Komentar

Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu

V začetku leta, ki se izteka, je predsednik Borut Pahor zbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na temo sovražnega govora. Razprava je tekla pretanjeno popiljeno z nizanjem pomembnih možnih razmejitvenih odtenkov, pravnih formul, omenjanjem sijajnih odločb ESČP, občasno izmuzljivo abstraktno, pa spet začudeno nad premajhno zagretostjo tožilstva za pregon kršilcev in potem neulovljivo posplošeno brez pravih povezav z ustavno proklamiranimi temeljnimi človekovimi pravicami, kot so enakost pred zakonom, varstvo človekovega dostojanstva, pa tudi nezapisanimi ustavnimi načeli, denimo sorazmernost, pravičnost ...

24.12.2019 22:00
Piše: Ferdinand Blaznik
Ključne besede:   Borut Pahot   pravo   pravičnost   elita   zakonodaja   John Rawls   ESČP   deklaracije   sovražni govor   Miro Cerar

Kaj pa si državljani domišljajo, da resno jemljejo ustavne določbe o enakosti in dostojanstvu človeka, ko pa je znano, da so že Rimljani vedeli, da tisto, kar je dovoljeno Jupitru nikakor ne more biti dovoljeno "gmajn folku" ali bikom, kot nas pouči njihov davni pregovor Quod licet Jovi, non licet bovi.

Naposlušali smo se vsega, predvsem nam je vsem postalo znova jasno, da je pravzaprav skrajno nespodobno - da ne zapišem celo rahlo nesramno -, kako si ljudstvo upa sporočati svoje poglede na nerahločutno nefin način svojim elitam, ki skoraj nikoli ne prakticirajo sovražnega govora, ampak zgolj sovražna dejanja in hude opustitve,ki so nepopustljivo konstantno, torej predvidljivo stalno usmerjena le proti ljudstvu in državi, zoper javno dobro in javni interes, nikakor pa ne - ali pa le redko - zoper posameznike, saj smo vendar pravna država. Takim dejanjem je vendar treba zagotoviti permanentno pravno varstvo, tako rekoč imuniteto, ki pa ne sme biti totalna in popolna; skratka ne očigledna, ampak zgolj taka, da bo storilce celo nekoliko strah in bodo leta dolgo doživljali nemara tudi nedopustne duševne bolečine, saj se pregon praviloma nikoli ne bo začel tik pred zastaranjem.

 

To mora biti trdno sidran, že kar kantovski aksiom pri vseh finančno-bančnih lepotah. Torej absolutni kategorični imperativ. Kadar pa se že bo, skoraj po nesreči, pregon vseeno začel prej, bo stilizacija obtožbe skrajno kruta, tako da bo vsakomur jasno, da ni več šale. Obtožba bo kdaj celo grozila obdolžencu z domišljeno stilizacijo, kako si je neugotovljenega dne prisvojil neidentificirano vsoto denarja na povsem dokazano neznan način. To bo sodišče seveda primoralo, da bo upoštevaje tak, nedvomno popolno ugotovljen dejanski stan, ki dobesedno izžareva čisto materialno resnico, obdolženca skoraj zanesljivo sankcioniralo, če ne bo seveda primorano postopek ustaviti zaradi zastaranja. Tolažilno je spoznanje, da bo odškodninska tožba vse postavila na svoje mesto.

 

Vrhunska pravna teorija je že dolgo tega formulirala osupljivo domišljena stališča, ki jim ni mogoče v ničimer oporekati, saj so prekrasno usklajena celo z neredkimi podobnimi stališči Ustavnega sodišča.

 

 

Moderno pravo ne mara tradicije

 

Pravzaprav so ljudje res čudni. Nekateri še danes, celo po dveh ali več stoletjih občasno vzbujajo nefer nemir politiki, ekonomiji in pravosodju z citiranjem določb historičnih deklaracij o človekovih pravicah, ki itak ne morejo konkurirati prosvetljenim predpisom današnjega (neoliberalnega) modernega prava. Ta se vendar ne utegne ukvarjati - vsaj resno ne - s to zastarelo tematiko, ko pa ima mnogo pomembnejše skrbi, kako zagotavljati mir in pravno varnost finančnemu kapitalu, multinacionalkam in svojim elitam, ki podpirajo vse, ali vsaj tri vogale družbe. Najbolje, da se v izogib prepogoste rabe na kratko spomnimo teh tekstov zgolj zato, da jih nato čimprej dokončno pozabimo  in zato nepopustljivo in nemudoma uvrstimo na indeks sovražnih, zlohotnih tekstov, skratka v nekdanji dobri stari bunker.

