Tako bi lahko dejali po nedavnem londonskem srečanju vodji držav Zavezništva. Pred srečanjem je bilo podanih kar nekaj izjav, ki so, blago rečeno, vnašale nemir med članice in povzročale negotovost glede uspeha srečanja in prihodnosti Nata. V nekem trenutku se je celo porajal občutek, da se gredo voditelji nekaterih pomembnih članic nekakšno viharjenje možganov (po angleško brain storming), kako čim bolj zamajati severno-atlantski čoln. Ameriški pedsednik Trump se je, kot običajno v zadnjih treh letih, pritoževal (upravičeno, vendar moti način), da ZDA v Zavezništvu nosijo nesorazmerno veliko breme. Spraševal se je, zakaj bi ZDA izpolnjevale obveznosti do članic, ki se ne držijo dogovora o višini obrambnih izdatkov. Še bolj sta s svojimi dejanji in izjavami zbujala pozornost francoski in turški predsednik. Macron ni bil povsem prepričan, da bi ZDA spoštovale 5. člen Washingtonske pogodbe in se zavzel za evropsko avtonomijo na obrambnem področju. Američanom in Turkom je očital (upravičeno, vendar za to bi lahko uporabil ustrezne kanale, stran od oči javnosti) soliranje v severni Siriji. V svojem viharjenju možganov je šel celo tako daleč, da je Nato označil za možgansko mrtvega. Podobno diagnozo je za francoskega predsednika postavil njegov turški pandan Erdogan. Macronu je zameril očitek, da se je Turčija spravila nad sirske Kurde, zaveznike v boju Francije, ZDA, Nata itd. zoper Islamsko državo. Erdogan naj bi imel celo namero blokirati Natov načrt obrambe baltskih držav in Poljske, če zaveznice organizacije sirskih Kurdov - Ljudskih zaščitnih enot (YPG)  ne razglasijo za teroristično. Že pred tem je namesto od Američanov ali Evropejcev od Rusov nabavil protiraketni sistem S-400. Vse to je v medijih močno odmevalo.

Srečanje v Londonu je nasprotno potekalo, kot se spodobi za priliko – praznovanje 70-te obletnice najbolj uspešnega zavezništva v zgodovini. Ni bilo vročih razprav, obtoževanj in povišanih tonov, ki so se napovedovali v sporih glede bremen in strategije. Vodje držav so sprejele dokaj solidno deklaracijo (spisano v uglajenem diplomatskem jeziku) v smislu krepitve in modernizacije Zavezništva. Za to je bilo potrebno soglasje vseh. Na srečanju v Bruslju leta 2017, ki se ga je prvič udeležil predsednik Trump, ga recimo ni bilo. Ni prvič, da je Nato, kljub razhajanjem, znal strniti vrste. Spomniti velja na huda nesoglasja ob sueški krizi leta 1956 ali ob posredovanju ZDA v Iraku leta 2003. Zdi se, da je vsako kresanje stališč za nekaj dobro. Kot bi dejal generalni sekretar Stoltenberg: "Retorika ni vedno najboljša, je pa zato vsebina."

V kratki in pozitivno naravnani deklaraciji je pravzaprav moč najti vse poudarke, ki jih Zavezništvo v tem trenutku potrebuje. Zavezanost solidarnosti, se pravi kolektivni obrambi oziroma členu 5 Washingtonske  pogodbe, severno-atlantski povezavi in skupnim vrednotam. Pripravljenost Nato sil se naj bi še izboljšala, zadržala tehnološka prednost in uveljavljal 360-stopinj pristop varnosti.  Mimogrede vojaški del Nata je bil kljub omenjenim puščicam, ki so švigale med političnimi vrhovi  v zadnjih mesecih, ne samo v zelo dobrem stanju, ampak se je okrepil. 

Zaveznice so se ponovno zavezale (tudi Slovenija), da bodo  svoje obrambne izdatke zvišale na 2 % DBP in od tega 20% namenile za oborožitev in opremo. Med nevarnostmi, s katerimi se srečuje zavezništvo, se na prvih dveh mestih omenjajo ruska agresivna dejanja in terorizem. Nato ostaja odprt za dialog in konstruktivne odnose z Rusijo, ko jih bo ta s svojimi dejanji omogočila. 

Posebna pozornost se namenja varnosti komunikacij, vključno z 5G, kibernetičnim napadom in hibridnim grožnjam ter tudi vesolju. Kot v podobnih dokumentih v preteklosti se ne pozablja na partnerstva, sodelovanje z EU in OZN, na politiko odprtih vrat in ne nazadnje na Afganistan.

