14. novembra 2019 sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) ter Filozofska fakulteta v Ljubljani pripravili posvet Spol in spoštovanje: strategije kultiviranja razlik. Predstavljenih je bilo 18 prispevkov, katerih povzetki so dostopni na spletu (vir), posvet pa je nadaljevanje razpravljanja o jeziku, ki ga je sprožil zdaj že razvpiti sklep Senata Filozofske fakultete o rabi ženskega slovničnega spola za kateri koli spol. Po sprejetju sklepa 25. aprila 2018 je odločitev doživela neverjeten odziv javnosti in na spletni strani Wikiverze pod naslovom Izražanje spolne nebinarnosti je doslej zbranih 95 prispevkov (vir). Leto in pol kasneje je zanimanje javnosti uplahnilo, v medijih pa sem o posvetu zasledila samo prispevek Aleksandra Čobca za oddajo Jezikovni pogovori (vir). Prispevek zajema samo del posveta in se zaključi z Rajkom Muršičem. Tako ne predstavi Borisa Kerna z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Branislave Vičar s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ki sta referat Jezikovne prakse med margino in normo izkoristila za to, da sta moje kritično pisanje o sklepu Senata FF na portalu+ (vir) opredelila "kot izraz odkrite transfobije".

Referat je predstavil Boris Kern, zato sem pred objavo odziva želela izvedeti, ali je povedano osebno stališče Borisa Kerna ali skupno stališče obeh avtorjev, še vedno pa me zanima tudi, kdo je avtor pravopisnega predloga o podčrtaju v ePravopisu, o čemer sem na portalu+ pisala 26. junija letos (vir).

Kolegoma sem 18. novembra 2019 poslala naslednjo e-pošto:

_____________________________

Od: Saška Štumberger <saska.stumberger@guest.arnes.si>
Poslano: ponedeljek, 18. november 2019 09:18:18
Za: Boris Kern; Branislava Vičar; boris.kern@zrc-sazu.si
Zadeva: Odziv na četrtkov prispevek 

Dragi Boris, spoštovana gospa Branislava Vičar,

pripravljam odziv na Borisov prispevek. Pri odgovoru želim biti natančna, zato bi prosila za nekaj informacij.

1. Kdo je avtor dela, ki se nanaša name? Ali gre za Borisovo mnenje ali so bila stališča oblikovana skupaj?

2. Kdo je avtor sestavka o podčrtaju v predlogu ePravopisa? Kdo je sestavek pregledal in ga odobril za objavo na Franu?

Pri pripravi odziva bom uporabila posnetek, ker pa je izrečeno manj natančno kot napisano, bi prosila za pisno predlogo povedanega.

Zahvaljujem se vama za odgovor in vaju lepo pozdravljam.

Saška

_______________________

Prejela sem odgovor Branislave Vičar, ki pa na vprašanje o avtorstvu stališč o meni ni odgovorila: 

2019-11-23 13:26, je Branislava Vičar napisal

Spoštovana kolegica Saška Štumberger,

opravičujem se za pozen odgovor, a ves teden sem bila službeno zadržana.

Tema jezika in spola je zame zelo pomembna, zato svojih stališč ne želim podajati/pojasnjevati po e-pošti, sem pa zmeraj pripravljena na dialog v akademski razpravi. Posveta 14. 11. se žal nisem mogla udeležiti, ker je istočasno potekala druga konferenca, kjer sem sodelovala pri organizaciji.

Lepo pozdravljam

Branislava Viča

Vprašanje sem zato ponovila, odgovora pa do danes, 1. 12. 2019, nisem prejela:

Spoštovani,

v vprašanjih ne prosim za pojasnjevanje stališč.

Kot sem napisala, pripravljam odgovor na prispevek Borisa Kerna, ki me je na posvetu grobo napadel. V prispevku je uporabljal dvojino, zato sem pred objavo javnega odgovora prosila za informacije o tem, ali gre res za skupna stališča. 

V pričakovanju odgovora, ki mi bo v pomoč pri pripravi javnega odziva, vas lepo pozdravljam.

Saška Štumberger

***

Bralci prispevkov na portalu+ se bodo spomnili, da to ni moja prva neodgovorjena e-pošta. Ob dnevu žena sem zaman čakala na pojasnilo v zvezi z nagovorom Spoštovana, spoštovani, ki ga je uporabila Andreja Gomboc, predsednica Komisije za enake možnosti na področju znanosti (vir)). Neodgovorjena so ostala tudi vprašanja, postavljena predsednici Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU Heleni Dobrovoljc (vir).