 

Virginijska deklaracija o pravicah iz leta 1776 je kot prva meščanska deklaracija grozomorno izpostavila v tretji točki pravico ljudstva, da se znebi nesposobne vlade, saj nepriljudno jasno pravi: "Vlada je ali bi morala biti ustanovljena v splošno korist, za zaščito in varnost ljudi, naroda ali skupnosti; med vsemi različnimi načini in oblikami vlad je najboljša tista, ki je sposobna ustvarjati največjo stopnjo sreče in varnosti in je najučinkoviteje zavarovana pred nevarnostjo slabega upravljanja; kadarkoli bo katerakoli vlada neprimerna in v nasprotju s temi cilji, ima večina skupnosti nedvoumno in neodtujljivo in nedotakljivo pravico preoblikovati, spremeniti ali odpraviti jo, kot se bo zdelo najbolj koristno za javno blaginjo."

 

Obe francoski deklaraciji iz leta 1789 in 1793 sta bili še za spoznanje bolj zateženi, saj premoreta mnoštvo idej, ki utegnejo nekoč celo vzbuditi kanček slabe vesti našim elitam, saj določno prepovedujeta marsikaj, kar naša elita z sijajno moderno zakonodajo, prekrasno usklajeno z unijskimi uredbami in direktivami vseskozi dovoljuje. Primeroma omenjam le tri neljubeznivo formulirane člene. Člena 6 in 12 pravita, da so vsi državljani pred zakonom enaki in so jim enako dostopne vse časti, mesta in javne zaposlitve v skladu z njihovimi sposobnostmi, brez vsakih razlikovanj - razen tistih, ki se tičejo njihovih vrlin in sposobnosti. Javna oblast pa je vzpostavljena v korist vseh, ne pa v posebno korist tistih, ki jim je zaupana. Kako nekorektno nepraktično, brez trohice razumevanja za naše kadre. V členu 15 Deklaracija iz leta 1793  predpisuje, da lahko zakon določa samo res nujne kazni, ki morajo biti v sorazmerju s kaznivim dejanjem ter družbeno koristne.

 

Naša zakonodaja, podprta z domiselno pravno teorijo, s pravim stampedom (ne)koruptivne zakonodaje osrečuje  svoje državljane z rešitvami, ki dobesedno jemljejo dah. Stečajno zakonodajo je dolga leta obvladoval krasovit predpis, Zakon o prisilni poravnavi in stečaju, ki je uvedel najvišjo, skoraj zlohotno kazen v višini 20.000 tolarjev (danes 83.30 evrov) za hude kršitve in opustitve stečajnih upraviteljev, najhujših pa sploh ni sankcioniral. Hkrati pa je "pozabil" uzakoniti obligatorni upniški odbor, zaščito zdravih jedr podjetij, razumno varstvo premoženja, prednostna poplačila delavskih terjatev in še tisoč in eno stvar za hitro in učinkovito vodenje teh. Morda bo kdo rekel "krokarskih postopkov". Kako pa bi sicer dobili podjetniško elito! Zato pa se ve, kakšna naj bo kazen prodajalki za neizdan račun za vejico peteršilja na ljubljanski tržnici. Za neinformirane podatek: 3000 evrov Ali 720.000 tolarjev po starem.

 

 

Manifestación (Antonio Berni, 1934)

 

 

Weimarska ustava iz leta 1919 je v zvezi s takimi problemi zapisala (v členu 151), da mora gospodarsko življenje ustrezati načelom pravičnosti in mora stremeti za tem, da zagotovi vsem človeka vredno življenje. V naslednjem (152.) členu pa pravi, da je oderuštvo prepovedano, pravni posli, ki nasprotujejo dobrim šegam, pa so nični.

 

Vidovdanska ustava SHS iz leta 1921 je imela vrsto določb, ki jih je najbolje takoj pozabiti, da ne bi nastala skušnjava po zapisu teh v našo sedemdeset let mlajšo in tako prosvetljeno, kultivirano Ustavo. Za vzorec omenjam le dva člena: 27. določa, da država skrbi za brezplačno zdravniško pomoč, brezplačno dajanje zdravil in drugih sredstev za čuvanje narodnega zdravja siromašnim državljanom. V 37. členu pa je zapisana prepoved vseh vrst oderuštva.

