Čeprav so požari del Avstralije, je tokrat drugače. Podnebne spremembe? To nima smisla, saj je katastrofo povzročil človek, večina požarov je bila namreč podtaknjenih. Slovenci, ki živijo v domovini, so bili o stanju "down under" celo še bolj natančno obveščeeni kot tamkajšnji prebivalci. Avstralski Slovenci so svojce v Sloveniji še novembra mirili, da mediji napihujejo novice in da ni tako hudo. Takrat so namreč pisali o t.i. krogu ognja (ang. ring of fire) v Sydneyu, čeprav ogenj ni gorel istočasno in je bil tako ta krog le hipotetičen, prav tako so bili požari oddaljeni 150 kilometrov od mesta, kjer se vpliva ni čutilo. Toda čez nekaj tednov so se razmere začele slabšati: ogenj je prihajal vse bližje in z njim tudi dim, ki z vetrovi potuje še hitreje. Pa vendar se nihče izmed Avstralcev, s katerimi se srečujem, s tem ni obremenjeval. Spraševala sem jih, da bi jih razumela, kako dojemajo vse skupaj. Zakaj ne nosijo mask? Zakaj šole dovolijo, da se otroci igrajo zunaj? In nenazadnje, kdo je odgovoren za takšno stanje?

Razmere od blizu spremljam pet let in pol, a nikoli nismo občutili ne dima, ne ognja. Visokih temperatur smo vajeni, prav tako suše. Ko pa nas je začelo praskati po grlu in so nas pekle oči, čemur se je pridružil tudi dražeči kašelj, nas je zaskrbelo. Prijateljica, mama treh otrok, ki živi v Sydneyu že celo življenje, mi je dejala: "Mediji nas nenehno bombandirajo s paniko in novicami. Kako naj vem, kaj je res?" Ljudje so od vse umetno ustvarjene panike postali apatični. "Edino enkrat, pred petnajstimi leti, se spomnim, da nas je kar pretreslo. Bili smo v Blue Mountains (priljubljeno gorovje, oddaljeno dve uri vožnje iz Sydneya, op. avt.) in izbruhnili so požari. Čakali smo v koloni avtomobilov, vsi ljudje so bežali pred požari. Takrat, ko sem iz avta dejansko videla plamene ognja, me je šele stisnilo."

O posledicah se ne govori

Skušala sem razumeti, kaj se dogaja. Kaj če tak dim ne pojenja po tednu ali dveh? Napovedi niso bile optimistične, takšno stanje bi lahko trajalo tudi cel december in januar, nihče pa niti v debatah ne omeni, da ga skrbijo posledice za zdravje, čeprav je znano, da so posledice lahko smrtonosne: rak, kap, kronične bolezni pljuč in srca. Ob vsej tej katastrofi ni govora o tem, da bi ustavili tradicionalne novoletne ognjemete, ki bodo še dodatno onesnažili Sydney.

Pogled iz vesolja: dim je več kot opazen. (Foto: NASA)

Finančni svetovalec Scott Pape, Avstralec, ki je znan po drugem imenu Bosonogi Investitor (Barefoot investor) je v tem času skušal zaradi lastne izkušnje ljudi opozoriti. Njemu je pogorela hiša pred nekaj leti in v požaru je izgubil vse premoženje: "Nihče ne misli, da se bo zgodilo prav njemu." Ko je ogenj pred leti prišel do njegove hiše, je bil sam celo prepozen za evakuacijo. "Druga stvar, ki ti je nihče ne pove, je, da je pot nazaj k normalnemu življenju dolga. In tretja, vsi se premaknejo naprej, hitreje, kot si misliš ... In preživeli ostanejo ter si skušajo postaviti dele svojega življenja nazaj."

Piromani v času podnebnih sprememb

Podnebne spremembe so realnost, a zdi se, da je tu tudi politična apatija, ki še reže proračun prav v ta namen. Danes ni treba veliko, da se v teh temperaturah vžge: dovolj je odvreči cigareto ali steklo v sušnem rastju. A trenutne razmere so tudi odlično orožje v rokah aktivistov za podnebne spremembe, ki v stilu Grete Thunberg - v teh dneh jo je revija Time razglasila za osebnost leta, za najvplivnejšo žensko na svetu - pravijo, da se moramo vsi zbuditi. Ne danes, ampak včeraj. Ob tem ne smemo pozabiti, da se namesto resničnega reševanja katastrofe požari v Avstraliji zlorabljajo za nabiranje političnih točk Zelenih, namesto da bi vsi stopili skupaj in se zavzeli za takojšnjo rešitev problema. Kot je dejal indijski mislec Jiddu Krishnamurti: "Če vam gori hiša, ni časa. Hiša gori kot rezultat nasilja po celem svetu in v nas samih in vi pravite: 'Naj razmislim, katera ideologija je najboljša, da bi pogasil ogenj!' Ali se, kadar gori hiša, prepirate zaradi barve las človeka, ki je prinesel vodo?"