Skupina strokovnjakov naj bi pod vodstvom generalnega sekretarja (na francosko-nemško pobudo) postregla s predlogi, kako okrepiti Natovo politično dimenzijo, vključno s posvetovanji in s tem strateško koherentnost. Predpostavljam, da bodo predlogi zajeli tudi na vlogo Zavezništva v prihodnje.

Velja poudariti, kar so mediji večinoma spregledali, da so v deklaraciji države Nata Kitajsko prvič opredelile kot strateški, se pravi izredno pomemben izziv. V diplomatskem leporečju so sicer zapisale: "Zavedamo se, da rastoč vpliv Kitajske in mednarodne  politike predstavljajo tako priložnosti kot  izzive, ki jih bomo naslovili skupaj, kot Zavezništvo."  Kitajska vsekakor predstavlja izredno pomembnega gospodarskega partnerja na eni strani. Na drugi, pa so ji svoboda govora, demokratične volitve in vladavina prava tuje. To pa so vrednote, ki jih naj bi Zavezništvo branilo. Po mnenju generalnega sekretarja Stoltenberga bi morali Kitajsko čim prej pridobiti, da se pridruži dogovorom o nadzoru nad oborožitvijo. Zopet drugi pa že razmišljajo o oblikovanju sveta Nato - Kitajska, foruma za razgovore po vzoru telesa z Rusijo.

Deklaracijo, v kateri je vsak našel nekaj zase in ki je prekrila različnost pogledov, kar za skupino skoraj trideset držav (Severna Makedonija se bo pridružila spomladi prihodnje leto) ni kaj nenavadnega, bo treba udejanjiti. Predstavlja akcijski načrt za prihodnje mesece oziroma do leta 2021, ko se pričakuje nov vrh Nata. 

Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. Vedenje ameriškega predsednika v Londonu je bilo v primerjavi s prejšnjimi srečanji, konstruktivno, skoraj zgledno. Branil je Nato. Od tega, kako uspešno se bomo z nasprotji soočili oziroma jih razrešili, je v veliki meri odvisna prihodnost povezave. 

Vprašanje delitve bremen se rešuje. V zadnjih letih so evropske članice in Kanada na področju obrambnih izdatkov dosegle pomembne premike. V zadnjih petih letih so namenile dodatnih dobrih sto milijard dolarjev. Precej zahvaljujoč pritiskom Trumpa in ruskemu početju na vzhodu Evrope in v Siriji. Vendar to vprašanje ostaja na dnevnem redu.

Krešejo se mnenja glede terorizma. Za Francijo in Turčijo ta predstavlja osrednjo nevarnost, s katero se danes sooča Zavezništvo. Vendar tudi med njima obstajajo velike razlike o tem, kdo so pravzaprav teroristi. Različni so tudi pogledi glede ruske nevarnosti. Za Balte, Poljake in najbrž tudi Nemce in še koga Rusija predstavlja največjo nevarnost, kar pa očitno ne velja za Francijo ali Turčijo.

Ni enotnosti tudi glede zagotavljanja evropske varnosti v prihodnjih letih. Za Francijo ni dileme. Evropa, EU mora za svojo varnost poskrbeti sama. Na obrambnem področju mora postati strateško avtonomna. V tem smislu tudi vidi PESCO (Stalno strukturno sodelovanje), Evropski obrambni sklad in druge oblike tesnejšega sodelovanja članic EU na obrambnem področju. Nemčija in tudi vrsta drugih pa v omenjenem vidijo krepitev evropskega stebra Nata. Evropa po njihovem, in tu jim je potrebno pritegniti, namreč še dolgo ne  bo sposobna sama poskrbeti za svojo obrambo, se pravi brez Nata oziroma ZDA. Res pa je, in tega se moramo Evropejci zavedati in se na to ustrezno pripravljati, da bo pozornost ZDA čedalje bolj kot na Evropo usmerjena na Azijo in Pacifik, se pravi Kitajsko. 

Nato se je v preteklosti in se bo moral tudi v prihodnosti (če hoče ostati relevanten) prilagajati novim varnostnim izzivom, ki jih predstavljalo nove tehnologije in geopolitične napetosti. Evropske članice bomo morale v njem v prihodnje prevzeti večjo vlogo in s tem večje breme. To velja tudi za Slovenijo. Bojim se, da bo za njo tudi v prihodnje problem, kako zagotoviti ustrezno pozornost varnostnim vprašanjem in zadostna sredstva v obrambne namene  ter kako jih čim bolj racionalno uporabiti.