Ideja Boruta Jamnika, človeka iz slovenskega gospodarskega ozadja, ki mu nasprotniki očitajo, da je "grobar slovenskega gospodarstva", da bi na skupščini zamenjal Petrolovo upravo, je že propadla, zagotovo pa to ni edini poskus vplivati na novo nastalo situacijo. Poznavalci razmer v tej največji slovenski energetski družbi, ki je tudi največji slovenski uvoznik, največje slovensko podjetje po prihodkih ter ena največjih slovenskih trgovskih družb, še pred skupščino pričakujejo kadrovski šahovski dvoboj.

Kdo od potencialnih kandidatov za vodenje Petrola bo na situ nadzornikov, bo na koncu seveda politično-lobistični kompromis. Ni skrivnost, da je Petrol tako rekoč trdnjava socialnih demokratov in vsakokratnih zaveznikov na levem političnem spektru. Prav zaradi tega nihče od poznavalcev v zdajšnjih političnih okoliščinah pri izbiri Berločnikovega naslednika in ekipe ne pričakuje nikakršnega presenečenja. Pričakuje se torej bodisi kader ekipe okoli Boruta Jamnika v navezi z največjim zasebnim delničarjem Petrola Darijem Južno (iz tega bazena je bil Berločnik) bodisi kadrovsko zmago socialnih demokratov, usklajeno z LMŠ (ali v trgovanju z LMŠ, seveda po meri SD). Med kandidati za Berločnikovega naslednika se zelo resno sicer omenja tudi Aleksander Mervar, direktor Elesa, a najbolj od vseh lobirajo Andrej Božič, Boštjan Napast in Tomaž Kuntarič.

Božič za božič?

Božič, nazadnje član uprave SDH, je menedžer, ki je bil javnosti znan predvsem kot uspešni direktor Steklarne Hrastnik, še prej med kandidati za predsednika uprave Luke Koper. Še bolj je bržkone znan po svoji ženi, ki v paketu z njim potuje po firmah, ki jih vodi mož, in zaseda vodstvene položaje kot odgovorna za PR in marketing. Ta družinska naveza je javno znana skrivnost, vredna resničnih anekdot, da si Božič ob prihodu v firmo vedno zniža plačo, medtem ko zasebno podjetje njegove žene od firme dobi iz iste firme toliko naročil, da sta zakonca Božič v absolutnem in relativnem smislu vedno na boljšem. 

Božič se po menedžerski zgodbi v Steklarni Hrastnik (odšel je, ker se je, kot pravijo, razšel z lastnikom Igorjem Lahom) pravzaprav ni pobral. Ko je po krajšem premisleku vabilo v Luko Koper zavrnil z izjavo, iz katere bi lahko sklepali, da si je želel več upravljavske avtonomije, kot mu je je bila politika pripravljena zagotoviti, je odšel v SDH. Odločitev, pravijo poznavalci, ki vsebinsko ne pritiče menedžerju kova Božič, saj je splošno znano, da če zavrneš upravljanje Luke Koper zaradi premalo avtonomije, koliko jo potem pravzaprav lahko pričakuješ v Slovenskem državnem holdingu, znanem po neposrednem in neredko grobem političnem instrumentaliziranju zloglasnega krovnega upravljalca državnega premoženja.

Božič velja za muhastega in mestoma cepetavega menedžerja, marsikdo na njegovi ravni, pa tudi uspešnejši od njega, v njem ne vidijo kapacitete, ki se morda javno kaže. Tudi zato jih je večina vila roke, ko se je pred poletjem izvedelo, da Božič z glavo skozi zid rine na vrh Telekoma Slovenije, kar se pozneje ni uresničilo. Seveda je na vrh Telekoma Slovenije želel po razočaranju v SDH.

Naj omenimo, da Božič v energetiki ne kotira na nobeni od političnih ali strokovnih lestvic. Je le menedžer, ki si v Petrol želi, kar pa je lahko konec koncev tudi njegova konkurenčna prednost – da ni od nikogar.

Menedžerski vojak deškega obraza

Petrol je drugi največji lastnik Geoplina, takoj za državo. Geoplin vodi Berločnikov kader Boštjan Napast. Poznavalci razmer v energetiki radi povedo, da gre pri kadrih tipa Berločnik, Napast, Kuntarič & consortes za spopad generacije na vodilnih mestih v slovenski energetiki. Dejstvo je, da je bil Napast, letnik 1971, po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir strojništva iz mariborske Tehniške fakultete, od leta 1998 do 2011 že zaposlen v družbi Petrol, d. d.. Bil je na različnih vodstvenih delovnih mestih. Leta 2005 je bil v času Janševe prve vlade v Petrolu imenovan za člana uprave za energetiko in zatem za svetovalca uprave. Mnogi mu od takrat naprej lepijo etiketo politično desnega menedžerja. Očitek je precej pavšalen.

