Tole kolumno je sprožil Dejan, s predlogom, da utemeljim svoj tvit iz petka, trinajstega, ki se je glasil:

"Smo pred zelo preprosto dilemo: ali se pridružiti Angliji in njenemu instinktu, ki zavrača vse oblike kolektivizma, ali nemškemu kolektivizmu, katerega končni rezultat bosta bodisi Hitler, bodisi Stalin. Na žalost "intelektualna elita" te dileme ne dojema, podobno kot pred 2WW."

V resnici pa je zgodbo sprožil komentar Primoža Cirmana na Siolu, od katerega sem si sposodil tudi naslov te kolumne. Zanimivost Cirmanove kolumne je namreč ta, da bi jo lahko skoraj dobesedno prepisal tako, kot sem na portalu+ pred dobrim letom Pismo Evropi Atheni Farrokhzad (vir). Zadrega Cirmanove kolumne je namreč ta, da fenomenalno opisuje posledice življenja v milnem mehurčku, le da v njem ne živijo tisti, ki so volili za Johnsona, ampak intelektualci, ki so sistematično slepi glede svoje lastne fašistoidnosti, podobno kot so bili intelektualci pred drugo svetovno vojno nesposobni prepoznati kolektivistično ideologijo Hitlerja in po drugi svetovni vojni predvsem v Ameriki pa tudi Evropi realizacijo te iste fašistoidnosti pri Stalinu.

Uporabljam težke besede, ker se še te prelahke.

Bolj od mene znani oponent mi je na moj tvit odvrnil: "Tale je pa tako iz mezinca privlečena, da je že kar earthflaterjem podobna." Kar je seveda pridobilo takojšen lajk tudi zelo znane oponentke.

Hotel sem jima odgovoriti, da je karakterizacija mojega mezinca dosti premila, saj bi pričakoval vsaj, da se me označi za fašistoidno osebo. To sem pričakoval, ker kadar oponentom zmanjka argumentov, privlečejo na dan etiketiranje s fašistoidnostjo, v zadnjem času pa tudi z nekoliko bolj sodobnim earthflaterstvom. In zdaj, po vsem tem, si upam sam opletati s fašizmom tako ko gre za groznega Hitlerja na eni in prijaznega strička Stalina na drugi strani! Tole zdaj očitno vlečem že iz dveh mezincev.

Ja.

Fascio je italijanska beseda, ki pomeni povezano butaro, torej tesno povezan kolektiv palic, in s tem simbolizira nacionalistično gibanje iz konca devetnajstega stoletja, ki je kasneje preraslo v fašizem. Simbolika butare seveda presega historični italijanski fašizem. Smiselno povezuje vsa kolektivistična gibanja, v katerih je posameznik podrejen butari, kolektivu. Ta temeljna in zelo preprosta ideološka podmena je skupna vsem oblikam kolektivizma, pa naj bodo to nacionalni, razredni, rasni, spolni ali religiozni. V tem smislu so enako fašistoidni fašizem, nacizem, stalinizem, titoizem, vse religije (razen nekaterih vzhodnjaških), LGTB in mnoga okoljska gibanja in podobno.

Sem grob? 

Da.

Posplošujem?

Do neke mere, da. Zavestno. Seveda med naštetimi pojavi obstajajo razlike. A prav vsem je podlaga progresivistični utopizem. Prav vsi vidijo cilj izven človega samega, v nekem prostorsko / časovno oddaljenem idealu, za katerega je vredno prav vsako žrtvovanje posameznika iz te butare. Utopiji oziroma idealu je potrebno podrediti prav vsak korak. Kratkoročno je v celoti podrejeno daljnoročnosti. (V tem smislu je, zanimivo, Šarčeva izjava, da smo na dolgi rok vsi mrtvi, v resnici zelo konzervativna!). 

