Komentar

Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu

V začetku leta, ki se izteka, je predsednik Borut Pahor zbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na temo sovražnega govora. Razprava je tekla pretanjeno popiljeno z nizanjem pomembnih možnih razmejitvenih odtenkov, pravnih formul, omenjanjem sijajnih odločb ESČP, občasno izmuzljivo abstraktno, pa spet začudeno nad premajhno zagretostjo tožilstva za pregon kršilcev in potem neulovljivo posplošeno brez pravih povezav z ustavno proklamiranimi temeljnimi človekovimi pravicami, kot so enakost pred zakonom, varstvo človekovega dostojanstva, pa tudi nezapisanimi ustavnimi načeli, denimo sorazmernost, pravičnost ...

24.12.2019 22:00
Piše: Ferdinand Blaznik
Ključne besede:   Borut Pahot   pravo   pravičnost   elita   zakonodaja   John Rawls   ESČP   deklaracije   sovražni govor   Miro Cerar

Kaj pa si državljani domišljajo, da resno jemljejo ustavne določbe o enakosti in dostojanstvu človeka, ko pa je znano, da so že Rimljani vedeli, da tisto, kar je dovoljeno Jupitru nikakor ne more biti dovoljeno "gmajn folku" ali bikom, kot nas pouči njihov davni pregovor Quod licet Jovi, non licet bovi.

Naposlušali smo se vsega, predvsem nam je vsem postalo znova jasno, da je pravzaprav skrajno nespodobno - da ne zapišem celo rahlo nesramno -, kako si ljudstvo upa sporočati svoje poglede na nerahločutno nefin način svojim elitam, ki skoraj nikoli ne prakticirajo sovražnega govora, ampak zgolj sovražna dejanja in hude opustitve,ki so nepopustljivo konstantno, torej predvidljivo stalno usmerjena le proti ljudstvu in državi, zoper javno dobro in javni interes, nikakor pa ne - ali pa le redko - zoper posameznike, saj smo vendar pravna država. Takim dejanjem je vendar treba zagotoviti permanentno pravno varstvo, tako rekoč imuniteto, ki pa ne sme biti totalna in popolna; skratka ne očigledna, ampak zgolj taka, da bo storilce celo nekoliko strah in bodo leta dolgo doživljali nemara tudi nedopustne duševne bolečine, saj se pregon praviloma nikoli ne bo začel tik pred zastaranjem.

 

To mora biti trdno sidran, že kar kantovski aksiom pri vseh finančno-bančnih lepotah. Torej absolutni kategorični imperativ. Kadar pa se že bo, skoraj po nesreči, pregon vseeno začel prej, bo stilizacija obtožbe skrajno kruta, tako da bo vsakomur jasno, da ni več šale. Obtožba bo kdaj celo grozila obdolžencu z domišljeno stilizacijo, kako si je neugotovljenega dne prisvojil neidentificirano vsoto denarja na povsem dokazano neznan način. To bo sodišče seveda primoralo, da bo upoštevaje tak, nedvomno popolno ugotovljen dejanski stan, ki dobesedno izžareva čisto materialno resnico, obdolženca skoraj zanesljivo sankcioniralo, če ne bo seveda primorano postopek ustaviti zaradi zastaranja. Tolažilno je spoznanje, da bo odškodninska tožba vse postavila na svoje mesto.

 

Vrhunska pravna teorija je že dolgo tega formulirala osupljivo domišljena stališča, ki jim ni mogoče v ničimer oporekati, saj so prekrasno usklajena celo z neredkimi podobnimi stališči Ustavnega sodišča.