Gasilci delajo brezplačno

Slovenka iz Central Coasta blizu Sydneya mi je povedala, da gre voluntirat. Med gasilce? Zaščitit živali?, sem najprej pomislila. "Ne, Špela. Grem pripravljat hrano, sendviče za gasilce. Ker je vse na prostovoljni bazi. Si misliš, da vsi ti, ki tvegajo življenja, sploh niso plačani od države? Vse je na prostovoljni bazi. Vse. Kar dobijo od ljudi. Kot da bi šlo za brezdomce." Skoraj se mi je zataknilo. Se hecajo?

Predsednik vlade Scott Morrison je s svojo izjavo, da "prostovoljci želijo biti tu", med drugimi močno razburil Meg Mcgowan, ženo gasilca, ki je objavila blog z naslovom "Ne, Scott Morrison, moj mož se ne želi boriti s požari to poletje!" V njem je zapisala bridke izkušnje gasilcev, ki tvegajo dan in noč, da nas ohranjajajo varne. Ne zato, ker bi sami tako hoteli, ampak ker vedo, da če ne bodo oni gasili, ne bo nihče drug. Ob vsem tem so resno podhranjeni v smislu nujne gasilske opreme in lastne varnosti, kaj šele glede vsega ostalega. Megin mož, denimo, je upokojeni 60-letnik, astmatik in kljub tem pogojem se odzove na vsak klic pomoči skupnosti, v kateri živi.

Popolnoma nepripravljene šole

Čeprav mediji obveščajo o tem, koliko šol je zaradi neposredne požarne ogroženosti zaprtih, se življenje odvija, kot da ni nič v ostalih šolah, pa čeprav se dim vali čez celo okrožje. Otroke tako pustijo na onesnaženem zraku igrati se celo popoldne. Vprašala sem mlado vzgojiteljico Monique, ki je odgovorna za popoldansko varstvo otrok, kako se s tem soočajo: "Na najhujše dneve ne gremo ven. Sem povedala šoli, da naj nam dajo največjo zaprto halo za igro. Dim je grozen." Že dejstvo, da je edina, ki sprejema tak ukrep mlada vzgojiteljica, ki nima več kot 20 let, pri tem pa šola ne sprejme enega ukrepa zoper dim in zdravje, je zaskrbljujoče. Kot da vsi čakajo na ukaz višjega, ministrstva, in kot da v njihovih rokah ni skoraj nobene moči, da bi stvari vzeli v svoje roke.

Gasilci v Avstraliji svoje delo opravljajo pro bono, vlada jim ne da niti centa.

Če bi svojega sina peljala z masko v šolo, kjer je ne nosi nihče, bi ga to lahko takoj zaznamovalo. Prav tako, če bi bila edini starš, ki to počnem. In tako smo raje požrli dim na poti do šole, da ne bi izpadli kot paranoiki, in pripravili teren za bullije v šoli do svojih otrok. Čisto drugače bi bilo, če bi šola, ki sicer ima kot obvezno opremo otrok tudi klobuk, ki ščiti pred nevarnimi žarki sonca, odločila, da se je treba zaščititi pred dimom in nositi maske. Potem bi bili vsi enaki, vsi enakopravni, kot to izražajo že šolske uniforme, ki zmanjšujejo razlike med šolarji in ustvarjajo pripadnost k nečemu skupnemu.

Teorija zarote: Avstralijo si požigamo namerno

Teoretiki zarot pravijo, da širša slika požarov sovpada s predlogom hitrega vlaka v Novem južnem Walesu, ki ni bil uresničen, bi pa s požganimi področji lahko postal aktualen. Ker gorijo tudi nacionalni parki, kjer so sicer nezazidljive parcele, bi bil podtaknjen ogenj lahko odlična strategija za motivirane kupce. Če se področje spremeni v toast, kdo ima proti, če čez teče vlak, ali če parcele postanejo zazidljive. Dodatno, pravijo teorije zarote, je tu posredi vojna za hrano s Kitajsko. Kitajci so veliki odjemalci v Avstraliji pridelane hrane, in kaj je lepšega, če namesto odkupne cene hrane plačaš kar celo farmo, saj bodo kmetje končno prisiljeni v prodajo.

Megs, ki živi na podeželju Novega južnega Walesa, mi je povedala, da jim je pogorela cela plantaža česna, gorijo tudi 200 let stara drevesa. Dejala je, da so bili navajeni dimnih in nedimnih dnevov, a trenutno je celotna vremenska napoved le prah in veter. Na socialnem omrežju je delila posnetek, ki nas je šokiral, kako okolico preveva dim in razdeja močan veter. Megs ni osamljen primer. Kmete takšni požari silijo na rob preživetja in v prodajo zemljišč, saj življenje na takem področju enostavno ni več varno.