Tako utopijo je mogoče graditi samo hierarhično od zgoraj navzdol. Ob mnogih institucijah, ki živijo skozi tako ideologijo, je seveda država najustreznejši kandidat za njeno udejanjanje, saj se dozdeva, da država ne more delovati drugače kot od zgoraj navzdol. Bismarck je to idejo uresničil v praksi, Hegel pa v filozofiji. (Spet poenostavljam, ker seveda nista edina predstavnika kontinentalne misli, ki je zibelka fašistoidnosti. In seveda fašistoidnost tudi ni omejena le na kontinentalni prostor Evrope.) 

Pa je država res lahko udejanjana le skozi ideale fascia?

Seveda ne.

Kdor gleda nadaljevanko Crown (Krona) in jo tudi razume, ne more spregledati globoko vpisane libertarne, anti-fašistoidne tradicije, vpisane v angleško dušo. Magna Carta kot temelj in kasnejše aktualizacije tega temelja - kot na primer spor s katolicizmom -, Anglijo uvrščajo med tiste redke države, v katerih je libertarnost skoraj že genetsko zapisana. Podobno je bila libertarnost zapisana v ameriški ustavi iz leta 1789, še bolj pa v mislih utemeljiteljev ameriškega političnega sistema, predvsem seveda Jamesa Maddisona.

Če je Amerika v dvajsetem stoletju v celoti popustila kolektivizmu, pa je Anglija, najverjetneje prav zaradi izjemno inteligentno vpisano vloge krone v sistem upravljanja z državo, ohranila zdrav odpor proti fašizmu ne glede na to, da se je le ta razigraval vzporedno z ameriškim. Genska opredeljenost libertarnosti je za angleškega slehrnika očitno premočna, da bi jo upihnile sladke besede Corbyna in podobnih apologetov življenja na tuj račun, dokler pač gre. Anglež v svoji libertarni pragmatičnosti ve, da je - prosto po Darwinu - evolucija sosledje mnoštva malih poskusov, mnogih zmot, apriorne nevednosti. Anglež se boji prerokov, "ki vedo". Ker mu je to vpisano v dedno zasnovo, mu tega ni treba vedeti, mu o tem ni treba intelektualizirati.

Seveda spet posplošujem. Opisujem arhetip volilca, ki je izbral Brexit ne zato, ker je nasedel Johnsonovim lažem, ampak zato, ker je njegova opcija še vedno manj grozna od gotove prevlade totalitarnosti, ki jo narekujeta Nemčija z Merklovo in Francija z Marconom. Kontinetalna pravna in filozofska ureditev, ki poganja nemški stor, ta pa ideologijo Evropske unije, je v svojem temelju totalitarna, fašistoidna. 

Angleški delavec, ki bi moral biti po Marxu nosilec proletarske revolucije, je preveč pragmatičen, da bi nasedel. Nasedajo mu intelektualci, ki so že stoletje ključni generatorji utopij, saj so si v tem generiranju zgradili fenomenalen poslovni model. V resnici mu torej ne nasedajo, saj ga generirajo. Intelektualci postajajo temeljna sila progresivističnega kreacionizma, ključni sovražiniki teorije evolucije in s tem temeljni nosilci trenutno najmočnejše globalne religije, scientizma. (Pravi znanstveniki niso intelektualci in niso scientisti, da ne bo pomote.).

V milnem mehurčku torej živijo intelektualci, ki zaradi lastnih interesov ne morejo prepoznati lastne reakcionarne vloge, ki jo vsiljujejo s svojim progresivizmom.

Preveč tem, zmetanih v eno kolumno?

Da in ne. Ne zato, ker si kot zaprisežen "vernik" teorije kompleksnosti in evolucijske teorije ne domišljam, da bi lahko poznal ali celo prepoznal vse dejavnike, ki usmerjajo odločitve tega ali onega angleškega volilca. Nisem politični analitik, ki bi "vedel". Vem pa, kaj so moje osebne vrednote. Ne mislim, da lahko kogarkoli spremenim, upam pa, da tudi prek takih kolumn sam postajam boljši. 

Hvala torej Dejan za pobudo, tudi če kolumne ne boš objavil.

(Z veseljem, Andrej, op. D.S.)