 

 

Moderno pravo ne mara tradicije

 

Pravzaprav so ljudje res čudni. Nekateri še danes, celo po dveh ali več stoletjih občasno vzbujajo nefer nemir politiki, ekonomiji in pravosodju z citiranjem določb historičnih deklaracij o človekovih pravicah, ki itak ne morejo konkurirati prosvetljenim predpisom današnjega (neoliberalnega) modernega prava. Ta se vendar ne utegne ukvarjati - vsaj resno ne - s to zastarelo tematiko, ko pa ima mnogo pomembnejše skrbi, kako zagotavljati mir in pravno varnost finančnemu kapitalu, multinacionalkam in svojim elitam, ki podpirajo vse, ali vsaj tri vogale družbe. Najbolje, da se v izogib prepogoste rabe na kratko spomnimo teh tekstov zgolj zato, da jih nato čimprej dokončno pozabimo  in zato nepopustljivo in nemudoma uvrstimo na indeks sovražnih, zlohotnih tekstov, skratka v nekdanji dobri stari bunker.

 

Virginijska deklaracija o pravicah iz leta 1776 je kot prva meščanska deklaracija grozomorno izpostavila v tretji točki pravico ljudstva, da se znebi nesposobne vlade, saj nepriljudno jasno pravi: "Vlada je ali bi morala biti ustanovljena v splošno korist, za zaščito in varnost ljudi, naroda ali skupnosti; med vsemi različnimi načini in oblikami vlad je najboljša tista, ki je sposobna ustvarjati največjo stopnjo sreče in varnosti in je najučinkoviteje zavarovana pred nevarnostjo slabega upravljanja; kadarkoli bo katerakoli vlada neprimerna in v nasprotju s temi cilji, ima večina skupnosti nedvoumno in neodtujljivo in nedotakljivo pravico preoblikovati, spremeniti ali odpraviti jo, kot se bo zdelo najbolj koristno za javno blaginjo."

 

Obe francoski deklaraciji iz leta 1789 in 1793 sta bili še za spoznanje bolj zateženi, saj premoreta mnoštvo idej, ki utegnejo nekoč celo vzbuditi kanček slabe vesti našim elitam, saj določno prepovedujeta marsikaj, kar naša elita z sijajno moderno zakonodajo, prekrasno usklajeno z unijskimi uredbami in direktivami vseskozi dovoljuje. Primeroma omenjam le tri neljubeznivo formulirane člene. Člena 6 in 12 pravita, da so vsi državljani pred zakonom enaki in so jim enako dostopne vse časti, mesta in javne zaposlitve v skladu z njihovimi sposobnostmi, brez vsakih razlikovanj - razen tistih, ki se tičejo njihovih vrlin in sposobnosti. Javna oblast pa je vzpostavljena v korist vseh, ne pa v posebno korist tistih, ki jim je zaupana. Kako nekorektno nepraktično, brez trohice razumevanja za naše kadre. V členu 15 Deklaracija iz leta 1793  predpisuje, da lahko zakon določa samo res nujne kazni, ki morajo biti v sorazmerju s kaznivim dejanjem ter družbeno koristne.

 

Naša zakonodaja, podprta z domiselno pravno teorijo, s pravim stampedom (ne)koruptivne zakonodaje osrečuje  svoje državljane z rešitvami, ki dobesedno jemljejo dah. Stečajno zakonodajo je dolga leta obvladoval krasovit predpis, Zakon o prisilni poravnavi in stečaju, ki je uvedel najvišjo, skoraj zlohotno kazen v višini 20.000 tolarjev (danes 83.30 evrov) za hude kršitve in opustitve stečajnih upraviteljev, najhujših pa sploh ni sankcioniral. Hkrati pa je "pozabil" uzakoniti obligatorni upniški odbor, zaščito zdravih jedr podjetij, razumno varstvo premoženja, prednostna poplačila delavskih terjatev in še tisoč in eno stvar za hitro in učinkovito vodenje teh. Morda bo kdo rekel "krokarskih postopkov". Kako pa bi sicer dobili podjetniško elito! Zato pa se ve, kakšna naj bo kazen prodajalki za neizdan račun za vejico peteršilja na ljubljanski tržnici. Za neinformirane podatek: 3000 evrov Ali 720.000 tolarjev po starem.

