Janez Drnovšek je bil, spomnimo, zasavsko presenečenje, ki je favoriziranemu partijskemu prvokategorniku Marku Bulcu preprečilo pot v Beograd, na politični vrh tedanje Jugoslavije. S tem je stopil v politično areno, iz katere ni več odšel. Iz obdobja, ko je vodil slovensko vlado, se ga spomnimo po tem, da je bil, gledano z današnjega gledišča, ko politične preboje praviloma doživljajo ekscesne osebnosti, dolgočasen in za potrebe družbenomedijskih enozložnic absolutno preveč zagoneten, da bi lahko nahranil instant rešitev lačne množice. Govoril je malo, pa še to samo takrat, ko je sam hotel. Šele v zadnjem obdobju njegovega (političnega) življenja, ko je postal filter njegove funkcije poroznejši, je postal dovzetnejši za množice.

Antologijski je prizor iz predbožično mrzlega in zatohlega Ambrusa, ko v kleni zasavščini dolenjske rodoljubce prepričuje v nekaj, kar se mu je zdelo vredno njegovega predsedniškega angažmaja: v malo človečnosti, četudi za Rome. Ljudje, ki so bili tedaj z njim, vedo povedati, da ni bilo v tem prizoru nič preračunljivega ali zaigranega. Ni bilo premisleka o politični dobičkonosnosti, ni bilo scenarija, ne opomnikov. Bil je on in bila je horda nasproti njega. S prizorišča je odšel tako, kot je prišel, sam in brez dogovora, ki bi ga utegnil pomiriti. Se spomnite še kakega primerljivega prizora s slovenskim politikom v glavni vlogi? Jaz ne.

Antologijsko je bilo tudi njegovo slovo iz predsedniške palače, ko je, vidno izčrpan od bolezni, vodenje države predal svojemu nasledniku Danilu Türku. Bila sem tam, na za take prilike neprimerni Erjavčevi, in ko smo se potem s prijatelji ob kavi pogovarjali o slovesu državnika, nam je šlo po mislih dvoje: ali bomo Drnovška videli še kdaj in ali se z njim pri nas nepreklicno končuje obdobje resne, dostojne politike.

A Drnovšek, z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi vred, danes ne bi bil več izvoljen. Sliši se pretirano, a če pogledamo izbiro volivcev, predvsem pa strank, je jasno, da Drnovšek s svojim zadržanim in pretirano resnobnim nastopom, predvsem pa delovanjem, ki je bilo daleč od nizanja všečnih potez in lahkotnih besed, dandanašnji ne bi imel nobene možnosti. Tudi sam je nekajkrat navrgel, da ga je sobivanje v vladi s Podobnikom izmučilo. Pa je Podobnik, priznajmo, mila verzija tega, kar danes predstavlja glavnino parlamentarnega in vladnega kadrovskega izbora. Z ljudmi, ki so s svojo domačijskostjo, pomanjkljivo splošno razgledanostjo in vprašljivim etičnim kompasom v nekaj zadnjih mandatih uspeli legitimirati šank politiko in jo zanesti v prostore, kamor nikakor ne sodi, bi izgubil kdorkoli, podoben Drnovšku in verjetno tudi on sam. Ker od resničnostnih šovov, enoumja instant zvezd in plitvin družbenih medijev razvajeno ljudstvo ve, da se resno dogajanje začne šele, ko je na kupu dovolj kvalitetnih norcev.

Danes vlada v politiki amaterizem. Poglobljenih debat skorajda ni več, razprave v parlamentu so pogosto slabše kot na debatnih srednješolskih krožkih. Sama dokaj redno spremljam razprave na parlamentarnih sejah, a tega, kar je videti v tem mandatu, ne pomnim. Degradacija parlamentarnega dela, odsotnost sočnih, a dostojnih in posluha vrednih debat, slabo poznavanje vsebine, nerodno listanje po poslovniku, ki je za mnoge poslance postal prezahtevno čtivo, slabo branje od drugih napisanih stališč v kamere …, vse to so dosežki večletnega ponotranjevanja dejstva, da je politik lahko vsakdo. Mnogi, ki dogajanje v državnem zboru spremljajo že od njegovih začetkov, trdijo, da je danes edina resnična vrednost te ustanove aparat strokovnih služb. Spomnim se, kako mi je eden od nekdanjih predsednikov te ustanove, izkušeni politik, pred časom, ko sem ga vprašala, če se namerava še kdaj aktivirati v politiki, rekel, da se s temi, ki so v njej zdaj, ne bi imel o čem več pogovarjati. Vse je povedal.

Delež poslanskih profesionalcev (kar samo po sebi ni nujno posledica dolgotrajnega staža) se zmanjšuje iz mandata v mandat in če so bili še pred 15 leti hrbtenica poslanskih skupin ljudje, ki so tja prišli po bolj ali manj dolgem procesu rekrutiranja in usposabljanja, in so poznali skrivnosti hodnikov na Šubičevi, še preden so vanje zares vstopili, je takih danes le še za vzorec. Logar, Han, Mesec, Tanko, Horvat, Möderndorfer, Jelinčič, pogojno tudi Golubovič pa morda še kdo. V to skupinico seveda sodi tudi Janša, a ga v izvedbi iz tega mandata ne moremo jemati resno. Samoomejen na redka glasovanja, ki se jih sploh udeleži, veselice na tviterju in redke medijske nastope v preverjenem medijskem okolju, je bleda senca politika, ki je bil v boljših časih s svojim cinizmom, politično pretkanostjo, a tudi sposobnostjo oblikovanja resne politične agende, nesporen prvak desnice, medtem ko je danes le še ujetnik njenega jeklenega jedra.

To je torej trenutna skromna četica poslanskih profijev. 

Preostala večina se deli na bralce opomnikov, ki jih napišejo strokovni sodelavci poslanskih skupin ter naključne udeležence, kot lahko rečemo tistim, ki so v parlamentu pristali po spletu naključij in brez resne ideje o tem, kaj naj bi v njem počeli. Da ponazorim: najmanj eden od poslancev nekdanjega sklica je bil v parlament izvoljen medtem, ko je užival na počitnicah. Ni sodeloval v kampanji, ni imel idej, ni iskal rešitev … Vse, kar je naredil, je bilo to, da se je ob pravem času prijavil za kandidata na pravi listi. Ker je bilo časa in možnosti, da bi ga zamenjal kdo z več smisla in znanja malo, je ostal na seznamu in pristal za vrati, ki jih prej še ni prestopil. Gotovo ne gre za edini tovrstni primer, še bolj je gotovo, da je njemu podobnih iz mandata v mandat več.

In ni da bi novincem v politiki vnaprej odrekali opravilno sposobnost, a ko govorimo o novincih, ki se politike uče na družbenih omrežjih in šnelkurzih, jim jo moramo. In to takrat, ko to zares šteje, na volitvah. Sicer si bomo pač v nedogled ponavljati mantro, da je bil Drnovšek naša volilna napaka, ki se ne more več ponoviti. Tudi zato, ker se znamo sami pred njo tako dobro braniti.