Nismo bili dovolj pripravljeni

Odgovornost je nekaj, česar se moramo ljudje naučiti, saj se z njo ne rodimo. To je tudi odgovornost za lastno zdravje, prepoznavanje kritičnih informacij in urgiranje. Ne pa prenašanje te odgovornosti na zdravnike, moč množice - če bodo drugi, bom tudi jaz.

Dan pred torkom sem našo dojenčico peljala k zdravniku zaradi silovitega kašljanja. Upala sem, da gre le za virozo. Zdravnica jo je temeljito pregledala, nato mene pogledala malce nezaupljivo in predpisala naraven sirup proti kašlju, saj naj bi bila malčica povsem zdrava. Dokler ni zakašljala pred njo. Takrat je zdravnica kar pogledala in ji takoj predpisala še Ventolin in dodatna zdravila za kašelj. Dejala je, da je vzrok dim.

Čeprav imamo doma čistilec zraka, smo se zbudili v jutro, kjer je bila prisotnost delcev 180 (v hiši, kar je alarmantno). Čistilec zraka smo si podajali iz sobe v sobo, ob tem pa mrzlično naročali še dodatne prek spleta. V trgovinah jih ni bilo več možno kupiti, saj so včeraj v pol ure razprodali vse čistilce zraka, prav tako danes ni bilo več mogoče kupiti najbolj popularnih mask z zaščito proti P2 delcem.

Dokler se ekonomija ne ustavi, se nič ne ustavi

Zunaj se je vil dim in prijateljica, ki je k nam pribežala z otrokom, saj doma niso imeli čistilca zraka (pa so imeli še hujše razmere), je rekla, da je bilo kot sodni dan. Nismo vedeli, kako dolgo bo dim in ali bomo zdržali v tem. Jezila sem se, zakaj nismo spakirali kovčke, ko je bil še čas in odšli. Ampak ni tako lahko zapustiti doma, razen če ni nujno. Življenje je namreč šlo naprej - šole so obratovale, kot da ni nič, prodajni centri so bili zadimljeni in vsi alarmi za požar so piskali, pa vendar smo ljudje kupovali. Dokler se ekonomija ne ustavi, se nič ne ustavi. Zdravnica, ki me je zjutraj poklicala in opozorila na nevarnost dima, je dejala: "Včeraj ste mi postavili kup vprašanj o dimu, a vam nisem vedela odgovoriti. Šele danes je prišlo uradno obvestilo in vam lahko vse povem. Danes je uradno alarm za dim. Stanje je alarmantno. Če morete, pojdite v prodajne centre, kjer bi lahko bil zrak boljši, zunaj nosite P2 maske, čeprav niso popolna zaščita, ker se ne prilegajo popolnoma obrazu in zrak uhaja. Veste, če morete, je najboljše, da vsaj za en teden odletite nekam, dokler se zadeve ne izboljšajo." Pa vendar, kako boš na sodni dan letel? Na te stvari je treba misliti prej, se pripraviti, sicer vam iz prve roke povem, da ko si omotičen od dima, imaš glavobol in si pod stresom, težko sprejemaš težke odločitve.

"Ne ustvarjajte panike" iz slovenskega fotelja

Slovencev nas ni veliko v Sydneyu in ko sem skušala predati sporočilo klica zdravnice v torek, ko je bilo najhuje, prek socialnega omrežja še drugim ogroženim, so se ljudje iz slovenskih foteljev oglašali, da strašimo in zganjamo paniko. Bojim se, da podobno, takšne radikalne ukrepe, ki so potrebni kot odgovor na ekstremne situacije, dojemajo tudi drugi apatični Avstralci, ki ne zmorejo več začutiti strahu, ki ne nosijo mask in se sprehajajo na prostem, ko je meja nevarnih delcev v zraku že  alarmantna. Ko smo na tak dan vozili z avtom v prodajni center, kjer smo zmotno mislili, da bo zrak boljši, sem na avtobusni postaji zagledala poslovneža, ki je zamišljeno zrl v svoj telefon, čeprav se je okrog njega valil potencialno smrtonosen dim.

Prizor mi je predstavil simbol do konca odtujenega človeka, ki je tako vprežen v kapitalizem, da ne dojame, da ga lahko prav vdihavanje tega zraka, stane življenje. V glavi mi odmeva pesem Adija Smolarja, ki v svoji resnici kar zaboli: "Naš svet se pa vrti, če si al' pa te ni, vedno eni zgoraj so in drugi pod zemljo. Naš svet se pa vrti …"

Špela Adamič, Sydney, Novi južni Wales.