 

 

Manifestación (Antonio Berni, 1934)

 

 

Weimarska ustava iz leta 1919 je v zvezi s takimi problemi zapisala (v členu 151), da mora gospodarsko življenje ustrezati načelom pravičnosti in mora stremeti za tem, da zagotovi vsem človeka vredno življenje. V naslednjem (152.) členu pa pravi, da je oderuštvo prepovedano, pravni posli, ki nasprotujejo dobrim šegam, pa so nični.

 

Vidovdanska ustava SHS iz leta 1921 je imela vrsto določb, ki jih je najbolje takoj pozabiti, da ne bi nastala skušnjava po zapisu teh v našo sedemdeset let mlajšo in tako prosvetljeno, kultivirano Ustavo. Za vzorec omenjam le dva člena: 27. določa, da država skrbi za brezplačno zdravniško pomoč, brezplačno dajanje zdravil in drugih sredstev za čuvanje narodnega zdravja siromašnim državljanom. V 37. členu pa je zapisana prepoved vseh vrst oderuštva.

 

 

Vinjete in modrost birokracije

 

V zvezi s tem se ni lepo spomniti novodobnega predevrskega razvratnega razcveta obresti, ko je naša zakonodaja omogočala tudi do 10 in večkratnike glavnice zaradi zamudnih oz. pogodbenih obresti. Kaj pa si je domišljal veliki bizantinski cesar Justinijan, ki je že pred kakimi tisoč petsto leti uzakonil načelo anatocizma, po katerem ni bilo dopustno obrestovanje obresti, in določil omejitev, da seštevek dovoljenih obresti - zamudnih in pogodbenih - nikoli ni smel presegati več kot še en znesek osnovnega dolga. To je veljalo praktično brez sprememb od Marije Terezije do razpada SFRJ. Moderni zakonodajalec vendar ve, kaj dela. Dolga leta izdajanja briljantnih zakonov je zakonodajalec nadgradil z mnogimi še bolj subtilnimi rešitvami raznih pravilnikov. Predrzneži bi dejali, da ministri nedopustno in v neposrednem nasprotju z ustavo ustanavljajo pravice (bolj redko), jih spreminjajo in ukinjajo (pogosto), čeprav člen 87 ustave jasno pravi, da lahko pravice in obveznosti državljanov določa le zakon.

 

Avtomobilske vinjete so primer vrhunca uradniške modrosti, ki predpiše enak znesek letne vinjete za tiste, ki imajo avtoceste vsepovsod okoli sebe in Korošca, ki ima najmanj 60 kilometrov do najbližje avtoceste, pri tem pa ne poznamo desetdnevne ali 14-dnevne vinjete. Zakaj pa bi jih?! Naj mar država podpira kaprice državljanov, ki si izmišljajo vse mogoče predloge in nočejo razumeti, da je za obrobje države itak dobro vse, kar se domislijo naše ljubljene elite.

 

 

Rawls in pravica do upora

 

Sicer pa, če že poznamo sovražni govor, iztisnitve malih delničarjev, odvzeme podrejenih obveznic in delnic, padec evra v razmerju do franka, strmoglavljenje delnic v času finančne krize in vsakršne druge manj očigledne razlastitve in konfiskacije premoženja državljanov: zakaj pa bi bila demokracija (beri: neestetsko pojmovana kapitalokracija) manj inventivna od domiselnih ukrepov zgodnjega povojnega socializma. Še zlasti, ker smo sedaj v pravni državi in bi morali nenazadnje z največjo mero razumevanja respektirati nedosegljivo formulacijo Kennedyja, da zdaj ni čas, da pričakujmo, kaj bo država naredila za nas, ampak da premislimo, kaj mi lahko naredimo zanjo. Ta poziv nikakor ne izključuje ljudi pod pragom revščine, brezposelnih, brezdomcev in drugih, ki so v podobnem položaju. Obratno, te je treba pospešeno stabilizirati v smislu Kennedyjevega priporočila in jim še znižati kakšno socialno pravico, saj je znano, da se pri veliki množici dosegajo največji možni prihranki; majhni odtegljaji pa tako ne prizadenejo nikogar.