 

 

Vinjete in modrost birokracije

 

V zvezi s tem se ni lepo spomniti novodobnega predevrskega razvratnega razcveta obresti, ko je naša zakonodaja omogočala tudi do 10 in večkratnike glavnice zaradi zamudnih oz. pogodbenih obresti. Kaj pa si je domišljal veliki bizantinski cesar Justinijan, ki je že pred kakimi tisoč petsto leti uzakonil načelo anatocizma, po katerem ni bilo dopustno obrestovanje obresti, in določil omejitev, da seštevek dovoljenih obresti - zamudnih in pogodbenih - nikoli ni smel presegati več kot še en znesek osnovnega dolga. To je veljalo praktično brez sprememb od Marije Terezije do razpada SFRJ. Moderni zakonodajalec vendar ve, kaj dela. Dolga leta izdajanja briljantnih zakonov je zakonodajalec nadgradil z mnogimi še bolj subtilnimi rešitvami raznih pravilnikov. Predrzneži bi dejali, da ministri nedopustno in v neposrednem nasprotju z ustavo ustanavljajo pravice (bolj redko), jih spreminjajo in ukinjajo (pogosto), čeprav člen 87 ustave jasno pravi, da lahko pravice in obveznosti državljanov določa le zakon.

 

Avtomobilske vinjete so primer vrhunca uradniške modrosti, ki predpiše enak znesek letne vinjete za tiste, ki imajo avtoceste vsepovsod okoli sebe in Korošca, ki ima najmanj 60 kilometrov do najbližje avtoceste, pri tem pa ne poznamo desetdnevne ali 14-dnevne vinjete. Zakaj pa bi jih?! Naj mar država podpira kaprice državljanov, ki si izmišljajo vse mogoče predloge in nočejo razumeti, da je za obrobje države itak dobro vse, kar se domislijo naše ljubljene elite.

 

 

Rawls in pravica do upora

 

Sicer pa, če že poznamo sovražni govor, iztisnitve malih delničarjev, odvzeme podrejenih obveznic in delnic, padec evra v razmerju do franka, strmoglavljenje delnic v času finančne krize in vsakršne druge manj očigledne razlastitve in konfiskacije premoženja državljanov: zakaj pa bi bila demokracija (beri: neestetsko pojmovana kapitalokracija) manj inventivna od domiselnih ukrepov zgodnjega povojnega socializma. Še zlasti, ker smo sedaj v pravni državi in bi morali nenazadnje z največjo mero razumevanja respektirati nedosegljivo formulacijo Kennedyja, da zdaj ni čas, da pričakujmo, kaj bo država naredila za nas, ampak da premislimo, kaj mi lahko naredimo zanjo. Ta poziv nikakor ne izključuje ljudi pod pragom revščine, brezposelnih, brezdomcev in drugih, ki so v podobnem položaju. Obratno, te je treba pospešeno stabilizirati v smislu Kennedyjevega priporočila in jim še znižati kakšno socialno pravico, saj je znano, da se pri veliki množici dosegajo največji možni prihranki; majhni odtegljaji pa tako ne prizadenejo nikogar.

 

Tudi aktualni vladi ta pogled ni niti malo tuj. Koga pa brigajo državljani pod pragom revščine, vključno z upokojenci in delavci, še najmanj pa brezposelni, saj že iz Butalcev poznamo bleščeč nasvet, da so si sami krivi. Zakaj pa si niso našli službe, dokler so še bile!?

 

 

John Rawls

 

 

Dobro je , da kremenito ljudstvo ne bere veliko, zlasti ne filozofov, ki z nekaterimi besedili že kar preveč jasno svarijo oblastnike in hkrati spodbujajo ljudstvo k uporu. Johnu Rawlsu, znanemu po teoriji pravičnosti, ki je razvil zanimiv koncept pravice do upora v "skoraj pravični družbi", bi v Sloveniji gotovo ne bilo postlano z rožicami, saj njegove ideje krepko presegajo oznako sovražni govor, čeprav pravico do upora blago imenuje državljansko nepokorščino, ki pa je nujna zato, da ne pride do velikega upora.