Ker mi torej Boris Kern pisne predloge ni poslal, sem odziv pripravila po poslušanju posnetka, ki so mi ga prijazno poslali s Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V članku tako povzemam tisto, kar je povedal Boris Kern, in dodajam svoje odgovore na izrečene obtožbe in trditve.

V povzetku (vir) Boris Kern in Branislava Vičar napovedujeta predstavitev nasprotja med strukturalističnim in poststrukturalističnim pojmovanjem spola in jezikovnega sistema ter prispevek uvrščata v kvirovsko jezikoslovje. Prispevek naj bi osvetlil pomen in legitimnost iskanja alternativnih jezikovnih praks za izražanje pluralnosti spolov ter njihovo vlogo pri destabilizaciji hegemonih spolnih diskurzov. 

Kot argument za rabo podčrtaja je naveden članek Vojka Gorjanca in Damjana Popiča Challenges of adopting gender–inclusive language in Slovene, ki naj bi z analizami spletnih besedil organizacij Legebitra, TransAkcija, Dih, Škuc, Narobe, Open, Mirovni inštitut, Spol.si, LGBT pravice dokazala konsistentno rabo in zavrgla moj argument o zahtevnosti rabe podčrtaja.

Pregled članka na spletu (vir) pokaže, da so v njem navedene tabele besed s podčrtaji in podatki o njihovem številu pojavitev, pri rabi podčrtajev pa je pomembna skladnja, zato tako navajanje izoliranih besed ničesar ne dokazuje ali zavrača. Z jezikoslovnega vidika je namreč pri ocenjevanju možnosti zapisovanja različnih spolnih oblik pomembno ujemanje. O tem sta leta 1997 na 33. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture govorila Marko Stabej in Breda Pogorelec. O neprimernosti podčrtaja zaradi zapletov "pri pisanju in branju takšnih besedil" beremo v intervjuju z Markom Stabejem (vir), Monika Kalin Golob pa opozarja, da smo pri dvojnih oblikah s poševnicami in podčrtaji "lahko le delno dosledni, ker je slovenščina izrazito obrazilen jezik" (vir). 

Kritika podobe člankov na portalu+

V člankih na portalu+ naj bi po mnenju Borisa Kerna in Stanislave Vičar moje nepoznavanje tematike pokazal že izbor fotografij. Conchita Wurst, fotografija katere je bila dodana mojemu prvemu članku o podčrtaju (vir), namreč ni transspolna oseba, kajti gre za lik, ki ga je ustvaril Tom Neuwirth. Boris Kern sicer dopušča možnost, da "ni izbira avtorice prav ta slika, ampak kaže na nerazumevanje in nepoznavanje tematike". Ilustracije k članku o odločitvi Senata Filozofske fakultete o rabi ženskega spola za kateri koli spol (vir). Boris Kern ni želel komentirati, ker se mu je zdelo, da ilustracija tega ni vredna.

Kot je pri medijih običajno, fotografije in poudarke izbira urednik, jaz pa sem hvaležna za možnost objave strokovnih stališč v prosto dostopnem spletnem mediju.

(Opomba uredništva: drži, vso grafično opremo k citiranim prispevkom Saške Štumberger je izbral urednik.)

Posmehljivo o mojem strokovnem delu

Moja stališča o podčrtaju naj bi ovrgla že Popič in Gorjanc, po katerih je bila navedena tudi trditev o tem, da naj bi jaz podčrtaj iskala v korpusu Gigafida, pri čemer vemo, da je najnovejše gradivo v korpusu Gigafida iz leta 2011, podčrtaji pa so novejša praksa, zato je iskanje v takem korpusu "vsaj zelo nenavadno, da ne rečem – tudi malce zaskrbljujoče". 

Članek V. Gorjanca in D. Popiča o podčrtaju je v reviji Suvremena lingvistika izšel v angleščini (vir), citirana trditev na strani 341 pa je laž, s katero sta me avtorja diskreditirala v tujini:

/…/ there have been attempts of analyzing the underscore and its frequency of use (see Štumberger 2018b) by searching the Slovene reference corpus Gigafida for the use of the underscore, thereby ignoring the fact that this particular corpus only contains texts from 1991 up to 2011.

