Šeriat je eden od petih velikih pravnih sistemov. Drugi štirje so evropski kontinentalni, anglosaksonski, indijski in kitajski. Šeriat kot pravna norma je zbirka vseh predpisov s področja verskega in posvetnega prava. Je osnova za urejanje odnosov v islamski skupnosti. Šeriat zajema vsa dogajanja v življenju, vključno z družinskimi odnosi, dedovanjem, davki, očiščenjem in molitvijo. Mohamed ni delal razlik med verskimi in posvetnimi zakoni, vendar je življenje prineslo svoje in danes se muslimanske skupnosti razlikujejo tudi po tem, v kakšni meri prevladujejo v njih predpisi verskega ali posvetnega prava. Šeriat je zasnovan na islamski veri in Koranu kot osnovnemu izvoru prava, vendar Koran poleg prava obravnava tudi osnovna načela vere in morale.

Muslimani imajo šeriat za Alahovo voljo oziroma Alahov sveti zakon. Poleg Korana je izvor šeriata tudi suna, sestavljena iz hadisov, zapisanih pričevanj o dogodkih v Mohamedovem življenju, ter vseh njegovih predpisov in nasvetov. Sodniki pa ne uporabljajo Korana in sune, ker so to statična besedila iz oddaljene preteklosti, ki se ne spreminjajo in se ne prilagajajo potrebam časa, ampak uporabljajo v sodnih postopkih fikh, ki predstavlja razlago Korana in sune ter vsebuje tudi moralne in pravne zapovedi. Vse to odpira možnosti za različne razlage in se posamezne ločine islama (suniti, šiiti idr.) in islamske države razlikujejo tudi po tolmačenju svetih knjig glede na stopnjo sekularizacije oz. preobrazbe njihovih držav iz cerkvenih v posvetne.

Tako je šeriat v nekaterih članicah Organizacije islamskih držav (OIC, 57 članic) veljaven na splošno, v drugih pa se uporablja zgolj za urejanje osebnih, družinskih in podobnih odnosov. Članice OIC so sicer podpisnice Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta v okviru OZN, vendar je bilo od njene uveljavitve (1981) do danes v islamskem svetu sprejetih več deklaracij o človekovih pravicah, ki so v ostrem nasprotju s Splošno deklaracijo. Kairska deklaracija npr. pravi, "da so vse pravice in svoboščine podrejene islamskemu šeriatu. Islamski šeriat je edini vir, na katerega se mora sklicevati razlaga ali pojasnitev katerega koli člena (kairske) deklaracije".

Ankete pa kažejo, da na šeriat prisega tudi večina muslimanskih priseljencev in se na to tudi sklicujejo v Deklaraciji evropskih muslimanov. Pri čemer pa pokojna italijanska novinarka in pisateljica Oriana Fallaci opozarja v svoji knjigi Moč razuma na številne zelo sporne odlomke v Koranu, kot npr.:

"Ne bodite slabotni do sovražnikov. Ne vabite jih k miru. Posebno takrat, ko ste močnejši. Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi".

Ali pa:

"Povračilo tistim, ki kvarijo zemljo in nasprotujejo Allahu in njegovemu preroku, bo, da bodo pobiti ali križani ali jim bodo porezali roke in noge, skratka v sramotenju bodo pregnani s tega sveta idr."

Kar vse bi lahko pomenilo, pravi dr. Drago K. Ocvirk, "da tako razumljen islam zavrača vrednote, na katerih temelji globalni svet, mir v njem, demokracija in pravna država". Ali z drugimi besedami, merilo spoštovanja človekovih pravic in svoboščin ni človekovo dostojanstvo, ampak poldrugo tisočletje stari verski predpisi islama.

Vdor šeriatskega prava na Zahod

Bill Warner, ugledni strokovnjak za politični islam v ZDA, v svoji knjigi Šeriatsko pravo za nemuslimane opozarja, da se zahodni svet že podreja šeriatskemu pravu. Učbenike v Združenih državah morajo npr. že sedaj odobravati tudi islamski odbori, ki pri tem preverjajo tudi to, ali so v skladu s šeriatskim pravom. Na univerzah pa naj bi bila kritika vsega, kar je povezano z islamom, prepovedana. Tudi šole imajo že prve ločene plavalne bazene za muslimanska dekleta. Ameriški bančni sistem se zaradi financiranja iz  bogatih držav postopoma islamizira. Delodajalci začenjajo delovni čas prilagajati muslimanskim molitvam itn. Warner pravi, da tudi v Evropi ni dosti drugače. V Veliki Britaniji vzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. V Nemčiji imajo muslimani svoje šeriatske patrulje. Kritikom islama grozijo z umori. Narašča število posilstev, pri čemer je posiljevanje nemuslimank skladno s šeriatskim pravom.

Kaže se politika popuščanja islamskim imamom, ki netijo nasilje do žensk. Zgovoren je tudi primer Sabatine James, Avstrijke pakistanskega rodu, pisateljice in spreobrnjenke iz islama v krščanstvo, zaradi česar je njena družina izrekla nad njo fatvo, to je obsodbo na smrt. Ko je ugotovila, da so jo bratje, oče in bratranci začeli iskati in zasledovali, je zaprosila za policijsko zaščito in bila za dolga leta sprejeta v program za zaščito žrtev. Trenutno živi v Nemčiji in deluje v organizacijah za pravice žensk. Pri tem pravi, "da več kot tri tisoč deklic (pretežno muslimanskih, op. avt.) na leto poišče pomoč v svetovalnicah, ker jih čaka prisilna poroka. Toda to so le tiste, ki poiščejo pomoč. Če ženske zberejo pogum, da pobegnejo, pošljejo za njimi razsodnike. Če jih odkrijejo, lahko izbirajo samo med pokoritvijo in smrtjo. To vzporedno pravo obstaja danes sredi Nemčije".

Šeriatsko pravo in totalitarizmi

Kakorkoli obračamo stvari, imamo pri islamu poleg religije opravka tudi s totalitarizmom, in to s četrtim, na verski osnovi, po fašizmu, nacizmu in komunizmu. S pripombo, da se islam pri teptanju človekovih pravic sklicuje na Koran in Mohameda, komunizem na Kapital in Marxa, fašizem na svoje mite in Mussolinija, nacizem pa na Mein Kampf in Hitlerja. In šeriatsko pravo je v pogledu spoštovanja človekovih pravic in svoboščin v marsičem podobno pravu drugih treh totalitarizmov, le da je zgrajeno na verski osnovi, ostali trije pa so bili zgrajeni na rasistični, socialni in drugi ideologiji. V jugoslovanskem primeru pričajo o tem tudi mnoge določbe programa Zveze komunistov Jugoslavije, v katerih je med drugim pisalo, "da je razredno-politično bistvo ljudske oblasti diktatura proletariata … , da sistem buržoazne demokracije ni sprejemljiv … , da je pogoje za svobodo vseh mogoče ustvariti samo z odpravo svobode zatiralcev … , da so svoboščine in pravice človeka omejene z interesi socialistične družbe".

Da ne omenjam posebej revolucionarnega prava z nekaznovanim zunajsodnim množičnim pobijanjem nasprotnikov komunizma, s prisilnimi razlastitvami premoženja, s preganjanjem in zapiranjem drugače mislečih ljudi, s kaznovanjem miselnih deliktov itn.

Zato se nad šeriatom ne smemo pretirano zgražati, saj smo še nedavno tega tudi mi imeli njegovo različico.