je predlagala vlada in sprejel parlament, postal revež, saj je z zasluženo pokojnino krepko zajadral pod prag revščine. 1.000 evrov (neto) je solidna plača. Mnogi zaposleni dobijo manj. Torej so tudi njihove pričakovane pokojnine še znatno manjše od reveža, ki ga kot primer prikazujemo.

Primer jasno kaže na to, da vladajoča politika sistematično ustvarja reveže in s tem krši ustavo. Zastavlja se vprašanje, ali lahko prizadeti tožijo državo? Pa tudi, ali si vladajoča politika upa spremeniti ustavo in iz drugega člena črtati določbo, da je Slovenija socialna država? Če smo pošteni, bi seveda bilo najbolje, če se iz ustave dejansko črta 2. člen.

Pa z 2. členom krivica upokojencem še ni v celoti izčrpana. So namreč tudi upokojenci, ki so se upokojili v času, ko je bila odmera pokojnine pravičnejša in ugodnejša. Znašala je nekaj nad 80 % plače. Vprašanje sicer je, ali je 80 %  plače pravična pokojnina ali ne. Prav gotovo bi moral biti odstotek nekoliko višji, da upokojenec ne bi zaznal občutnega padca standarda. Dejstvo je, da praktično od izbruha krize pokojnine niso bile valorizirane in usklajene z inflacijo.

Kljub krizi je inflacija bila in je odnašala realno vrednost pokojnin. Te so se realno zmanjševale in tako je mnogo upokojencev zajadralo med reveže, saj so se njihove pokojnine spustile pod prag revščine. Tudi to je posledica sistematičnega zmanjšanja pokojnin, ki jih vodi vladajoča politika, ki rešuje finančno in gospodarsko krizo v državi na račun upokojencev. Upokojenci so sicer neka amorfna masa brez moči za uveljavljanje svojih pravic. Očitno je to bazen, iz katerega lahko vladna politika zajema potreben denar in zapira proračun, tako kot je to ravnokar izvedla.

Proračun je sprejet, upokojence je vladajoča politika potešila s 6,5 evri dodatka in si s tem pilatovsko oprala roke. Toda ali je to dopustno?

Zaenkrat Slovenija še ima ustavo. Ministri in poslanci zaprisegajo ob nastopu svojih funkcij, da bodo spoštovali ustavo in ustavni red Slovenije. Očitno jim 2. člen ustave ostaja nepoznan in morda nerazumljiv, čeprav je izredno kratek. Očitno je, da vlada s pomočjo koalicijskih poslancev nima namena odpraviti neustavnosti. To bi morala odpraviti s pokojninsko reformo, ki pa mora upoštevati dejstvo, da so bili v času od finančne krize naprej upokojenci oškodovani  in da jim je potrebno dolg vrniti. Ne bo zadostovalo, da bodo morebitni ukrepi odpravljali nevzdržno, neustavno stanje za naprej, temveč se bo morala vlada in vladajoča politika spopasti tudi z odpravo krivic, ki so jih upokojenci doživljali s tem, ko pokojnine niso bile valorizirane in ko je padala odmera za pokojnine.

Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ki načrtno ustvarja reveže in sistematično krši ustavo (njen 2. člen). Lahko je blesteti pod sojem žarometov in se hvalisati z navideznimi uspehi, medtem ko je v ozadju skrit velik dolg do upokojencev, med katerimi so v zadnjem desetletju mnogi padli v revščino.