 

Tudi aktualni vladi ta pogled ni niti malo tuj. Koga pa brigajo državljani pod pragom revščine, vključno z upokojenci in delavci, še najmanj pa brezposelni, saj že iz Butalcev poznamo bleščeč nasvet, da so si sami krivi. Zakaj pa si niso našli službe, dokler so še bile!?

 

 

John Rawls

 

 

Dobro je , da kremenito ljudstvo ne bere veliko, zlasti ne filozofov, ki z nekaterimi besedili že kar preveč jasno svarijo oblastnike in hkrati spodbujajo ljudstvo k uporu. Johnu Rawlsu, znanemu po teoriji pravičnosti, ki je razvil zanimiv koncept pravice do upora v "skoraj pravični družbi", bi v Sloveniji gotovo ne bilo postlano z rožicami, saj njegove ideje krepko presegajo oznako sovražni govor, čeprav pravico do upora blago imenuje državljansko nepokorščino, ki pa je nujna zato, da ne pride do velikega upora.

 

 

Disertacija profesorja Cerarja

 

Morebitnemu dvomljivcu sporočam še, zgolj primeroma izbran, totalno neovrgljiv argument Mira Cerarja iz njegovega doktorata, ki je tako kot mnogi drugi tako prepričljivo sklenjen sam v sebi, da gre že kar za nekakšen  pravni aksiom tipa conditio sine qua non (neizbežni pogoj), v katerega se spodobi absolutno verjeti. Sijajni zven tega pravično-pravno-resničnega zapisa naj ne pušča v dvomu nobenega dobronamernega intelektualca. 

 

Na strani 391 svoje disertacije, (I) Racionalnost modernega prava, je zapisal eno takih modrosti: "Pravo lahko zato reši le majhen delček naših težav in nesporazumov in še to le začasno."

 

Sovražni komentar:

 

Nič od zapisanega ne drži. Med elementarne osnove prava sodi namreč vedenje o pravici, ki je po standardni definiciji moč, ki jo izvaja posameznik iz določene pravne norme, predpisa. Brez podlage v zakonu pravice ni. Pravice pa so bistvo kakovosti življenja. Hkrati pa je od Hamurabija naprej znano, da je pravo oziroma zakonodaja edini učinkovit instrumentarij vladarja, s katerim lahko vzgaja ljudstvu, mu pomaga in ga vodi k napredku. Zakonodaja mora že po starorimskih napotkih težiti k dolgoletni veljavnosti in s tem stabilnosti. Seveda takih in tudi bolj bleščečih formulacij  v navedenem delu ni konca ne kraja. Kogar zanima, naj pogleda to neprekosljivo doktorsko stvaritev v knjižnici Pravne fakultete, če ni slučajno izhlapela, kot se je že zdavnaj zgodilo z ameriškim doktoratom dr. Bojana Bugariča ...

 

 

Pravica do nezmotljivosti ne obstaja ...

 

Dvoma torej biti ne more, še posebej ne, ker ga z nedosegljivo ustvarjalno pretanjenostjo podpira Ustavno sodišče z nizom stališč, ki kot kakšne papeževe enciklike nepopustljivo krepijo vero v pravo in to visoko ustanovo, brez katere bi se zamajali vsi temelji pravne države in dostojanstva državljanov. Eno takih neprekosljivo sublimno bleščečih stališč je sporočilo Ustavnega sodnišča, da ustavna pravica do pravilne sodne odločbe ne obstaja. Seveda, zakaj pa bi navsezadnje taka pravica obstajala, ko pa vemo, da tako naše US kot Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu ugodno za pritožnike rešita le okoli 5 % zadev. Uzakonitev take pravice bi do neznosnosti okrepila pričakovanja prizadetih in le še povečala že sedaj prekrut pripad zadev, ki utegne povzročiti popolno delovno izgorelost akterjev najvišjih sodnih instanc. Tolažilno je, da le redki poznajo primerjalni podatek po državah o številu sodnikov na tisoč prebivalcev.