Napast je bil med drugim v obdobju 2005–2009 tudi predsednik nadzornega sveta družb Geoplin in Geoplin plinovodi. Na čelu uprave Geoplina je od septembra leta 2011. Od oktobra leta 2012 do marca leta 2014 je bil tudi predsednik nadzornega sveta družbe Plinovodi, do januarja 2018 pa njegov član. Februarja istega leta je bil imenovan za člana nadzornega sveta družbe Slovenska industrija jekla (SIJ). Napast je iz energetike tako rekoč pobegnil v industrijo jekla - SIJ. Ker gre za družbo v ruski lasti, se Napasta v politično-energetskih krogi povezuje z ruskimi apetiti, kjer koli sedi. Denimo zdaj v Geoplinu. Geoplin je namreč tudi dolgoletni dobavitelj SIJ, ki je eden največjih slovenskih porabnikov zemeljskega plina. Prav z Napastom so v SIJ leta 2014 dosegli dogovor o novih komercialnih pogojih dobave plina, ki so bili za jeklarsko skupino ugodnejši.

Napast uradno cilja na upravo SIJ, v resnici se želi vrniti v Petrol in dokončati delo. Zakaj mu ne diši SIJ, je jasno, saj poslovno okolje z ameriškimi višjimi carinami na uvoz jekla in aluminija iz Evrope onemogoča rast Siju. Strmo rastejo tudi stroški surovin, predvsem niklja, energije in dela.

Napasta se je, predvsem med neodvisnimi poznavalci trga energetike v Sloveniji, prijel vzdevek menedžerski vojak deškega obraza. Ni nepomembno, da je Napasta , menda zaradi domnevno spornih nakupov zemljišč na Balkanu, pred leti želel odstaviti takratni predsednik uprave Petrola Marko Kryžanowski. Napastova vloga v balkanskih finančnih mahinacijah tedaj nikoli ni bila povsem razčiščena. Poznavalci razmer v Petrolu iz tistih časov vsi v en glas pritrjujejo, da to niti ni edini domnevni Napastov greh. Od tod tudi prepričanje, da Napast na vrat na nos želi na vrh Petrola in dokonča, kar mora dokončati.

"Pravoverni" Tomaž

Tomaž Kuntarič je karierni menedžer v energetiki. Sodi v krog tako imenovanega klana stricev iz ozadja oziroma njihovih nečakov. Kuntariča se umešča v družbo – to ni skrivnost –  kalibrov tipa: Drago Isajlović, Janez Kocjančič, Herman Rigelnik, Anton Ribnikar, Jurij Detiček, Janez Zemljarič, Borut Jamnik, Matej Narat, Marko Jazbec, Tomaž Berločnik, Peter Kotar, Saša Geržina in Robert Golob. Tisti, ki Kuntariča poznajo, pravijo, da je nekonflikten in v vseh pogledih človek kompromisov.

Med manj uspešne poslovne zgodbe Kuntarič zagotovo uvršča njegovo imenovanje v vrh SOD, nekdanje Slovenske odškodninske družbe. Predviden je bil za člana uprave, mesto šefa pa mu je nato pripadlo, ker je prva favoritinja Karmen Dietner (zdajšnja šefica nadzornikov SDH)* kandidaturo v zadnjem hipu umaknila. Kuntarič je bil na seznamu kadrov Zoran Jankovića, ki si je v labodjem spevu nacionalne politike, ki pa mu ni uspel, želel imeti na čelu Soda svojega človeka, čeprav je takšno vpletanje zanikal.

Kuntarič je bil v kadrovski kombinatoriki tudi v Janševi vladi, saj je vodil Sodo, nato pa ga je nadzorni svet, ki ga je imenovala Janševa vlada, razrešil. Kuntarič si je izkušnje nabiral v 90. letih, ko je kot pomočnik direktorja sektorja skladov v ustanavljanju na zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje na noge postavljal Kapitalski sklad, današnjo Kapitalsko družbo. 

Karierno pot je začel na ministrstvu za notranje zadeve. Po študiju prava na ljubljanski pravni fakulteti je delal kot kriminalistični inšpektor za odkrivanje kriminalitete v zunanji trgovini. Leta 1997 je na temo Trg kapitala in vladanje podjetjem po lastninskem preoblikovanju magistriral na ljubljanski ekonomski fakulteti. Istega leta se je zaposlil na Kadu, kjer je bil med letoma 2002 in 2005 tudi član uprave. Nato je bil do odhoda na Sod pomočnik predsednika uprave Gorenja. V tem času je postal tudi družbenik družbe Ingor, ki je bila ustanovljena za notranji odkup delnic. Prav zaradi družbeništva v Ingorju so v preteklosti pa tudi tik pred tokratnim imenovanjem do medijev prihajali očitki o domnevnem konfliktu interesov.

Kdo bo v finalu?

Petrol, paradni konj slovenske energetike, je kot gospodarski subjekt tako kapitalsko močan, da nobene politične odločitve na področju energetike ne minejo brez posvetovanja politike z vodstvom družbe. Ni nepomembno torej, kdo je upravljalec družbe in njegova ekipa. Pred Petrolom so hudi izzivi: razvojno obdobje v smer povečevanja vrednosti družbe (nakupi v tujini), nadomeščanja fosilnih z električno energijo in čas pospešene digitalizacije. Teh procesov ne more voditi kar vsak menedžer.

* V prvotnem tekstu je bila napaka: Karmen Dietner ni predsednica uprave SDH, pač pa nadzornega sveta SDH. Za spodrsljaj se opravičujemo.