V članku na Slovlitu (vir) namreč ne pišem o iskanju podčrtaja v besedilni zbirki Gigafida, ampak o iskanju možnosti, da bi parom "študentje in študentke", "študenti in študentke" ter "poslanci in poslanke" zaradi bližine sledil glagol v ženski slovnični obliki. To priporočilo je izšlo z naslovom Pomembnost uporabe obojespolskih samostalnikov s podčrtajem ("učiteljice_ji") (vir), pravi pa, da možnost ujemanja glagola z žensko obliko samostalnika dosežemo s sintaktično bližino obeh: "Študentje in študentke so šle … ". V raziskavi sem ugotovila, da gradivo take rabe ne potrjuje, zato se postavlja vprašanje o smiselnosti takega priporočila, ki je ponovljeno tudi v Smernicah za spolno občutljivo rabo jezika iz leta 2018 (vir).

Tri doktorske laži

Da doktorja znanosti ne razumeta razlike med naslovom članka in mojo raziskavo besedilne zbirke Gigafida, je "vsaj zelo nenavadno, da ne rečem – tudi malce zaskrbljujoče"; da se citirana lažna trditev brez preverjanja znajde na znanstvenem posvetu na SAZU, je pa že zelo zaskrbljujoče. Kaže namreč, da B. Vičar in B. Kern nista brala mojih prispevkov, ampak sta se zadovoljila s tem, kar sta o meni prebrala pri drugih.

Članek Vojka Gorjanca in Damjana Popiča si zasluži pozornost slovenske javnosti tudi zato, ker v njem najdemo še dve laži. V članku je v podporo sklepu Senata FF navedeno, da je na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani že več kot 15 let običajna praksa ženski slovnični spol (str. 330: this has been the standard practice at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana, for over 15 years). To ne drži, kajti v Pravilniku o študiju na programu tretje stopnje (vir) so še 23. marca 2016 uporabljene različne možnosti spoljenja (podčrtaj, poševnica, oblike za ženski in moški spol, generični moški spol), spolno nezaznamovane rabe ženskega slovničnega spola pa v njem ne najdemo. 

Tretja laž v podporo novodobnemu spoljenju je, da podčrtaj uporabljajo v Mladini (str. 331: As already pointed out, there have been monographs using the underscore /…/, while it is also used by the (left–leaning) political weekly in Slovenia, Mladina). Pregled številk na spletu tega ne potrjuje (vir). 

Pri zgoraj omenjenih avtorjih opazimo medsebojno citiranje, tako da je v angleškem članku citirana tudi Jezikovna svetovalnica, ki kot dokaz razširjene rabe podčrtaja navaja uvodnik časopisa Kralji ulice (vir). V. Gorjanc in D. Popič (tako kot B. Kern in B. Vičar) resničnosti trditve nista preverila, kajti pregled uvodnika Špele Razpotnik v aktualni novembrski številki Kraljev ulice je pokazal, da v uvodniku podčrtajev ni.

Očitek o tendencioznosti pisanja

Boris Kern in Branislava Vičar mislita, da lahko govorimo "tudi o tendencioznosti" mojega pisanja, kar naj bi bilo razvidno iz tega, da naj ne bi želela objektivno prikazati tematike. To se kaže v tem, da ne razložim osnovnih pojmov. To so pojmi transspolnost, nebinarna spolna identiteta in tako naprej. Razlage teh pojmov naj bi bile za splošnega naslovnika ne le dobrodošle, ampak nujne. "Manko teh razlag pa kaže, da intenca ni pojasnjevati tematiko, ampak prikazati enostransko sliko." Nekako "prevladuje tudi to stališče, da se označijo stališča drugih kot ideološka, lastna pa v bistvu kot nevtralna". 

V svojih prispevkih pišem o jeziku, zato ne razumem, zakaj bi morala razlagati omenjene pojme. Za trditev, da naj bi stališča drugih označevala kot ideološka, ni navedenega nobenega dokaza, zato na ta del ne morem odgovoriti. 

Očitanje nepoznavanja Jezikovne svetovalnice

Boris Kern in Branislava Vičar mi očitata, da ne poznam pomena in vloge Jezikovne svetovalnice Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vloga svetovalnice, kot že samo ime pove, je svetovanje, ne pa predpisovanje norme. Namen je torej reševati konkretne zadrege jezikovnih uporabnikov. Očitki o nepoznavanju pomena in vloge Jezikovne svetovalnice so neutemeljeni, kajti v prispevku na portalu+ (vir) sem napisala, da se na svetovalnico uporabniki obrnejo, ko v jezikovnih priročnikih ne dobijo odgovora, predpisovanja pa nisem omenjala. 