 

Brezsramni dvomljivec, ki bi nemara le podvomil v popolno pravno pravilnost teh navedb, pa bi moral biti že po naravi stvari neprizanesljivo obravnavan kot storilec sovražnega govora ali še kaj hujšega, nemara kar zlohotno načrtovanega sovražnega pisunstva. Saj tisti, ki nehvalevredno razmišlja, prej ali slej zapade v še bolj nedopadljivo pisarjenje. Če hudodelstva še ni storil, to ni ovira za kaznovanje, saj je preventiva vselej nujna za ohranitev integritete in dostojanstva izbrancev ljudstva. Kazenski zakon podobno kot nekdanja Obznana ali zakon o zaščiti države omogoča pregon tistega, ki ga je treba preganjati, kar je uspešno počela že SFRJ s sijajno formulacijo znanega verbalnega delikta v 133. členu. Kaj pa si državljani domišljajo, da resno jemljejo ustavne določbe o enakosti in dostojanstvu človeka, ko pa je znano, da so že Rimljani vedeli, da tisto, kar je dovoljeno Jupitru nikakor ne more biti dovoljeno "gmajn folku" ali bikom, kot nas pouči njihov davni pregovor Quod licet Jovi, non licet bovi.

 

Pravzaprav izkazuje nizko stopnjo zaupanja v ljudstvo tisti, ki kara elite. Nedopustno bi bilo že zgolj pomisliti, da so naše politične elite lahko kakorkoli odgovorne za nevesele rezultate zadnjih let. Tu ne more iti za nobene grdobije ali koruptivne spodrsljaje in zato morda celo odgovornost. Gre lahko le za neželena stanja mešanih naključij (casus mixtus), na katera se itak ne da vplivati, saj se ve, da so takorekoč usodno predistinirana. Pravzaprav ni videti nobenega resnega razloga, zakaj ne bi za naše elite veljala davna faraonska formula, ki pravi "po posvetovanju z bogovi in samimi seboj, ki smo jim enaki, smo se brezprizivno odločili, kot smo se; torej absolutno pravilno in najbolje za ljudstvo in državo".

 

 

***

 

Na koncu naj skrušeno priznam, da niti ena navedba, ki vsebuje kakšno koli sled očitka elitam, ampak res niti ena, ne drži. Vse je čista izmišljotina, še več, ves tekst je en sam sovražni zapis, pravzaprav sovražno-lažna novica. Da je res tako, ne izhaja le iz mojega izrecnega obžalovanja in posutja s pepelom zaradi tega pisanja, ampak tudi iz odkritega priznanja in seveda dejstva, ki ni bilo neznano že Rimljanom - namreč, da je vsak najboljši interpret sebe.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
23
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
12
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
Vojna z mediji: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo
17
12.05.2020 12:20
Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste ponarodele fraze, ki jih ... Več.
Piše: Janez Janša
O Mitingu resnice 2020 ali zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste
28
10.05.2020 22:45
Meni se zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Aleksandra Pivec, tisti obraz v slovenski politiki leta 2020, ki največ obeta
17
10.05.2020 11:00
Nova predsednica upokojenske stranke Aleksandra Pivec se je sprva zdela kot še en obraz, ki ga bodo politični sopotniki, ... Več.
Piše: Marko Novak
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 5.357
02/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.192
03/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 3.310
04/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 1.922
05/
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
Mark Stemberger
Ogledov: 1.905
06/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.324
07/
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
Božo Cerar
Ogledov: 1.446
08/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 927
09/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.056
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 12.048