 

 

Disertacija profesorja Cerarja

 

Morebitnemu dvomljivcu sporočam še, zgolj primeroma izbran, totalno neovrgljiv argument Mira Cerarja iz njegovega doktorata, ki je tako kot mnogi drugi tako prepričljivo sklenjen sam v sebi, da gre že kar za nekakšen  pravni aksiom tipa conditio sine qua non (neizbežni pogoj), v katerega se spodobi absolutno verjeti. Sijajni zven tega pravično-pravno-resničnega zapisa naj ne pušča v dvomu nobenega dobronamernega intelektualca. 

 

Na strani 391 svoje disertacije, (I) Racionalnost modernega prava, je zapisal eno takih modrosti: "Pravo lahko zato reši le majhen delček naših težav in nesporazumov in še to le začasno."

 

Sovražni komentar:

 

Nič od zapisanega ne drži. Med elementarne osnove prava sodi namreč vedenje o pravici, ki je po standardni definiciji moč, ki jo izvaja posameznik iz določene pravne norme, predpisa. Brez podlage v zakonu pravice ni. Pravice pa so bistvo kakovosti življenja. Hkrati pa je od Hamurabija naprej znano, da je pravo oziroma zakonodaja edini učinkovit instrumentarij vladarja, s katerim lahko vzgaja ljudstvu, mu pomaga in ga vodi k napredku. Zakonodaja mora že po starorimskih napotkih težiti k dolgoletni veljavnosti in s tem stabilnosti. Seveda takih in tudi bolj bleščečih formulacij  v navedenem delu ni konca ne kraja. Kogar zanima, naj pogleda to neprekosljivo doktorsko stvaritev v knjižnici Pravne fakultete, če ni slučajno izhlapela, kot se je že zdavnaj zgodilo z ameriškim doktoratom dr. Bojana Bugariča ...

 

 

Pravica do nezmotljivosti ne obstaja ...

 

Dvoma torej biti ne more, še posebej ne, ker ga z nedosegljivo ustvarjalno pretanjenostjo podpira Ustavno sodišče z nizom stališč, ki kot kakšne papeževe enciklike nepopustljivo krepijo vero v pravo in to visoko ustanovo, brez katere bi se zamajali vsi temelji pravne države in dostojanstva državljanov. Eno takih neprekosljivo sublimno bleščečih stališč je sporočilo Ustavnega sodnišča, da ustavna pravica do pravilne sodne odločbe ne obstaja. Seveda, zakaj pa bi navsezadnje taka pravica obstajala, ko pa vemo, da tako naše US kot Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu ugodno za pritožnike rešita le okoli 5 % zadev. Uzakonitev take pravice bi do neznosnosti okrepila pričakovanja prizadetih in le še povečala že sedaj prekrut pripad zadev, ki utegne povzročiti popolno delovno izgorelost akterjev najvišjih sodnih instanc. Tolažilno je, da le redki poznajo primerjalni podatek po državah o številu sodnikov na tisoč prebivalcev.

 

Brezsramni dvomljivec, ki bi nemara le podvomil v popolno pravno pravilnost teh navedb, pa bi moral biti že po naravi stvari neprizanesljivo obravnavan kot storilec sovražnega govora ali še kaj hujšega, nemara kar zlohotno načrtovanega sovražnega pisunstva. Saj tisti, ki nehvalevredno razmišlja, prej ali slej zapade v še bolj nedopadljivo pisarjenje. Če hudodelstva še ni storil, to ni ovira za kaznovanje, saj je preventiva vselej nujna za ohranitev integritete in dostojanstva izbrancev ljudstva. Kazenski zakon podobno kot nekdanja Obznana ali zakon o zaščiti države omogoča pregon tistega, ki ga je treba preganjati, kar je uspešno počela že SFRJ s sijajno formulacijo znanega verbalnega delikta v 133. členu. Kaj pa si državljani domišljajo, da resno jemljejo ustavne določbe o enakosti in dostojanstvu človeka, ko pa je znano, da so že Rimljani vedeli, da tisto, kar je dovoljeno Jupitru nikakor ne more biti dovoljeno "gmajn folku" ali bikom, kot nas pouči njihov davni pregovor Quod licet Jovi, non licet bovi.