Povezavo med Jezikovno svetovalnico in nastajajočim pravopisom, ki predpisuje normo knjižnega jezika, kažejo ista imena sodelujočih pri obeh (npr. Borisa Kerna in Helene Dobrovoljc). Podčrtaj je bil obravnavan v Jezikovni svetovalnici, predlog podčrtaja pa je tudi že v ePravopisu, čeprav je ločilo v rabi organizacij izredno malo časa (na posvetu je Boris Kern povedal, da štiri leta) in čeprav njegova raba nikakor ni splošno razširjena. 

Predstavljen je bil moj citat, da sem v odgovoru Jezikovne svetovalnice prepoznala dikcijo Priročnika za medijsko poročanje o transspolnosti (vir) in zato v odgovoru Jezikovne svetovalnice pogrešala navedbo vira. Odgovor Jezikovne svetovalnice je izšel pred izdajo priročnika, zato naj bi bila "taka podtikanja popolnoma neutemeljena". 

Da ne poznam zaporedja izidov odgovora Jezikovne svetovalnice in Priročnika za medijsko poročanje o transspolnosti, drži, kajti na spletu mesec izida Priročnika ni naveden. Ne vem niti tega, ali je poleg na spletu navedenih pri pripravi odgovora Jezikovne svetovalnice sodeloval še kdo. Moje opažanje temelji na primerjavi besedil, ki ju le s težavo ločim. Naslednja odlomka sta zelo podobna in pri njiju ne vem, ali je avtor jezikoslovec, ki jezik raziskuje, ali aktivist, ki želi jezik spremeniti:

Med zapisom s poševnico, oklepaji in podčrtaji je bistvena pomenska razlika: poševnice in oklepaji predvidevajo le dve spolni identiteti (ali moško ali žensko), s podčrtajem pa pisci zajamejo cel spekter različnih spolnih identitet. 

V nasprotju s poševnico (/), ki še vedno predstavlja samo dve možnosti in s tem binarno delitev, podčrtaj povezuje obe normirani slovnični obliki, ju ločuje in hkrati med njima ustvarja prazen prostor /…/.

Odkrita transfobija (?)

Kot "najbolj sporno" je označeno stališče, ko se "obregnem" ob besedno zvezo kateri koli spol (vir):

Prebranemu citatu je sledil zaključek: Kolegica s temi trditvami očitno ne le zavrača legitimnost iskanja alternativnih jezikovnih praks, ampak želi celo negirati obstoj transspolne skupnosti in v tem tudi nebinarnih transspolnih oseb, kar pa je po najinem mnenju nesprejemljivo. To pa lahko razumemo kot izraz odkrite transfobije.

Moje besedilo se navezuje na sklep Senata FF, v navedenem delu pa opozarjam na neskladje sklepa s slovenskim pravnim redom in študijskim redom Univerze v Ljubljani, katere članica je Filozofska fakulteta. Ne govorim o jezikovnih praksah niti o transspolni skupnosti ali nebinarnih transspolnih osebah. Na to, da ukrep Filozofske fakultete "referenčno vključuje 'kateri koli spol' (Sklep Senata FF, n. d.), torej tudi tiste, ki jih slovenski pravni red ne identificira", je sicer opozorila tudi Renata Šribar (vir).

Obsodba Borisa Kerna in Branislave Vičar, da sem zaradi navajanja smernic za zakonodajo, študijskega reda in publikacije Pravno priznanje spola v Slovenije odkrito transfobna, kaže, da avtorja z jezikoslovnimi argumenti svojih stališč nista mogla potrditi. Tako kot Vojko Gorjanc in Damjan Popič, ki sta me z lažno navedbo sramotila v tuji strokovni javnosti, sta izbrala v znanosti nesprejemljiv način argumentacije, ki temelji na osebni diskreditaciji.    

Dr. Saška Štumberger je docentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko. Mnenja v prispevku so njena osebna in ne odražajo nujno stališč institucije, na kateri je zaposlena. 

Uvodno besedilo in naslov prispevka je izbralo uredništvo portala+.