 

Pravzaprav izkazuje nizko stopnjo zaupanja v ljudstvo tisti, ki kara elite. Nedopustno bi bilo že zgolj pomisliti, da so naše politične elite lahko kakorkoli odgovorne za nevesele rezultate zadnjih let. Tu ne more iti za nobene grdobije ali koruptivne spodrsljaje in zato morda celo odgovornost. Gre lahko le za neželena stanja mešanih naključij (casus mixtus), na katera se itak ne da vplivati, saj se ve, da so takorekoč usodno predistinirana. Pravzaprav ni videti nobenega resnega razloga, zakaj ne bi za naše elite veljala davna faraonska formula, ki pravi "po posvetovanju z bogovi in samimi seboj, ki smo jim enaki, smo se brezprizivno odločili, kot smo se; torej absolutno pravilno in najbolje za ljudstvo in državo".

 

 

***

 

Na koncu naj skrušeno priznam, da niti ena navedba, ki vsebuje kakšno koli sled očitka elitam, ampak res niti ena, ne drži. Vse je čista izmišljotina, še več, ves tekst je en sam sovražni zapis, pravzaprav sovražno-lažna novica. Da je res tako, ne izhaja le iz mojega izrecnega obžalovanja in posutja s pepelom zaradi tega pisanja, ampak tudi iz odkritega priznanja in seveda dejstva, ki ni bilo neznano že Rimljanom - namreč, da je vsak najboljši interpret sebe.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
6
21.09.2020 22:15
Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
8
20.09.2020 21:00
Slovenija je raj za novinarje in novinarke. Mnogi in mnoge po tem, ko se uveljavijo na svojem področju, naredijo vrhunske ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
5
20.09.2020 10:59
V vsakem getu deklice sanjajo o karieri plesalke ali pevke, fantje pa o karieri nogometaša ali reparja. Deklicam se po starem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Valie Export: Vsaka ženska mora braniti svoj spol, če je potrebno tudi z orožjem.
3
19.09.2020 21:00
Valie Export je umetnica globalnega umetniškega aktivizma. V šestdesetih letih ni opazovala le same sebe, temveč tudi ruševine ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
11
18.09.2020 21:20
Petkovi protivladni protesti so manifestacija alternativcev, ki jih razen stranke Levica pravzaprav nihče v tej državi ne jemlje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
4
15.09.2020 23:07
Ko se celo Bela hiša vključi v normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, je to znak, da ne gre samo ponovno vzpostavitev ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
East is East, Vzhod je vzhodno
4
13.09.2020 11:00
Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim strateškim forumom je izkazal modro ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Mesto, možgani in gozdovi
3
12.09.2020 21:00
Povejmo brez zadržkov: ta trenutek potekajo po vsem svetu epohalne umetniške in kulturne spremembe, nanje smo se uspešno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Akcijski načrt dviga produktivnosti, 2. del: Ideje o tem, da bi v štirih letih "ujeli" Avstrijce, so povsem nerealne!
10
11.09.2020 21:45
V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti, ki so ga pripravili ... Več.
Piše: Bine Kordež
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
8
09.09.2020 22:59
Ali se desetletne zaostanke da nadoknaditi v zgolj nekaj letih? Akcijski načrt dviga slovenske produktivnosti, ki ga je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
3
08.09.2020 20:30
Ker Dimitriju Ruplu Delo ni hotelo objaviti odziv na članek Saše Vidmajer z naslovom V sivini vzhodnih navijačev [1], mu ga rade ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin
12
07.09.2020 21:20
Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih ... Več.
Piše: Jana Lutovac Lah
Travmatično življenje otrok z masko v šolski torbici
5
06.09.2020 10:00
Družbena omrežja se sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi zaščitnih mask. Starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo
3
05.09.2020 21:33
Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
AKOS in telekomunikacije: Janša, we have a problem!*
5
04.09.2020 23:15
Med nastankom prejšnjega prispevka o telekomunikacijah v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih (Vse kar ste želeli vedeti o ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice
7
01.09.2020 22:59
Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati
4
01.09.2020 01:15
Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Blejski strateški forum 2020: Globalne preobrazbe po koncu pandemije Covid-19
4
30.08.2020 21:59
Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politična satira: Magnetogram tajne nočne seje Državnega zbora za umirjanje političnih strasti*
4
30.08.2020 11:03
Pred kratkim je na Šubičevi 4, v parlamentarni veliki dvorani, potekala tajna nočna seja o predlogu predsednika vlade, da bi se ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo
2
29.08.2020 22:59
Romeo Castellucci v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.103
02/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.846
03/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.771
04/
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.596
05/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.501
06/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.367
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.458
08/
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
Edvard Kadič
Ogledov: 1.027
09/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.283
10/
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
Simona Rebolj
Ogledov: 937